Opis

O Martinu Krpanu - s ščepcem soli

Najbrž v naših krajih ni otroka, ki ne bi zrasel ob Levstikovi zgodbi – bodisi skozi branje slikanice (najbolj verjetno ob ilustracijah Toneta Kralja) bodisi ob poslušanju radijske igre ali uprizoritve v gledališču. Martin Krpan je v slovenski kulturi klasičen lik. Je slovenski junak – nekje med Piko Nogavičko, ko premika konja in Batmanom, ki rešuje mesto. V časih narodnega prebujanja je utelešal moč in razum slovenskega naroda, ki je v iskanju lastne identitete in subjektivitete, svojo takratno državno tvorbo čutil kot čedalje bolj omejujočo. Krpan ni (?) prevratnik; je iznajdljiv, potrpežljiv in že skoraj preveč praktičen, saj »mu ni mar za delo«. Ne, raje tovori prepovedano sol. Težave rešuje brez jamranja ( ! ) in zapletanja, z zdravo pametjo in zelo dobro loči pomembno od nepomembnega. Vendar – slovenska nacionalna zgodba se je od Levstikovih časov krepko spremenila, z njo pa tudi pozicija državljana v odnosu do oblasti. Če je bila prej oblast tuja in narodno zatiralska je sedaj »naša«. Če je bil »šverc« takrat dejanje iznajdljivosti in pameti, gre sedaj za davčno utajo, ki je kriminal. Vprašati se moramo, kaj pomeni to za dojemanje lika junaka, še posebej skozi prizmo nekritične ponudbe njegovega moralnega odseva otrokom skozi šolski kurikulum.

Če vzamemo v obzir zgornje vrstice pridemo do izhodišč in motivov naše uprizoritve. Zanima nas predvsem dvoje, in sicer:

1. Levstikov Martin Krpan kot književno delo in njegov zgodovinski pomen za slovensko kulturno in literarno krajino, saj vendar praznujemo jubilej, pa četudi je le-ta v resnici vezan na slikanico in Smrekarjeve ilustracije ter

2. aktualnost Martina Krpana kot slovenske mitološke figure v današnjem kontekstu Slovencev in njihove državotvornosti.

Takšen pristop vsekakor zahteva določeno stopnjo Brechtovske potujitve, ki pa se ne bo odrekel pristni Levstikovi zgodbi, ki jo poznamo in imamo radi, niti ne bo omadeževal moralne pozicije našega junaka. Iskanje ravnovesja smo prepustili režiji … Predstava bo torej v enaki meri predstavljala slovensko literarno srebrnino (oz. najbrž kar zlatnino), tako skozi fabulo kakor skozi pomen Levstikove povesti, hkrati pa se bo (didaktično, kritično, analitično!?) sámo-spraševala – ali ni morda Martin Krpan vse kaj drugega kot junak? Ali ni delomrznež, utajevalec, tihotapec, nasilnež, tat, obglavljevalec … In konec koncev – ali ni morda ravno to, da ni brez napak njegova največja odlika, ki ga dela resnično za vedno živega? Njegovo nacionalno uporništvo ni aktualno na enak način kot je bilo v Levstikovih časih, prav tako ga ne moremo videti kot protagonista v razrednem boju – ne, Martin Krpan s praznovanjem obletnice na prestižnem literarnem dogodku vstopa na najlepšo polico slovenske kulturne vitrine. Ni samo junak. V dobi demokracije, ko smo vsi junaki – kar poglejmo na Facebook – in s tem ni več pravzaprav nihče, potrebujemo nekaj večjega. Martin Krpan je slovenski super junak, pri katerem niso več pomembni posamezni atributi ali moralno ovrednotenje posameznih dejanj, temveč je preprosto legendaren lik, priznan tako rekoč nacionalno soglasno (zaključni tercet !)

