BLOG

Pred nami je novo življenjsko poglavje, na katerega bi vas radi vzeli s seboj. Ker vam želimo čim bolje prikazati našo pripravo na odpravo, delo v bolnišnici in življenje v Nangomi, smo se odločili, da bomo o naših prigodah pisali blog. 

1. ŽIVIJO NANGOMA!

Po 15 urah v zraku, 43,5 urah na poti, morda 5 urah spanja, 3-urnem avtobusnem izletu po Istanbulu, okoli 20 sendvičih in 4 obrokih na letalu, smo se v petek, 4. aprila, razveselili trdnih tal pod nogami v glavnem mestu Zambije, Lusaki. 

Pričakala nas je glavna sestra Veronika, ki nas je bila skoraj tako vesela kot mi nje. »Samo še po nakupih in 2 uri vožnje do Nangome«. Sonce je prijetno sijalo, prav nič pripekalo. V pomoč pri nalaganju prtljage so nam priskošili še štirje prebivalci Nangome, ki so na pot odšli z Veroniko. Prijazni ljudje na ulicah, vožnja po levi strani in nekateri radovedni pogledi – mami poglej, belci! - ter zibanje kombija so poskrbeli, da smo na poti do naše nastanitve vsi nekoliko zadremali. Naša nastanitev, dom prihodnjih treh mesecev, ima kuhinjo in dnevno sobo, dve kopalnici, dva tuša in tri dvoposteljne spalnice – pravi luksuz! Tudi naš vrtek je po koncu deževne dobe prav lepo zelen, limone že rastejo na drevesih, med njimi pa je ravno dovolj prostora, da smo lahko navezali tri viseče mreže (hvala Živa in Tim). Že kmalu po prihodu smo dobili kar nekaj obiskov – najprej so na vhod primjavkali štirje mucki, ena od njih je najverjetneje breja, vsi ostali pa so se nam dobrodušno smukali okoli nog za pest priboljškov. Potem so potrkali otroci, »hi, how are you«, so z velikimi očki prosili, če bi lahko risali. Smo se dogovorili za naslednji dan ob 5ih popoldne. Pa čez pet minut spet, » hi, can we see the boy?«. Tim je bil prava atrakcija. Vsi otroci so zelo nasmejani, nekaterim je bolj nerodno kot drugim, vsi pa se z velikim veseljem pogovarjajo. Ko se je razvedlo, da smo prispeli, trkanje ni ponehalo, tako da smo pred vrata izobesili napis DRAWING TOMORROW AT 5 P. M. Svoje popoldne smo zapolnili z razpakiravanjem in čiščenjem. Proti večeru so nas obiskali še dva pajka, žabica in gekon. Komarjev za zdaj še ni bilo. Ko se znoči, se ravno dovolj shladi, da smo brez težav zaspali.  Tudi utrujenost je doprinesla svoje. 

Vas se zbudi ob zori. Pri tem pomaga petelin, ki zelo dobro opravlja svojo nalogo in je tudi nas ravno dovolj predramil, da smo pravočasno vzeli antimalarike. Po zajtrku smo se odločili, da se malo razgledamo. Na ulici do bolnice so postavljene trgovinice, frizerji, celo pogrebni center, pa seveda prosta prodaja loncev, zelenjave in kokošk. Ljudje si na ulici tudi pletejo kitke, otroci se lovijo in igrajo s čimerkoli pač najdejo. Ostali se predvsem družijo, pogovarjajo in igrajo damo, pri čemer so diski kar barvni pokrovčki različnih plastenk - tako ločijo, kateri pripadajo kateremu. Vsi so nas pozdravljali, se nam nasmihali in nas tudi fotografirali. Komaj čakamo, da nam bo okolica tako domača, da bomo točno vedeli, kam pelje katera ulica. Z naročjem čebule, paradižnika, vode, posode in sode bikarbone – čisto vse se da dobiti – smo odkorakali proti domu na kosilo.  Dobro smo si opomogli za popoldansko igro z otroki. Del njih, ki so stari malo pod 10 let, so se zaposlili z risanjem in barvanjem. Štiri dekleta pa so nas prosila za pomoč pri učenju družboslovja. Tako da smo na koncu vsi točno vedeli definicijo demokracije, podučile pa so nas tudi o barvah Zambijske zastave. Še himno so nam zapele! Himno Zambije pojejo vsak ponedeljek pred poukom, ki se začenja ob 6.50 in traja do nekje 12.30. Res izkoristijo vso dnevno svetlobo, ki jo dobijo (sončni vzhod je okoli 6ih). Za konec so nam zapeli tudi mlajši otroci, pa še malo smo zaplesali. So nam zaupali, da se že veselijo ponedeljka, ko se bomo ponovno družili – mi pa tudi. 

Nedelja je čas za počitek, kar se je poznalo tudi zjutraj, ko za razliko od sobote, ni bilo vrveža ljudi in brnenja motorjev, pač pa veliko bolj umirjeno petje ptic. Kot so nam dan prej povedali otroci, gredo vsi k sveti maši v bližnjo cerkev. Mi smo si vzeli čas za pregled medicinskih pripomočkov in njihovo razvrščanje. Zgodaj popolne nas je Veronika odpeljala na ogled bolnice. Prijazno nas je predstavila vsem zdravnikom, ki so delali čez vikend in nam razkazala oddelke. Oddelek za ženske in moške je za vsake po ena soba nekje 20 kvadratnih metrov s približno 10 posteljami, pri otrocih sta sobici dve z vsaka nekje sedmimi enostavnimi posteljami. Pri otrocih so tudi stene poslikane. No, ne še čisto vse, tako da si bomo mi poslikavo otroških sob z živalicami vzeli kot en vikend projekt. Noseče pacientke pridejo v bolnico nekaj časa prej, včasih tudi kakšen mesec. Spijo v skupni hiški, kjer so na tleh postavljene penaste žimnice. Z njimi pridejo domači, ki jim kuhajo pred to hiško, kjer se vsi čez dan tudi zadržujejo. Celotno vzdušje deluje zelo umirjeno, nobenega hitenja in tekanja okoli. Vsi so nas tudi prijazno pozdravljali in se nam nasmihali. Veronika nam je pri sebi doma kasneje tudi postregla s kavo – Barcafe, ki jo je v dar dobila še od prejšnje skupine in jo tudi ona obožuje. Pravi, da imamo Slovenci dobro kavo. Doma smo si še razdelili oblačila za v bolnico in se po večerji igrali družabne igre.

Mešanica pričakovanja, navdušenja, veselja pa tudi strahu nas je pospremila v posteljo, kamor smo si odšli nabrati moči za prve dni. 

2. VSAK ZAČETEK JE TEŽEK

Ponedeljek, 7. april 2025

6:30 nepogost vendar mogoč stranski učinek antimalarikov »mogoče bolj žive sanje« se je pri Hani kar močno izrazil. V kuhinjo je namreč priletela še povsem nepočesana in z razburjenim izrazom na obrazu: »o moj Bog, jst sem si v sanjah odgriznila prst!«

7:06 na jutranji svetlobi smo naredili raztezne vaje, nekateri več (Tim), drugi manj (ostali), v družbi naših štirih mačk, ki nas pri telovadbi očitno motivirajo (Tim) ali pa odvračajo pozornost (ostali). 

7:45 svoj prostor pod Soncem smo - kot seveda študentje vedno - našli v zadnji vrsti učilnice, kjer so zdravniki imeli raport. Sestanek se je začel, četudi sta bila v učilnici takrat ravno dva zdravnika, ostali pa so se pridružili kasneje. Čas je tu nekoliko bolj postranskega pomena, se drži Einsteinovega pravila relativnosti in si ga očitno vsak razlaga nekoliko drugače. Prav gotovo pa ljudi ne priganja tako kot pri nas. 

11:48 poročilo za ginekološki in porodničarski oddelek (oddelek Nzime)  – Hana in Anamarija 

Najin energični mentor in glavni zdravnik oddelka dr. P nama je takoj povedal, da prvo pacientko gledava, potem piševa in čez dva dni bova samostojni. »The hard way is the easy way. « Po šestih letih študija si seveda želimo preizkusiti naše znanje in si pravzaprav želimo biti potisnjeni v vodo. Tako da sva tudi danes že kar splavali – s pomočjo rokavčkov v obliki medicinskih sester, ki so nama iskale liste za odpustnice in zdravila ter dveh študentov, ki sta služila kot prevajalca pri nosečnicah, ki jim angleščina ni bila tako domača. 

12:34 klic za carski rez! Carsko! »2 you watch, 5 you assist, 3 you do« so bile besede dr. P-ja, ko si je oblačil dokaj sterilne obleke in obul visoke gumjaste škornje za operacijsko dvorano. Pacientke dobijo dokaj majhen odmerek zdravil, zato se pri postopku ginekologi še bolj podvizajo. Po začetnem rezu je tri minute kasneje sestra novorojenčku na glavico že poveznila seštrikano kapico in nogavičke. Nama sta po licih poleg kapljic potu, ki nam je v vroči sobi vsem zalival obraz, stekli tudi solzici. Novo življenje, novo dete...za mamico že 8 otrok zapovrstjo! 

16:43 Živa (zobozdravnica) poroča, kako je vsa navdušena izpulila svoj prvi zob. Potem pa imela celo telovadbo zgornjega dela trupa s puljenjem še naslednjih 10. To bo očitno njen dnevni standard.

18:51 po večerji smo se v miru usedli na našo teraso in napravili nekaj vaj za raztegovanje in treniranje telesa – po novem vsi telovadimo. V tistem pa se je izza ovinka pojavila sestra Veronika in nas prosila za pomoč v bolnišnici – prišlo je namreč do prometne nesreče in vsake roke bodo prišle prav. Urgenca že prvi dan! Na hitro smo se preoblekli in odhiteli v bolnico pomagat. Ponesrečenci so bili trije. Prvi je bil kar takoj dodeljen Živi, saj je imel hude poškodbe zgornje in spodnje čeljusti ter majave zobe. Pri drugih dveh smo ostali pomagali šivati rane na lobanji. V zadnji fazi pa so bili vsi napoteni dalje v Lusako. Izkušnja je bila tudi za nas kar zahtevna, saj smo bili priča povsem drugačnemu načinu dela kot smo ga vajeni doma. 

Torek, 8. april 2025

8:30 dan, ki je sicer namenjen operacijam, smo mi začeli na oddelkih. Vsi smo bolj ali manj samozavestno pisali zdravila, se posvetovali med seboj in s sestrami na oddelkih ter poskusili delo peljati naprej kot smo se naučili dan prej. 

10:27 po končani viziti sva s Hano na ginekološkem oddelku želeli videti še vsaj en vaginalni porod. Le ti potekajo v sosednji sobi na treh vzporednih posteljah, na katerih se menjavajo nosečnice s popadki. »Dobro, saj bova slišali, ko se bo začelo, porod se pa ja sliši, « sva naivno mislili. Medtem ko sva zaključevali vizito, sta na svet prijokala deklica in deček. Pa nisva niti slišali, čeprav sva odpustnice pisali nekje 5m stran. Gospe tukaj so tako trpežne!

17:13 s polnimi nakupovalnimi vrečkami čebule in mleka, ter okoli 60l vode smo se za trenutek oddaljili od glavne ulice (kjer smo se mimogrede pri eni od uličnih deklet, ki so si pletle kitke, dogovorili, da jih spletejo še nam) ter začutili tisto pravo vzdušje Afrike. Tekanje otrok, začudeni pogledi, ter vonj po hrani, ki so jo prodajali na stojnicah, so nas pospremili nazaj na prava pota – glavno ulico. 

Sreda, 9. april 2025

11:39 s Hano sva šli kamen-škarje-papir in kot zmagovalka sem se smela postaviti ob mizo za asistenco pri carskem rezu. »2 you watch, 5 you assist, 3 you do« se je spremenilo v »1 you watch, 2 you assist, 5 you do«. Meni je prav. dr. P res obvlada, dojenček je bil sicer ovit okoli glavice s popokovino, drugih zapletov pa ni bilo. Naključno smo našli tudi cisto jajčnika velikosti dveh pesti. Tako da je dr. P spontano odstranil še to. Res impresivno! S Hano sva bili čisto iz sebe in ponovno skoraj jokali. Novo dete...za mamico že 12. zapovrstjo!

15:02 prvi izpad elektrike v zadnjem tednu smo uspešno prebrodili ker (1) je bilo kosilo že skuhano, (2) je bilo zunaj še svetlo in (3) je bil kruh ravno toliko pečen, da smo ga pustili v pečici, da je še zlato porumenel (hvala Tim).

Četrtek, 10. april 2025

8:05 dan smo začeli s predstavitvijo pljučnice s strani študentov.

10:40 sva bili s Hano kar malo razočarani, da so bili carski rezi odpovedani zaradi pomanjkanja šivov, tako da sva kot prejšnji dan obljubljeno odšli na oddelek in odpustili tri pacientke. Le te so bile zelo vesele, sestre pa tudi. Od sester imamo dve, ki se menjata in sta obe pravi carici – vse obvladata, tudi porode kar sami izpeljeta, medtem ko nama s Hano dajeta navodila, kje se nahaja termometer za novorojenčke, ki ga nujno rabiva za diagnosticiranje neonatalne sepse!

10.55 Adriana in Nina sta bili prisotni pri dveh operacijah, ki sta bili danes na sporedu –  amputacija prsta in drenaža abscesa. Vsaka je lahko pri eni asistirala.

12:56 sta na vrata potrkali dve gospe, ki sta se ponudili, da pomijeta nered pred našo hiško, ki so ga napravili otroci. Govorimo o raztrganih listih papirja in plastenkah. Za plačilo sta si zaželeli skodelico kave in ko smo jima ju prinesli, sta - ravno nasprotno kot Cankar - odložili vse in se ju lotili. Vsi obožujejo našo Barcafe mešanico, tako da že vemo, kaj jim bomo pustili kot spominek. 

16:03 smo se odpravili na popoldanski sprehod do sosednjega hriba. Morda za Slovence bolj hribčka, saj je pot do vrha trajala nekje 20min. Ob cesti so nam z vrtov mahali domačini, nekaj deklic pa nas je celo pospremilo do pol poti. Spoprijateljili smo se tudi z mimo-skakajočo kobilico, ki je Hano kot slepi potnik izkoristila za taksi službo ter majhnim kuščarjem. Kač nismo videli. Smo pa potem prebrali, da bi v resnici lahko bile tam nekje v travi, od povsem nestrupenih do črne mambe... tako vsaj pravi Google. Visoke trave se bomo torej raje ognili. 

16:42 na vrhu smo občudovali izredno ravno pokrajino z zelo malo hišk ter s predvsem od sonca požgano travo. Smo pa našli filmsko »afriško« drevo, ob katerem smo naredili milijon fotografij, dokler nam ni postalo prevroče in smo ob zahajajočem soncu ponovno odkorakali v dolino. 

Petek, 11. april 2025

10:14 na Nzimi (ginekologiji) smo imeli kratko vizito – vse gre že veliko hitreje, saj sva midve že skoraj povsem samostojni, tako da si z dr. P-jem pacientke razdelimo na tri dele (no, seveda je on najin nadzornik in potrdi/zavrne najine ideje). Za konec sva si danes zaželeli naučiti meriti odprtost materničnega vratu pred porodom. Ko sem bila jaz tista z oblečenimi sterilnimi rokavicami, sem pri pregledu zatipala le nekaj zelo trdega. Preveril je še dr. »o, tole je pa glavica otroka, v 30min bo zunaj«. Torej bova končno videli porod! Sva ostali nadaljne pol ure in bili priča zelo gladkemu porodu deklice Precious, ki je tehtala 3kg in sva ji tokrat midve smeli nadeti kapico in nogavičke. Novopečena mamica pa je 10 minut po rojstvu otroka že korakala skozi celoten oddelek do postelje, ki si jo je sama pogrnila, da je lahko pestovala svoj zakladek. 

15:03 Živa poroča, da je gospa na oddelek fizioterapevta v zahvalo zdravnikom v košari prinesla kokoš. 

21:48 je potrkalo na naše vrata. Malo smo se ustrašili, da smo preglasno igrali Do-de-li-do (super igra, če je še ne poznate!), ampak so bili le zdravniki iz bolnice. Urgenca!? Hvala Bogu ne. »We are here to kidnap the boy«, so ubesedili svojo namero in Tima odpeljali s seboj igrati bilijard. Nam damam pa je bila obljubljena partija igre Uno prihodnji teden.

Sobota in nedelja, 12. in 13. april 2025

Vikend je bil za nas delaven. Imeli čistilno akcijo in našo hiško dodobra počistili  v pičlih dveh urah in pol. Smo bili kar ponosni, predvsem pa imamo vsi občutek, da lahko sedaj v prostorih lažje dihamo. 

15:00 Tim in Adriana sta se še na hitro odpravila na odrasli oddelek (oddelek Chifuntu), da sta starejši gospe naredila prevezo rane – gaze sta zamenjala z oblogami, ki smo jih prinesli s seboj iz Slovenije. 

7:44 na cvetno nedeljo smo se najprej zbrali pri stanovanjskem poslopju sester. Na dvorišču je bila najprej peščica ljudi, do nekje 8:20 pa se jih je nabralo kar kakšnih 100. Takrat smo tudi začeli nedeljsko sveto mašo. Najprej blagoslov cvetja. Na sredi je ležal kup palminih listov, ki smo si jih potem smeli vzeti. Po vrsti – najprej moški, potem ženske. Sledila je procesija do cerkve. Petje in vzklikanje ter igranje tamburina in bobnov so nam dali občutek, da tudi mi pripadamo skupnosti in da je življenje tu pravzaprav zelo veselo. Peli smo (oziroma so) celo pot. Prodorni glasovi so privabili ljudi na robove ulice. Zares čudovite melodije in ritem, v katerem smo tudi mi zazibali svoje boke med korakanjem. 

11:13 sv. maša je trajala nekje tri ure. Med njo so govorili delno angleško in delno v svojem lokalnem jeziku – Nyanja. Med oznanili smo bili tudi predstavljeni faranom, ki so nas pozdravili s ploskanjem. Po poročanju starejših kolegov petja sploh še ni bilo tako veliko – v postnem času namreč smejo uporabljati le neke vrste kohon in tamburin. Tako da naj bi bila maša za Veliko noč še dvakrat bolj vesela. Pred cerkvijo smo se še rokovali z gospodom župnikom, ki nas je povabil na kavico – Barcafe, seveda. 

18:56 zadnje dejanje prvega tedna – zumba za šest ljudi in dve nadobudni muci, kosmiči in rižota za večerjo in partija The Game (še ena super igra, če še ne poznate). Tako smo že desetič zaspali pod zvezdami južne poloble. 

3. SEDAJ GRE PA ZARES

Ponedeljek, 14. april 2025

8:56 po jutranjem sestanku smo se ponovno razporedili po svojih oddelkih. Tim in Adriana sta se odpravila na odrasli oddelek Chifuntu. Tim se je uvajal na moškem oddelku, Adriana pa na ženskem – obema sta pomagala LMO (local medical officer) gospa E in gospod A. Po prvem tednu uvajanja pa sta ta teden že postala malo bolj samostojna. Skupaj sta pregledala nekaj pacientov, pogledala nekaj rentgenskih slik, naročila dodatne preiskave in po posvetu z obema mentorjema predpisala terapijo. 

10:34 na ženskem odraslem oddelku leži starejša gospa s kronično rano na levi nogi, ki sega od gležnja vse preko kolena do spodnjega dela stegna. Na oddelku so ji pred nekaj dnevi že odstranili odmrle dele kože, da bi se rana bolje celila. Po pregledu rane sta se Adriana in Tim odločila, da bi gospe lahko pomagale obloge za zdravljenje ran, ki smo jih prinesli s seboj iz Slovenije. Lotila sta se preveze in po končanem delu bila nagrajena z aplavzom njene hčerke, ki je sedela ob robu postelje in opazovala celoten proces. 

11:15 ekipo Nzime (ginekologija) je obogatila naša zobozdravnica Živa. V zobozdravstveni ambulanti jim je namreč zmanjkalo lidokaina (lokalnega anestetika), tako da se je kar hitro spremenila v osebno svetovalko na oddelku in se pridružila tudi carskim rezom v operacijski dvorani. 

11:30 Na oddelek smo se že zelo navadile, tako da vizite potekajo tekoče. Ravno obratno pa je z našim učenjem lokalnega jezika nyanje. Pacientke se prav rade nasmehnejo, ko se lomimo preko »mwauka bwanji« oziroma »kako si«. No, samo da se smejijo, dobra volja je že pol zdravja.

18:04 naša hišna mojstra Tim in Živa sta se lotila popravljanja kuhinjskega mikserja. Uspešno. 

19:06 Tretji (zaznani – prav gotovo je čez dan še kakšen, ki ga ne ujamemo) izpad elektrike smo danes preživeli z evakuiranjem naših oblek. Le-te smo zgodaj dopoldne dali očistiti gospe M – izredno prijetna, pridna in zanesljiva gospa – ki jih je izobesila na med drevesi napeljane vrvi. Do večera so bile kljub dnevni vročini še kar nekoliko vlažne, zato smo se odločili, da jih obesimo kar v hiški. Z naglavnimi lučkami smo bolj ali manj uspešno razporedili okoli 60 kosov oblačil po dveh sobah in celotni kuhinji. Ponosni smo bili, da so kljub zmedi naslednji dan vse nogavice imele svoj par, četudi napačnega lastnika.

Torek, 15. april 2025

8:30 začenjamo naše torkove in četrtkove operacijske dneve. Ob uri je bila večina slovenske ekipe že zbrana in natlačena na eno od postelj za počivanje pred operiranjem. Na sporedu je bil en carski rez, ki ga je carsko asistirala ena od njihovih zdravnic, mi pa smo smeli prisustvovati pri amputaciji prsta, pravzaprav bolj prstka, dvoletnega fantka. (POZOR, nastanek poškodbe!) Ko je mama natakala vodo pri vodnjaku, je svoj prstek potisnil med škripec. Dr. P je naše stanje komentiral z: »it is a good lection. Otherwise he would lose the whole hand the next time«. 

8:34 je Adriana pričela s pregledom pacientk na ženskem odraslem oddelku. Na pomoč sta ji priskočila študent medicine, ki ji je prevajal, in medicinska sestra. Na oddelku so danes kar 4 pacientke z malarijo. Sledili so pregledi pacientk, naročilo preiskav, predpis terapije in en odpust.

11:04 po končani viziti se je Adriana pridružila ostalim članom odprave v operacijski dvorani. 

11:36 smo imeli s celotno ekipo malico in sicer njihovo klasično jed »nšimo«, ki izgleda kot zelo gost gres ter fižol. Vse se je brez pribora. Domačini so nšimo zelo pogumno jemali iz posode z golimi rokami, ter niti pisnili ne, medtem ko smo mi skoraj utrpeli opekline tretje stopnje, tako vroča je bila. Postopek je tak: vzameš malo nšime, jo gladko pregneteš in oblikuješ v kepico ter v sredini narediš vdolbino. Potem pa vanjo kot v čolniček ujameš fižol. Božansko!

14:33 smo imeli sestanek z dr. P, sestro V in lekarnarjem S. Nina in Adriana sta uredili vse glede dobave zdravil za bolnico, da pokrijemo njihove potrebe za celoten naslednji mesec. 

14:40 kot medklic smo bili obveščeni, da so nekaj kilometrov od bolnice opazili črno mambo. V visoko travo torej ne bomo zahajali. 

21:30 tik pred spanjem smo se v kuhinji še sladkali s sladoledom, ko je Hana z velikimi očmi pogledala pod stol in zakričala. Pridružile smo se ji vse dame, ko smo na tleh zagledale 10 cm velikega žužka – pol pajka in pol škorpijona (škorpajek? pajkon?). Tako je vsaj izgledal. Hvala rešitelju Timu, ki nas varuje pred živalicami, ki so tukaj nekje trikratnik velikosti kot pri nas doma. 

Sreda, 16. april 2025

9:11 Tim in Adriana že pridno sama opravljata vizito na ženskem oddelku Chifuntu. Tukaj oddelki niso ločeni tako kot pri nas – pacienti so razdeljeni le po spolu in ne po diagnozi, torej so internistični in kirurški primeri vsi skupaj na enem oddelku. Zato je delo na odraslem oddelku zelo raznoliko. Do sedaj sta zdravila pacientke z malarijo, diabetično ketoacedozo, poškodbo po prometni nesreči, dehidracijo, hipertenzivno krizo, Bellovo parezo, revmatoidnim artritisom, tuberkulozo, pljučnico, sifilisom, rakom materničnega vratu in akutnim gastroenteritisom. 

9:42 Nina je danes na otroškem oddelku zadolžena za 23 pacientov. Tudi tukaj so namreč združeni vsi internistični in kirurški primeri na enem oddelku. Zapleteni primeri malarije, pljučnice, opeklinske rane, gastroenteritisi, podhranjenčki, otročki po operaciji. Z vizito je pričela sama, nato pa ji je na pomoč priskočila Hana – še dobro, da je naša odprava tako številčna, da si delo lahko med sabo olajšamo.

9:58 na oddelku leži 6-letna deklica z meningitisom. Sprejeta je bila zaradi visoke vročine in epileptičnih napadov, ob pregledu pa je imela izražene meningealne znake. Predpisali so ji antibiotično terapijo, s pomočjo katere se ji stanje vsak dan malo izboljšuje. Zaradi takih primerov smo še posebej hvaležni za celotno izkušnjo odprave, saj tako zares vidimo, da ljudem pomagamo in da naše delo tukaj res nekaj šteje. Terapija za meningitis je kar dolgotrajna in močna, zato bo deklica ostala na oddelku, dokler se ji stanje ne izboljša do te mere, da bo odpust v domačo oskrbo varen.

10:35 smo imeli zelo zahteven carski rez pri gospe z nezaceljeno rano prejšnjega carskega reza. Pristop je bil res izjemno težek zaradi vseh zarastlin, tako da je Dr. P komaj našel maternico. Ko jo je prerezal, smo že lahko videli laske otroka, vendar pa ga nikakor – kljub vsemu potiskanju in vlečenju – nismo uspeli potegniti na svet. Vse skupaj je zagotovo trajalo kar dobrih 25 minut (za referenco, navadno je otroček od prvega kožnega reza na svetu že po kakšnih 3 min), ko se je doktor iznajdljivo domislil vaginalnega pristopa s katerim je dokončal porod. Vsi smo bili zelo veseli, da je fantek zajokal, saj je bilo upanje vsako minuto manjše. Potem smo se posvetili mamici, ki jo je doktor skrbno zašil in poskrbel, da ni bilo več sledi krvavitve. 

