GIF IN VIDEO NAPOVED ZA PRVO JAVNO SNEMANJE

PROGRAM PROSLAVE

Napoved pred začetkom predvajanja radijske igre STAL 1

Projekt STAL smo ustvarjalci koncipirali kot proces prestopanja in presedanja preko vmesnih prostorov med ostro začrtanimi mejami, ki jih vse hitreje ojačujejo dominantni mediji - tudi kar se umetniških produkcij tiče. Tako smo špikerje in sodelavce Radia Študent povabili, da stopimo v javni prostor in z ramo ob rami s poslušalkami in poslušalci odrecitiramo, zamrmramo in zapojemo skupaj v stilu ponavljanja in podajanja besed in zlogov - verjetno bolj podobno ritmiziranju prvotnih plemenskih skupnosti kot zborovskemu petju ali šolskim recitacijam. Izbrani odlomki iz pesmi in besedil Srečka Kosovela, Avgusta Černigoja in Ferda Delaka nam ob stoletnici ustanovitve Bauhausa in letu, ki sledi 100 letnici Cankarjevega rojstva, zlahka praznično izzvenijo - a tudi s tem izborom se trudimo praznovati nekaj vmes - vmes med Cankarjevim domom, v katerega avli smo pričujoče delo javno posneli dve nedelji nazaj - in pa zgodovinsko Cukrarno, ki bo do leta 2021 končno prenovljena in nared za nov kulturni in umetniški utrip. Vmes med Cankarjevim domom in Cukrarno je grajski hrib z anteno, ki letos slavi petdesetlenico skupaj z radiem, katerega valove seva v daljave. Prisluhnimo Delakovemu pozivu iz leta 1927: "Od Ljubljanskega gradu bodo metali mladi pijonirji lučne žarke po vsem svetu. Središče Ljubljane bo oznanjalo proti vzhodu in zahodu, da se pripravljajo piloti za polet okoli sveta potom duševnih strojev!" - in zaslišimo v radijski igri upanje, da tistim, ki se ne bodo več zmogli umakniti v zavetišča v tovarni Rog ali kot včasih v Cukrarno - še vedno ostane antena na gradu in tistih nekaj vmesnih prostorov, ki jih, četudi začasno, lahko družno vzvalovimo iz svojih grl.

GIF IN VIDEO NAPOVED ZA DRUGO JAVNO SNEMANJE

GIF NAPOVED ZA DRUGO RADIJSKO IGRO

Napoved pred začetkom predvajanja radijske igre STAL 2

Bližajoči se trenutek otvoritve nove kulturne palače, nove Cukrarne, bo prav gotovo eden najbolj usodnih mejnikov v ljubljanski kulturni in politični stvarnosti, če pustimo ekonomijo, ki je pred okroglimi 190 leti botrovala daleč najsodobnejši in najobsežnejši gradnji v tedanjosti, ob tej slavni priložnosti pri miru.

Cukrarna je v procesu svojega žlahtnega stoletnega grdotenja lastno simboličnost pretopila v neznosno fizično ruševino, nadgrajeno z bombastičnim slavističnim proslavljanjem tragedije vsaj dveh njenih prebivalcev, ki sta izdihnila premlada, da bi v svoji mladosti uspela skozi velika vrata vstopiti v zgodovino - zato pa sta vanjo vstopila posmrtno, ob prvi priliki, naglas, z molčečim trobentanjem.

Kadar metafore propadejo v ruševino, stvarnejšo od zgodovinjenja stvarnosti same, nas proslavljanje nove kulturne akropole, zlate palače s cukrastim prestolom, postavlja pred nemogočo javno vajo v "nerazumljivosti" - vsaj tako brezupno, kot je utemeljevanje bakrene sladkorne kocke z vrezanim Ivanovim likom, ovekovečenim pred največjo slovensko kulturno palačo iz cukra, ki v svojih nedrjih skriva pozlačeno posmrtno masko "našega" junaka - prav ta je v mladih letih rad zvrnil kozarček s prijateljema Kettejem in Murnom, prav tu, v Cukrarni.

A ker je danes umetnost le, kar zmoremo razumljivo razložiti in napovedati, poskusimo še enkrat:

Mlada inteligenca se prekarniško trudi med stolčki presedat naprej, na bolj trdne stole, proti STALnim zaposlitvam - tudi špikerji na radiu se trudimo s stolčkov sejat z glasovi v nestanovitni, vse bolj razpršeni eter. Presedli smo za poskus še radijske poslušalce na špikerske stolčke – v našem primeru ni šlo drugače, kot da smo skupaj poSTALi tam zunaj in med vzkliki in brundanjem posneli še bučni urbani prostor - a vmes smo nam špikerjem še vedno prisluhnili preko v ust naperjenih mikrofonov naravnost v globino mesa, naših šibkih teles: ta nam mogoče ostanejo kot edini prostor, v katerem se še zgodovini arhitekturna večnost – iz železobetona, stekla, marmorja in bakra. Vsi, ki se ne bomo pretolkli do pocukranih prestolov, utelešenih v spomenikih, imenih kulturnih domov in ulic, praznovanih ob jubilejnih proslavah, bomo ob vincu, šnopcu, domačici in psihotropnih substancah rejvali in vsakodnevno proslavljali naprej, za vnaprej. Za nami pa bodo, ko se povrnemo v digitalni prah, ostali še nerazgradljivi prašni delčki. Štop cukr pač. Le naša dela bodo nas slavila, predvsem opevanje lastnih podob v pikslastih šipcah dlančnikov. Še kaj? Aja, kaj pa stol in ob stolu STAL; in kaj "počno - pomenijo" pri vsem tem žerjavi? Edini so še med prestavljanjem materialov in pregrajevanjem ruševin v nebo, ki lahko ponesejo nas in naš nestalni stolček v nebesa - saj ta konec koncev niso več NE BO, temveč obet še enega krožišča z geostacionarnimi spomeniki.

Upat ne moremo in ne smemo, da smo z opisanim kaj razložil. Ostane nam le še pričujoči radijski oratorij, zložen, odrecitiran in zborovan na osnovi mokrocvetočih rožic poezije Ketteja in Murna. Njima in prašnim delcem na čast.

Pa prisluhnimo ...