Dramaturško imamo torej klasično soočenje Krpana in dunajskega dvora (z Levstikovim tekstom), hkrati pa predstava v premislek ponuja kritično presojo o resnični naravi in vrednosti Martina Krpana skozi dopisane dialoge med Soljo in Kobilo kot nosilkama nasprotujočih si pogledov na naslovnega junaka. Angleška sol je kritična, razgledana, zelo analitična in prestavlja dvom ter liberalni pogled na stvar (Balada o soli), za razliko od Kobile, katere zaupanja v njenega Martina ne more zamajati prav nič (Veselopojka o moči kljusevi), ki je tradicionalno zvesta veljavnim resnicam. Tako v Soli kot Kobili lahko zaznamo kot močne simbolne namige, ki se pravzaprav ponujajo kar sami od sebe na pladnju in morda tudi v povesti niso naključni. Pomislimo samo na vse, na kar se v slovenski metaforiki navezuje sol – od »imeti soli v glavi« pa vse do »prisoliti zaušnico«. Prav tako ne moremo mimo tega, da je (kasneje) Ivan Cankar prav s Krpanovo Kobilo kritiziral banalnost razumevanja Govékarjeve uprizoritve 1905 leta – torej prav tako pred malo več kot sto leti. Tudi ime Brdavs je – menda - povzeto po lastniku hranilnice, kjer je Fran Levstik varčeval … obglavljenje strašnega velikana, ki je too big to fail, kar samo sili v novo simboliko (tokrat zanesljivo brez Levstikove namere), v kateri zdrav kmečki razum in skromnost razrešujeta krizo (Balada o Brdavsovem koncu). Bravo, Krpan!

Sol ... izboljša okus jedi ---

Sol … je bistvo vseh stvari ---

Sol ... ohranja vrednost skozi čas ---

Sol … ljudske je modrosti glas ---

Sol ... je vrednost, blagostanje ---

Sol … pridobljena samostojnost ---

Sol ... duhovitost je in pamet ---

Sol … kot zaušnica skeli ---

Sol … smisel prave je poti

(iz Balade o soli)

Ker je predstava prvenstveno namenjena otroški in mladinski publiki, s tovrstno analizo seveda ne bomo pretiravali, temveč jo bomo bolj nakazali ter zgolj ponudili v premislek. Zavedati pa se moramo, da v Coni 8 ne razumemo otroškega sveta kot nečesa, kar mora biti na silo poenostavljano, cenzurirano, banalizirano, obloženo z vato in očiščeno vse resničnosti sveta njihovih staršev oz. odraslih. Nasprotno – predstava za otroke naj bo povod za razlago življenjske filozofije, problemov sveta, morale … in pogovor o prav istem svetu, v katerem živimo tako otroci kot odrasli.

Predstava Martin Krpan je opera za otroke, vendar s precej govorjenega teksta. Nismo želeli umikati izredne živosti Levstikove govorice in jo prekrivati z glasbo ter ji tako zmanjševati razumljivosti. Morda tudi ni odveč premislek, da pravzaprav Martin Krpan »ni lik, ki poje«. Kar ima povedati, preprosto pove – in ker tokrat postane povest o Martin Krpanu naš Martin Krpan – je nekako logično, da tudi Levstikove besede ne pojejo, temveč so preprosto povedane. Povsem drugače je z Cesarjem in drugimi liki, ki v svoji narejenosti ali ponarejenosti dobesedno kličejo k »umetelnosti« in so zelo primerni za uglasbitev.

O glasbi lahko rečemo, da je zelo scenska in sledi razvoju fabule, psihologiji, karakterizaciji likov in dramaturgiji. Namerno je napisana dostopno in poslušljivo, vendar ji modernosti in drznosti ne manjka. Mestoma je povsem programska (konjski topot) , kje drugje zelo atmosferska (Balada o soli) ali v funkciji podpore dramski odrski pisavi (Balada o Brdavsovem koncu) z arhetipskimi melodičnimi označbami (bojni smrtni krik …).

V prepričanju, da smo ustvarili zanimivo in svežo predstavo, ki bo primerno proslavila obletnico in pomen zgodbe, z veseljem pričakujemo preverbo njene uspešnosti pri mladi (in pri - še tudi - mladi) publiki.