Naše obleke so bile prežete s potom, vendar je bilo vredno.

16:00 so se prvič odkar smo tu odprla vrata naše očesne klinike. Ljudje, ki so pridno čakali, še preden smo prišli, so se posedli na klopce, mi pa smo jih sprejemali enega za drugim. Ne vidite brati ali ne vidite na daleč? Je kar šlo kljub občasni jezikovni prepreki, ki pa smo jo premostili kar z eno od obiskovalk, gospodično J, ki nam pomagala pri prevodih in si na koncu zelo zasluženo izbrala tudi svoja (zelo kulska modra) sončna očala.

16:12 ker smo pozabili majhno ogledalce doma, so ljudje svoje odseve in očala ocenjevali kar na zaslonu Adrianinega telefona. 

16:42 prav super je bilo videti, kako so si ljudje – predvsem starejši, ki ne vidijo brati – med seboj pomagali in se tudi navduševali med izibranjem očal. Na izbiro so namreč dobili 5 različnih očal njihove dioptrije (ki smo jo določili pred tem) in ko so se obrnili in se pokazali ostalim, so bili le-ti v večini primerov res navdušeni in so se med seboj podpirali kot v kakšnem navijaškem klubu!

17:35 se nam približa gospod z določeno dioptrijo +2,5. Vse paciente skrbno zapišemo v register, kamor zabeležimo tudi starost in velikost dioptrije. Torej gospoda, ki tudi samostojno govori angleško, povprašamo po starosti. »One – zero – eight«. Samo trenutek? 108? Pokličemo našo samooklicano prevajalko dneva, da ponovno zastavi vprašanje v njihovem jeziku. »Hundred eight« se glasi odgovor. Gospod hodi brez palice, govori angleško in ima samo zmerno dioptrijo! Neverjetno!

23:04 dobimo klic iz operacijske dvorane, da bo ena od pacientk pravkar potrebovala carski rez. Pet minut kasneje je Anamarija že korakala proti bolnici. Gospodična, težka 2,2 kg, je vseeno želela imeti rojstni dan 17. 4. in sicer ob 00:03. Zdaj približno vemo, kako izgleda dežurstvo. 

Četrtek, 17. april 2025

Ob 7:25 se je 5/6 naše ekipe odpravilo v Lusako po nakupih zdravil. Projekt je trajal kar cel dan. Da orišemo. Najprej dve uri vožnje do prve lekarne. Tam stvari še niso bile pripravljene, tako da smo bili postreženi z vodo in sokom, da smo lažje počakali. Tudi pakiranje v avto je vzelo nekaj časa, naš voznik B pa je z zaskrbljenimi očmi opazoval že na pol poln prtljažnik. V naslednji lekarni so imeli zdravila za nas že pripravljena. Še enkrat smo preverili količine, nato so jih začeli zlagati v škatle. Na tej točki se je B povzpel kar na streho našega avta in gor naložil vse škatle, za katere ni bilo več prostora v avtu. Na poti do tretje lekarne smo se že pogovarjali, kdo bo kaj držal v svojem naročju, vendar smo na srečo ugotovili, da nas tukaj čakajo samo 3 škatle. Prijazni zaposleni so skupaj z B dokončno pritrdili vse škatle na streho – prva pošiljka zdravil za bolnišnico je na poti! Sedaj pa še osebni nakupi in razmišljanje o tem, kam bomo dali hrano, ki jo bomo kupili za nas. Še prej pa smo si z B za pozno kosilo privoščili pico. Z napisanim nakupovalnim listkom smo se odpravili v trgovino in pričeli nakladati stvari v vozičke. Hrana za nas, barvice in igrače za otroke, kemični svinčniki za bolnišnico - nekje 15 nakupovalnih vrečk je kot tetris zapolnilo še zadnje kotičke v avtu. Po dvourni vožnji domov smo prag prestopili okoli 21h, torej 14h od odhoda. Tako da smo bili uro kasneje že vsi pridno v posteljah. 

Petek, 18. april 2025

8:24 na velikonočni petek, ki je tukaj sicer dela prost dan, smo se vseeno odpravili na oddelke. Naša pediatrinja Nina je odpustila ogromno otrok, ki so dokončali terapijo za malarijo in so se zelo veselili praznike preživeti doma. 

9:27 Adriana in Tim sta se skupaj lotila dela na odraslem oddelku Chifuntu. Kar je bilo sprva mišljeno samo kot preveza rane in hiter pregled najnujnejših primerov, se je hitro spremenilo v vizito celotnega ženskega in moškega oddelka. Skupaj z medicinskima sestrama C in L, ki sta jima prevajali in jih usmerjali do pacientov, ki so potrebovali pregled, je bilo delo takoj lažje. Nekaj odpustov, par sprememb terapije, še ena hitra preveza rane. Gospa s hudo malarijo potrebuje ultrazvok trebuha. Pregled terapije pri pacientki z diabetično ketoacidozo. Dela torej ni manjkalo.

10:16 gospodična, ki sta jo Adriana in Tim pregledala prejšnji teden, se pojavi na vratih oddelka. »Hi, do you remember me?«. Po pregledu v ambulanti je želela slišati še njuno mnenje. 

11:12 je Hana asistirala dr. P pri carskem rezu. Otroček je uspešno prijokal na svet, na koncu pa je Hana pod nadzorom doktorja zašila še fascijo in kožo mamice.

12:47 predzadnji pacient na moškem odraslem oddelku predstavlja kar izziv, saj je namreč nevrološki primer. Gospod je imel težave z nenehno tresavico in krči že od leta 2019, vendar brez diagnoze. Nič, torej začnemo od začetka – anamneza in status pacienta. Ker so tako starši kot tudi vsi bratje pacienta že umrli, je bila družinska anamneza kar težavna. Posvet drug z drugim, posvet z ostalimi člani odprave, na koncu še posvet s kolegi doma. Možnosti diagnostike za nevrološke težave so tukaj dokaj omejene. Adriana in Tim zato predpišeta terapijo za simptomatsko zdravljenje in se z gospodom pogovorita o možnostih odhoda v klinični center v Lusako.

Sobota, 19. april 2025

Po deževnem petku – ki nam je pokazal, kaj pomeni tropski dež – je bila sobota dan za tržnico. 

11:30 šli smo v lov za njihovimi tradicionalnimi oblekami, ki so pravzaprav kos blaga, ki ga gospe zelo elegantno zavežejo okrog pasu. Vsak je našel svojo najljubšo barvo in vzorec. 

11:52 Anamarija je nadaljni dve uri in pol preživela z gledanjem afriških filmov, medtem ko so ji pletli kitke in vpletali podaljške. Tako da ima sedaj ogromen čop temno redečih las. 

15:08 smo po slovenski tradiciji pobarvali 26 jajčk v modro in rdečo, napekli svež kruh in zamesili potico. 

18:30 že doma smo prebrali, da znajo biti vigilijske maše zelo dolge. Začelo se je na dvorišču ob ognju, kjer se je pelo in blagoslovilo ogenj. Potem smo se premaknili v cerkev, v kateri je bila čista tema, ljudje so imeli samo prižgane sveče. Najprej se je molilo in dvigovalo prižgane svečke ter pelo brez inštrumentov. Potem pa se je v enem trenutku prižgala luč, začelo naglas peti in plesati, zaslišali pa smo tudi zvok električne kitare, klaviature in tamburina. Tudi pridiga je bila zabavna – kar smo razbrali iz smeha ljudi, ki so se smejali župnikovim šalam. 

22:43 v nekem trenutku med obhajilom je zmanjkalo elektrike, na kar so bili zelo dobro pripravljeni. Zbor je nadaljeval s pesmijo, četudi brez spremljave glasbil. Dva ministranta sta točno vedela, kje lahko dobita lučki, ki sta ju prinesla župniku pred oltar. Vse je potekalo tako gladko, da smo v prvem trenutku mislili, da je to pravzaprav del svete maše. Ljudje so torej tega že navajeni in jih sploh ne moti. Ko se je čez nekaj minut spet prižgala luč in se je vklopila električna kitara, smo šele ugotovili, kaj se je ravnokar zgodilo.

Nedelja, 20. april 2025

9:35 Veliko noč smo začeli s povsem slovenskim zajtrkom – pirhi, salamo, svežim kruhom, sirom in potico v pečici. Naša kuharica Hana je tradicionalni slovenski recept nekoliko prilagodila, ker nismo imeli orehov, tako da je kot nadomestilo vzela kar cimet. Prav tako okusno. 

14:03 Povabljeni smo bili na kosilo z župnikom, kamor smo ponosno odnesli tudi pirhe (pri njih je to čisto neobičajno) in potico. Na dvorišču je že bil žar, na katerem so bili kosi piščanca, v posodah pa pripravljeno še ogromno kosov klobas, zrezkov in svinjine. Vsak od nas je globoko v sebi našel žar mojstra, da smo s skupinskimi močmi kakšno uro obračali meso. Potem smo bili povabljeni do velike mize z različnimi dobrotami, ki smo si jih zvrhano naložili vsak na svoj krožnik. 

V Zambiji so velikonočni običaji drugačni kot pri nas. Barvanja pirhov in pečenja potice ne poznajo, prav tako ne s tem povezanih simbolizmov. Kosilo je bilo sestavljeno iz mesa, različnih solat, nšime in omake. 

17:35 Druženju so se pridružili še študentje teologije, dr. P. in sestre. Župnik T. je delil ogromno svojih zgodb in modrosti, ostali pa smo jih dopolnili s svojimi komentarji, tako da smo se na koncu vsi radostno smejali. Za posladek smo se posladkali s torto na kateri je prav za to priložnost pisalo »HAPPY EASTER«. Siti in zelo zadovoljni smo se od sončnem zahodu odpravili domov. 

4. TUKAJ ČAS TEČE DRUGAČE

Ponedeljek, 21. april 2025 

9:36 Velikonočni ponedeljek smo začeli s kavico z Mr. B (inštrumentar v operacijski dvorani), ki je na naša vrata potrkal na poti do pokopališča. Povedal nam je o sebi, svoji družini, malo o Zambiji in o prejšnjih odpravah. Za konec nas je še povabil na spominsko slovestnost sestre svoje žene v soboto dopoldne. Seveda pridemo!

15:59 je na naša vrata potrkal Dr. P., s katerim smo se že dvakrat poprej neuspešno dogovorili za igranje kart. V tretje gre torej rado! Iz omare smo vzeli paket Uno Flipa in se posedli okoli mize. Dr. P. nam je takoj zagrozil, da je »Bog Una« in naj se le pazimo. Nekaj krogov za ogrevanje. Dr. P.: »to vam samo pustim zmagovati, da nimate slabe vesti!« Igrali smo kar dobre 4 ure oziroma tako dolgo, da je vsak od nas (tudi dr. P.) kdaj zmagal kakšno partijo. 

Torek, 22. april 2025 

9:10 sva s Hano dan tokrat začeli na oddelku sami, saj se je Dr. P. odpravil v Lusako na izobraževanje o urgentnih stanjih v ginekologiji in porodničarstvu. Obljubil nam je, da nam bo o njih po prihodu nazaj tudi poročal. Sestre na oddelku so se naju že toliko navadile, da nama tudi z diagnozami in zdravljenjem že precej zaupajo. Vseeno se še vedno zelo radi zatekava k njim po nasvete. Po tem, ko nam že povedo celotno zgodovino pacientke ter zdravljenje od a do ž, nas vedno vljudno pogledajo in vprašajo: »or what would you do?« Navadno se samo lepo strinjava.  

10:34 Adriana in Tim že opravljata vizito na ženskem odraslem oddelku. Dela je danes malenkost manj, saj sta dr. S in gospod A že pregledala nekaj pacientk. Zadnja pacientka od jutra nič ne vidi. Že nekaj dni bruha, boli jo trebuh in najprej so s pomočjo ultrazvoka sumili, da gre za vnetje žolčnika. Med pregledom pa se je gospa nenadoma ulegla vznak in se začela tresti – bila sta priča epileptičnemu napadu. Gospod A je med napadom stal ob strani postelje in njeni prestrašeni materi povedal »when this happens, you just wait for it to be over, you can't do anything«. Tudi pri nas v Sloveniji je praksa podobna – pri epileptičnemu napadu moramo počakati, da le-ta mine, samo odstranimo predmete okrog pacienta, s katerimi bi se lahko poškodoval. Razen če traja več kot 5 minut – takrat kličemo rešilce. Naš blog je včasih tudi poučen. 

11:54 Takoj po carskem rezu z dr. S. (ki ta teden nadomešča dr. P. na vseh oddelkih) sva bila z doktorjem poklicana na oddelek h gospe, ki se je onesvestila. S Hano sva ji že dopoldne začeli diagnostiko preeklampsije in doktor je bil z opravljenim zadovoljen. Začeli smo pospešeno zorenje ploda in pripravo na zgodnji porod. 

16:32 se pojavita morda dva bolj siva oblaka na nebu. »Vsaj ni tako vroče,« smo si mislili. Potem nekaj kapljic. »A bi mi pospravili naše perilo?«, smo se spraševali. Imeli smo namreč novo dozo sveže opranih oblek, ki se je sušila na med drevesi napeljanih vrveh. »Mah ne, saj sta samo dva oblaka, ne bo dosti dežja,« smo se leno mirili. Manj kot pet minut kasneje se je nekoliko bolj stemnilo in začelo liti kot iz škafa. Tropske nevihte pridejo res precej nepričakovano in z velikimi pospeški. »Ma dobro, saj so bile obleke tako še mokre, če niso bile prej dobro oprane, bodo pa sedaj,« smo drug drugemu iskali izgovore za našo lenobo. 

20:14 Takoj po večerni telovadbi smo začeli ponovno evakuacijo naših oblek – očitno bo to kar stalnica, zato smo bili tokrat tudi veliko bolj utečeni. Z naglavnimi lučkami smo v škafe vse pobrali (prej veliko kosov perila še oželi – ja, je le kar precej dežja prišlo iz tistih »dveh oblakov«) in začeli izobešati po sobah. Do večerje se je od vsepovsod širil vonj po sveže opranem perilu z mehčalcem »Tropske kapljice«, postavljene pa so bile tako imenovane dodatne zavese – torej vrvi z veliko perila - ki so razmejevale postelje, pa tudi kuhinjo in hodnik. Da se ne bi kdo pritoževal, da nima dovolj zasebnosti!

Sreda, 23. april 2025

6:23 je do nas prišla ga. M. (ki nam pere perilo) in se ponudila, da ga skupaj še enkrat izobesimo. Točno je vedela, da nas bo nevihta presenetila. »I was just worried about you,« je opisala svojo skrb za nas. 

9:57 S Hano imava na oddelku pacientko z zelo visokim tlakom, ki pa je povsem asimptomatska. Ko rečem visok, mislim 195/135 (optimalno bi bilo 120/80). Gospa je dva tedna nazaj splavila in od takrat se tlak izboljša le na štiritirni terapiji. Še vedno iščemo vzrok. V nekem trenutku sva se želeli posvetovati s sestrami, kaj storiti, vedar so bile vse v prvem predelu oddelka, kjer potekajo vaginalni porodi. Ko sva vstopili v to sobo, sva bili ponovno priča enemu zelo zahtevnemu porodu, kjer je imel otroček nekoliko težav priti na svet. Mamico so (brez anestetikov in analgetikov) morali nekoliko zarezati, da je fantek le prijokal. Bili sva ponovno šokirani, ampak skoraj že ne več presenečeni, kako trpežna je ženska tu med porodom. 

11:14 Tim in Adriana sta danes zamenjala stran Chifuntuja in vizito opravila na moškem oddelku. Danes je kar pestro, saj je oddelek skoraj poln, patologije med seboj pa zelo različne. Malarija, srčno popuščanje, tuberkuloza, psihoza s sumom na nevrosifilis, diabetična ketoacidoza, alkoholni delirij z epileptičnimi napadi, rana po amputaciji dveh prstov in še kaj bi se našlo. Na pomoč jima je priskočila še gospa E, tako da so si delo porazdelili. Po napornem dnevu pa je do njiju prišla medicinska sestra M in se jima prijazno nasmehnila ter rekla »you did a good job today«. Smo hvaležni za take sestre, tukaj in doma v Sloveniji.

15:27 Naša očesna klinika je bila danes ponoven uspeh! Sprejeli, pregledali in predpisali smo očala vse skupaj 41 pacientom! Tudi sončna očala so šla zelo v promet. Tudi naša samooklicana prevajalka prejšnjega tedna, gospodična J., se je ponovno oglasila, malo je pospravljala (kar je na kliniki njeno delo) in malo je pomagala nam ter še sama ponovno preverila kolekcijo sončnih očal. 

16:03 V rokah smo že imeli vse škatle in vreče z očali ter bili pripravljeni na odhod, ko je Tim preventivno vprašal, če imamo vsi svoje telefone. Da ga kdo ne pozabi. Preverjeno. Ne, počakajte, Hana svojega ni imela v rokah ali žepu, je pa bila 100% prepričana, da je v eni izmed vreč. »Bomo sedaj preverili, samo da smo sigurni, prav?«, smo jo bolj mi prepričali, saj je bila ona res prepričana, da je v eni izmed plastičnih vreč. En, drug, naslednji paket očal. Ne, tudi tu jih ni. Dajmo še sobo pregledat. Premaknili smo vse stole in pretipali mizo. »Pred odhodom smo bili ja sami, nihče ga ni mogel vzeti,« nam ni šlo v glavo, kje bi se lahko skrival. Že smo skoraj vsi potiho razmišljali, kako in kje bomo Hani dobili nadomestek, ko nam je padlo na pamet. »Čakaj, a nisi ti pospravljala smeti, tistega plastičnega predpasnika?« Hana se je, kot bi trenil podala proti smetnjaku, kamor je odložila papirčke in plastični predpasnik - ki je bil v njenem spominu očitno prispodoba za plastnično vrečko. V njem je bil namreč zavit, živ in funkcionalen, le nekoliko umazan, telefon. Bo le ostala povezana s civilizacijo.

Četrtek, 24. april 2025

6:30 je naš trener Tim pripravil jutranji program 30 minutnega teka proti vasi Nangoma. Tja smo se podali po prašni cesti. Dlje kot smo tekli, manj je bilo ob straneh smeti in več ljudi se je čudilo, zakaj za vraga bi se nekdo sam od sebe brez pravega razloga pripravil do teka, če se mu pa nikamor ne mudi. Vseeno so ljudje veselo navijali za nas ter nas spodbujali včasih tudi s »high five!« Oni so svoj dan začeli z odhodom proti našemu delu vasice (torej Nangoma Mission Hospital), kamor so odhajali peš, oprtani s svojimi pridelki, ali pa s kolesi s polnimi prtljažniki sladkornega trsa. Ko jih gledaš si misliš, da bodo kar padli v stran. Ravnotežje pa držijo tako dobro, da navadno na prtljažniku peljejo še dodatno osebo – aka slepega potnika. 

15:09 Predstavniki slovenske nogometne reprezentance v Zambiji – tokrat sestavljeni iz napadalk Hane in Žive, ter branilca, napadalca in organizatorja igre, Tima – je imela danes prvo prijateljsko tekmo. Najstarejši sin Mr. B. (inštrumentarja v operacijski dvorani), je nabral kar zajetno skupino fantov, ki so se bili pripravljeni pomeriti z našimi prvaki! Igri se je kmalu pridružilo še kar nekaj naključnih mimoidočih mladostnikov, tako da so bile ekipe nekoliko večje in mešane. Po težkem boju in 90 minutah na žgočem soncu sta se moštvi razšli z 1:1 in dogovorom za povratno tekmo. 

Ostale tri navijačice smo si našle klopco – hlod – pod drevesom, kjer smo si družbo delile z dekleti, ki so tudi prišla malo »pofirbcati« ali pa fanti, ki so z igrišča prišli malo zadihati. 

18:11 V spomin na Veliko noč smo se zvečer šli še »pirhe sekat«, nekateri prvič, drugi (Adriana) pa so že izkušeni mački. Izkušnje ter izpiljena tehnika so se tudi pokazale, ko je Adriana kot prva zadela. Potem smo si rekli, da bomo metali tako dolgo, dokler vsi ne zadanemo. Po eni uri poskušanja smo si rekli, da mečemo tako dolgo, dokler vsaj še kdo ne zadane. Ni tako lahko kot izgleda! Na koncu smo vsi slavili – tako je vsaj presodila naša sodnica Adriana, ki je v temi edina videla, kam je kovanec priletel in ga je včasih povsem neočitno tudi lepo naravnala v jajčno lupino. Za nas smo vsi zmagovalci, ki smo za nagrado dobili kos odličnega limoninega kolača, zdaj že specialitete šefice Hane. Sem že omenila, da so limone z našega vrta? 

Petek, 25. april 2025

8:34 Živa, Hana in Tim so danes edini predstavniki odprave na svojih oddelkih. Tim je vizito na ženskem oddelku pričel skupaj s študentom, ki mu je prevajal. Že prva pacientka je bila kompleksna – prišla je zaradi zatečenih nog zaradi že znanega srčnega popuščanja. Med pregledom je opazil, da je ena dojka povečana, na njej pa je zatipal tudi zatrdlino. Prav tako je na drugi roki imela dokaj veliko bulo, ki pa ji raste že več let, vendar je do sedaj nikoli ni motila. Kaj pa sedaj, mamografija? Ne, tukaj žal te možnosti nimajo, lahko opravijo samo ultrazvok, nato pa bomo videli, kako naprej. Na polovici vizite se mu pridružita še Hana, ki je delo na svojem oddelku že zaključila, in Živa, saj je zaradi izpada elektrike zobna ambulanta predčasno zaključila s puljenjem zob.

9:48 Gospa z epilepsijo je še vedno na oddelku. Njena družina zbira denar, da bo lahko odšla na zdravljenje v Lusako.

10:05 Danes smo bili dogovorjeni za outreach oziroma odhod izven območja naše bolnice, kjer bi pomagali pri preventivnem cepljenju malčkov. Za odhod smo bili dogovorjeni ob 10:00. 10:05 smo z Adriano in Nino še malcale bananice (take male, velikosti dlani, ki nam jih kdaj pa kdaj na vratih prodaja gospa s tržnice). Malo smo bile le že navajene, da je tu s časom nekoliko drugače. 10:10 smo bile na dogovorjenem mestu, nikogar še v bližini. Zapletle smo se v pogovor za nadaljnih 20 minut. Potem sem poklicala Mr. D. – organizatorja. »Hi, yes, the car is just coming.« Prav, počakajmo še malo. Potem je gospod D. prišel mimo. Smo se že vstale, ko nas je ustavil: »no, no, so near is the car not yet. You can still sit a little«. Smo posedele še do 10:45, ko je mimo prišla sestra V. Njen komentar na dejstvo, da čakamo za outreach je bil: »oh yes, the car is almost here!« 11:15 smo se »almost« pričakovano pozno, začeli vkrcavati v avto poln medicinskih pripomočkov in cepiv. Z nami je šlo še nekje 7 študentk. Dobro volje vseeno ni manjkalo.

12:35 Do 7km oddaljenega zbirnega mesta smo se peljali okoli 45 minut. 5 od teh po glavni cesti in ostali čas po razbrazdanih jamicah, ki so naš avto včasih nagnile za 30 stopinj! Voznik je res obvladal, tako da smo me brezskrbno uživale v pogledih na afriško naravo. Ta je res čudovita! Biodiverziteta rožic in mogočna, zelo simetrična drevesa dajejo občutek, da je tukaj res še tako, kot želi mati narava. 

13:02 Ustavili smo se sredi ničesar – to smo vsaj mislile. Potem pa so od vsepovsod prišle gospe s svojimi otroki. Najprej nekje deset. Otroci so bili stehtani, zabeleženi in cepljeni primerno za njihovo starost. Gospe so imele potem tudi kratko poučno uro o pomembnosti cepljenja otrok. »Je to vse?«, smo po popisanih desetih malčkih vprašale. »No, no, now the ladies who are working on the fields, when they hear other babies crying, they will remember to come!«. In Mr. D. je imel čisto prav. V naslednji uri je prišlo še toliko mladih mamic, da je bila končna številka obravnav okoli 57! Res neverjetno nagrajujoč občutek, da smo smele prisustvovati pri tem, da je medicina dosegla tako odročen kraj. Za predstavo – gospe, ki gredo rodit, od doma do naše bolnice opravijo približno 3 urno pot - peš. 

Sobota, 26. april 2025

7:01 Pripravljeni za odhod na spominsko slovesnost sestre od žene Mr. B., ki nas je na dogodek prijazno povabil v ponedeljek, njegov sin (prav tisti, s katerim smo igrali nogomet) pa nam je še včeraj prinesel natisnjen program. Začetek ob 9.00 z nagovorom Mr. B. Nekje 7:25 se je začela vneta debata o zobni higieni in paradontozi, tako da smo se navsezgodaj tudi zdravniki od naše zobozdravnice Žive naučili nekaj pomemnih dejstev. Do nekje osmih smo šli vsi preventivno še enkrat na stranišče – da ne bi morali potem. Z Živo sva naredili svoji lekciji Duolinga. Do 9:00 smo vsi ponovno postali lačni in smo imeli malico. 9:30 smo se spraševali, če so morda pozabili na nas. 9:40 je na vrata le potrkal gospodič G. (najstarejši sin gospoda B.), ter nas odpeljal proti zbirnemu mestu. 

Morda je pa Einstein tu ugotovil svojo teorijo relativnosti časa.

10:25 se je slovesnost začela pri Mr. B doma. Vsi so nas prijazno pozdravili, gostitelj pa je tudi lokalni jezik spretno istočasno prevajal, tako da smo v vsakem trenutku vedeli o čem je bilo govora. Branje Božje besede in petje sta nas pospremila do nagrobnika pokojne. Mamica trem otrokom, sestra soproge Mr. B., je umrla pred 7 leti, letos pa so ji postavili čudovit marmorni nagrobnik. Veliko se je pelo – pojejo res neverjetno čudovito. Skoraj prepričana sem, da še nihče ni videl not v svojem življenju, vseeno pa že 8-letne deklice na glas prepevajo v tercah in kanonu. Res čudovito! Vsi so se seveda tudi fotografirali z nami, mi pa smo bili zaposleni tudi s pestovanjem in igranjem z otroki, ki so nas kmalu vzeli za svoje. Nina se je spremenila v pravo teto, ko se je z najmlajšim igrala »en, dva, tri, hop!« Ob nagrobniku je bilo še nekaj govorov, v katerih so si medseboj položili na srce, da morajo v težkih trenutkih držati skupaj in si pomagati. 

