KLEMEN ŠTRAUS 

Sem slovenski karikaturist in avtorski risar, ki delujem pod blagovno znamko Moja karikatura. Moje ustvarjanje temelji na opazovanju obraza, značaja in osebnosti ter na osebnem odnosu do človeka, ki ga rišem. Risba zame ni hiter odziv ali učinek, temveč proces, v katerem se oblika, izraz in pomen postopoma sestavljajo v celoto.

Karikature ne razumem kot posmeh ali pretiravanje, temveč kot portret človeka, narisan z roko in svinčnikom. Vsaka risba nastaja premišljeno, z namenom ujeti tisto, kar pri človeku ostaja tudi takrat, ko izgine prvi vtis. Zanima me izraz, drža in notranja tišina posameznika.

Svoje delo gradim skozi ročno risane portretne karikature, pri katerih je v ospredju avtorski pristop, čas in individualna risba, ne množična produkcija.

Rojen sem v Prekmurju na Goričkem. V okolju, kjer se ljudje poznajo, kjer ima tišina težo in kjer skupnost ni ideja, ampak vsakdan. Tam sem odraščal in tam se je oblikoval moj pogled. Samostojen, tih in pozoren. Vedno sem imel občutek da sem sam svoj. Da se učim z opazovanjem, zadrževanjem in z notranjim občutkom, kateri ne potrebuje razlage.

Risanje ni bila odločitev. Bilo je nekaj samoumevnega. Nekaj, kar se je dogajalo brez začetka in brez vprašanj. Nihče me ni usmerjal, nihče me ni ustavljal. Risal sem doma ter v šoli med poukom za sošolce in sošolke, največkrat za zabavo. A hkrati zase. To ni bila vaja ampak potreba. Del mene, ki je našel pot na papir.

Ustvarjanje zame ni projekt. Je notranji pritisk. Ne pride po urniku in ne obstaja zaradi rezultata. Pojavi se ko mora nekaj ven. Takrat delam intuitivno brez načrta in brez varoval. Risanje in pisanje sta moj način razbremenitve. Z njima praznim glavo in urejam misli. Ne iščem potrditve. Iščem ravnovesje. Zanima me trenutek ko se hrup okoli mene umiri. Ne zanima me hitrost zanima me čas. Čas ki ga delu dovolim. V tem času se oblikuje odnos do motiva in do samega sebe. Zame se ustvarjanje ne konča z delom. Nadaljuje se v gledalcu.

Dolga leta me niso vodili motivi ampak domišljija. Podobe so nastajale sproti in se brez ločnic prelivale na papir. Človek, žival, predmet, simbol vse je pripadalo istemu notranjemu svetu. Sčasoma se je risanje začelo ožati. Vedno manj me je zanimala popolnost in vedno bolj značaj. Ko v obrazu ujamem bistvo, podrobnosti niso več pomembne. Ne iščem dovršenosti ampak iščem izraz.

Danes rišem predvsem karikature. Ne razumem jih kot humor ali pretiravanje. Zame so oblika portreta. Omogočajo mi, da skozi risbo združim opazovanje, interpretacijo in odnos do človeka. Da izluščim tisto, kar ostane, ko odpade maska.

Pisanje je v moje ustvarjanje vstopilo kasneje. V najstniških letih iz potrebe po razbremenitvi in razjasnitvi misli. Nikoli ni bilo namenjeno nastopu ali razlagi. Je osebni prostor, kjer lahko stvari izgovorim do konca. Z besedami ne iščem topline ampak resnico. Pisanje mi omogoča, da se dotaknem vprašanj, ki jih risba pusti odprta. Je bolj neposredno, včasih tudi nemirno. Če risanje pomirja, pisanje odpira notranji dialog. Pišem takrat, ko se v meni nabere preveč neizrečenega. Nekatere zapise delim, nekateri ostanejo samo moji.

Sodelujem na razstavah in projektih, ki so povezani z okoljem, skupnostjo in prostorom iz katerega izhajam. Vsaka razstava je del moje poti. Zanimivo mi je opazovati, kako risba deluje med ljudmi. Razstave so zame prostor srečanja med mojim delom in gledalci. Letos svoje ustvarjanje posvečam razstavljanju. Ne kot razkazovanju ampak kot soočenju. Ko moje delo zapusti prostor, se pomen tega šele začne oblikovati. 

Leto izdelave spletne strani 2023 | Vse pravice pridržane © | Avtor: K. ŠTRAUS, o.d.d.