Ustvarjalni proces je pogosto preplet analitičnega in intuitivnega. Vsaka plast, vsaka barva in vsak element kolaža nosi svoje sporočilo, ki se razkriva postopoma. Začetek dela je bil poln razmišljanja, prestavljanja in iskanja ravnovesja, dokler nisem začutila, da lahko zaupam toku ustvarjanja. Kljub temu sem nenehno popravljala in urejala kompozicijo, da bi ujela tisto neoprijemljivo harmonijo, ki dela delo celovito.
Zanimiv občutek déjà vu, ki se mi pogosto pojavi pri risanju in raziskovanju novih tehnik, me spremlja tudi tokrat. Kot da sem že kdaj ustvarjala nekaj podobnega, a brez jasnega spomina kdaj in kje. Ta občutek me včasih zmoti, včasih pa me spodbudi k nadaljnjemu raziskovanju.
Pri tem kolažu je dvojnost eden ključnih elementov – dvojnost materialov, dvojnost zgodb, dvojnost med redom in kaosom. Sprednja in zadnja stran sta si v dialogu: na eni strani bolj premišljena kompozicija, na drugi skoraj naključni prepleti besedil, cvetlic in barv. Medtem ko sem sprva želela papirno vrtnico pustiti v zemeljskih tonih, se je sčasoma prelevila v nežnejšo, bolj svežo rožnato obliko. Vsaka sprememba je doprinesla k celoti, tudi če so bili nekateri elementi skoraj izbrisani ali zakriti.
Na zadnji strani kolaža ostaja motiv roke, ki krvavi, le delno viden – morda premalo izpostavljen, a kljub temu prisoten. Tako kot pri ustvarjalnem procesu nasploh – nekatere plasti ostanejo v ozadju, neopazne na prvi pogled, a še vedno pomembne za celotno zgodbo.
Delo bi lahko izboljševala v nedogled, a hkrati vem, da je v nekem trenutku potrebno zaključiti in pustiti, da kolaž govori sam zase. V njem ostaja sled mojega procesa – od začetnih linij, prek premišljenih odločitev, do končnega sprejetja njegovih nepopolnosti. In morda prav v tej nepopolnosti tiči njegova prava moč.