15:24 Sledilo je kosilo s kosom piščanca, dosti zelenjave in nšimo. Hvala Bogu, da imamo že kakšni dve izkušnji, kako se njihovega krožnika lotiti brez pribora in smo se lahko bolj ali manj uspešno zlili z okolico. Za domov smo dobili tudi 1.5 litra njihove pijače munkoyo, ter ustno prenesen recept zanjo. Sin G. nas je pospremil celo pot nazaj ter nas za posladek naučil pravilno jesti sladkorni trs – veliko težje, kot izgleda! Oni so pri delu res elegantni, nam pa se je tudi G. kar malo potiho smehljal. Vsi smo bili kar zelo cukrasti in lepljivi, vendar zadovoljni.

Nedelja, 27. april 2025

8:56 Dan smo pričeli s tekom in telovadbo, nato pa smo se lotili čiščenja naše hiške. 

11:28 Adriana, Nina, Živa in jaz smo ob glasbi pometale, pomivale in pospravljale vse sobe, medtem ko sta Hana in Tim pripravljala kosilo ter spekla svež kruh. Zelo produktiven dan in še en super zaključek tedna.

5. NOVI ČLANICI EKIPE 

Ponedeljek, 28. april 2025

8:11 smo se zbudili v praznično jutro (28. 04. je dneva prost dan v spomin prvemu predsedniku Republike Zambije, ki je bil rojen na ta datum leta 1924), po tem ko smo prejšnji dan še dolgo v noč - torej do nekje 22ih, ker se trenutno stemni okoli 18ih in imamo do 22ih že občutek, da je ura že preko polnoči - igrali Do-de-li-do. 

Med igranjem mora igralec ob določeni karti tudi udariti na sredo mize in kdor ima najdaljši reakcijski čas, mora pobrati vse karte. Udarimo prvič – Tim pobira, saj se je na poti do srede mize očitno nekam zadel. Udarimo po dveh minutah še enkrat, ponovno pobira Tim. Našo pozornost pa je pritegnila predvsem bula, ki se je začela tvoriti na njegovem komolcu in za katero smo postavili diagnozo hematom. Ampak res ogromen. Z našo domačo lekarno smo ga oskrbovali in pacientu položili na srce, naj počiva. Le-ta je namreč ob nenavadnem prizoru svojega preoblikovanega komolca razmišljal o vsem drugem in si izmišljeval ogromno opisov le-tega, na primer: »ko si tko pameten, da ti pamet vn udari!« in »k tolk treniraš, da ti nova mišica požene!«. Samo, da se pacient dobro počuti. 

8:30 Dnevna vizita poškodovanega komolca: nekoliko temnejše barve, zmanjšana oteklina, nekoliko toplo in boleče na otip, hematom v regresiji. Pacient brez pritožb.

9:10 Po umirjenem zajtrku smo se, kljub prazniku, odpravili vsak na svoj oddelek predvsem odpustiti paciente.  Sestre so nas bile zelo vesele, pacienti pa tudi. Vsi smo radi za praznike z domačimi.

10:14 Tim in Adriana sta na oddelku Chifuntu pričela s pregledom najnujneših pacientov. Zaradi praznika je danes za oba oddelka zadolžena samo 1 sestra, ki je imela posledično kar veliko dela. »Who speaks English?« oz. »Kdo govori angleško?« je vprašanje, s katerim sta ločila paciente, ki jih lahko pregledata sama, in tiste, pri katerih potrebujeta vzporedno prevajanje. Tako se je lahko sestra vrnila na delo in jima vmes priskočila na pomoč.

10:56 Pacientka na ženskem odraslem oddelku je prosila, če jo lahko odpustita domov, saj trenutno ne more zbrati dovolj denarja za odhod na zdravljenje v Lusako. Oče je umrl, mati pa je brezposelna, tako da more denar zaslužiti sama.

11:24 Nina in Živa sta na poti proti naši hiški presenetili kameleona, ki je ravno prečkal cesto! Malo bitjece velikosti dlani se ni pustilo prijeti z golimi rokami, tako da sta mu preko poti pomagali tako, da se je oprijel Živinega telefona. Ostali smo ga občudovali na njunih fotografijah. Upamo, da je tudi on šel za praznike domov in da se bo čez kakšen dan po enaki poti čez cesto vračal in ponovno potreboval našo pomoč. 

17:53 Z Gospodičem G. (najstarejšim sinom gospoda B.) smo bili dogovorjeni za nogomet na travniku. Ob določeni uri jih ni bilo na mestu, kar po enem mesecu ni pravzaprav nobeno presenečenje več. Ko pa so zamujali več kot uro in pol, smo si – no, Tim nam je – pripravil drugačen trening. Proti večeru se je gospodič G. le prikazal in se opravičil, češ, da je bil na church camp-u. Le kdo ne bi mogel oprostiti 16-letniku, ki nam je v opravičilo prinesel še njihovo domače sadje guave - zunaj zelene (ravno ko so zrele), znotraj pa svetlo roza!

Torek, 29. april 2025

7:40 Presenetljivo zgodaj – mi smo namreč mislili, da smo dogovorjeni ob 8ih – nas je pred vrati pričakal naš šofer, s katerim smo bili dogovorjeni za pot do Mumbwe, da bi podaljšali naše vize. Potem smo se malce pogovarjali in nekako ugotovili, da je on verjetno mislil, da smo dogovorjeni ob 7ih. Tako je imelo vse skupaj več smisla, seveda. Kot predvideno si je vzel akademskih 40 minut zamude. 

9:28 S podaljševanjem vize nismo imeli dosti težav. Seveda pa so se stvari morale same od sebe malo začiniti. Tim je imel edini od nas napačen datum poteka vize, kljub temu da je imel pravilno trajanje le-te. Na to je tudi opozoril in ker pet glav ve več kot ena, so potem na uradu še nekaj časa sestankovali, kako bi napako popravili. Na koncu so datum prečrtali, napisali pravilnega in se poleg podpisali. Enostavno in efektivno.

11:02 Zadnja postaja pred odhodom domov je bila pošta, ki je brez našega voznika poznavalca mesta gotovo nebi našli. Skrita je bila namreč v pritlični hišici pri policijski postaji. Imela je sicer kar 4 okenca, eno od njih je delovalo. Ko sva z Adriano oddali pošto, sva tudi opazili, da težo paketov merijo še povsem po starem – z utežmi! Upava, da dve pismi prispeta do Lusake - če prideta do prevoza do Evrope, sta opravili že najbolj riskanten del poti. 

14:01 Prvi izpad vode oziroma njeno pomanjkanje – najverjetneje po krivdi sosedov, ki jo radi porabljajo v izobilju – smo premostili s črpanjem vode v lavorje iz vodnjaka čez cesto. Seveda smo bili glavna atrakcija – ljudje so nam mahali, nas fotografirali in snemali, ko smo napeli svoje mišice za pet škafov vode. Odnesli smo jih domov in na dvorišču, ročno kot skavti oziroma kot v kakšni gorski koči, pomili posodo. Počutili smo se izredno iznajdljive in bili neverjetno ponosni sami nase, četudi so se nam ostali bolj kot ne hahljali. Oni namreč tako dnevno pomivajo.  

18:24 Dobro, da je Adriana izza zida med dnenvo dozo telovadbe ugledala barve sončnega zahoda, ki smo ga potem odšli občudovat na travnik. Visoka trava, avtentična a vseeno zelo simetrična drevesa, sem in tja kakšna ptica ter obris Lune so nam dali občutek, kot da smo v filmu. »Ljudje, v Afriki smo!« smo se zavedli ob poslušanju pesmi Hakuna Matata. 

21:43 Vodni rezervoar je poplavil! Očitno je glavni nadzornik vodnega dotoka videl, kako smo ubogi »muzunguti« (torej »belci« v nyanji) črpali iz vodnjaka in nam je namenil nekaj več dotoka. No, tako smo si dogodek vsaj sami razlagali. V vsakem primeru smo bili zelo veseli toplega tuša.

Sreda, 30. april 2025

9:12 Gospa z zelo visokim tlakom je bila odpuščena in poslana v Lusako, saj na oddelku po dveh tednih na štiritirni terapiji nismo več vedeli, kaj bi lahko storili. Gospa je po tem, ko je izvedela novico o odhodu v Lusako, z oddelka pobegnila. Dr. P. nama je pojasnil, da je to pogost pojav, da ljudje ne želijo zares v bolnico. Posebaj če so povsem asimptomatski. 

9:47 ženski oddelek Chifuntuja je danes polno zaseden – 14 pacientk. Da današnja vizita ne bo monotona, sta ugotovila že pri prvi pacientki. Pekoča stiskajoča bolečina v prsnem košu, ki se širi v vrat in levo roko, slabost in hitro razbijanje srca. Adriana in Tim se spogledata – začetek srčnega infarkta? Na oddelku nimajo EKG-naprave, s katero bi sum lahko potrdila ali ovrgla. Po posvetu s sestrami, ki so jima povedale, kaj od zdravil imajo sploh na voljo, sta predpisala takojšnjo terapijo. 

10:56 Po adrenalinskem začetku vizite sta nadaljevala s pregledom pacientk, ki so prišle zaradi hudega napada astme, suma na obstrukcijo črevesja, diabetične ketoacidoze, izbruha herpesa po polovici obraza ob neznani okužbi, akutnega gastroenteritisa ob pred kratkim odkriti okužbi s HIV-om, jetrnega abscesa, poškodbo glave zaradi fizičnega napada, rano na dojki in anemijo neznanega izvora.

Na Chifuntuju iz dneva v dan ne veš, kaj pričakovati, si pa lahko prepričan, da bo v vsakem primeru pestro. 

13:53 V operacijski dvorani sem pozabila svojo vrečko z rokavicami in razkužilom, po katero sem se pred nadaljnim delom vrnila. Gospod B. jo je dal na stran in mi ob njeni izročitvi zagotovil: »I was taking care of it«. 

14:04 Naša očesna klinika je bila prestavljena na drugo lokacijo, vseeno pa ni bila prav nič manj uspešna! V treh tednih nas je obiskalo že okoli 120 sedaj ponosnih lastnikov očal! Tokrat sta se za obisk s svojo mamo opogumila tudi 5 in 7-letnik, ki sta si vsak izbrala svoja sončna očala in v njih veselo pozirala za fotografije.

16:23 Po hitrem obisku tržnice, kjer smo kupili zelenjave, kolikor so je pač imeli, sva se s Hano odločili, da bova kupili kokoš. Moja bo Emilija!

20:31 Nekje dve uri in pol po predvidenem prihodu sta na duri potrkala gospod R.  in gospod D. Odigrali smo nekaj krogov Una, da sta tudi ona dva – kot dr. P. – lahko dokazala, da resno mislita, ko pravita, da sta »Bogova Una!« V vmesnem času je prišel tudi naš pomočnik pri vzdrževanju hiške, ki nam je na vrtu pomagal zakuriti smeti. Ločevanje odpadkov ni najbolj razširjeno, tako da ima vsaka od hišk na zadnji terasi luknjo za mešane odpadke, ki jih potem nekajkrat mesečno zažigajo. Na koncu dneva smo potemtakem tudi sami imeli kres za 1. maj.

Četrtek, 1. maj 2025

11:10 Vse skupaj se je odvilo zelo hitro. »A gremo po kokoši?« je bilo vprašanje navsezgodaj zjutraj. Ja in ne in kje bodo pa živele in kaj bodo jedle in preveč vprašanj. Smo vstali in odkorakali proti tržnici. Za ovinkom smo opazili že prvo prodajalko, vendar so nam v oko padle predvsem kokoške naslednje gospe. Postali smo pred kletko in želeli premislti, katera nam je najbolj všeč. Gospa pa nam ni dala kaj dosti časa: »You want a chicken? I give you a big one!«. Prijela je dve veliki kokoški za krila in nama ju potisnila v naročje! »300 kvača«, je iztegnila roko za plačilo. Za pičlih 10 evrov smo dobili dve kokoši, ki smo ju poimenovali Emilija in Lepa Brena. Najboljši dan!

11:40 Nekoliko nerodno ampak uspešno smo do doma prinesli obe novi članici naše živalske družine. Seveda brez začudenih pogledov in hahljanja izpod čela ni šlo - ponovno smo uspeli pritegniti pozornost vseh mimoidočih.  Bolj kot se poskušamo zliti z okolico, bolj izstopamo. 

12:01 Punci sta bili izpuščeni na prostost, vendar ubogi revici v resnici nista znali niti hoditi. Kot so nam kasneje razložili, imajo dve vrsti kokoši. Ene hitro vzrejajo za zakol, druge so za jajčka in so v bolj prosti reji. Naše naj bi bile bolj za meso, vendar jih bomo za zdaj vseeno obdržali kot ljubljenčka in upamo, da se počasi naučita tudi hodit in iskati hrano. Naredili sta že prve nekoliko majave korake in svoj prostor našli pod limono. Tudi travo sta nam že uspešno pognojili...

18:39 Po ponovnem čudovitem zahodu – odločili smo se, da opazovanje zahodov postane kar naša tradicija – smo se vrnili domov in dih nam je skoraj zastal, ker nismo takoj našli Emilije in Lepe Brene. Po nekajminutnem iskanju s telefonsko svetilko in strahu, da sta bili ukradeni, smo ju le opazili v enem od kotov, kjer sta se stiskali s kljunčki in šli dobesedno s kurami spat. 

Petek, 2. maj 2025

9:10 Anamarija je pacientki s preeklampsijami, ki je imela zadnjih nekaj dni povsem navadne tlake, izmeri tlak 200/132. Po ponovnem poskusu se tlak ni kaj dosti spremenil. Povsem obupana se je vrnila na posvet, kakšna zdravila bi ji lahko še predpisali. Hana je še enkrat prosila študenta, da je izmeril tlak. Morda pa je je samo strah Anamarije, smo si mislili malo za šalo malo za res. Študent se vrne. Tlak: 125/85! Povsem šolski primer popolnega tlaka! Padla je odločitev: Anamarija ne bo več merila tlakov, očitno vsem pacietkam dvigne raven adrenalina v krvi, ko vidijo njen strašljivi pogled!

10:31 Gospa s srčnim popuščanjem in sumom na akutni srčni infarkt na Chifuntu oddelku se počuti veliko bolje. Očitno je terapija delovala.

11:04 Tim in Adriana gledata rentgen gospe, pri kateri sumijo na zaporo črevesja. Prve slike niso bile dovolj jasne, zato so naročili ponovno slikanje. Po pregledu drugega paketa slik, ki so bile še manj pregledne in bolj nejasne od prvih, se posvetujeta z gospodom A. ter se skupaj dogovorijo kako ukrepati. 

11:11 Gospa z astmo se počuti veliko bolje. Pred odpustom se z Adriano še enkrat pogovorita o pravilni uporabi pumpice, ki jo bo dobila za domov.

11:37 Pri pacientki z diabetično ketoacidozo zmerijo vrednost sladkorja v krvi 31,6 mmol/L, kar je občutno preveč. Gospa se sicer počuti super, samo malo jo boli rana na levi nogi. Adriana in Tim naročita sestri, naj gospa čimprej prejme inzulin, prav tako tudi prilagodita odmerke zdravil v redni terapiji. 

11:56 Na hitro sva s Hano obiskali Živo v njenem naravnem habitatu – zobozdravstveni ordinaciji, kjer je skoraj za šalo izvlekla desno spodnjo šestko. S Hano sva kar obnemeli, pacientka pa z vato v novo nastali udolbinici tudi ni mogla veliko govoriti. Medtem ko je zobozdravnica pisala recept, smo se samo spogledali in si pomignili s »palci gor«. 

12:17 Druga gospa, ki se je pravtako zdravila zaradi diabetične ketoacidoze, bo odpuščena domov. Tim vzame v roke napisan recept in ji natančno razloži, kako naj doma odmerja inzulin. Po tem, ko sestra prinese stekleničke inzulina, da si jih gospa lahko pogleda, ji Adriana na poseben list še enkrat z imenom s stekleničk napiše, kateri inzulin mora kdaj vzeti. Obstaja namreč več vrst inzulina glede na trajanje delovanja. Ena aplikacija zdravila je bila predpisana tudi ob večerji. »When you eat dinner, okay?« reče Tim, nato pa študent medicine ob njem še dodatno razloži: »When you eat nšima«. Tukaj je nšima pri veliko ljudeh vsak dan na jedilniku, včasih tudi kot del vseh obrokov v dnevu. 

13:06 Naši dragi gospodični Emilja in Lepa Brena sta uspešno preživeli prvo noč in se izboljšujeta v hoji na kratke razdralje. Da svojih sledi ne bi puščali ravno čisto pred našimi vrati, smo se odločili, da jima napravimo ograjo, iz katere sta tudi že uspešno ušli. Ograjico iz strganih visečih mrež smo nekoliko modernizirali in dvignili. Kokoški ponovno poskušata uiti. Bomo videli, kdo od nas je vztrajnejši. 

20:27 Večer smo preživeli v enaki družbi kot dva dni prej – torej zdravniki iz bolnice in mi. Igralo se je veliko Una ter plesalo. Brez težav smo jih naučili slovensko polko, oni pa so imeli malo zahtevnejšo nalogo, ko so nam želeli pokazati svoje gibe. Mi Evropejci enostavno nimamo tega v naših bokih. Zdi se, kot da imajo neke mišice, ki so pri nas tekom življenja atrofirale in ne opravljajo več svoje funkcije premikanja telesa tako kot pri Afričanih. Pri njih so gibi res tako minimalni, povsem nepotratni, mi pa po njihovih besedah plešemo na način »jumping around and circling with your hands«, torej skačemo in samo mahamo in krožimo s rokami. No ja, vsak se trudi po svoje. 

Sobota, 3. maj 2025

7:31 Dr. P. nas je včeraj tekom večera prosil, če bi se lahko nekdo na sobotno jutro zglasil v operacijski dvorani za eno od operacij. Anamarija se je preoblekla in bila tam 8:01. Prva in no, edina. Tako da se je potem vrnila domov in okoli 9:17 je pri zazvonil telefon. Dr. P. »hi, good morning, what hour did I say? 8 hours? No, I meant 9, sorry!«. Okoli 10:30 smo začeli s herniotomijo. Saj se bomo počasi navadili na ta poseben časovni pas, v katerem leži Afrika. 

16:32 Tudi naše putke lahko tečejo in mahajo s krili! Ampak samo pod veliko dozo adrenalina, ko jima je za petami sosedov kuža – smo videli, ko smo uživali naš popoldanski počitek. 

Nedelja, 4. maj 2025

14:45 Nedeljo smo izkoristili za jutranji tek in pospravljanje, Hana nam je pripravila odličen pražen sladki krompir za kosilo in pa neverjetno bučno pito! Vsak dan imamo dvohodni menu – vse zahvale naši glavni kuharici! 

18:51 Večer smo začinili z nadgrajeno verzijo Una (Bruno) po navdihu Nemcev – igra je zelo zabavna, v izziv in te ne pusti resnega obraza. Za navodila nas kontaktirajte na socialnih omrežjih! 

6. DIVJINA JE ZA NAS!

Ponedeljek, 5. maj 2025

8:36 Po zaključku raporta smo se na novo razporedili po oddelkih. Ta mesec se bo Nina pridružila Timu na oddelku za odrasle, Adriana bo skupaj s Hano na porodniškem oddelku, Anamarija pa bo pomagala zdraviti na otroškem oddelku.

8:47 Tim in Nina sta ravno dobro začela vizito, ko je sestra z glasnim vpitjem prekinila pregled prve pacientke: »Doctors, please come here fast! (Zdravnika, hitro pridita sem)!« Ko sta prišla v dodatno sobo za moške paciente sta videla gospoda, ki je izgubljal zavest in hropel. Spogledala sta se, začela s hitrim pregledom pacienta in sestro prosila, naj izmeri vitalne funkcije – krvni tlak, utrip in saturacijo krvi s kisikom. Med tem je na pomoč priskočila še gospa E. Vsi parametri so bili v mejah normale, tudi klinični pregled ni pokazal večjih odstopanj. Pacient je kmalu prišel nazaj k sebi, a tu še ni bilo konec njegovih težav – začel je bruhati kri. Ekipi se je pridružilm še dr. S. Skupaj so se odločili, da pacientu predpišejo infuzijo tekočin in naročijo dodatne preiskave.

9:10 Sama sem ravno zaključevala vizito na oddelku Mieke (tako se imenuje oddelek za malčke, torej pediatrija), ko sta Adriana in Hana v nas skupni pogovor napisali »ej, mogoče ima dr. P. srčni infarkt!« KAJ!? Prav gotovo nas je v trenutku vse stisnilo pri srcu – manj kot njega sicer. Naš dragi doktor je že na jutranjem sestanku omenil, da ga nekoliko stiska, vendar je stavek šaljivo zaključil s »so if you see me fall on the ground, help me.« Nihče si ni mislil, da bodo njegove besede tako preroške. 

9:12 Adriana je skupaj s sestro z oddelka tekla v lekarno po aspirin, medtem ko je Hana skupaj s gospodom R. doktorja odpeljala v posebno sobo na oddelku. Kmalu se jima je pridružil še dr. S. 

Poročilo o stanju našega dragega doktorja: po prejemu aspirina (nitroglicerina – zdravila, ki je del prve pomoči pri srčnem napadu – nimajo in je bil naročen iz bližnjega mesta Mumbwa, nekje uro vožnje stran), terapije za zniževanje krvnega tlaka in injekcije diclofenaca (protibolečinska terapija, morfija prav tako v lekarni namreč ni bilo na voljo), se počuti mnogo bolje. V bolnišnici trenutno nimajo EKG naprave, ultrazvok srca pa ni pokazal večjih nepravilnosti. Postavljena je bila diagnoza (najverjetneje) nestabilne angine pectoris, poleg nje pa dopis za tedenski počitek. Upamo, da si ga bo res vzel!

Seveda je dostikrat potrebno, da se opozorilno zgodi nek podoben dogodek, da na dan pridejo pomanjkljivosti. V naslednji nabavnici zdravil je torej kar zajetna doza terapije srčnega infarkta in napada angine pectoris. 

9:36 Po končanem ultrazvoku se je dr. P počutil toliko bolje, da je pred odhodom domov spotoma še Hani in Adriani naročil, kaj je potrebno postoriti na oddelku – vsakič sproti občudujemo njegovo predanost delu in ljudem tukaj. 

10:15 Tim je na moškem oddelku pod nadzorom gospoda A izvedel torakalno punkcijo bolniku s plevralnim izlivom zaradi srčnega popuščanja. Sedaj bo gospod ponovno lažje dihal. Urediti pa mu bo treba še terapijo.

11:30 Pacientka z anemijo neznanega vzroka ima po transfuziji krvi še vedno kritične vrednosti hemoglobina in rdečih krvničk. Nina in Tim naročita novo transfuzijo.

Torek, 6. maj 2025

6:00 Tim nas je kar dobro vzgojil, da imamo sedaj tudi me dame željo po jutranjem teku in rekreaciji. Včasih vstanemo tudi tako zgodaj, da za nas po poti navijajo petelini s svojim jutranjim kričanjem, pardon, petjem. No ja, saj smo hvaležni za njih - morda bodo vzgojili tudi naši dve putki, da ne bosta več iztrebljali po betonskem delu naše terase. Hvala. 

8:50 Operacijski dan – kot se imenujejo torki in četrtki – smo mislili, da bomo preživeli mirno. Nekaj asistenc in morda kakšen carski rez. Tim se je odpravil na fizioterapijo in Živa proti svojima zobozdravstvenima stoloma. 

8:56 sem z dvema novima študentkama še vedno zlagala gaze za operacijsko dvorano. Pri njih je tako, da nakupijo dolgo rolo materiala, jo razrežejo na standardno dolžino, potem z zlaganjem zaposlijo najbljižne študente praznih rok in ko so gaze napakirane v kupčkih po 5 se jih da v sterilizator. Saj je kar sproščujoče zlagati, moram rečt.

9:03 se je začel carski rez, pri katerem je asisitrala Hana, mene pa je pogledala ena izmed sester. »Si ti sedaj na pediatriji? Ena urgenco imate, pojdi pogledat.« Utrip 120 in visoka doza adrenalina sta me pospremila preko ceste – pravzaprav travnika – do stavbice s posteljami za otroke. Tam so mi v roke potisnili rentgen in dotedanje zapise za trimesečno deklico, ki je imela hudo dihalno stisko. Rentgen ni bil najbolj poveden, tako da sem se osredotočila na status. Deklica je bila okoli vratu povsem otečena – povečani limfni vozli so ji najverjetneje pritiskali na sapnik. Sestre so jo že priključile na kisik ter aspirirale izločke, kadar je kašljala. 

9:50 Več glav več ve, zato sem na pomoč poklicala Nino, ki je bila že predhodnje 4 tedne na tem istem odelku. Skupaj sva staknili glavi in ju približali deklici – inspiratorni stridor, tudi saturacija je bila precej nizka (77%), se je pa po dodatku kisika nekoliko dvignila. Po posvetu z dr. S. smo aplicirali 2 mg kortikosteroidov. Verjetno pa bo, če ne bo izboljšanja, napotena dalje proti Lusaki.

P.s. dan kasneje res napotena dalje do specialistične ambulante. Upamo, da se vrne zdrava. 

10:05 Ker na fizioterapiji ni bilo veliko pacientov – teh je največ ob petkih in ponedeljkih, ko naj bi ljudje lažje preskočili delo na polju, se je Tim odločil, da preveri, kako delo opravlja Živa. 

10:45 Na carski rez so sprejeli pacientko, ki ji spinalna anestezija ni najbolj prijela. Med rezanjem kože in podkožja ni ničesar čutila, potem pa je začela trzati. Anesteziolog je najprej dodal penthadine, potem pa še ketamin. »This drug makes you tell all your secrets...« so se pošalili, preden ga je dobila v žilo. In res je pacientka kar malo pozabila, da je pravzaprav v postopku rojevanja. Večkrat je poudarila, da »I want to go to Lusaka« in da je dr. S. njen »favourite doctor«. Ko je bila proti koncu operacije tudi ona že kar utrujena od čebljanja, pa je vsem navzočim zaželela: »I have to go to sleep, good night.« Operacija je torej potekala gladko. 

