Prvi zimski dan je škrat vstal in šel k Božičku. Božiček je škratu dal darilo. Nato sta se odpravila na sprehod. Na sprehodu sta srečala škratovega prijatelja. Božiček je tudi njemu dal darilo. Skupaj so nadaljevali pot. Ko so se vrnili v Božičkovo hišo, so tam pojedli večerjo.

Damjan Todorović, 2. c

Na Finskem je bila nekoč neka vasica. V njej je bila sirotišnica, pošta, gasilski dom, železniška postaja, veliko trgovinic, čevljar, šivilja, mizar, veliko hišic in še mnogih drugih stvari. Vasica je bila znana po čudoviti božični okrasitvi in vsi prebivalci so oboževali božič. Vsi razen Lusi. Lusi je bila sirota, ki ji je mama umrla pri porodu, oče pa je že prej umrl v prometni nesreči. A najbolj zanimivo je bilo to, da se je Lusi rodila na božični večer. Zato bi človek mislil, da bo imela rada božič, a ga je namesto tega zasovražila. Lusi je bila take vrste človek, ki je bil ves čas prestrašen in skoraj nič ni govoril. Bila je zaprta vase. Včasih jo je kdo podražil zaradi tega, kar je Lusi zelo prizadelo in je takoj začela jokati.

Tudi v sirotišnici so praznovali božič, sicer bolj skromno, a so ga. Vsako leto so postavili smrečico in jo okrasili, pa tudi lučk ni manjkalo. Sirotišnica je bila bolj majhna, saj je bilo v njej le sedem otrok. Vsak od otrok je leto za letom pisal Božičku. Tudi Lusi. Vedno je imela enako željo.

Božiček pa ji je vsako leto prinesel barvice, blokec in punčko iz cunj. Zato je Lusi vedno bolj sovražila Božička, zimo in božič. Božičku se je smilila, a ni mogel kar nehati obdarovati ljudi. Spet je bil čas, da začne obdarovati ljudi. Vaščani pa so tudi že začeli okraševati vasico. Otroci v sirotišnici pa so že začeli pisati Božičku. Luka si je zaželel letalo, Maja nov šivalni pribor, Maj fračo, Špela novo krilo, Aljaž leseno sabljo, Mika medvedka, Lusi pa kot vedno, da ne bi bilo zime in božiča.

Kmalu je prišel božični večer in škrati so Božičku pomagal na sanke znositi še zadnja darila. Božiček je nato zapregel severne jelene in odšel na pot.

Kaj kmalu je prišel do vasice, v kateri je živela Lusi. Najprej je darila razdelil ljudem v hišicah, nato pa se je napotil k sirotišnici. Ko je na strehi parkiral sani, je začel iskati dimnik. Končno ga je le našel in se začel spuščati po njem.

Lusi to noč ni mogla spati, kar naprej so jo tlačile nočne more. Zato se je odločila, da gre pogledati v njihov skupni prostor. Počasi se je odplazila iz sobe, da ne bi zbudila Špele, Maje in Mike, ki so spale z njo v sobi. Skupni prostor je bil v sirotišnici kot nekakšna dnevna soba. V njej so imeli igrače, smrečico, umivalnik, skupno mizo, preprogo, kamin in majhen kavč.

Ravno takrat, ko je Lusi odšla iz sobe, se je Božiček začel spuščati po dimniku. Zraven je glasno stokal, saj je bil dimnik zelo ozek. Ko je le prišel do dna dimnika in se prekucnil v kamin, je zaslišal, kako se nekdo plazi. Prestrašeno se je razgledal, a si je takoj oddahnil, ko je zagledal Lusi. Lusi je ugotovila, da je točno tak kot v vseh zgodbicah: dolga brada, rdeče-bela oblačila, pas z zlato zaponko, žakelj poln daril in rdeča kapa z belim cofom. 

“Oh, draga Lusi, saj si bila to leto pridna?” jo je vprašal Božiček. 

“Sem,” mu je odgovorila. “Torej mi boš končno izpolnil mojo željo?” ga je še vprašala.

“Tisto, da ne bi bilo več božiča, zime, mene in vsega drugega, povezanega z mano?” je vprašal Božiček in se nasmehnil. “Zanimiva deklica si, veš, Lusi. Tako skrivnostna in tiha,” je rekel Božiček. “Kaj ko bi midva sedla na kavč in se v miru pogovorila?” je še vprašal Božiček. 

Ko se je Lusi usedla na kavč, je začel govoriti: “Čisto razumljivo je, da ne maraš božiča, mene in zime. Razumem, zakaj me ne maraš,” je rekel Božiček. 

“No, zakaj?” je malce napadalno rekla Lusi. 

“Oh, to je zato, ker si prepričana, da bi lahko jaz to preprečil, da tvoja starša ne bi umrla in ti dal za darilo, da bi nekako preživela. Ampak veš, lahko naredim marsikateri čudež, a oživljati na žalost ne znam,” ji je povedal Božiček. “Žal,” je še dodal, nato pa se spet nasmehnil. “Všeč si mi, veš,” je še dodal.

"Čas je, da grem," je rekel Božiček. "Lusi, kaj si najbolj želiš poleg tega, da bi imela starše?" 

Lusi je pogoltnila slino, nato pa rekla: "Da ne bi bila ves čas tako tiha, prestrašena in da bi se lahko z drugimi veselila za božič." 

"Tudi prav. Pa lahko noč!" je rekel Božiček in šel do smrečice. Nato je iz žaklja privlekel darila in jih položil pod smrečico. 

"Lahko noč," je odgovorila Lusi in gledala, kako Božiček izginja v kaminu. Nato pa je pogledala še skozi okno upajoč, da bo videla Božička, kako leti na sankah, ki jo vlečejo severni jeleni. In veste kaj - videla ga je!

Naslednji dan se je Lusi zbudila dobre volje. Takoj, ko se je zbudila, jo je prešinilo - božič. Z drugimi je stekla v skupni prostor odpirat darila. Ko je odprla svojo darilo, se je močno začudila, kajti ni dobila punčke, blokca in barvic. Ne, dobila je neko knjigo in zvonček. Zraven pa je našla še sporočilo.

Lusi je bila srečna kot še nikoli, igrala se je z drugimi, se šalila in smejala. Vse je presenetila, nič več ni bila plašna Lusi in to je Lusi pomenilo vse. Slike v albumu so ji tudi bile zelo všeč. Ko pa je potresla z zvončkom se je zgodilo nekaj čudnega. Iz zvončka se je stresel nekakšen prašek in kar naenkrat začel dobivati podobo in še preden je Lusi preštela do pet je pred njo stal čudovit pes. To je bilo za Lusi preveč in zjokala se je od samega veselja. Od zdaj naprej je Lusi najbolj srečna deklica pod milim nebom.

Kala Bernik, 4. c