Pop/Kultura - torek, 05.06.2012 Tekst:

 Ida Hiršenfelder

Ljubezen nad oblaki

V Muzeju premoderne umetnosti so minulo soboto odprli razstavo likovnih del, ki so nastala na Tretjem festivalu premoderne umetnosti - Naravni objekti 2012 v Spodnjem Hotiču. Med razstavljavci je tudi slikarka Iskra Beličanska, umetnica mlajše generacije, ki se dobro znajde v kontekstu premodernih, ne le zaradi interesa za figuraliko, ki črpa inspiracijo pri Braku in Matissovih plesalkah, temveč tudi zaradi zavezanosti oljnemu slikarstvu, velikim formatom in živahni barvitosti slik.

Iskra Beličanska (1976) od leta 2004 živi in dela v Ljubljani. Rojena je bila v Skopju, magistrirala pa je na nacionalni akademiji za likovno umetnost v Sofiji, kjer se je specializirala za slikarstvo. Sodelovala je na številnih skupinskih razstavah, delavnicah, festivalih ter umetniških rezidencah, med drugim v Sloveniji, Makedoniji, Indoneziji, Bolgariji in na Hrvaškem. Na sliki je avtorica ob oljni sliki Ljubljansko nebo v Galeriji Soteska 8 na razstavi v okviru projekta Galerija TukadMUNGA, ki sta ga programsko oblikovala z Vladimirjem Lebnom. (Foto: arhiv umetnice)

Umetnica izraža optimističen odnos do življenja, ki je poln zabave, pa tudi nežne sanjskosti in čustvene atmosfere. Raje plava nad oblaki in se ukvarja s humornimi dovtipi, kot pa da bi bila preveč prizemljena, kajti v vsakdanu ne prepoznava logike, temveč neskončno ponavljanje istih vzorcev. Njena kompozicija je centralna, figura pa se pogosto znajde v krajini kot majhen, nepomemben element, stopljen z naravnim, mehkim puhastim sanjskim svetom.

Umetnica je sprva slikala v temnejših in opečnatih tonih, zadnja leta pa njene slike vse bolj prevevajo optimistični barvni toni, s katerimi prikazuje živopisne slike sanjskih svetov. S poenostavljeno figuraliko prikazuje zgodbe in občutke, v katerih se lahko prepozna sleherni posameznik. Slikarski seriji Neskončne in Nedokončane zgodbe, ki sta prav tako nastali v zadnjih letih, sta umetničin poskus prikazovanja življenjskih zgodb kot vzorcev, ki so neločljiv del vsakdanjega življenja. Umetnica v teh serijah išče navidezne podobnosti in naključna ujemanja med stvarmi, ki na prvi pogled med seboj niso neposredno povezane. Niza denimo serijo brezobličnih portretov, ki naj bi govorili o posamezni individualnosti, a so skozi njeno perspektivo stopljeni v neskončna ponavljanja istosti; govorijo o izgubi identitete, o izolaciji, hrepenenju ter iskanju ravnovesja med zunanjim svetom in čustvenim doživljanjem. V zadnjih letih je umetnica zasnovala tudi humorno serijo slikarskih instalacij Knjižne police, ki so jih sestavljale dejanske police iz opeke in naslikane knjige. V seriji se je umetnica poigravala z malomeščansko estetiko, ki knjige predstavlja kot reprezentativne elemente v bivanjskih prostorih, njihova vsebina pa je enako nepomembna kot abstraktni barvni ornamenti.

Kompozicije v slikah Iskre Beličanske so dinamične in razgibane, čeprav jih močno določa osrednja točka figuralike. Vsaka slika je zasnovana iz večplastnih scen, pri katerih nam vsak delček podaja nov pogled na isto zgodbo. Z odprtostjo kompozicije dopušča gledalcu, da uprizori naslednje kadre v svoji domišljiji. Ta vrsta kompozicije, ki vsebuje fragmentiranje, spominja na kadriranje pri stripu, kajti umetnici je izražanje v stripu zelo blizu. Poleg slikarstva se ukvarja tudi z ilustracijo, izdala pa je tudi dva stripa, Zgodbe o Jamesu Joycu, ko je bil potapljač in Turlitava. Beličanska ne pristaja povsem na konvencije nizanja kadrov v stripovski zgodbi. Pogosto se besedilo in slike ne ujemajo povsem, v njih pa predstavlja predvsem atmosfero ter občutke in ne neke linearne pripovedi.

V minulih letih se je Iskra Beličanska ukvarjala tudi z oblikovanjem programa v Galeriji Soteska 8 v okviru projekta Galerija TukadMUNGA, ki sta ga programsko oblikovala z Vladimirjem Lebnom. V galeriji sta kot umetnika in slikarja po lastnem izboru vabila druge umetnike, ki so jima bili blizu. Zasnovala sta odprte ateljeje, delavnice in razstave, ki so dali prostor ustvarjalnemu druženju. Januarja letos sta prostor predala svojim naslednikom, kajti nista želela postati producenta ali galerista, temveč sta še vedno predana svoji slikarski praksi.