11:15 V dentalno ambulanto je prišel mlad gospod, ki so ga pretepli. Po rentgenskem slikanju, je bilo potrjeno, da ima dvojni zlom spodnje čeljustnice in potrebuje zdravljenje v glavnem mestu. Živa mu je napisala napotnico, medtem ko mu je Tim dal protibolečinsko injekcijo v ramo. Tim in Živa sta pokazala, da zdravnik in zobozdravnik lahko odlično sodelujeta.

14:03 Danes se je zgodaj dopoldne začel pravi električni mrk. No ja, ponoven izpad elektrike pač. Hana nam je ravno pripravljala bučno juho. Izpade zelo težko predvidimo, je pa res, da nam je naša glavna kuharica do sedaj trikrat pripravila bučno juho z uporabo paličnega mešalnika in v vseh treh primerih je ravno med uporabo le tega elektrika začela svoj zaton. Torej, na kratko je mogoč sum, da z uporabo mešalnika povzročimo izpad elektrike celemu okrožju. Bomo malo premislili ali je bučna juha vredna dneva brez toplega tuša ali ne. 

15:00 Adriana in Nina sta odšli na sestanek s sestro V., lekarnarjem S. in dr. S., da bi se dogovorili glede naslednjega nakupa zdravil v Lusaki.

15:37 Elektrike še vedno ni bilo. Na srečo ima bolnica to prednost, da v takem primeru dovod elektrike nudi generator, tako da lahko delo poteka dokaj nemoteno.

18:16 Pri nas se je na obisku ustavil gospod župnik – najprej na skodelico čaja in pogovor, potem še na partijo Una, tudi on prepričan, da nas bo vse po vrsti premagal. Pridružil se je tudi dr. P., ki je veliko bolje in deluje, kot da mu je 7 dni dopusta čisto preveč. Vsi se še vedno vztrajno trudijo dokazati, da nas zmorejo premagati v Unu.   

19:01 Odkar vzgajamo Emilijo in Lepo Breno, pogovor zelo pogosto zaide tudi nanju. Vsi po vrsti so namreč izredno presenečeni, da sta sploh še živi in da sta se nekako priučili iskati hrano. Nekako. Vzgoja, ki sta je navejeni, vključuje krmljenje z roke in morda en kvadratni meter prostora. Vsi so torej neomajno prepričani, da ne bosta preživeli več kot teden dni. Če ne drugega zato, ker jih bo dr. P. skrivoma izmaknil in pripravil kokošjo juho! Tako se heca, mi pa vseeno preventivno pred spanjem vedno preverimo, da sta še vedno dve.  

Sreda, 7. maj 2025

7:10 Tim je med zajtrkom razlagal, da je po obisku zobozdravstvene ambulante ugotovil, da je zase izbral pravo smer medicine – tudi on ne bi imel moči vleči zob iz čeljusti. Živin biceps pa je že kar lepo natreniran – pravi, da so čeljusti Afričanov veliko močnejše in da je zobe veliko težje izpuliti iz njih.

8:32 Mr. B. je res morda najbolj prikupen gospod! Kot glavni inštrumentar v operacijski dvorani nam je ročno napisal seznam, kaj bi potrebovali – seveda potrjen s strani dr. P. – od bombažnih brisačk za roke, materiala za nove plašče, do skodelic za čaj. Slednji je v operacijski dvorani zares potreben – brez heca, po nekaj urnem stanju za operacijsko mizo se je treba okrepčati. Počutje operaterjev je izrednega pomena, da potem tudi operacija gladko teče. Sploh pa, če deset skodelic čaja prinese toliko dobre volje zjutraj, da je dan lažje začeti, zakaj pač nebi priskrbeli tudi tega! 

8:42 Mimogrede, ko ga je Nina vprašala, kje bi našli vse navedene potrebščine, nam je prav tako ročno narisal zemljevid glavne ulice Lusake, kjer naj bi v radiju 500 m našli vse potrebno. Zemljevid je bil tako prikupen, da si ga bo Nina shranila, najverjetneje uokvirila in izobesila na sredo naše kuhinje, da ga bomo opazovali do konca odprave in še vsi naši zanamci. 

10:03 Na ženski oddelek je bila pred operativnim posegom na jetrih sprejeta starejša pacientka. Po pregledu sta Tim in Nina ugotovila, da že nekaj časa krvavi iz nožnice. Po vaginalnem pregledu in posvetu z gospodom A, sta se odločila, da je bolje, da se pred operacijo opravi še dodatne krvne preiskave in natančneje pregleda rodila.

12:05 Pacientka z diabetično ketoacidozo ima še vedno povečan sladkor, poleg tega pa se ji veča rana na nogi, kljub antibiotični terapiji. Nina in Tim se odločita, da bosta uporabila posebno oblogo za rano, ki bo nekoliko omehčala in namočila nekrozo pred načrtovano odstanitvijo mrtvine in gnoja. Nato sestri naročita, naj pacientki da inzulin.

12:30 Adriana in Hana zaključujeta vizito na porodničarskem oddelku, ko po njiju pride sestra in jima pove, da se v sosednji sobi dogaja porod, če bi ga slučajno želeli videti – seveda! Rodila se je zdrava deklica. Nato pa se je na vratih pojavila še ena gospa, ki je prav tako že bila v procesu rojevanja. Poležali so jo na posteljo, ji nastavili dve infuziji, jo pregledali in ugotovili, da otrokov položaj ni najbolj idealen. Po skoraj uri in pol čakanja, je padla odločitev, da bo za mamico in otroka bolj varen carski rez kot vaginalni porod.

15:33 Tokratna očesna klinika je bila bolj redko obiskana, vseeno pa so nam pošla že skoraj vsa sončna očala, tako da bodo od sedaj ljudje tukaj hodili okoli z zelo modnimi temnimi okvirčki. Smo pa doživeli pravi razpon ljudi – nekateri so izjemno izobraženi in v visoki starosti govorijo tekoče angleško, medtem ko smo imeli tudi primer gospe, ki je bila v srednjih letih, ni pa znala napisati niti svojega imena.  

15:49 Nina in Živa sta se žrtvovali, da sta se z avtom z zadnjimi kapljicami bencina odpeljali do ene ure oddaljene Mumbwe, kjer so ponovno zvrhano napolnili tank ter se brezskrbno, še z dodatnimi litri v dveh velikih sodih v prtljažniku, odpeljali proti Nangomi. Pot, ki naj bi skupaj trajala kakšni dve uri, se je spremenila v 4-urno iskanja črpalke z dizlom, saj so skoraj povsod imeli samo bencin. Na črpalki, kjer sta končno uspeli dobiti dizel, pa je – kot v šali – zmanjkalo bencina. 

16:14 Precej točno – le z akademskih 15 minut zamude, sta nas pred hišo pričakala gospodič G. (sin Mr. B.). in njegov prijatelj, pripravljena za pot v hrib – edini v okolici, podoben naši Šmarni gori – in sicer vsak v svojih plastičnih natikačih. Krenili smo kar urno, v drm in strm, po poti mimo visoke trave, kjer smo Slovenci svoje predstave o tem, da nekje na nas preži kača (Črna mamba?), mirili z dejstvom, da dva mladeniča korakata ravno da ne bosa in vodita karavano. 

16:46 Že po poti sta nam obljubljala, da bomo iz drevesa imenovanega »bubble gum tree« (lat. ) naredili čisto pravi »bubble gum«, logično! Našli smo torej drevo z velikimi, rjavimi sadovi, podobnimi dobro rejenim gosenicam, iz katerih smo izbezali belo, viskozno tekočino ter jo nabrali na drevesni list. Nekaj malega mešanja in postajala je vedno bolj gosta ter lepljiva, dokler ni nastala krogljica bele barve podobna že prežvečenemu žvečilnu Airways okus mentola. Pa poskusimo. 

16:57 Internet pravi, da se je dobro ravnati po navodilih domačinov in početi kot oni. Torej smo počakali, da sta nam pokazala, da so res užitni in potem še mi (pogumno?) zagrizli. Konsistenca 10/10, morda še bolje kot pri nas, okus pa, hmm morda 1/10 na kratko, za okus moraš imeti ogromno domišljije, da te ne spominja na silikon. 

17:24 Za pot nazaj sta ponovno izbrala nekoliko shojeno pot v travi, po kateri so peljali tudi prejšnje skupine Slovencev – saj tako pravijo ne, da je treba hoditi po še ne zoranih poteh v življenju – tako da smo se doma pridno pregledali za klope in ostale ugrize. Vse v redu. 

Četrtek, 8. maj 2025

6:07 V enem mesecu so se nas naši vozniki očitno zelo navadili in prihajajo že zelo točno. Danes se skupaj z Nino in Hano odpravljamo po nakupih za zdravila. Naša pot proti Lusaki se je začela nekoliko čez 6 zjutraj. Jutro je bilo res hladno – toliko, da smo se tudi mi morali obleči v dolge rokave in nadeti toplejšo jopico. Zanje se približuje zima, tako da jutranja garderoba pri okoli 16 stopinjah vključuje debele jakne in pletene kape. Samo namesto visokih čevljev imajo pa še vedno natikače!

6:36 Na obeh straneh vzdolž povsem ravne ceste so hodili in kolesarili ljudje z ogromno prtljage. Sprašujem se, kam sploh gredo, ko pa je le vsake 5km kakšno postajališče z bornimi trgovinami, kjer pa ni prostora, da bi vse gospe prodajale svoje paradižnike in fižol. Vseeno je neverjetno impresivno, kako na kolo pridelke naložijo tako simetrično, da se brez problema vozijo preko razbrazdane ceste. 

7:31 Gospod voznik nam je povedal predzgodbo zgodbe, katere del smo bili tudi mi prvi dan – nesreča na cesti s tremi poškodovanci v sprejemni ambulanti. Povedano nam je bilo, da so bili v nezgodo udeleženi trije v avtu (torej tisti v ambulanti) in trije na motorju – oče, otroček in mama, drugič noseča v 8. mesecu. Vsi mrtvi na kraju nesreče. 

7:50 V Lusako smo prispeli z zelo dobrim vmesnim časom. Ljudje so oblečeni zelo elegantno – govorimo o elegantnih hlačah, polo majicah, krilih pri ženskah in zloščenih čevljih. To je najverjetneje glavna razlika med Nangomo in Lusako – obleka zares naredi (izgled) človeka. Vseeno pa osebnost ostaja podobna -  tekanje preko ceste brez strahu in pitje sladkih pijač, tako kot pri nas navsezgodaj zjutraj. Edino navada metanja plastike po tleh je pri nas že dokaj izkoreninjena, tukaj pa ostaja del vsakdana. 

8:00 smo kot klasične nadležne Evropejke potrkale na vrata prve trgovine, ki bi se točno ob času morala odpreti. »Good moooorning!« Nismo pričakovale, da nas bo postregla glavna upraviteljica, ki nam je ponudila vse željene izdelke in se nam za zamudo tudi opravičila. Vse nakupljene aparate so tudi odprli in nam tako zagotovili, da delujejo. Iz trgovine smo torej odkorakali s še toplim likalnikom v kartonasti škatli – ravno prav za pogret roke na to mrzlo jutro. 

9:12 Prav v veselje nam je bilo, ko smo bile same priča dejstvu, da je tukaj tako malo zavisti in neprijaznosti. Ko zvočnika, ki smo ga iskale, nismo našle v eni trgovini, nas je trgovec iz nje poslal naravnost v naslednjo čez cesto. In iz tiste smo po navodilih odšle v naslednjo in potem v naslednjo. Konkurenca ali ne, navodila - kje vse bi morda dobile kar iščemo - smo dobivale dokler nismo našle. Ljudje so med seboj res radodarni in sočutni. Če lahko nekomu pomagam, mu bom!

10:37 Adriana in Tim danes asistirata pri posegih v operacijski dvorani. Tokrat na sporedu: amputacija členka kazalca na levi roku pri 7-letnem fantku, odstranitev molarne nosečnosti, obojestranska ligacija jajčnih vodov, šivanje rane in naravnava zlomljene kosti na nogi pri gospodu, ki je bil udeležen v rudarski nesreči. 

12:09 »Good afternoon,« nam je na naš »dobro jutro« odgovoril prodajalec tretje lekarne, kamor smo ukorakali nekaj minut po poldnevu. Glede pozdravljanja na uro so torej striktni. Vodje in glavni upravitelji vseh treh lekaren so Indijci, ki imajo v Lusaki očitno pogosto posel z zdravili. Se pa drugače zdravila v prosti prodaji dobijo brez originalne embalaže – za primer: če ima škatljica dva paketka zdravil, boste ob naročilu izbranega zdravila dobili eno tablico. 

13:56 Postanek v Hungry Lionu, verigi hitre hrane, ki ponuja predvsem pohane perutničke in piščančja prsa. Najverjetneje bi podobno usodo doživeli tudi Lepa Brena in Emilija, če ju ne bi rešili...Kakorkoli, bili smo preveč lačni, da bi se predali tem mislim, ko smo ugriznili vsak v svoj burger. Od dvojnega s sirom smo se najedli veliko bolje kot v McDonalds'-u! Tudi krompirček je tu veliko bolj slasten! 

18:24 Zjutraj smo se peljali proti vzhodu, zvečer proti zahodu – skozi vetrobransko steklo avtomobila smo torej doživeli najlepša dva dela dneva. Zdi se, kot da imajo barve sonca tukaj več prostora, da se razlijejo po nebu in prosto mešajo med seboj ter nam ponudijo odtenke oranže in vijolične, za katere smo mislili, da smo v Evropi barvno slepi. 

Petek, 9. maj 2025

8:45 Naše včerajšnje nakupe za operacijsko dvorano smo danes osebno dostavili. Mr. B. je bil tako presrečen, da nas je vse objel in se nam milijonkrat zahvalil. »Thank you, thank you so much. We appreciate it so much!« Kakšno veselje za nekaj brisačk, zvočnik in skodelice za kavo. Še kdaj!

9:30 Nina je domov odpustila starejšo pacientko z ahalazijo požiralnika. Gospa si je v zadnjih dveh tednih toliko opomogla, da lahko je mehko hrano. Za paliativno gospo žal ne moremo veliko več narediti, tako da bo zanjo in njeno hčero, ki je ob njej v bolnišnici, da pomaga pri njeni skrbi, bolje, da bo počivala v domačem okolju. Žal je v medicini včasih tako, da imamo omejene možnosti zdravljenja. Kljub temu se potrudimo pomagati po svojih močeh in upoštevati, kaj je najbolje za pacienta. Družina je bila vesela, da smo ji pomagali in še toliko bolj, da bo šla domov. Nina je za zahvalo dobila aplavz. 

11:43 Hana, Živa in Tim so danes na terenu. Skupaj z gospodom D in ostalo ekipo za outreach so se odpravili cepiti otroke v oddaljeno vas. Od tam ljudje potrebujejo 3 ure hoje v eno smer, da pridejo do naše bolnišnice, tako da se do nje odpravijo le, ko je res potrebno. Da se cepi čim več otrok, se raje osebje bolnišnice poda na teren. Naša ekipa je pocepila nekaj otrok in spoznala, kako poteka delo na terenu. 

15:53 Gospodič G. in njegov prijatelj sta se drugič v tem tednu ustavila pri nas. Prišla sta nam pripravit njihovo jed potatoes mayaya, ki je pravzaprav omleta iz ocvrtega krompirja, čebule, paradižnika in seveda jajc. Ob pripravi sta razlagala o svojih načrtih za prihodnost – eden bo zdravnik, drugi inžinir. S ponedeljkom se odpravljata v Mumbwo, kamor hodita v srednjo šolo. Četudi je mesto oddaljeno le kakšno uro vožnje z avtom, bosta domov ponovno prišla šele poleti. 

18:54 Emilija in Brena imata nov, improviziran kurnik! Ponovno smo napeljali strgani viseči mreži in pa nekaj vej med dvema drevesoma. Sedaj upamo, da nam ne bo več treba vsak dan čistiti za njima. 

18:57 Dobro, enkrat jima je zdaj uspelo pobegniti, ampak smo luknjo, skozi katero sta splezali, sedaj dobro zabarikadirali. Sedaj upamo, da RES ne bosta ušli!

Sobota, 10. maj 2025

8:12 Kuri sta ušli in kot kuri brez glave hodili okoli po dvorišču. 

10:03 Tokratna prosta dneva v tednu smo preživeli nekje 150km stran od Nangome, v Nacionalnem parku Kafue. Odpravili smo se z že znanim voznikom, ki se nas je očitno že res izredno navadil in prihaja po nas še predčasno, tako da imamo sedaj mi slabo vest, da zamujamo!

12:30 Prihod je pospremilo navdušenje nad opicami, ki so nam mahale in kazale svoje zadnjice z roba ceste takoj, ko smo prepeljali mejo nacionalnega parka. Polni optimizma, da vidimo tudi druge živali, ki jih obljublja Lonely planet, smo se vpisali in ustalili v dveh šotorih za tri osebe ob vodi ter pripravljeni drvmi za ogenj. Iz daljave so nam s svojim oglašanjem dobrodošlico takoj zaželeli tudi povodni konji. Tole bo pa res super izkušnja!

16:04 Zaradi bolezni je bil naš popoldanski safari prestavljen na dan kasneje, tako da smo se mi posedli ob vodo ter opazovali naravo. »O, povodni konj!«, nam je pomignil poleg nas edini trenutni gost kampa in nam s prstom pokazal, kam naj gledamo. Vsi obnemeli smo nadaljnih 10 minut občudovali te mogočne živali, ki so v nas strmele le s svojimi očki, ki so gledale iz vode in nam vsake toliko pomignile z ušesi. Ko je že glava velika skoraj toliko kot naš trup se človek zave, kako krhki smo v primerjavi z drugimi živimi bitji. 

19:35 Večer smo zaključili ob tabornem ognju in zvokih nilskih konjev, ki so si med seboj očitno želeli »lahko noč«, mi pa smo upali, da ne bodo prišli do naše obale. Na njej smo namreč že opazili njihove odtise nog površine kakšnih treh stopal številke 38.

21:47 Prav pogumno smo se po večerji skupinsko odpravili proti tušem, saj je Živa nekaj minut prej v travi 3 metre stran opazila svetlikajoči pikici podobni očkom in glasno premikanje trave. Ob petju Kekčeve pesmi smo strah recimo premagali in upali, da je žival v travi le opica. So pa bili to zelo kratki tuši, četudi smo imeli toplo vodo – ta se je grela v kanistru, pod katerim je bila žerjavica. Staromodno, a zelo učinkovito. 

Nedelja, 11. maj 2025

5:15 Dan smo začeli pod nebom polnim zvezd na kraju povsem brez svetlobnega onesnaževanja. Nad pogledom smo bili tako navdušeni, da smo žrtvovali kar zajeten del svojega časa prvotno namenjenega zajtrku, samo da smo v spomin ujeli pogled na nebo te Zemljine poloble. Drugače pa je čista resnica, da se ponoči zelo shladi. Tako da, če se odpravljate v Afriko, ne pričakovati, da bo vedno 40 stopinj!

11:38 Dan smo začeli zgodaj in 6 ur kasneje smo že ponovno sedeli ob svoji mizici z okoli 200 novimi fotografijami. V manj kot 6 urah smo uspeli s seznama »must see in Afrika« pokljukati povodne konje, krokodile, slone, zebre, opice, puku (živali podobne antilopam) ter ogromno ptic, med drugim afriškega ribjega orla, simbol Zambije. Predvsem smo hvaležni našemu vodiču in ga neizmerno občudujemo, kako je sredi trave in vode uspel opaziti živali, ki bi jih naše neizurjeno oko brez težav zamenjalo s kosom lesa. Izobraževanje v vodiča bojda traja nekje 3 leta z ogromno praktičnimi dnevi in zaključnim izpitom. Prav gotovo jim vsi zavidamo znanje prepoznavanja živali le po oglašanju...

11:40 Ko smo bili na čolnu je bilo eno glavnih pravil, da smo roke držali pri sebi. In ko smo videli iz vode nekje en meter visoko skočiti krokodila, da bi ujel ptico, ki je tokrat za las ušla gotovi smrti, smo se zavedli, da je to pravilo več kot na mestu. 

17:54 smo se vrnili domov k našim domačim živalcam, ki postajajo tudi že kar divje....KOKOŠI SO PONOVNO UŠLE! Dobro, jih bomo že udomačili. V divjino pa se prav gotovo spet vrnemo!

19:34 Ponovno je zmanjkalo signala. Zadnji teden se je to že parkrat zgodilo. Ni problema, bomo večer preživeli bolj socialno. Blog pa bomo morali žal objaviti šele naslednji dan.

7. BOLJE PREPREČITI KOT ZDRAVITI

Ponedeljek, 12. maj 2025

7:55 na jutranjem sestanku so, 10minut po tem, ko se raport uradno začne, v sobi za sestankovanje poleg nas sedeli morda še 3 zdravniki, vključno z dr. P. – torej nekje 10% drugače prisotnih. Dr. P. se je obrnil v našo smer: »we said 7:45 and it is 7:55, we are 2 people. Let's give the others 20 minutes more!« (rekli smo ob 7.45, ura je 7:55 in v sobi sva dva. Dajmo ostalim še 20 min). 

10:24 Na oddelku smo imeli od prejšnjega tedna dve deklici, ki sta bili rojeni s porodno težo 1,6kg (običajno tehtajo nekje 2,5kg), obe sta v dveh tednih na teži še izgubili. Mamici sta bili stari 17 in 18 let, obe sta trdili, da deklici jesta. Kako lahko v dveh dneh ob normali prehrani padeta na 1,2kg! Zdravnik je naročil izobraževanje mamic o pravilnem hranjenju dojenčic – mamici sta bili res mladi in neizkušeni. Zelo nas je razveselilo, da sta obe deklici ta teden že tehtali 1,8kg (torej sta se zredili za 600g) in sta bili odpuščeni v domačo oskrbo – z rednimi tedenskimi pregledi na oddelku, seveda. 

11:45 Tim in Nina sta danes hitro zaključila vizito, saj je bilo hospitaliziranih le 7 pacientk. Zadnja pacientka se ju je še posebej dotaknila. 15-letna deklica, ki je bila v bolnišnic zaradi poškod, ki jih je povzročila njena mati. Deklica je s solznimi očmi sedela na postelji in boječe kazala šop kit, ki jih je med pretepom izpulila njena mati. Ko je razlagala, da se to ni zgodilo prvič, je pokazala še ugrize po obeh rokah. K sreči ni imela polomljenih kosti, a kaj so je bilo videti, da je strto njeno mlado srce, ko je prosila, naj je ne pošljemo nazaj domov.

14:03 Hana in Adriana sta bili dlje časa zadržani na oddelku, saj je po viziti bil na sporedu en carski rez, po njem pa je prišla urgenca gospe z ektopično nosečnostjo. Prvi carskem rezu je asistirala Hana in uspešno zašila maternico 47-letne mamice - to je bil njen deseti otrok. Pri ektopični nosečnosti pa je asistriala Adriana. Urgenca je bila razrešena, pacientka stabilna, tako da je dr. P lahko v miru še razložil Adriani, kako se sloje zašije nazaj. Kot je sam rekel: »Two you see, next one you do.« - ali nekaj v tem smislu, saj se najbrž spomnete, kako je bilo s tem pravilom v drugem blogu. 

19:25 so se pri nas na partijo kart – to je postala že skoraj naša dnevna rutina – oglasili zdravniki. Kot vljudni gostitelji smo jim ponudili kos limonine pite in jim zagotovili, da jim bo všeč. No, s koščkom velikosti 2x2cm so se mučili skoraj 5 minut, ker jim je bil eksplicitno presladek (za referenco, šestim Slovencem je sladica božanska in ravno dovolj sladka, da ti od kislosti limoninega soka ne zategne obraznih mišic v spačen pogled). Poleg tega so potrebovali dva polna kozarca vode – eden jim je pomagal spraviti koščke do želodca, z drugim pa so ta »grozni« okus poplaknili. Travmatično!

Sprašujemo se, kako da jim je nekaj takega presladko hkrati pa si z veseljem kupijo piškote in pa sladke pijače...

Torek, 13. maj 2025

7:06 Ob zgodnjem jutranjem teku smo na poti domov ob glavni cesti srečali kamion poln zapornikov – vsaj zdi se nam, da bi skupina ljudi oblečena v oranžne pajace lahko bili kaznovanci. Zgodilo se je že prej, da smo ob cesti videli prav tako skupino, ki je kosila travo in pobirala smeti. Očitno kazen tukaj izpolnjujejo tudi z družbeno koristnim delom. 

8:15 Nina je takoj zjutraj že bila boj s pajkom velikosti naše dlani, ki je na svojem jutranjem obhodu očitno zašel na sredno njene noge in ji v sekundi dvignil srčni utrip na 100 utripov/min. Bojna veteranka je s tem korakom že delno premagala svoj strah pred temi živalmi, mi pa smo nesrečnega pajka pospremili do vhodnih vrat – naj se sprehaja po terasi! 

11:13 Imamo nov kurnik za kokoši! Tokrat pa upamo, da res zadnji. Med drevesi napeljane strgane viseče mreže in ostanke obrezane žive meje je nadomestila prava pravcata ograja iz žice – ja, smo se kar modernizirali! Kokoški sta sicer na 3x3m velikem prostoru izjemno nesrečni in sta takoj začeli iskati izhod iz njune sedaj »kletke«, kot da sta malo pozabili, da sta imeli preden smo ju kupili prostora ravno toliko, da sta se uspeli usesti. Mi se v vsakem primeru veselimo, da ne bo več vsak dan treba pomivati naše terase, ki je bila zadnja dva tedna njuno stranišče na štrbunk. 

p.s. Do večera so dobile še strehico iz žice, ker je Emilija očitno svoje perutničke ravno dovolj osmislila, da uspe poleteti do višine enega metra in preko ograje. Prosim, ostanita zdaj na mestu! So pa vsi zdravniki ponosni na nas, da smo ju uspeli do neke mere udomačiti. To, da tečeta in letita je morda malo v nadlogo, vendar sta do te stopnje gibanja prišli šele z nami. Kakšna čast pravzaprav!

14:07 Adriana je bila danes naša glavna kirurginja asistenka in je prisustvovala pri dveh operacijah – carskem rezu in pa porodu dvojčkov po rupturi placente. Slednji primer je bil torej urgenca, dr. P. pa je, kot že tolikokrat poprej, uspel ohraniti mirno kri in glavo. Prvi od dvojčkov je tehtal 1,2kg in je bil žal mrtvo rojen, drugi pa 900g. Slednjega so pospremili na oddelek pod inkubator ter napisali napotni list za Lusako – tu v Nangomi namreč nimajo dovolj naprav, da bi tako mali otrok lahko preživel. Mamica je preživela. Sedaj, ko smo že videli nekaj ginekoloških primerov, nam je vsem jasno, da je prvi pacient pri porodu mama. Dejstvo je morda neintuitivno, saj je novorojenček tako nebogljen in brez mamice nebi preživel. Pa prav zato. Brez mame ne more preživeti oziroma zelo težko. Poleg tega imajo ženske navadno doma še do nekje 5 lačnih ust, za katere skrbijo in tudi ta brez nje ne bi zmogla. Mama je torej prva pacientka in ona je pri tej operaciji, kljub zagotovo zelo boleči izgubi otroka, preživela. 

Adriana je po tem, ko sta bila oba otročka zunaj maternice, pod skrbnim nadzorom dr. P.-ja zašila še fascijo in kožo mamice. 

Sreda, 14. maj 2025 

7:53 Trenutno še vedno sami v sobi za sestanke smo se med čakanjem ponovno zapletli v pogovor z enim od zdravnikov. Tukaj se govorice zelo hitro širijo – vas je majhna, mi smo novi, belci, drugačni in naverjetneje malo čudni, tako da so vsi naši gibi videni in ljudje o nas vedo več, kot mi o sebi. Tako seveda tudi vedo, da dvakrat do trikrat tedensko odtečemo 30 minut proti glavni cesti in nazaj. Naše dejanje je eden od zdravnikov komentiral z: »I saw you guys running yesterday, I woundered who was chasing you? Was he dangerous? (Včeraj sem vas videl teči in sem se spraševal, kdo vas je lovil? A je bil nevaren?)«.

8:00 Morda še nisem omenila, vendar vsak sestanek se začne in konča z molitvijo. Gotovo bolj kot pri nas in morda še dvakrat močneje kot drugod v vasi, v bolnici verujejo, da bo Bog poskrbel za njih. »Doctor cures, God heals. (Zdravniki zdravijo, bog pozdravi.)«

9:33 Na ženskem oddelku sta dve pacientki, ki sta hospitalizirani že več tednov – ena z neznano anemijo in druga z rano in diabteično ketoacidozo zaradi sladkorne bolezni tipa 1. Timu in Nini predstavljata pravi izziv, saj sta s preiskavami in zdravljenjem omejena, poleg tega pa se je pred enim tednom pokvaril še aparat za krvne priskave, ki ga še niso popravili. Na pomoč sta poklicala zdravnika P. Skupaj so se odločili, da prvo pacientko napotijo na preiskavo kostnega mozga v Lusako, saj ima po tretji transfuziji še vedno kritične vrednosti hemoglobina in rdečih krvnih celic. Drugi pa so ponovno prilagodili terapijo za SB, ji predpisali veliko tekočin in sestre prosili, naj doslednjo merijo krvni sladkor in natačno odmerjajo inzulin. Kljub vestnemu delu sester, se zgodi, da kakšno zadolžitev spustijio ali pa tega ne zabeležijo, kaj otežuje prilagajanje terapije.

10:40 Na pediatričnem oddelku smo dobili novico, da je deklica od prejšnjega torka, ki je imela dihalno stisko in ki smo jo poslali dalje v Lusako, tam po nekaj dneh žal umrla. Podrobnosti sestre niso vedele, nas je pa novica vse zelo pretresla. Prav tako je fantek, ki smo ga prejšnji petek poslali v Lusako z diagnozo nefrotskega sindroma v stanju šoka, kmalu po prihodu izgubil zavest in tudi isti večer umrl. Mislim, da smo si vsi pri sebi vzeli minuto, da smo oba otročka pospremili s spominom in še enkrat ozavestili, da se moramo hitro in učinkovito odzvati ter biti res pozorni na vsak primer posebaj. Mlada življenja nebogljenih, nedolžnih otrok so res dragocena!

11:31 Adriana in Hana zaključujeta vizito na porodničarskem oddelku. Dr. P. ravno razlaga študentom na oddelku, kako najti utrip otročka s fetoskopom (naprava, ki jo postaviš na trebuh mamice, nato pa prisloniš uho in poskušaš slišati utrip otroka) – super razlaga, ki sta jo tudi naši dve članici z veseljem še enkrat poslušali. Po koncu vizite pa je bil čas za tedensko ambulanto, kamor pridejo na pregled ženske, ki so imele v preteklem tednu carski rez. Dr. P. v eni sobi, Hana in Adriana v drugi, in tako so se pregledi kar hitro vrstili eden za drugim. 

12.10 Pacientka na ženskem odraslem oddelku vaginalno krvavi – Tim in Nina jo ob pomoči študentk temeljito izprašati in pregledata. Krvavitev se ne umirja, zato naročita ultrazvok in transfuzijio. Če bo pacientka stabilna in imela dovolj krvi, bo lahko operirana v naši bolnišnici, drugače pa bo treba tudi njo napotiti v večjo bolnišnico. 

16:25 Tokratna očesna klinika se je kar malo zavlekla. Sprva ni izgledalo tako, vendar so se potem pri nas zvrstili kar 103 pacienti. Morda je zanimivo tudi dejstvo, da je bila kar polovica teh študentov, katerim je bila vsem diagnosticirana dioptrija 0 in so dobli očala bolj kot ne iz estetskih razlogov. Ampak, če jih ima eden jim morajo imeti vsi,kajne?

18:48 Pred večernim druženjem ob kartah (in očitno ne kolačkih) smo na našem vrtu postavili nekaj postaj za tokratni trening. Zdi se mi, da smo že res kar napredovali, saj nekatere vaje sploh ne predstavljajo več nobenega problema...nekatere pa so še vedno zelo naporne. Ampak kot dokaz, da lahko že v enem mesecu s telesno kondicijo zelo napreduješ! Saj ne bom napisala nič novega, ampak z vztrajnim ritmom se rezultati kmalu začnejo kazati – tudi pri tako zakrnelih in zategnjenih mišicah kot pri meni. 

18:50 Naključno je mimo naše hiške prišla sestra V. glede septičnega zbirališča, katerega praznenje smo financirali. Le ta je namreč po njenih besedah že poplavljal in je bilo temeljito čiščenje več kot nujno. Ko je videla, da telovadimo, nas ni želela motiti in je svoje načrte in razlago glede čiščenja povedala kar medtem, ko je sama opravljala eno od naših vadbenih postaj! In to v njeni obleki! Zdi se nam, da se je zelo zabavala in da bo morda še kraj prišla – v športni opravi! Vsaj tako je obljubila. 

Četrtek, 15. maj 2025 

9:34 Tim je prvič asistiral pri carskem rezu. Bodoča mamica je bila stara komaj 14 let. Med operacijo ji je doktor P razložil, da je bolje, da obiskuje šolo, kot pa da pri tej starosti naprej rojeva otroke – fant te lahko zapusti prej kot znanje, ji je razložil, medtem, ko sta se Tim in Hana čudila starosti nosečnice. 

11:50 Okoli 10ih (natančneje 9:50) smo bili dogovorjeni za odhod na tretji outreach, ki smo se mu Slovenci pridružili – tokrat jaz, Adriana in Nina. Okoli 12ih smo krenili na pot v avtomobilu, v katerega se nas je natlačilo 12 oseb z voznikom in torbami zdravil. Smo že navajeni, pravzaprav uživamo v brezskrbni vožnji, ki bi bila v Sloveniji s takim številom potnikov v avtu gotovo adrenalinsko izogibanje policajem. Tukaj pa nas le nekaj ležečih policajev – namerno ali ne namerno narejenih iz ostankov betona – pospemi do lokacije, kjer zavijemo na prašno cesto proti (še?) bolj ruralnim območjem. 

12:35 Tokrat sama vožnja ni trajala tako dolgo. Ustavili smo se pri šoli nekje sredi ničesar – občutek je res tak, kot da nikjer ni nikogar, šolsko poslopje, ki sestavja osnovno in srednjo šolo, pa je vseeno polno šolarjev. Njihovi domovi so posejani v velikem radiju vse naokoli, skriti v visoki travi, po kateri pa brez težav najdejo pot in se uspejo orientirati – kot bi kot mravljice puščali neko sled, ki je nam gostom nevidna. 

12:50 Našo misijo smo začeli v ravnateljevi pisarni, kjer je D. (vodja outreachov) predstavil naše namene – danes smo prišli cepiti proti HPV ter imeti o tej temi tudi kratko poučevanje. Organizacija je zelo dobro potekala, nekje 15min kasneje so zunaj na prostem postavili 8 stolov, na katere smo se usedli. Vsi otroci starosti med 11 in 14 let so sedeli na tleh in z velikimi očmi gledali. Predstavitev je začel D. s tem, da jih je pozdravil in animiral. Res ima dober čut za otroke – četudi nismo razumeli niti besede, govoril je namreč v Tongi/Nianji, smo videli, da mu mladina sledi in si želijo razumeti čim več. Kadarkoli je prišlo do nemira, je šepnil »z«, na katerega so mu otroci družno odgovorili »z-z-z« tako, da je bil vsak z bolj tih, kot odmev. Tudi me smo vzorno poslušale in opazovale okolico. Nekje med razlago so vsi šolarji vstali, njihov pogled pa se je preusmeril iz D. na nas. Tudi D. se je ozrl k nam. Čakajte, kaj se dogaja? »They would love you to teach them a dance! (Želeli bi, da jih naučite en ples)«, je razložil D. in se nam nasmehnik češ, saj veste, da tu radi plešemo in pojemo. Spogledale smo se in se pretvarjale, da je bilo vse skrbno načrtovano in da naše srce sploh ni utripalo trikrat hitreje in da v naših glavah sploh ni bila praznina idej...in pa zvok: »ga-ga-ga-ga-ga-ga-ga«....račke? Enostavno – za njih s takim talentom za ritem morda še preveč – predvsem pa smešno se je vsem šolarjem zdelo, ko smo s komolci mahale kot s perutkami in s svojimi šibkimi glasovi (v primerjavi z njihovimi so res samo nek odmev) poskušale imitirati skladbo, saj nismo imeli signala, da bi jo našle na spletu.

13:20 Vseeno so se nam vsi brez izjeme pridružili ob naslednji ponovitvi. Z močnimi glasovi, kot da bi skladbo in ples poznali bolje kot mi, so nas imitirali – ali smo v enem trenutku me poskušale posnemati njih? – in se neizmerno zabavali. Na koncu so nam celo zaploskali. V zameno so nam še oni podarili ples in petje. Tokrat tako, da smo me ploskale in sledile ritmu. Potem pa je prišel del, ko se je v sredo kroga moral postaviti par in zaplesati. Ne, nobene polke, samo migati z boki v ritmu, kar pa z našimi sposobnostmi morda izgleda težje kot polka. Pa se nismo dale! Vsaka od nas je ob ploskanju stopala proti sredini še z enim od učencev, ki so se javili za ples z »muzungi«.  Kraval je pospremilo kričanje, vriskanje in smejanje. Mislim, da smo se vsi neizmerno zabavali.

14:00 Cepljenje je bilo tekoče, deklice pa je bilo prav tako strah kot dojenčke prejšnji teden. Pa so stisnile zobe in si v nekaterih primerih s sosednjo roko pokrile oči ali pa prijele našo dlan, da je manj bolelo. Vse so na koncu zelo pogumno dopisale še svoje ime in starost, ter nas za poslovilo objele ter z nami naredile kakšno fotografijo. 

Petek, 16. maj 2025

10:10 Danes so se na teren odpravili Tim, Hana in Živa. Na prvi postajanki, jih je lepo sprejela podravnateljica in jim predstavila šolo. Šolo obiskuje 1230 učencev, ki so razporejeni po dva oddelka. Odkar je šolanje brezplačno je obisk kar velik – v enem razredu je lahko tudi 80 učencev – lepo je slišati, da imajo vsi možnost do izobrazbe. Tako kot dan prej, so se tudi tokrat vsi učenci zbrali na šolskem dvorišču pod velikim drevesom, ki je mogočno ščitil pred žgočim soncem. Njaprej smo se vsi predstavili, nato je sledilo nekaj besed o HPV-ju v lokalnem jeziku, nato pa so nas prosili, naj tudi mi pokažemo kakšen ples. Takoj smo pomislili na račke, ki so se odlično obnesle v prejšnji šoli. Otroci so z navdušenjem sledili naši ekipi, ko so migaliu z boki. Po začetnem navdušanju, pa je bilo opaziti malo prestrašene obraze, na vrsti je bilo cepljenje proti HPV virusu, ki so ga prejele deklice med 9 in 15 letom starosti. Žal nam je cepiva proti koncu zmanjkalo, kar se je odražalo tudi na obrazih necepljenih deklic, ki so si zaščite želele. Obljubili smo, da se vrnemo, ko dobimo novo zalogo.

10:30 je bil na sporedu ponovno carski rez, tokrat pri 15-letnici, ki je bila tudi HIV pozitivna. Dr. P. se je pred začetkom operacije obrnil k Adriani in rekel, da bo to pacientko raje zašil sam, da ne bi prišlo do kakšne nesreče (vbod z iglo ali kaj podobnega), ona pa bo lahko prevzela naslednji primer. 

11:40 Smo se na oddelku Chifuntu zbrale Adriana, Nina in Anamarija, da smo konzultirale glede pacientke, ki je bila pravkar sprejeta. Gospodična stara 20 let je bila zelo zatečena v obraz, levo bazalno na pljučih so bili slišati pokci. Pacientka je prišla z napotno diagnozo infekcije spodnjega urinarnega trakta, ter je za to že prejela prvo dozo antibiotikov. Bila je precej šibka, rezultat meritve sladkorja v krvi pa je kazal tudi na sladkorno bolezen. Ker vseh simptomov nismo znale povezati v eno dignozo, smo poklicale dr. P. On se je pacientke že ob prvem pogledu spomnil – naj bi bila skoraj stalna gostja na oddelku s srčnim popuščanjem, nefrotskim sindromom in sladkorno boleznijo. Z novim papirjem za zdravila popisanim do roba upamo, da bo kmalu bolje. 

13:22 Naša ekipa na terenu z gospodom D in študentkami je že bila na naslednji lokaciji, pri drugi osnovni šoli – le da so sedaj cepili dojenčke. Pod drevesom pa so jih prostovoljci tehtali in merili, vsem, ki ne dosegajo predvidenega razvoja se svetuje obisk v naši bolnišnici. Istočasno pa je potekalo preventivno pregledovanje raka na materičnem vratu. Pregledovanje se tu opravljao enkrat letno, saj na terenu izvajajo le vizualni pregled. Presenetilo nas je, da se materični vrat tukaj slikari s fotoaparatom. 

17:53 Z outreacha se je vrnila druga polovica naše odprave. Da niso prišli domov lačnih ust pa so poskrbele lokalne prostovoljke, ki so zdravniški ekipi pripravile zambijsko jed – nšimo (zambijsko koruzno polento) z repico in piščancem. Polni informacij, dobrih občutkov in želodcev so se strinjali, da je bil dan res zanimiv in uspešen – upamo, da bo še več takih priložnosti.

Sobota, 17. maj 2025

10:36 Dan smo začeli umirjeno, z nekje pol urnim sprehodom do bližnjega »safari lodge-ja, kjer se nam je obljubljalo kopanje v njihovem bazenu. Po poti smo seveda, kot običajno, mahali mimoidočim in z njimi izmenjali nekaj besed. Prispeli smo skoraj 3 ure po tem, ko je uradno otvorjeno kopanje. Potem smo čakali še kakšno uro ob bazenu, da so le tega za silo počistili. Voda je bila dokaj hladna, nam pa je bilo za to dejstvo dokaj vseeno. Počasi in previdno smo vsak s svojo hitrostjo potopili tudi svoja ramena. 

13:36 Pridružila sta se nam še dr. P. in R., ki sta nam  ponosno pokazala kako znata plavati – to tukaj splloh ni samoumevno kot pri nas (no, saj tudi pri nas ni čisto samoumevno). Imajo namreč le kakšno reko, jezera so v okolici redka, tako da je njihova tehnika plavanja bolj »survival style, not free style«, se je pošalil dr. P. Zabavali smo se z na lastno pest organiziranimi tekmovanji, kjer je Adriana pokazala, kako se stvari streže in v dahu preplavala dolžino bazena. 

15:25 Poleg nas je bilo še nekaj gostov, eden od njih je kot mi malo čofotal v vodi. Šala, on se je stvari lotil precej resneje in tako rekoč treniral. Tako kot mi prepoznamo angleške naglase različnih narodov Evrope, tudi Afričani znajo zelo dobro oceniti, od kod prihaja sogovorec. Dr. P. je ugotovil, da gost prihaja iz Ruande in z njim začel pogovor. Adriana je za konec z njim odplavala tekmovalno dolžino, preden smo se odpravili proti domu na pozno kosilo.

15:30 U, ne tako hitro. Ne vidiš vsak dan belcev tako od blizu. Preden smo se stisnili v avto, so nas ustavile še tri gostje, ki so z nami napravile nekaj fotografij. Če želi kdo začutiti, kako je biti slaven, naj pride v Afriko – tukaj je naša barva kože res atrakcija. Ljudem sploh ni nerodno prositi za video ali selfi, tako da po poti nabiramo poznanstva z naključnimi ljudmi.

19:34 Dr. P.-ja je prišla obiskat mlajša sestra, ki je pred pričetkom Evrovizije za nas pripravila božansko večerjo. Vsi smo že zelo spretni z gnetenjem nšime, ki smo jo tokrat prigriznili s piščancem in repo, ki izgleda nekoliko podobno špinači. Piščanec je bil tako dober, da smo se vsi razen Hane že skoraj vdali, da bi usodo Emilije in Lepe brene (naših kokošk) na dan odhoda zapečatili z zadnjo večerjo. Za zdaj pa ostajata v svojem kokošnjaku, od koder pa tudi še vedno želita uiti. 

Nedelja, 18. maj 2025

19:30 Jutro smo preživeli delavno – temeljito tedensko pospravljanje hiške, da lahko z vsakim ponedeljkom potem lažje zadihamo. Popoldne smo se z dr. P. in gospodom D. (ki vodi outreache) odpravili na sosednji »hrib« (torej hribček). Preden smo se dve uri kasneje, ker smo se vmes še ustavili v restavraciji in pogledali naključno nogometno tekmo, poslovili pred našim odhodom v Livingston, nas je dr. P. pogledal in šepnil »I won't say I'll miss you, because I'll get too emotional...but I am looking forward to seeing you again. Come back alive and well, please«. (ne bom rekel, da vas bom pogrešal, ker bom preveč čustven...se pa veselim, da pridete nazaj. Pazite nase, prosim).

20:05 Čisto razneženi smo nadaljne pol ure opazovali svetlobno neonesnaženo zvezdnato nebo nad Nangomo, videli dva utrinka in samo ponotranjali, da smo povsem na drugem koncu sveta – v Afriki! – in da bomo nekoč na trenutke, ki jih sedaj živimo, gledali kot na spomine. Že od jutra ni bilo elektrike, tako da je bilo okoli nas zares povsem temno. 

20:15 smo prišli do točke, ko smo že vsi izlili svoja srca in smo le še ležali z glavami drug ob drugem, šest ljudi na pikniški deki... Potem pa se je naenkrat prižgala luč pri sosedih. Elektrika! Gremo objavit blog! »Jaz pa pečt kruh!« je še vrisknil Tim, ko smo zaklenili vrata. 

22:18 se Tim in Adriana že 30 minut mučita z objavo bloga. Elektrika je sicer res nazaj, je pa signal ponovno nezanesljiv. Nič, držimo pesti, da jima čimprej uspe.

BLOG 8; MAMA MACA PRIPELJE MLADE MACE

Ponedeljek, 26. maj 2025

8:21 Prvi dan po tednu oddiha je bil namenjen prazniku, na katerega v Afriki praznujejo »Africa freedom day«, torej dan svobodne Afrike. Leta 1963 je bila na ta dan ustanovljena organizacija OAU (Organisation of African Unity), pod katero se je združilo 32 Afriških držav v želji po solidarnosti, medsebojnem ekonomskem sodelovanju in odpravi kolonializma in aparthaita. 

9:31 Del naše skupine je večino začetka dneva preživel na stranišču – požirki reke Zambezi in vse v njih prebivajoče rastline in bakterije, so poskrbeli, da je imelo naše črevo čistilno akcijo. Naša dieta pa je bila sestavljena iz lahke hrane – predvsem juhice in suhega kruha. 

10:02 Naše tri velike lavorje perila nam je ponovno na roke oprala Melody. Gospa je res izredno delovna, ima pa tudi kar izpiljen sistem dela. Najprej perilo razporedi po barvah – četudi pere s hladno vodo in se barve gotovo nebi sprale. Potem ima dva lavorja, najprej s čistilom, potem pa spiranje. Vsak kos oblačil najprej na eni strani, potem ga obrne in opere še notranjo straj. Vsak kos, vsako nogavico tudi! V prazen lavor zraven meče ožete obleke preden jih razporedi po vrvi med drevesi. No, če dobro pomislim, je to precej intuitiven način dela – je pa vseeno fascinantno! Včasih ji pridejo pomagati tudi njene hčerke, ki se potem razporedijo po »postajah« in med drgnjenjem srebajo sok. Naše perilo je vedno brezhibno oprano in čudovito diši. 

14:23 Je pa vse skupaj seveda zelo zamudno in navadno na našem dvorišču preživijo tudi do 5ur, tako da sproti spreminjajo lokacijo svojih postaj glede na premikanje sence, v kateri se skrivajo pred soncem. Tokrat je bilo perila res zajetna količina, tako da tudi vrvi niso zadoščale. Tako se je naš grm spremenil v božično jelko z okraski oblike nogavic, v katerih upamo, da nas ne pričakajo darila v obliki mravljic in žuželk. 

Torek, 27. maj 2025

8:30 Ker je danes ponovno operativni dan, se je Adriana odpravila na ginekološki oddelek, da bi pregledala in odpustila nekaj pacientk. Takoj, ko je stopila na oddelek, so se sestre obrnile proti njej in vzkliknile: »Oh, you are here!« (Oh, tukaj si!). Oddelek je bil namreč čisto poln, dežurni zdravnik pa se je ravno odpravljal v operacijsko dvorano, saj je prvi pacient že čakal na operacijski mizi. Adriana je tako skupaj s sestrami ostala na oddelku in se delu posvetila tam. 

9:00 Vizita je bila kar pestra, saj je poleg vseh pacientk na oddelku bilo danes kar nekaj bodočih mamic, ki so prišle rodit v sosednjo sobo. Adriana je skupaj s sestrami opravila nekaj vaginalnih pregledov. Po navadi so otročki v maternici v glavični vstavi, torej z glavico obrnjeni navzdol, pri zadnji nosečnici pa je bil otroček v medenični vstavi – v tem primeru je z zadnjico in nogicami obrnjen navzdol. Pri vaginalnem pregledu je Adriana zatipala stopala in prstke otročka, sestra pa je najdbe potrdila. Ker je tak porod lahko zelo nevaren za otroka zaradi možnih zapletov, so mamico pripravili za carski rez.

9:42 V tednu, ko nas ni bilo v Nangomi, smo naše kokoške pustili v našem kurniku. Dan po našem odhodu pa smo v skupni pogovor, ki ga imamo z ostalimi zdravniki, dobili obvestilo, da jih je dr. P. vzel k sebi. Vsi razneženi smo seveda takoj vedeli, da se je tudi on navezal nanje in jih ima prav tako rad kot mi... On pa je iskal izgovore, da jih je samo zaščitil pred potencialnimi lopovi. Oh, moški. 

9:56 Te iste kokoške smo danes ob odsotnosti dr. P. prevzeli preko njegove sestre, ki je trenutno pri njemu na obisku. Gospodična je stara ravno toliko kot mi in ravno zaključuje študij, tako da se je odločila izkoristiti mirno okolje Nangome za zadnje priprave na izpite. Na zadnjem dvorišču sta bili Emilija in Lepa Brena čisto razočarani, da je prišel konec njunega dopustovanja in naju s Hano pozdravili z mrkimi pogledi. Sesta dr. P. ima tako kot vsi v okolici odlične zmožnosti prijeti kokoš na tak način za peruti, da se niti premakniti ne more. Tako nama ju je predala, držala vsako v eni roki, medve pa sva jih obe nerodni z obema rokama odnesli 100m do doma. Pa še to sta skoraj ušli. 

10:45 Živa ima danes v zobni ambulanti kar veliko dela, saj jo je zaradi ponedeljskega praznika pričakalo veliko pacientov. Z zobozdravnikom F sta opravila kar nekaj ekstrakcij (puljenj) zob, vsak okrog 10, dva zapletena primera pa sta zaradi pomanjkanja opreme  napotila v Lusako. Prav tako so se v zobni ordinaciji v roku 3 dni zaredile žuželke podobne osam, ki so delovnik kar popestrile.

15:34 Popoldne smo se dogovorili za nakupovanje barv za barvanje oddelka Mieke (pediatrija), kar upam, da bomo izvedli prihajajoči teden. 

Na poti do tržnice smo naleteli na enega od zdravnikov iz bolnice, ki ga drugače dnevno srečujemo, vendar ne na oddelkih. Smo pa tudi z njim v zelo dobrem odnosu in se vedno nasmejemo, kadarkoli se naše poti srečajo. Postavil nam je nekaj vprašanj glede našega oddiha, potem pa povedal, da je v svojih sanjah združil nas in safari. »I was dreaming, that Anamarija was riding a lion!« (sanjal sem, da je Anamarija jahala leva!)

Sreda, 28. maj 2025

7:45 Jutranji sestanek se je začel točno....dve minuti po tem ko smo mi prišli v sobo, torej okoli 7:56. 

8:30 Adriana začenja vizito na ginekološkem oddelku. Kljub vsem včerajšnjim odpustom je bil oddelek spet precej poln. Skupaj s študenti, ki so ji prevajali, je začela s pregledi pacientk. Tudi danes je bilo veliko vaginalnih porodov, tako da so bile sestre kar zaposlene in so hitele gor in dol po oddelku ter se na vsake toliko ustavile pri Adriani in jo vprašale, če kaj potrebuje. 

8:35 Nina je na odraslem oddelku začela uvajati Hano. Prvi dan je bil precej pester, saj sta imeli na oddelku kar 19 pacentov, vendar jima je k sreči na pomoč priskočil gospod A. Na preizkušnjo sta postavili tudi svoje (ne več tako sveže) nevrološko znanje pri pregledu 75-letne pacientke, ki je pred nekaj dnevi padla in ostala enostransko ohromljena. Gospa je bila odpuščena z zdravili proti povišanemu tlaku na fizioterapijo. 

9:54 Oddelek Mieke je bil danes kar poln – vendar je bila večina malih pacientov danes odpuščenih v domačo oskrbo. Imeli pa smo tudi nekoliko bolj zapleten primer. Še ne 5 minut po pogovoru s prvim pacientom je do nas pristopila ena od sester in prosila, da najprej obravnavamo šest mesečno deklico, ki je imela zelo nenavadne zgibke nog. Prišla je s simptomi in diagnozo meningitisa, testi nanj pa so bili negativni. Deklica je bila sključena navzad in imela podporo kisika. Predvsem je bilo zanimivo, da so zgibki ponehali, ko se je deklica utrudila. Naročili smo ponovne teste na meningitis in izpolnili vse potrebne dokumente za napotitev v Lusako. Žal sestre niso bile najbolj optimistične, da bo preživela. 

Življenje je tukaj povsem drugačne vrednosti – sestre so bile že ob izpolnjevanu birokracije v skrbeh, kako si bo družina sploh privočila pripeljati dekličino telesce nazaj domov, če bi se njeno življenje v Lusaki končalo. Pravijo, da je to res izjemno drago. 

10:32 Imeli smo tudi fantka, ki je imel povsem zatečen obraz in kri v urinu. Levkocitov je bilo v sledovih, ultrazvok pa je pokazal povečana jetra in nehomogeni ledvici. Postavljena je bila diagnoza nefritičnega sindroma, ki je bil možna posledica kakšne okužbe jeter ali pa poststreptokoknega glomerulonefritisa. Diagnostike je precej malo, tako da se človek zanaša na šesti čut in redno spremljanje pacientov. Fantku gre po antibiotikih intravenozno (v žilo) že veliko bolje, mi pa smo veseli, četudi ne bomo nikoli vedeli točnega vzroka. 

12:05 Po končani viziti na ginekološkem oddelku so sledili še pregledi novopečenih mamic, ki so prišle na kontrolo po carskem rezu. Ker je večina mamic že poznala Adriano iz preteklih tednov na oddelku, so se ji nasmejale in jo pozdravile, ko je stopila v čakalnico. 

13:45 Po končanih pregledih je Adriana skočila do sester in jih vprašala, če je na oddelku še kaj za postoriti. Sestre so ji dejale, naj gre kar domov na kosilo, hkrati pa so se ji opravičile, ker je bila danes taka »zmeda« na oddelku. »Tomorrow we will do the rounds together, I promise.« (Jutri vizito opravimo skupaj, obljubim) ji z nasmehom reče sestra M.

14:35 Naša tokratna očesna klinika je prinesla kar nekaj zanimivih prigod. Poleg očal z dioptrijo imamo – oziroma smo imeli – tudi celo vrečo očal brez dioptrije. Ta so v preteklih tednih skoraj pošla, ko se je med študenti razvedelo, da lahko brez težav dobijo ta modni dodatek. Seveda je prišla tudi tokrat večja skupina mladih, ki so ravno končali svoje delo na kliniki. Listki z diagnozo »dioptrija 0,00« so se kar vrstili. Pristopila je ena od študentk in pomerila ena od še ostalih očal, ki so bila razporejena po mizi. Pogled v ogledalo. Potem naslednja očala. Ponovno preveriti izgled. »Tale bom vzela, druga. Prva so bila čisto premočna,« je utemeljila svojo izbiro. Am, punca, vsa očala pred tabo so ista....vsa povsem brez dioptrije!

14:59 Za diagnostiko očal za branje je pristopila gospa srednjih let (četudi smo v ocenjevanju njihove starosti res slabi! Navadno so dosti starejši kot izgledajo). Svojo težavo je razložila z: »saj podnevi še lahko berem, ampak ko se stemni pa nič ne vidim!«

18:09 Naše začetno pravilo »z mački se igramo zunaj, noter pa jih ne bomo spustili« se je spremenilo v večer gledanja filma in crklanja z našima najmlajšima macama v dnevni sobi. Po začetnem raziskovanju nove okolice sta se le umirili v našem naročju. Ampak v sobe jih pa res ne spustimo! (vprašajte spet čez kakšen teden!) 

Četrtek, 29. maj 2025 

7:30 Med našim jutranjim tekom smo opazovali oprege z voli, na katerih so prebivalci pripeljali svoje pridelke. 

10:20 Današnji dan je bil na oddelku pediatrije nekoliko krajši, zato smo se s Hano in Živo odločile, bomo igro biljarda odigrale kar same, če nas že zdravniki ne povabijo – biljard naj bi bila namreč »igra za fante«. 1 ZK (zambijska kvača), kar je približno 5centov, stane, da iz majave mize streseš vse žogice. No, tako smo vsaj mislile. Seveda se je ena od njih zataknila nekje na robu. Poskusimo stresti mizo, ne gre. Poskusimo zbezati s palico, ne gre. Vse smo že malo obupale in tehtale, ali namenimo še naslednjih 5 centov tej eni žogici, ko je mimo prišel gospod R. Stalni gost pri mizi. »Oh ja, včasih se zatakne,« nas je pomiril in s prav posebnim prijemom minimalno zatresel mizo, tako da se je žogica odkotalila proti odprtini. 

11:14 Najprej smo začele z ogrevanjem, tako do smo se nekatere od nas (jaz) sploh naučile držati palico. Potem smo vadile, da bi dobile malo občutka za smer in moč udarca. Nato je sledila prva tekma, v katero je bila vključena stava »en iPhone«. Ja, eksponenten razvoj dogodkov! Med eno in drugo točko je pomemben dogodek prihod gospoda D., ki nam je želel pokazati svoje zmožnosti, eden od naključnih gledalcev pa je v igro »on proti nam« stavil svoj telefon. Na njegovo stran, seveda. Vendar je bila igra precej napeta (gospod D. je seveda kot vsi moški trdil, da nam pusti zmagovati, me pa smo bile vse ponosne, da je vsaka od nas uspela v luknjo spraviti vsaj eno žogo). Telefon je sicer ostal lastniku, je bil pa le-ta kar v strahu in je svoje ljubi iPhone trdno držal v pesti.

11:54 Danes je bil na ginekološkem oddelku samo en odpust, tako da Adriana ni imela veliko dela. Je pa zato s sestrami opravila nekaj vaginalnih pregledov in bila prisotna pri parih porodih, tako da je bil dan na oddelku še vedno zelo zanimiv. 

Petek, 30. maj 2025

9:06 Na odraslem oddelku sta bili Nina in Hana tokrat priča trem žalostnim zgodbam mladih pacientk, ki so bile tam bolj kot ne na paliativnem zdravljenju. Takoj, ko sta v roke vzeli debel zalogaj papirjev z izvidi prve pacientke, sta vedeli, da primer ne bo enostaven. 20 – letna punca z iztirjeno sladkorno boleznijo, ki je na njenem mladem telesu že pustila hude posledice – ledvična odpoved in srčno popuščanje. Kljub inzulinu pa je bila vrednost njenega krvnega sladkorja še vedno izredno visoka – 19 mmol/l. Kaj lahko zanjo sploh še naredita? Za pomoč sta se obrnili h gospodu R., ki jima je povedal, da bo pacientka dobila posvet z nutricionistom glede prehranskega obvladovanja bolezni, v ponedeljek pa bo najverjetneje odpuščena. Sledili sta še dve dekleti podobne starosti in podobnih zgodb. Prva HIV pozitivna z gastroenteritisom in druga s tuberkulozo, ki je pripeljala do hude podhranjenosti. Ker je tuberkuloza izredno nalezljiva bolezen, je bilo dekle hospitalizirano v izolaciji – to je pomenilo v hiški na travniku za bolnišnico. 

11:29 Ha! Dr. P. nam je obljubil 500ZK (okoli 20Eur) če uspemo uloviti eno od kokošk, ki se prosto sprehajajo po okolici. Lahko bi jih imenovali kar »brze kokoši«, ker so res hitre in se med tekom celo postavijo v aerodinamično pozicijo z vratom naprej in perutmi nazaj. Danes se je ena od njih znašla v našem kurniku. Pojma nimamo, kako je prišla tja, glede na to, da ven ni znala. Hana jo je na 3 kvadratnih metrih ujela – kar je bil v resnici tudi kar zalogaj, dekleti sta se podili skoraj 3 minute, preden jo je Hana uspela prijeti v svoje kremplje. Naredili smo fotografijo in jo poslali dr.P. Dejstvo, da se je v resnici ujela sama, bomo pri izplačilu stave izpustili. 

18:38 Proti večeru smo se dobili z zdravniki in gospodom župnikom na druženju ob hrani, glasbi in biljardu. Tako smo lahko takoj še ostalim pokazali naše (ne)zmožnosti igranja njihove priljubljene igre. 

Sobota, 31. maj 2025 

7:14 Najboljši dan! Začelo se je kot običajno, stranišče, umivanje zob in še v pižami do naše terase nahranit naše maconarje. Ko pa sem odprla vrata, da bi jih pozdravila, je v njihovi sredi ležala majhna dlakava kepica. OH! Mama maca, ki je bila prej breja, je končno prinesla pokazati svoj naraščaj! Vrat niti nisem uspela odkleniti, preden sem stekla do sob in na noge z dobro novico postavila celotni ženski del odprave. Nadaljnja ura in pol je bila rezervirana za občudovanje teh malih dlakavih kepic in njihovo ogovarjanje z nežnimi piskajočimi glasovi, ki jih ženske rade razvijemo, kadar vidimo nekaj tako ljubkega kot mesec dni stare mace! Dobrodošli pri nas, Pončo, Posiano in Pavla. Naši telefoni so ponovno za 300 fotografij bolj polni. Vredno!

13:15 O-K-R-Š-Č-E-N-M-A-T-I- Č-E-K-! Ko smo sledili mami maci po tem, ko je prišla na kosilo, da bi odkrili njeno leglo mladičkov, smo ne le dosegli svoj cilj, pač pa v njem odkrili presenečenje! Četrto malo kepico dlake, ki smo jo poimenovali Prichard. Res najboljši dan!

18:24 Res super dan je imel res super zaključek. Najprej smo se dobili z zdravniki na turnirju odbojke. Z dopusta je ravno ob pravem času prišel tudi dr. M. , ki bo v bolnici začel ponovno delati sredi meseca junija, je pa že danes odigral pomembno vlogo kot serviser in podajalec. Namišljene meje igrišča in nekoliko polomljena žičnata ograja, ki je razmejevala polje med ekipama, hkrati pa tudi med posestvom dr. M. in sosedi, sta bili dovolj, da smo si žogo podajali dobri dve uri. V dobri veri, da je izgledalo vsaj malo kot odbojka – če spregledamo vse nošene žoge in dotike mreže. 

22:42 Pravi zaključek pa je bila tedenska partija Bruna. Ob igri nam je dr. P. , ki je bil danes nekoliko slabše razpoložen in bolj izčrpan, na srce položil nekatere svoje modrosti. Med drugim tudi to, da bo prišel dan, ko bomo zaradi preobremenjenosti pozabili na svoje potrebe in se celo pozabili zjutraj počesati za v službo. Ta trenutek naj nam služi kot opomnik, da lahko le zdrav zdravnik pomaga bolniku. 

Debata je nanesla na to, da imajo tudi moški tukaj prav posebne glavnike – eno krtačo za zgornji del pričeske in glavnik za stranske robove. Moški so še bolj zapleteni kot ženske! Ko nam je gospod R. pokazal, kakšna je razlika v njegovi frizuri, če je počesan ali ne in ker za nas ni bilo niti manjše razlike, smo ugotovili, da Afričani enostavno nimajo »bad hair day« (dneva, ko imaš pač slabo frizuro).  Potem smo bili pa mi malo slabše razpoloženi...

Nedelja, 1. junij 2025

5:47 Petelini veselo nadaljujejo s svojimi pevskimi vajami navsezgodaj zjutraj tudi ob nedeljah. Danes se nam je zdelo, da sta imela dva petelina, vsak na eni strani naše hiške, tekmovanje v tem, kdo bo glasneje zakikirikal.

11:16 Jutro smo preživeli mirno, najprej crkljanje mačk, seveda! Potem pospravljanje, potem kuhanje. 

13:15 Ponovno so nas obiskali otroci, s katerimi sta Adriana in Nina risali kameleone, leve in portrete.

15.20 Jaz pa sem namenila 4 ure svoje nedelje za oblikovanje frizure. Tokrat je gospa v moje lase vpletla cele tri pakete podaljškov, kar se zelo čuti na teži! Zelo spoštujem Afričanke, ki celo življenje hodijo okoli z dodatno težo na glavi – las in še česarkoli pač v tistem trenutku nesejo od točke A do točke B (npr. kovčka z oblekami na poti iz porodnišnice – čisto resno!).

18:30 Po večerji nas je dr. P. povabil na filmski večer. Ob prihodu nam je takoj ponudil kuhano koruzo in nam obljubil, da nas jutri odpelje do gospe, pri kateri jo lahko kupimo tudi mi. Koruzo smo nato dobili postreženo tudi v obliki pokovke, tako da smo se počutili skoraj kot doma! 

Jutri naj bi nas naučil kuhati njihovo nšimo (koruza na še en način!) – kako bo večerja uspela, pa izveste v naslednjem blogu. :)

BLOG 9; NOVO ŽIVLJENJE IN NOVE FRIZURE

Ponedeljek, 2. junij 2025

10:06 Adriano je med vizito na porodničarskem oddelku za rokav pocukala sestra in ji dejala, da jo kličejo v sobo za porode. Z medicinsko sestro M je bila dogovorjena, da skupaj opravita nekaj vaginalnih pregledov pri nosečnicah pred porodom. Po 3 pregledih in skoraj pravilno ugotovljeni širini materničnega vratu, je bila ena izmed gospodičen tudi pripravljena za porod. Sestra M pogleda Adriano in ji reče: »Bi rada sodelovala pri porodu?«. Seveda! Najprej sta preverili, koliko je odprt maternični vrat. Kaj kmalu se je nato pokazala že glavica. Z malo pomoči je Adriana otročka prijela in potegnila v svet ter ga položila mamici na prsni koš. Po aspiraciji amnijske tekočine iz ust in noska, je punčka glasno zajokala. Prvi vaginalni porod uspešno opravljen!

10:56 Še ena nosečka je pripravljena na porod. Adriana jo je očistila in pregledala, nato pa se je že pridružila sestra M. Tokrat je bil porod malo bolj zahteven, saj otroček kar ni in ni hotel priti na plano. Najprej je bila narejena epiziotomija – zareza ob vaginalnem ustju, ki ga razširi in tako olajša porod otročka. Ker se še vedno stanje ni spremenilo, so otročka poskušali poroditi z napravo, ki s pomočjo vakuuma pomaga potegniti otroka ven. Sestra je uspela otročka premakniti toliko naprej, da je bila glava že skoraj zunaj, tako da je Adriana lahko do konca izpeljala porod in fantka položila mamici na prsni koš, da so ga očistili. Nato je bilo potrebno še zašiti rano na vagini. Tudi drugi porod uspešno končan! Ponovno se je pridružila dr. P na oddelku, da sta zaključila vizito. Vprašal jo je, pri koliko porodih je sodelovala in se po odgovoru nasmejal in dejal: »Super, kar tako naprej, naslednjič pa še kakšen več!«.

16:02 Danes po šoli so na naša vrata ponovno potrkali otroci. Nekaj deklic in deček, ki so imeli še vedno oblečene šolske uniforme. Te se razlikujejo glede na šolo, v katero hodiš in glede na razred v katerem si. Deklice so nosile temna krila z roza pasom, ki so si ga zavezale na mašnico, deček pa srajčko svetloroza barve in elegantne hlače. Najverjetneje je bila srajčka nekoč temno roza, vendar s časom in uporabo še vseh njegovih predhodnikov, barva nekoliko zbledi – tukaj tudi Pervol ne bi mogel narediti čudeža, če se malo pohecam. S svojim izgledom so povsem zadovoljni in se vsaj na prvi pogled sploh ne obremenjujejo s tem, kateri od njih ima rob manj razparan, in katerega šolska torba ima še delujočo zadrgo. 

16:50 Beli listi papirja so bili kmalu polni raznobarvnih hiš, rožic, dreves in avtomobilov – klasičnega nabora motivov, ki navadno predstavljejo njihove umetnine. Ko so končali, so pospravili barvice, risbice v šolske torbe in se poslovili do jutri. 

19:01 Dr. P. je danes prišel izpolniti obljubo, ki nam jo je že nekajkrat dal, in sicer, da nas nauči kuhati nšimo. Začeli smo z rezanjem – tri čebule, nekaj česna, dva šopa repe. To je pa pravzaprav to. Minimalno sestavin. Najprej smo dali kuhati piščanca in pražiti čebulo ter repo posebaj. Potem smo čebuli dodali česen in paradižnik, ki smo ga naribali na zelo majhne delce, že skoraj kašo. Vsi smo se veselo javljali kot poskuševalci med kuho in bili že takrat navdušeni, kako veliko okusa ima tukajšnja zelenjava. Ko je bil piščanec skuhan, se je le še minimalno mariniral v omaki iz čebule in paradižnika, toliko časa, da je dr. P. pripravil glavno – nšimo! Ta njihova priljubljena priloga je pravzaprav koruzni zdrob – tako kot pri nas polenta, samo da je nekoliko bolj blede barve. Tudi pripravijo jo zelo podobno – s kuhanjem v vreli vodi, potem pa jo še malo pustijo stati, da se »nšimira«, nam je svoje kuharsko znanje predal dr. P. Tale odstavek je malo za vas malo pa za nas, da imamo recept črno na belem za prvič, ko bomo doma pogrešali okus Afrike.

20:45 Naši želodci so že zelo hrepeneli po večerji, ko smo na mizo postavili vse dobrote. Seveda nšima ni nšima, če je ne ješ z rokami in se ob tem ne opečeš. Vsi smo bili zelo siti, vendar izjemno zadovoljni. Dr. P. nam je medtem povedal nekaj zgodbic, kako je večerja potekala pri njih doma in zakaj so njihove roke že od mladih let prilagojene na vroče jedi. V lokalnih družinah je vse postreženo na sredo mize, vsi okoli pa si postrežejo kakor si lahko. Prej prideš, prej melješ. Tako hitrost in spretnost prehranjevanja pogojujeta ali boš šel v posteljo lačen ali sit. Tudi mama je bojda dovolila, da so starejši člani družine pojedli že skoraj vse, da je tudi najmlajši razvil spretnost, preden je iz vsakega pladnja vzela kakšen del, ki je do konca nasitil mlade člane družine. 

21:49 Pogovor je zanesel na razlago o različnih skupnostih, ki živijo v Zambiji – kar 72 jih je! V okolju okoli Nangome ljudje večinoma uporabljajo jezik bemba. Dr. P. pa se je malo v šali malo zares komentiral tudi osebnosti pripadnikov različnih skupnosti. 

22:00 Za posladek so bili limonini razpokančki, ki jih je že pred večerjo spekla Hana. Mislim, da smo bili vsi iskreno presenečeni, kako zelo so jim bili všeč. Sploh niso rabili dveh kozarcev vode, da so po grlu spravili nekaj grižljajev! Celo za na pot smo jih zavili, tako dobri so bili! Nam dokaj nelogično in nerazumljivo, kako je bil limonin kolač bolj sladek od piškotov ampak bomo odgovor enostavno pripisali kulturnim razlikam. 

Torek, 3. junij 2025

6:33 Ponovno je na vrsti izlet v Lusako oz. povedano drugače obisk lekarn, kjer za naslednji mesec nabavimo zdravila in material za bolnišnico, sproti pa opravimo še nakup v trgovini za živila in si naredimo zalogo hrane za nekaj tednov.  Ker v avtu potrebujemo prostor za reči, gredo lahko po zalogo le 2-3 osebe. Tokrat sta bili na vrsti Živa in Adriana. 

11:25 V treh lekarnah smo nakupili za 5000 evrov potrebnih stvari za bolnišnico. Prtljažnik in streha avta sta ponovno napolnjena do vrha. Še enkrat bi se vam radi zahvalili, da ste nam zaupali in prispevali sredstva, s katerimi lahko omogočimo bolj kakovostno oskrbo pacientov v misijonski bolnišnici.

10:33 Tokrat sem bila jaz tista, ki je smela opraviti vaginalni porod! Mamica je bila že na mizi, ko sem prispela v porodniško sobo. Najprej smo jo očistili, potem pa začeli s postopkom. Nekje 10 minut je poskušala potiskati, glavico smo sicer lahko čutili, ni pa uspela pokukati na plano. Tako je bila brez anestezije narejena zareza vzdolž vaginalnega ustja. Mamica je poskušala še potiskati, vendar so ji moči že zelo pojenjale. Babice, ki so stale zraven, so jo dalje priganjale, kajti dojenček je bil že kaj malo v stresu (tako se reče, če dojenčku med porodom ali pred njim ne gre več najbolje). Pristop do pacientke je tukaj čisto nasprotje našemu. Ker ni uspela potiskati, so jo nekoliko udarile po licu, jo stresle za lase in ji njene roke položile za njena kolena, tako da je sama z ležanjem na hrbtu naredila neke vrste položaj počepa, ki bi pomagal. Pa ni, tako da so ob navodilih dr. P. pripeljali napravo, s katero se prisesajo na otrokovo glavico, da smo ga lažje potegnili ven. Takoj ko je bila glavica malo zunaj, sem jo prijela in še nekoliko potegnila, da so na plano pogledala še ramena. Potem je deklica kar čofnila na svet. Položili smo jo mamici na trebuh in jo očistili, medtem ko je ona vdihnila svoje prve vdihe zraka. »Mamica naj ji da ime Anamarija,« se je še pošalil dr. P., ko nas je pustil, da sem še zašila rano na vagini. 

12:04 smo z Nino in Hano mirno opoldne želele preživeti ob vaji bilijarda. Odkorakale smo do mize, ki stoji ravno nasproti naše hiške. Spremljali so nas pogledi nosečk, ki so se prišle martinčkat na sonce. Napravile smo dva udarca, ko je ena od njih prišla prosit, če lahko tudi ona odigra partijo z nami. Mislile smo, da jo bomo za šalo premagale, ampak ona očitno trenira! Mislim, kot za šalo je spravila notri žogice eno za drugo! 

14:53 Po uspešnem nakupu še zadnjih malenkosti, sta se Živa in Adriana odpravili nazaj na pot proti domu. Po poti se je voznik B ustavil na bencinski postaji, kjer so pobrali še enega študenta zdravstvene nege, ki bo naslednjih nekaj tednov preživel v Nangomi.

Sreda, 4. junij 2025

8:06 Dospela je dolgo pričakovana abdominalna sonda! Ko smo jo prinesli na raport in jo je sestra V. videla, se je tako razveselila, da je kar zacepetala in zaplesala. Vsi so se smejali in ploskali. Sonda je bila namreč že nekaj časa kamen spotike in velik problem v bolnici, saj so pacienti in predvsem noseče pacientke prihajale z napačnimi diagnozami ali ocenami starosti ploda. Želeli so celo, da napravimo pravo predajo sonde s fotografiranjem in snemanjem. Tako smo se postavil v vrsto kot na odprtju nekega dogodka ali postavitvi temeljnega kamna ter predali tako željeni del opreme sestri V. 

8:48 Na Nzimo sta danes prvič zakorakala Tim in Nina. Spet smo malce zamenjali oddelke. Tako lahko pomagamo na različnih področjih in dobimo raznovrstne izkušnje. Še predenj sta odpustila prvo pacientko po porodu domov, pa sta imela možnost sodelovati pri vaginalnem porodu. Prav lepo je, ko vidiš, da na svet pride novo življenje. Ko vidiš, kako nosečnici po 9 mesecih končno odleže in pomirjena zasliši jok njenega otročička. Delo na porodnišničnem oddelku ima poseben čar, kar sta Tim in Nina hitro uspela začutiti. 

10:12 Adriana se danes spoznava z otroškim oddelkom. Vizito je začela s pomočjo sester in študentov, malo kasneje pa je na oddelek prišel tudi dr. S., ki se je posvetil malo bolj kompleksnim pacientom. Na oddelku je danes fantek z malarijo, približno trije primeri pljučnic, fantek z ledvičnimi težavami, dojenčica z neonatalno sepso, fantek z opeklinami na desnem stegnu in spolovilu ter nekaj kirurških primerov. Vizita je potekala sproščeno. Na koncu pa je dr. S. poudaril, da je vesel, da menjamo oddelke, saj bomo tako res lahko nabrali največ znanja in izkušenj ter izkoristili naše bivanje v Nangomi v največji meri.

12:03 Na oddelku odraslih moških imamo pacienta starega 25 let, ki ima hudo organomegalijo – torej vsi njegovi organi so bili na ultrazvoku prepoznani večji, kot so običajno. Slutimo neko srčno patologijo, revmatično vročico, morda tudi kakšno prirojeno bolezen (četudi bi se te zelo verjetno izrazile že mnogo prej, je poudaril dr. P.). Redke bolezni tukaj redko vidimo – zdravniki imajo sicer ravno toliko znanja kot v Evropi in jih poznajo, vendar so zaradi omejene diagnostike pogosto zdravljene simptomatsko in niso nikoli črno na belem zabeležene. 

12:34 Družinska anamneza enega od pacientov: 3 žene in 24 otrok.

15:22 Naša vsakotedenska očesna ambulanta ima spet velik obisk. Veseli smo, da imamo dovolj korekcijskih očal, s katerim lahko pomagamo vaščanom. Veliko ljudi pa bi rado imelo še sončna očala, ki pa smo jih zaradi velikega povpraševanja že v celoti razdelili.

19:20 na vrata potrka gospod župnik, ki smo ga povabili na igro Una. Pozdravi nas in reče: »Adriana, you are being called to the theatre.« (Adriana, poklicali so te v operacijsko dvorano.) Vsi smo mislili, da se samo šali, vendar je Adriana na telefonu opazila tudi sporočilo dr. P., naj se pridruži carskemu rezu. 5 minut in že je bila oblečena na poti v operacijsko.

19:47 Pacientka je utrpela rupturo maternice. Ko je dr. P. trebuh odprl toliko, da bi se morala videti maternica, se je namesto nje prikazala noga otroka. Izguba krvi je bila kar velika, saj je bila raztrganina maternice precej obsežna. Prva misel – rešiti mamico. Po kar napornem šivanju in obilni krvavitvi, je dr. P. uspelo zašiti maternico, ustaviti krvavitev ter rešiti tako mamico kot otroka. Cel čas operacije je bil tako miren in zbran, da nihče, ki bi v operacijsko dvorano stopil kadarkoli med operacijo, ne bi vedel, da je na operacijski mizi urgentni primer.

21:13 Po hitrem pregledu porodničarskega oddelka je bil na vrsti še en carski rez. »You help me with this one, okay? You remember how to cut, right?« (Pri tem primeru mi boš pomagala, prav? Saj se še spomniš, kako zarezati, kajne?) je dr. P. namignil Adriani. Po celem dnevu in napornem večernem dežurstvu jo je dr. P. še vedno mirno in potrpežljivo vodil skozi celoten postopek carskega reza. Pod skrbnim očesom in navodilih doktorja je Adriana naredila začetni rez in kaj kmalu zatem je na svet prijokal zdra, 3.1 kg težak fantek. Ko je bil otroček zunaj trebuha, je Adriana s pomočjo doktorja zašila maternico, fascijo in kožo mamice. »You make the suture nice, so she can still wear a bikini.« (Naredi lep šiv, da bo lahko nosila bikini.) se je pošalil dr. P. 

Četrtek, 5. junij 2025

7:43 Naš jutranji tek do glavne ceste in nazaj navadno pospremijo otroci, ki se nam pridružijo za kakšnih 200m. Hitimo namreč v smer šole, kamor se njim mudi skoraj manj kot nam, četudi oni ob času pogosto že zamujajo nekaj minut. Šola se deli na primarno in sekundarno. V naši bližini je primarna s prvimi devetimi razredi. Poleg običajnih predmetov imajo učenci tudi drugačno nalogo – tako deklice kot dečki s seboj prinesejo metlo (za njih v šop spete vejice, s katerimi so navajeni bolje pometati kot z našim pripomočkom), tako da tekom pouka tudi pometejo dvorišče in učilnice ter ravnateljevo pisarno. 

9:22 Prvo operacijo je danes asistirsla Nina. Gospodu A je pomagala, da sta pacientki odstranila cisto na stopalu in zašila rano.

10:01 Doktor P. je ponudil Timu, da vodi odstranitev lipoma pod njegovim nadzorom. Tim je to nalogo sprejel z navdušenjem, a tudi z dobro mero previdnosti in resnosti zaradi odgovornosti, ko mu je doktor P. razlagal, da lahko ohromi pacienta, če bo šel pregloboko. Lipom – benigna maščobna tvorba – se je namreč nahajal na hrbtu nad hrbtenjačo, zato je bila potrebna dodatna pazljivost. Doktor P. je odličen učitelj in zna hkrati nasmejati pacienta, dobro razlagati proces in poskrbeti, da bi v primeru nepričakovanih zapletov imel še vedno vse pod nadzorom. Delo ob njemu je tako zelo edukativno, sproščeno in zanimivo. Po uspešni odstranitvi kilogramske tvorbe maščobe, je Tim prvič tudi zašil kožo pacienta. Preveriti je bilo le še treba, ali pacient lahko premika noge. Noge migajo sem ter tja, super, operacija uspela!

10:12 Danes je Živa imela ponovno polno ambulanto pacientov. Prva pacientka jo je celo posnela med postopkom puljenja zoba. To je torej izgledalo tako, da je na stolu ležala z odprtimi usti in v roki spredaj kot selfy držala telefon, da bo doma lahko pokazala dokaz, da ji je »muzungu« izpulil zob. 

Zobozdravnika sta tu dva, kar je za območje zelo malo, tako da so tudi ostali zdravniški delavci drugih smeri včasih imeli kakšen uvajalni tečaj, da so – pod nadzorom glavnega zobozdravnika dr. F. – pomagali ljudem z zobobolom. 

12:06 Za malico v operacijski so bili danes keksi in cimetove rolice izpod peke naše Hane. Celotno osebje je več kot prehvalilo sladke dobrote. Se že veselijo, da bo Hana spet kaj ustvarjala v kuhinji.

Petek, 6. junij 2025

9:24 S Hano sva se že veselili, da bova z oddelka odpustili kakšnega srčnega bolnika. V sredo sva namreč pogledali kar tri. Vsi trije so tudi kadilci. Kajenje je tukaj sicer dokaj redek pojav – najverjetneje zaradi cene in morda malo tudi nedostopnosti zavojčkov. Seveda pa na telo vpliva ravno tako kot pri nas in je zaradi omejenega zdravljenja še bolj smrtonosno. Žal se nobenemu stanje ni še dovolj izboljšalo, da bi ga lahko odpustili domov. Sploh ne gre za to, da bi bil popolnoma brezhibno v redu. Želiva si le, da bi lahko brez težav dihali. Večinoma se trudimo odpraviti tiste glavne simptome, ki pacienta najbolj omejujejo, predvsem zato, da potem čim več časa preživijo doma z družino. 

10:23 Tim in Nina sta tokrat na oddelku ginekologije videla splav. Ženske lahko v bolnišnici brezplačno dobijo kondome ali podkožni implantant, ki deluje kot kontracepcija. Kljub temu pa je uporaba zaščite slaba in pogosto prihaja do zgodnje zanositve. Splav je sicer dovoljen, a je ženska lahko hitro podvržena sramu, saj je to še vedno tabu. Splavi so zato redkejši in se jih poslužujejo večinoma, ko zarodek ogroža mamo ali je zarodek poškodovan.

11:15 je Adriana domov odpustila fantka z malarijo, ki se je danes počutil že mnogo bolje. Tudi nekaj pacientov s pljučnico se je veselilo, da bodo za vikend že lahko doma – 9-mesečna dojenčica in 2-letni fantek. Starši so vizito pričakali z napakiranimi torbami in pospravljeno posteljo ter potrpežljivo spremljali pregled otročka. Ko so v roke dobili odpustnico in recept, pa so si kar oddahnili, da niso zaman pripravili torb.

12:34 Po dveh mesecih v Nangomi ter ogromno odigranih partijah Una, smo si tudi dame zaslužile biti povabljene igrati bilijard. Saj se hecam, vendar tukaj ga res večinoma igrajo moški. Nasproti naše hiške stoji miza, ki je osvetljena celo, ko zmanjka elektrike – tako kot bolnica. Prioritete pač. Ob njej se držijo vsi zaposleni in včasih tudi mimoidoči, ki želijo pokazati svoje znanje udarjanja žogic. Povabilo smo seveda sprejele in kljub porazu, ki je sledil kmalu po začetku igre, ohranile ponos in nasprotnika dr. P. povabile na ponoven obračun naslednji dan.

14:29 Še zadnji sestanek glede opreme pred našim odhodom. Tako lepo je videti, kako se sestra V. in dr. P. razveselita, ko jima zagotovimo, da lahko priskrbimo vse potrebno z njihovega seznama naprav – torej EKG, CTG, prenosni rentgen za zobno ambulanto in avtoklav, pa tudi nekaj potrebščin za operacijsko dvorano. Vidi se, da se jim kar kamen odvali od srca. »Ko ste vi tu, nam ni treba delati z minimumom,« se je še enkrat zahvalil dr. P. 

15:20 Načrtovana tedenska telovadba se je spremenila v skupinsko telovadbo. Gospod župnik je priskrbel veliki zvočnik, Tim se je spremenil v skupinskega trenerja, dr. P. je bil naš DJ, ki je na asfaltirano dvorišče povabil tudi celoten oddelek ginekologije, tako da je bilo v naših vrstah kar naenkrat okoli 30 nosečk v različnih mesecih nosečnosti in z različno velikimi trebuščki. Pridružila se nam je še večja skupina otrok in sesta V. Skoraj uro in pol smo skakali v slovenskih ritmih in v ritmih Zambije, bodoče mamice pa so noge dvigovale skoraj višje kot mi in se zelo zabavale. Skoraj vsaka je v nekem trenutku vadbe na plano potegnila telefon in dogajanje posnela, da bo doma pokazala, kakšno izkušnjo pred porodom je imela in kako smešni smo belci. Za konec so nam še one pokazale njihove gibe in mislim, da ni potrebno ponovno poudariti, da smo kot skupina družno prepričani, da imajo one razvite neke druge mišice – predvsem tiste na bokih, ki so pri nas tekom evolucije nekje zakrnele. Vsi pa se seveda neizmerno zabavajo, ko vidijo kako jih poskušamo oponašati... pa nam ne uspeva ravno. 

19:30 Povabljeni smo bili na zabavo medicinskih sester, ki je vključevala začetno in končno molitev, nekaj govorov, otvoritveni ples – na njihov način seveda, načeloma v parih ampak z majhnimi gibi bokov in kolen – ter žar, na katerem so pripravili res izredno sočno perutnino (te skoraj prime, da bi Emilijo in Lepo Breno dočakala podobna usoda. Skoraj.) Kljub majhni skupnosti je bila zabava velika, vsi so plesali in se z glasnimi vzkliki podpirali. Tudi mi smo si dali duška – po svoje, seveda. Veliko kriljenja z rokami in izgubljanja energije s cepetanjem z nogami, bi oni opisali naše plese. Smo se pa zelo zabavali. 

Sobota, 7. junij 2025

10:40 Skoraj 20 minut prezgodaj je na naša vrata potrkal dr. P. ob 11ih smo bili namreč dogovorjeni za odhod na bazen kot nazadnje. On je v naši družbi očitno pridobil nekaj evropejskih »manir« in prišel prezgodaj, ko smo mi vsi še zajtrkovali, saj smo bili prepričani, da bomo v resnici šli ob 12ih. Odpeljal nas je s svojim avtom, v katerega smo se posedli v naši stalni formaciji – 8 ljudi v avto za 5. 

Ob zadnjem odhodu v Lusako smo dr. P. priskrbeli plavalne črve v modri barvi. Malo za šalo, malo zares, da se sam (še bolje) nauči plavati ali pa kasneje za njegove otroke. Doktor je bil tako srečen! Res se je zelo razveselil! Takoj je preizkusil vse mogoče plavane tehnike – za hrbtom, pod pazduhama in okoli bokov. Tudi prsno in prosto je poskusil plavati in mi smo njegove sposobnosti seveda glasno pohvalili.

14:50 Voda utruja, zato smo si privoščili standardno kosilo – nšima in riba s tako okusno omako, da smo brž naročili re-pe-te. 

Nedelja, 8. junij 2025 

7:33 Zjutraj nas je zbudilo glasno mijavkanje. Že zvečer smo se spraševali iz katere smeri prihaja. Ko smo zaslišali še tacanje nad nami, nam je postalo jasno – mačka je ujeta na podstrešju. Hitro je stekla reševalna akcija in po nekaj neuspešnih poskusih smo le rešili našo Suzi, ki se nam je z mjavkanjem zahvalila, nato pa jo hitro ucvrla proti briketom.

12:54 Naša hiša se je spremenila v frizerski salon – dve medicinski sestri, ki sta hkrati tudi frizerki, sta se oglasili pri nas in kar na domačem vrtu zasebno uredili Živino in Adrianino pričesko, medtem ko je Anamarija svoje lase zaupala izkušenim rokam frizerke v vasi. 

17:18 Doktor P. je v naš skupinski pogovor napisal, da se mu lahko sedaj pridružimo pri neplaniranem carskem rezu. Hana se je nasmehnila in navdušeno dejala: »Jaz grem radevolje pomagati!« In se hitro preoblekla ter bila čez 5 minut že pripravljena na urgentno operacijo. Pacientka je bila 24-letna nosečnica, ki je potrebovala carski rez, saj je namreč zanosila prezgodaj po prejšnjem. Dr. P je povedal, da se nemalokrat zgodi, da nosečnice svojim ginekologom zamolčijo, koliko porodov so v preteklosti že imele. Carski rezi namreč na reproduktivnih organih pustijo posledice, zato jim je po določenem številu porodov svetovano, da naj ne zanosijo več. Ženske nato najdejo drugega zdravnika in nekoliko priredijo svojo ginekološko anamnezo. Porod je bil zaradi kombinacije že omenjenega razloga in pa velike porodne teže novorojenčka zelo težak. Dr P. in Hani sta morala pri ekstrakciji otroka pomagati tudi inštrumentarka in anestezist – medtem, ko je dr. P. poskušal otrokovo glavico potegniti na plan, so se ostali trije z vso silo obesli na trebuh porodnice in potiskali navzdol. Na svet je prijokal 3,7 kg fantek, dr. P. pa je mamico še spretno zašil.

BLOG 10; PO TREH MESECIH SMO PUSTILI SLEDI (DOBESEDNO)

Ponedeljek, 9. junij 2025

8:54 Pri opravljanju vizite na otroškem oddelku (Mieke) se je Adriani pridružila Živa. Oddelek je bil kar poln, primeri pa precej raznoliki. V prvi sobi so med drugimi ležali otročki z malarijo, gastroenteritisom, punčka z epileptičnimi napadi in fantek, ki je po nesreči popil sredstvo proti termitom. V kirurški sobi pa so bili tokrat trije pacienti – fantek, ki se je po nogah opekel z vročo vodo, fantek po amputaciji prsta in punčka, ki je čakala operacijo – kožni presadek za rano na stegnu, ki je merila približno 7 cm x 10 cm. V zadnji sobi so ležali trije novorojenčki. Punčka, stara 1 teden, je zaradi zlatenice ležala pod UV svetlobo – zdravljenje s fototerapijo. Na oddelek je prišel tudi dr. S., ki je sam pregledal nekaj pacientov, tako da je bila vizita kar hitro uspešno zaključena.

9:01 Začetek dneva na moškem oddelku Chifuntu-ja (torej oddelka za odrasle) je bil kar malo zastrašujoč. 11 pacientov, vsi nepoznani, eden na tleh, ki je bruhal rumeno tekočino in midve brez študentov, ki bi nama prevajali. Pa je vseeno počasi, a zanesljivo steklo. Malo sta pripomogli dve besedi, ki jih znava v njihovem lokalnem jeziku – kako ste in »chivava« = bolečina. Pacient za pacientom – kar pet s sumom na srčno popuščanje, pa še primer amputacije prsta in krize anemije srpastih celic  –  je napolnilo najino dopoldne.

11:00 Ker na Chifuntu-ju ni bilo nobenih študentov, jih je Adriana poslala nekaj z otroškega oddelka, da so lahko prevajali Anamariji in Hani. Dobro medoddelčno sodelovanje, kajne?

11:41 Tim in Nina zaključujeta vizito na porodničarskem oddelku. Danes sta imela nekaj odpustov novopečenih mamic po porodu, nekaj vnetij mehurja, splav, rizično nosečnost, visok krvni tlak in vnetje rane po carskem rezu. 

12:23 Pacient, ki je ležal na tleh in bruhal rumenkasto tekočino je prišel na vrsto takoj, ko se je njegovo stanje nekoliko stabiliziralo. Prebereva diagnozo: zastrupitev z organofosfati. En tak primer sva v dnevu že imeli. Poklicali sva medicinsko sestro in vprašali, kako pogosto in kako sploh, se ljudje po nesreči zastrupijo z organofosfati. »Ni po nesreči,« nama je odvrnila sestra. Poskusi samomorov so tukaj zelo pogosti. Mentalno zdravje navadno ni naslovljeno in nima zdravnika. Lahko pa si predstavljamo, da pet otrok, pomanjkanje dela, slaba letina in majhen kraj, kjer vsi opazijo vse, lahko prav gotovo povzročijo duševno stisko.

13:30 Dr. P. se je danes odločil, da preizkusi svojo nadarjenost za zobozdravstveni poklic. Samo da razjasnimo: zaradi pomanjkanja kadra morajo za zobozdravnika včasih izočiti tudi kakšnega nadobudnega fizioterapevta. Seveda je specialist vedno zraven, če bi se zob slučajno zlomil. Drugače pa pulijo tudi ljudje drugih poklicev, ne samo zobozdravstvenega, tako da je poklic zdravnika še zelo primeren. Živa se je spremenila v mentorico, dala anestezijo in pokazala prave prijeme. Dober učitelj »vzgoji« dobrega učenca in dr. P. je do 15ih izpulil že tri zobe! Mimogrede, v svoj talent je tako zelo zaupal, da je pulil v beli srajci!

14:03 Preostali del naše odprave je danes okoli 5 ur presedel na stolu na vrtu ob delanju frizure. Sedaj nas vse zategujejo lasišča in morda bo katero od nas opeklo sonce, je bilo pa zagotovo vredno!

18:30 Proti večeru nam je bilo sporočeno, da so v ambulanto prejeli klic o nosečnici v 18 tednu, ki je ležala v grmu na polju. Ko so prišli ponjo so ji zaradi hudih bolečin predvsem pa tudi okoliščin (gospodična je imela ob sebi plastenko) diagnosticirali zastrupitev s kislino. Po besedah dr. P. je to najbolj boleča oblika zastrupitve. Okrevanje izredno boli, pride do perforacij (razjed v prebavnem traktu) in hudih krvavitev. Napotena je bila dalje v Lusako. Otroček je bil najverjetneje še nepoškodovan. Dekleta tukaj zelo zgodaj postanejo mame in to je milorečeno njihova glavna funkcija v življenju. Osem otrok pod streho, nedokončana izobrazba, ubogljivost do moža in starejših ter pospravljanje in kuhanje. Seveda si gospe najdejo priložnostna dela in se med seboj družijo, pa tudi njiva vzame dosti časa. Življenje lahko postane mentalno zelo zahtevno. Kot rečeno, psihiatrov in psihologov tu nimajo, bolezni pa se (tudi kronične – npr. sladkorna bolezen, visok pritisk) za njih pozdravijo v enem tednu. Povsem drugačno razmišljanje. 

Torek, 10. junij 2025

Ob 6:30 smo se z gospodom župnikom in dr. P. odpeljali proti nacionalnemu parku Kafue. Pot je bila zelo dolga, vendar pa je tudi zelo hitro minila ob poslušanju afriške glasbe po okusu zdravnika. Tudi onadva sta se – kljub temu, da je to okolje v katerem sta odraščala – veselila vsake opice, ki nam je prekrižala pot in v daljavi z nami iskala slone.

13:30 Naša prva aktivnost je bila ribarjenje na reki Kafue. Začeli smo z majhnimi ribicami. Dr. P. se je veselo pošalil »majhne ribe za majhne ljudi,« ko sva najnižja v skupini ujela ribici velikosti dlani, tako majhni, da sta bili izpuščeni nazaj v reko. 

Rekorderka je bila Adriana, katere riba je zvečer, ko so nam naš ulov tudi pripravili na žaru, nahranila skoraj celotno skupino. Tudi drugi smo pripomogli po najboljših močeh z manjšimi, a vseeno okusnimi ribami. Predvsem pa je bilo vredno loviti z razgledom na reko iz katere je vsake toliko časa pokukal kakšen povodni konj, izdihnil in nas tako pozdravil. Pa tudi kakšen krokodil na obali nas je vsake toliko opozoril, naj ne pademo iz čolna v vodo, če ne želimo biti njegov plen. 

16:20 Popoldne je prineslo še opazovanje divjih živali – današji izplen je bila čreda bivolov, ki smo jih tokrat videli čisto od blizu. Seveda so bili na poti tudi sloni, impale (živali podobne srnam), opice in veliko ptic. Na poti nazaj je naš vodič z lučjo poskušal poiskati še kakšnega leoparda ali leva, vendar sta se nam ti dve mački tokrat izognili. 

Sreda, 11. junij 2025

10:35 Dan smo začeli s partijo biljarda. Potem je sledila pot domov. 

16:35 Na poti tik pred Nangomo smo se ustavili še na zgodnji večerji. Evropejci smo naročili hamburgerje, Afričana pa seveda nshimo. Pred odhodom je Živa še diagnosticirala zobobol enemu od zaposlenih, ki je bil že naslednji dan povabljen v njeno ordinacijo. Ja, tako hitro se razve, če si tukaj (zobo)zdravnik.

p.s. Odstranitev zoba naslednji dan – uspešna!

Četrtek, 12. junij 2025 

Današnji dan je bil namenjen nakupovanju aparatov za bolnico. Uspeli smo nakupiti sicer res najbolj osnovno opremo, brez katere v Sloveniji ne bi mogli shajati. Tukaj pa je bila do sedaj nedostopna in si je zaradi vseh ostalih stroškov niso mogli privoščiti. Na seznamu so bili: EKG, CTG (za spremljanje bitja srca otročka pri nosečnicah), terapevtska naprava za fizioterapijo, rentgen in avtoklav za zobno ambulanto, pa še material za obleke v operacijski dvorani ter nekaj zdravil. Dan je bil uspešen, tudi naš voznik gospod B. je bil v ogromno pomoč! Uredil nam je popust pri nakupu barv za barvanje pediatričnega oddelka in našel najbolj optimalne povezave med vsemi našimi postanki. 

9:00 Nina in Adriana sta se odpravili v operacijsko dvorano. Na sporedu je bilo kar nekaj operacij – nekaj ekscizij (izrezov) lipomov, drenaži dveh abscesov, dve herniorafiji in kožni presadek za punčko iz otroškega oddelka. Vsaka od njiju je asistirala pri dveh operacijah. Pri zadnji odstranitvi lipoma je asistirala Adriana. Gospod A. ji je podal šivalnik ter dejal, da naj zaključni šiv napravi ona. Gospod B., ki je bil pri operaciji inštumentar, se je nasmehnil in dejal: »This one is for goodbye, since you are leaving in 12 days.« (Ta je za slovo, saj čez 12 dni že odhajate). Nina in Adriana sta se spogledali in obe začutili cmok v grlu – res odhajamo že tako kmalu?

10:00 Živa in zobozdravnik F. sta danes spet opravila kar nekaj ekstrakcij, zadnji pacient pa je zobozdravniški stol zamenjal za operacijsko mizo – fantek s periodontalnim abscesom. Zaradi nesodelovanja se poseg ni mogel opraviti v ambulanti, pač pa je bilo fantka potrebno operirati v splošni anesteziji.

13:00 Kdo pravi, da punce ne znamo igrati biljarda? Po končanem delu v bolnišnici so Živa, Adriana in Nina svoje popoldne preživele pri mizi za biljard, skupaj s še približno 10 zaposlenimi iz bolnišnice, za katere je to kar stalnica po delovnem dnevu. Po začetnem ogrevanju in približno petih odigranih igrah so punce igrale že skoraj povsem profesionalno – dobro, kakšna žoga je vseeno šla v drugo smer kot pričakovano, ampak pustimo podrobnosti. Nov hobi, v katerem se bomo najbrž tudi doma pridno izpopolnjevali.

20:31 Ko smo jim poslali seznam naših nakupov, smo danes res eksplicitno občutili, kako zelo so nam hvaležni. Vrsta stvari, ki si jih drugače morda nikoli ne bi mogli privoščiti in bi jih verjetno dobili le, če bi bile donacija nekega podjetja. Predstavljajmo si, kakšen kamen se je najverjetneje odvalil od srca sestri V., ki vodi bolnico in odloča o prioritetnih nakupih. Še sama nam je napisala, da nima besed, ki bi opisale njihovo hvaležnost. Za nekaj, kar nam zaradi vse podpore dobrih ljudi v Sloveniji ni predstavljalo prekomernega stroška, bi oni najverjetneje dajali na stran mesece, če ne leta. Sedaj pa gre ta denar lahko za dnevno rabo. 

Petek, 13. junij 2025

8:44 Takoj po jutranjem sestanku smo se družno odpravili proti porodničarskemu oddelku, da bi preverili koliko bodočih mamic je tik pred porodom. Skoraj takoj po vstopu so Hani nadeli predpasnik in jo pospremili do prve postelje z eno od nosečk. Ker je bila  že do konca odprta, se je vse skupaj začelo odvijati precej hitro. Porodničar je Hano vodil skozi celoten postopek poroda in že v nekaj sekundah je na svet prijokala majhna deklica. Hana jo je očistila in jo položila na prsa novopečene mamice. 

9:31 Vizito je Adriana na otroškem oddelku začela podobno, kot sta jo izkusili že Anamarija in Hana – brez študentov, ki bi prevajali in z eno samo sestro, ki je imela dovolj dela v drugi sobi. Poleg omejenega besedišča lokalnega jezika je naslednja najboljša možnost angleščina: »Do you speak a little English?«. Po nekaj prestrašenih pogledih in odkimavanjih z glavo, se je Adriana izjemno razveselila prihoda študentov, ki so na oddelek prišli malo kasneje zaradi jutranjega seminarja. No, mogoče bi bilo najboljše, če začnemo kar od začetka. Tako so skupaj začeli vizito, na pomoč pa je priškočila še ena medicinska sestra. Danes je na oddelku tudi punčka s srpastocelično krizo – bolezen srpastih celic je bolezen, ki prizadane rdeče krvne celice. Te imajo, namesto klasične oblike diska, obliko srpa, zaradi katere lahko pride do različnih težav. Srpastocelična bolezen je v Afriki bolj pogosta kot pri nas. Srpastocelična kriza pa je obdobje, kjer pride do pojava močne bolečine, ki nastane, ko srpaste rdeče krvničke zamašijo drobne krvne žile. Bolečina se največkrat pojavi v sklepih, kosteh, trebuhu ali v prsih. Pri punčki so bile bolečine najbolj izrazite v trebuhu. 

10:54 Medtem sva s Hano na oddelku Chifuntu odpustili nekaj pacientov. Dva pacienta s srčnim popuščanjem sta imela velik ascites –  prosto tekočino v abdominalni votlini. Dr. P. nama je pokazal, kako izvesti paracentezo – proces odstranitve tekočine iz abdomna. V resnici je potrebno v abdominalno votlino samo pravilno vstaviti iglo, da tekočina lahko odteče. Hana je proces enkrat že izpeljala, zato sem bila tokrat na vrsti jaz. V tistem trenutku pa je prišla medicinska sestra, ki je prosila, da znanje predava naprej. Lahko si predstavljate prizor, kako sem zelo samozavestno razlagala kam točno in pod katerim kotom je treba vstaviti iglo, kljub temu da sem tudi sama to počela prvič in le enkrat prej videla.

11:34 17-letnega fanta, ki mu je bila danes postavljena diagnoza odpovedi ledvic, smo želeli poslati v Lusako na dializo. Vendar so starši zavrnili. »To pomeni, da so starši pravzaprav že obupali nad njim in jih je strah, da bodo morali nazaj proti Nangomi prepeljati truplo,« nam je razložil dr. P. Kolikor se sliši kruto, če dvakrat pomisliš, starše lahko razumeš. Prevoz je zelo drag, doma pa ju verjetno čaka še ogromno lačnih ust. Tako da bi ga najraje imeli doma, da umre v domačem krogu, brez bolečin. 

12:03 Tudi Tima je danes doletela usoda oziroma je imel priložnost prisustvovati pri vaginalnem porodu. Porod žal ni šel brez zapletov. Kljub trudu nosečke, dojenček ni in ni želel ven, zato je porodničar moral otročka na svet privleči z vakumom. Tim je po asistiranju rekel, da bi vsi moški vsaj enkrat morali videti porod, tako bi še bolj spoštovali ženske. 

Sobota, 14. junij 2025

9:44 Po vremenu, še bolj pa po oblačenju ljudi vidiš, da se zares približuje zima. Veter je postal hladen in celo mi se zjutraj zavijemo v pulover. Domačini pa gredo z garderobo še korak dlje: debele nogavice, kape, puhovke in plašči s kapucami v obliki tigrovih glav – ja, očitno je to sedaj v modi – so nujni del oprave pred odhodom od doma. 

Izpad elektrike je bil na ta temen in oblačen dan zelo nezaželjen. Je pa kot zanalašč trajal res cel dan, do večera. Izpadi elektrike nas kot goste verjetno motijo veliko bolj kot domačine - naša skrb postanejo pečica, hladilnik, tuš brez pritiska in tople vode ter straniščni kotliček, vseh naštetih aparatov pa 99% hiš tukaj sploh nima. Na oglju se večerjo namreč vedno lahko skuha!

18:32 Oglje je bilo ta večer tudi naš najboljši prijatelj, ko smo na dvorišču postavili ogenj in spekli koruzo. Nakupili smo jo v spremstvu dr. P., malo zaradi teme, malo zaradi turističnih cen, ki so se v navzočnosti enega domačina dvojno znižale in predvsem zato, da nam je povedal kateri od storžev so najboljši. Naše šibke rokice veliko težje odstranijo liste, ki sta jih dr. P. in naša prodajalka odstranila v eni potezi (kar poskusite odstraniti vse liste s storža naenkrat!)

Nedelja, 15. junij 2025

9:03 Navsezgodaj zjutraj sta naša hišna mojstra Tim in Živa popravila pipo v kuhinji in kopalnici. Sedaj ne bo več izgovorov, da posode zaradi puščanja pip ne moremo pomiti takoj po kosilu. 

11:52 Dolgo dana obljuba, ki smo jo dali sami sebi, je bila danes izpolnjena. Otovorjeni z barvami in čopiči ter listi papirja za podlago smo se odpravili proti oddelku pediatrije – Mieke. Tam sta Adriana in Nina najprej s svinčnikom naredili obrobe, zato da smo potem ostali, malo manj nadarjeni umetniki, od črte do črte lahko barvali slončke, leva, krokodilčka in nilskega konja. Od sedaj bodo poslikave polepšale dan vsem otrokom na kirurškem oddelku, prav tako pa bodo mamice lahko uporabile zvijačo: »bodi priden, drugače te bo krokodil ugriznil«. Večini obiskovalcev je bilo že sedaj zelo všeč, saj so nas ves čas pridno opazovali in (seveda) napravili nemalo fotografij. 

16:15 Za zaključek smo na steno odtisnili svoje dlani. Upamo, da nas ne bo iskala policija, saj imajo naše prstne odtise sedaj javno na voljo. Malo za hec, vseeno pa smo sedaj imeli tudi fizični občutek, da smo v tej majhni vasici sredi Zambije pustili svojo sled.

Zelo zadovoljni smo se odpravili proti domu in že razmišljali, kako si bomo karseda lepo naslikali prihajajoči teden... zadnji celotni teden v Zambiji! KAJ!? Kam je šel čas, a nismo rekli, da tu počasneje teče?

BLOG 11; DO NASLEDNJIČ, NANGOMA!

Ponedeljek, 16. junij 2025

7:30 zaslišimo trkanje na vratih. Urgenca? Ne, nosečnice s porodničarskega oddelka so prišle po žogo, da bi lahko igrale nogomet. Nekatere med njimi že visoko noseče ampak še vedno zelo zagrete za igro. 

7:58 Naš zadnji teden smo začeli...čakajte, zadnji teden!? Kam je šel čas! Saj se ponavljam, ampak res ne moremo verjeti. Torej, točno kot vedno smo začeli točno takrat, ko se je nabralo toliko osebja, da se je zdelo, da sestankujemo. 

8:43 Vizito na otroškem oddelku sta skupaj z medicinsko sestro V. začeli Adriana in Živa – zobozdravstvena ambulanta namreč še ni pričela z delom. Več glav več ve, kajne? Na oddelek je prišel še dr. S. in z Adriano sta si hitro razdelila, katere paciente bo kdo pregledal. 

9:00 Živa dobi klic iz zobne ambulante – nekaj težav se je pojavilo z opremo, ki smo jo prejšnji teden kupili. Živa je odhitela proti ambulanti in tako se je začel tudi njen delovni dan.

10:30 Tim in Nina opravljata vizito na porodničarskem oddelku. Tokrat sta bila priča kar pretresljivi zgodbi 12-letne deklice, ki so jo na ulici posilili trije moški in je bila na oddelku zato, da ji naredijo splav. Poleg njene kartoteke je bil tudi policijski zapisnik o dogodku. Kako bo postopek speljan naprej, če sploh bo, žal ne vemo. 

Torek, 17. junij 2025

8:32 Najprej smo imeli jutranji sestanek z vodstvom bolnice – torej sestro V. – še o zadnjih nakupih. Kar malo nas je presenetilo, da ima tudi Nangoma svoj bankomat, kjer lahko dvignemo denar. Mislim, da malo pozabljamo, da je tudi Nangoma pravzaprav prvo najbližje »mesto« nekaj tisoč prebivalcev. 

8:35 Smo preverili, bankomata ni. Presenečeni? Ne.

9:31 smo se odpravili k lokalni vrački. Ko smo slišali, da je to obvezna dejavnost vseh študentov, smo jo želeli odkljukati tudi mi. Pogosto namreč vidimo paciente z znamenji lokalnega zdravljenja – le ta izgledajo kot vzporedne zareze na koži tam, kjer imajo ljudje zdravstvene težave: trebuh, hrbet, noge,... – zato smo še sami želeli videti celoten proces.

Ljudje tukaj v magijo kar močno verjamejo – veliko njih nam je namreč obisk odsvetovalo ali pa so nam dali napotke kot: ničesar se ne dotikajte in ničesar, kar vam da, ne popijte. V nasprotnem primeru bi nad nas namreč lahko poklicala črno magijo. Na izbiro smo imeli vračko satanistko, srhljivo ali obsedeno vračko. Izbrali smo obsedeno – najmanj nevarno od njih, nam je bilo rečeno. Navodila so bila: nakupite 10kg moke za nšimo, olje, čebulo, material za obleke in plastične rokavice. »Nas vabi na večerjo?« je bila naša prva misel. Aja, materiala pa naj se ne sme dotikati nihče, ki ima menstruacijo.

10:14 Nekaj minut vožnje od bolnice smo zavili na veliko dvorišče stanovanjskega kompleksa – torej večih povezanih malih hišk. Kasneje je bilo razjasneno, da je to pravzaprav njena bolnica, kjer nekateri pacienti ostanejo dlje časa. Pozdravila nas je gospa srednje postave oblečena v dolgo zeleno-oranžno obleko. Na glavi je imela neke vrste turban, barvno skladen z ostalo opravo. Angleško ni govorila, tako da nam je prevajal gospod D., ki je šel z nami. Odpeljala nas je do vhoda, nad katerim je bil napis »RESTAURANT« (restavracija). V sobi je bilo nekaj stolov ter preproga na tleh. Stene – očitno bivše restavracije – so bile popisane z napisi o cenah pijač. Vračka nam je ponudila stole. Preden smo se mi usedli, se je nanje usedla ona. Na vsakega posebaj, tako da smo mislili, da je z dejanjem stole nekako »razkužila« čarovnije. Na koncu smo se vseeno posedli na tla, saj stolov za celotno skupino ni bilo dovolj, kar se ni izkazalo za najboljšo idejo, saj so bila tla precej hladna in nas je po uri njenega govora zadnjica že kar zebla. 

11:30 Omenjeni govor je bil pravzaprav ustno predan njen življenjepis. Med drugim je kot deklica pogosto slišala glasove, omedlevala in da so se ji črke med branjem premikale. Zaradi omenjenih simptomov so njeni starši pomislili, da je morda obsedena in da z njo govorijo duhovi. Ko je imela tudi nekaj sanj o tem, da bo nekdo umrl in da bo prišlo do avtobusne nesreče, kar se je potem res zgodilo, je bila teorija njenih staršev potrjena. Opravila je nekaj tečajev za vrače – ja, neke vrste tečaje imajo – in nam s ponosom pokazala certifikate o njeni usposovbljenosti za duhovno zdravilko lokalne »upravne enote za umetnost, kulture in turizma«, ki jih ožigosa tudi lokalna policija. Mimogrede, bojda imajo tudi ljudi, ki kandidate za vrače preverjajo. Med njimi je namreč seveda veliko prevarantov. Vsa njena stanja bi sicer lahko razložili z diagnozami blage shizofrenije, vazovagalne sinkope in disleksije, vendar recimo, da smo za trenutek svoje medicinske misli potisnili na stran. 

12:15 Pogumna Živa se je javila, da z vračko opravi seanso. Pred vstopom v sobo nam je bilo še enkrat zabičano, da vanjo ne sme vstopiti nihče z menstrualno krvavitvijo ali kdorkoli, ki se je v zadnjih treh dneh dotikal trupla. Duhovi se namreč bojijo krvi ali smrti. Aja, še to. Duhovi, s katerimi govori, so trije, vsi trije zdravniki (a zdravnik se boji krvi?). Živi so v roko natresli nekaj moke, ki jo je stresla nazaj v posodo ter vanjo položila še denar. Potem jo je gospa, za katero smo najprej mislili, da je njena hčera, ampak je bila v resnici njena pacientka, odpeljala do sobe, v kateri sta bili potem samo Živa in ona....in Živin prevajalec gospod D. in še Vračkin prevajalec. Vračka je namreč ležala na postelji z baldahinom, prižgala cigareto in govorila z nizkim glasom. Glasom enega od duhov zdravnikov. Živa z izkušnjo ni bila najbolj zadovoljna. Sklep terapije je bil, da mora do zdravnika zaradi abdominalnih težav za katere že ve, ostale diagnoze pa je povsem zgrešila. Tudi sama je priznala, da je bilo veliko težje videti njene težave, saj imamo belci drugačno kožo in da smo njena prva izkušnja »muzungov«. Na koncu nam je rekla, da ji lahko še vsak od nas da 200 kvač, da si lahko kupi pametni telefon. Denarja nismo prispevali ter se kar hitro pobrali od tam. Najbrž se ne bomo kmalu vrnili.

16:15 Adriana in Živa ponovno pridno sedita na stolu, medtem ko jima gospodični V. in A. potrpežljivo pleteta kitke. Tokrat sta se odločili za barvaste podaljške – Živa se je odločila za živo roza barvo, Adriana pa za kombinacijo modre z malo črne. Nad frizuro sta navdušeni. 

Sreda, 18. junij 2025

15:32 Naša zadnja očesna klinika je široko odprla svoja vrata za zadnje paciente, ki so zapolnili mesta do številke 331. Preko 300 ljudi vse skupaj bo sedaj lažje bralo novice in opazovalo sončni zahod...in tistih nekaj študentov z dioptrijo 0,00, ki bodo očala sedaj lahko kombinirali s svojimi oblačili. 

18:20 Kako ganljivo je, da smo v treh mesecih šli iz tujcev do kolegov, ki se pri nas nenapovedano oglasijo na partiji Enke. Danes je prišel dr. M. s svojim enoletnim fantkom in se (tako kot vsi ostali poprej) pohvalil, da je Bog Una. Ko smo odigrali nekaj partij, smo ugotovili, da (kot ostali poprej) ni ravno najboljši igralec. Je pa vseeno zelo dober! Hecal se je, da bo njegov sin med nami izbral svojo ženo in da je poligamija v večini zambijskih ljudstev povsem običajna. Do deset žena!

Četrtek, 20. junij 2025

8:03 Naša ekipa se je danes delila na dva dela. Nina in Adriana sta se odpravili v Lusako po zadnjih nakupih, Hana, Živa, Tim in jaz pa na dentalski outreach v bližnjo šolo. Odhod je bil načrtovan 8:00, dejansko smo odšli 10:30.

9:21 Zamotili smo se po zambijsko, z igranjem biljarda. Štirje belci igrali bilijard navsezgodaj zjutraj – res smo bili glavna atrakcija. To, da so nas vsi opazovali, sploh ni bilo tako slabo. Imeli smo namreč kar nekaj težav z belo žogico, ki se je zataknila nekje v skrivnih poteh bilijardne mize. V trenutku, ko so videli, da smo nebogljeno poskušali stresati mizo, je do nas pristopila snažilka in kot neke vrste kiropraktik z eno potezo rešila primer. Očitno res vsi tukaj znajo in smejo igrati, tudi gospe. 

11:02 smo prispeli do osnovne šole in se najprej ustavili v ravnateljevi pisarni in se predstavili. Na enem od plakatov so bile napisane velikosti razredov. Prvi razred 95, drugi 117, tretji 103. V povprečju nekaj čez 100 učencev na  razred! Dva razreda, torej 250 učencev, so zbrali v enem razredu. Zobozdravnica Živa in zobozdravnik F. (glavni zobozdravnik iz Nangome) ter ostali smo se postavili pred tablo. »Good morning, how are you?« (slo. Dobro jutro, kako ste?) je svoje poučevanje o zobni higieni z veliko zobno ščetko in modelom zob začel zobozdravnik F. »Good morning, sir! Fine and how are you, sir,« (slo. Dobro jutro, gospod. Dobro in kako ste vi, gospod?) so družno odgovarjali učenci. Vseh 250. Sedaj vemo, kdaj se privadijo pogovor začenjati tako. Kot odrasli se na telefon namreč še vedno javijo z identičnimi besedami. 

11:30 Po kratki učni uri umivanja in po tem, ko je nekaj učencev svoje znanje prišlo pokazati tudi pred tablo, se je začelo pregledovanje njihovih zob in razdeljevanje zobnih ščetk in past. Vse učence, ki so med predstavitvijo pravilno odgovorili na vprašanja, smo nagradili z aplavzom. Na to so tako ponosni, da so zelo zagreto dvigovali roke. 

15:02 Do popoldneva so naši zobozdravniki ocenili stanje zobovja 260 učencev. V primerjavi s Slovenijo so kar podobni. Je pa po besedah Žive šlo v oba ekstrema, od res lepih do zob polnih kariesa. Dosti naj bi bilo tudi impaktiranih stalnih zob, ker mlečni niso bili pravočasno odstranjeni. Tak stalni zob je namreč nepopolno izrastel oz. je izrastel na napačnem mestu, ker deluje mlečni zob kot ovira pri njegovi rasti. Vse diagnoze so bile skrbno zabeležene in bodo s strani šole predane staršem, ki lahko otroke pripeljejo k zobozdravniku. 

Petek, 20. junij 2025

9:48 S Hano sva v dveh tednih odpustili 4 paciente z novo odkritim srčnim popuščanjem, ki so prišli zaradi različnih simptomov. Bili sva zelo veseli, da so po tem, ko so prejeli celoten seznam zdravil, veliko lažje dihali in sami želeli domov. Njihovo srce je imelo na raziskavah sicer slabe parametre, so bili pa klinično pripravljeni na odhod. Za popotnico pa so dobili še osem novih zdravil.

11:45 Naš zadnji uradni delovni dan se približuje koncu. Vizito je vsak na svojem oddelku zaključil tako kot se zagre – s slikanjem z zaposlenimi na oddelkih, ki so nam v teh treh mesecih postali že tako domači. 

14:32 Ugotovili smo, da smo glede upoštevanja postali čisto zambijski in oni morda malo bolj evropejski. Mi si sploh nismo jemali k srcu, da smo začeli tako pozno kjub določeni uri 14:00, oni pa so že od 14:15 poskušali čim hitreje urediti vse s projektorjem. Zbrali smo se na popoldanskem sestanku namenjenemu predstavitvi vseh novih aparatov, ki smo jih priskrbeli, da bodo sedaj vedeli kaj vse lahko naročijo pri diagnostiki. 

Po predstavitvi so sledile osebne zahvale vseh oddelkov – z več ali manj besedami so predstavili, kako aparati že sedaj pomagajo pri zdravljenju pacientov. Da se nam morda zdi malo, ampak da so nekatere od njih »sanjali« že leta in jih brez naše pomoči gotovo nikoli nebi dobili. Prav tako so orisali, da bo z njihovo pomočjo veliko lažje dati pravilna zdravila, predvsem pa so pomembna za ogromno število ljudi, ki bodo prišli na zdravljenje v bolnico. 

Po predstavitvi so storili še to, kar znajo najbolje – nam zapeli pesem »We will miss you, oh when you go«. Potokov solza, ki so lili iz naših oči, ne bom opevala. Potem smo pa šli skupaj na bilijard. Kaj pa drugega v petek popoldne?

Sobota, 21. junij 2025

11:24 Kako lepo je, da smo v treh mesecih z dr. P. in gospodom R. šli iz popolnih tujcev do tega, da na naša vrata potrkata nenapovedano in je nam popolnoma vseeno, če je naša hiška v njuni prisotnosti nekoliko nepospravljena oz. v popolnem razturu. Pa še povsem evropejska sta postala glede točnosti – predčasna! Ob 12ih smo bili dogovorjeni za odhod na bazen. V avto za 5 oseb se nas je stisnilo 9, žal pa ni šlo brez žrtve – opraskanih spodnjih delov avtomobila. Postalo je celo tako slabo, da smo se sredi poti izkrcali in pot nadaljevali peš. Kriva je pa zagotovo razbrazdana cesta, ne pa dejstvo, da smo zaradi Hanine kuhe tukaj vsi pridobili na teži.

16:43 Za kosilo smo na bazenu naročili ribo v božanski omaki (ne vem kakšni točno, je pa neverjetno dobrega okusa) in nšimo. Pojedli smo jo na tleh in z rokami, drugače si tega obroka po treh mesecih sploh ne moremo več predstavljati. Vilica in nož? Kaj je to?

Nedelja, 22. junij 2025

19:00 smo začeli našo zadnjo večerjo. Postreči smo želeli kruh in vino. Šalo je razumel samo župnik, tako da smo začeli z borovničkami kot aperitiv in nadaljevali z lazanjo. Hana se je zanjo trudila celo popoldne in del dopoldneva, skoraj doživela dve srčni kapi, ko je dvakrat za nekaj minut zmanjkalo elektrike in se jezila, da je spregledala, da nimamo poper. Drugače pa je bil v procesu nastajanja poškodovan le Hanin noht in akutno obrabljeno Timovo zapestje zaradi valjanja testa. Je pa vsem zelo teknila! Ne bi je sicer menjali za mamino nšimo, je bila pa po okusu takoj za njo. Kar je najlepša pohvala, kar jo kuhar v Zambiji lahko dobi. 

20:30 Večer se je lepo razvil z vsemi povabljenimi zdravniki in zobozdravnikom, ki je v naši dnevni sobi začel Zambija ima talent s svojo kitaro. Pel je tako lepo, da smo vsi obnemeli, dr. P. pa je vzporedno že koval plan, kako bo iz njegovega talenta naredil dober »bussines« (slo. posel). 

21:03 Ravno, ko smo bili najbolj razneženi, je na vrsto prišla njegova avtorska pesem z naslovom »see you around«, ki jo je ta večer posvetil nam in je samo pospešila hitrost polzenja solz po licih. Pomen refrena je bil nekaj v smislu: »It's not a goodbye, it's see you around.« Torej ne poslavljamo se za vedno, ampak samo do naslednjega snidenja. Nov dan, nov potok solz.

Ponedeljek, 23. junij 2025

8:24 Dan je bil izjemno natrpan. Začeli smo s skupinskim fotografiranjem pred bolnico z vsemi zaposlenimi. Bili smo prav počaščeni, ker so bili vsi oblečeni v srajce in lepe hlače. Najprej smo mislili, da zaradi nas. Potem smo ugotovili, da so prišli nadzorni inšpektorji v pregled njihovega dela. Ampak pustimo podrobnosti. 

9:01 Potem se je začelo temeljito pospravljanje hiške – od hladilnika, pečice, stranišč do praznenja zalog hrane in pakiranja za odhod. Hišo smo pustili v napol pospravljenem stanju in se odpravili na ponovno  zadnje – tokrat pa res zadnje! – kosilo pri gospodu župniku in sestrah. 

13:45 Spet se je nabrala podobna druščina zdravnikov, kot prejšnji večer pri nas. Postali smo tako rekoč utečena klapa. »All you can eat« pri sestrah je bilo že za veliko noč na zelo visokem nivoju, tokrat pa so z izbiro zelenjave šle še dlje. Na tržnici ne moramo kupiti več kot paradižnikov in repe, tako da smo najbolj veseli solat, korenja in kumar, ki jih pripeljejo iz Lusake. Zdravniki so se celo šalili, da moramo kmalu priti nazaj, da še enkrat pripravijo takšen obrok tudi za njih. 

16:05 Gospodič R. z zobmi odpre steklenico piva. Navadno jih odpirajo z dlanmi ali na robu mize. Odpirači so, tako kot pribor, tukaj bolj redkost. Vidi ga naša zobozdravnica Živa in ga okrega. Vključi se tudi zobozdravnik F. in mu veli: »Say sorry! And do not do it again!« R. se je tudi zares opravičil ter pobožno pogledal v tla. Zobozdravnik F. mu je nato zelo počasi in nazorno pokazal, kako se steklenico pravilno odpre – z vilico, kako pa drugače.

16:34 Nepričakovano je tik pred našim odhodom sledilo presenečenje. Zelo neočitno očitno so nas zbobnali pred zid, tako da je Hana že takoj prijela robčke – tole bo emocionalno. Sledile so zahvale. Uradne in neuradne, krajše in daljše ter ogromno solza in hlipanja z naše (pa tudi njihove) strani. Največje darilo, ki smo ga prejeli, je seveda v nas – spomini, izkušnje in toplina, ki nam jo v srcu prebudi misel na te tri mesece. Za na nočno omarico pa smo prejeli še leseno žirafo, slončka, obesek Zambije in zapestnico z napisom Zambija, tako da jih slučajno ne bi pozabili. Ne bomo. Ne skrbite, da ne bomo. 

17:32 Pred sončnim zahodom smo zavzeli še najvišji vrh Nangome na bližnjem hribu. Razgled je bil božanski, pogled na polja in hiške, ki so nam bile tri mesece dom. Po tem smo se v naši hiški dobili na partiji Bruna (Uno, samo boljši!). Igrali smo nekje dve uri, preden so se gostje odpravili proti domu. Pospremili smo vse. Nangoma je majhna in veliko poti vodi do enake destinacije. Razlika je sicer le nekaj korakov, vendar smo izbirali poti, ki so nam ponudile kakšno sekundo več v družbi drug drugega pod južnim nebom. Čas naj bi počasneje tekel, smo si pa takrat vsi želeli, da bi se kar ustavil. Ali pa da bi slovo lahko kar preskočili. 

00:29 Spat smo šli pozno, predvsem pa v povsem prazno hiško. Obleke v ruzakih, hrana pospravljena, predali zaprti, tuši prazni. Je bilo res tako pusto, ko smo prišli? Pozabila sem že, kako tuji so nam bili vsi koti in ovinki prvih nekaj dni in koliko spominov je nastalo ter kako naši so sedaj postali. Iz tega kota je Živa prestrašila Nino, vsak je imel svojo preferenco tuša, tukaj smo odlagali toaletne torbice in tja vreče čebule in moke. Hiša je postala dom. 

Torek, 24. junij 2025

5:15 Zadnjič na nočni omarici zazvoni budilka. Zadnjič v Nangomi vzamemo antimalarik in si umijemo zobe. Zadnjič iz navade še pred zajtrkom pozdravimo naših šest malih muck – mimogrede! Dr. P. je posvojil eno izmed njih, pa tudi gospodič R. in župnik sta se javila, da bosta vzela vsak po eno! Še zadnjič pomijemo posodo po zajtrku in odnesemo zadnje smeti. Pogasnemo zadnje luči, ko se v daljavi začne kazati sonce in pred vrata parkira naš prevoz. V zadnji objem stisnemo dr. P. in R. , vendar si v solzah obljubimo, da zadnji...za sedaj. 

Peljemo se v tišini. Kam so šli dnevi? Trije meseci se sliši tako veliko, pa vendar se zdi nepravično, da nam je bilo dano samo toliko dni skupne poti z ljudmi iz te majhne vasice. Hkrati se zdi, da smo doživeli toliko – v bolnici, kjer smo se učili drug od drugega, v hiški, kjer smo igrali družabne igre, jim privzgojili ljubezen do domačih živali in imeli kar nekaj poznih večernih zabav z dolgimi pogovori. Pa vseeno je bilo časa premalo, da bi lahko rekli, da smo se naveličali igrati bilijard ali dr. P. hecati, da je manjši od vseh nas. Ravno smo se navadili, da se obrnemo na vzdevek »little lady« (mala dama), kakor nas je naslavljal, pa že gremo?! Zdi se nepravično, da je ta mehurček časa velik le tri mesece. Sem pa nekje nekoč prebrala, da si ljudje lahko damo neskončnost v končnosti časa. In prepričana sem, da bo v nas še dolgo odmeval njihov smeh in da bomo še dolgo uporabljali njihove fraze kot so »sorry, sorry, sorry mami« in »ka-boom«. V medicinskih primerih, ki jih bomo videli doma, bomo videli tudi Nangomo, kjer smo se z njimi morda prvič srečali. Morda ne bodo poleg nas, bodo pa z nami kamorkoli gremo in karkoli bomo počeli. 

Dokler se za nas ne odpre ponoven mehurček neskončnosti v času. 

Vemo, da se bo.