*Dragi mladostniki, čeprav to ni vaš kotiček, pozdravljam tudi vas. :)

***

Čas je za....

... učenje matematike. Vaš otrok se bo potrudil ter skušal najti skrivnostne sestavine zmagovalnega eliksirja, ki mu bo zagotovil magičnih 50%!

Vaš otrok bo zašel na to spletno stran ter pobrskal za sestavinami, ki bi jih jaz kot inštruktorica utegnila zaupati vam, staršem.

In naj bo, le tokrat naj bo. Sestavine, nanizane v nadaljevanju, so zapisane v pomoč staršem.

Zmagovalni eliksir za magičnih 50%:

Poznavanje snovi, predvsem pa pravil (vaš otrok verjetno še nima vozniškega izpita; bi ga poslali na cesto brez poznavanja pravil?)
Sprotno delanje domače naloge ter sprotni pregled iz rešitev (žalostno, a resnično: redko se zgodi, da so napake v rešitvah; večja možnost je, da se je zmotil vaš otrok: nič hudega, naj poskusi še enkrat. Naj vas potolažim: če ne bo šlo danes, bo šlo pa jutri! :) )
Vaja, vaja in še enkrat vaja (Ne pozabite: vaja je vedno delala mojstra!)

Obstajata pa še dve sestavini, ki ju še nisem omenila in sta povzeti v dveh krajših zgodbah:

4. Zgodba o vztrajnosti

Dekle se je vpisalo v prvi letnik gimnazije. Polna zagona je komaj čakala na prvi šolski dan.

Zdelo se je, da bodo ta štiri leta hipno minila, nihče ni niti pomislil, da bi jo utegnile pestiti težave s katerim od predmetov.

Bil je oktober, ko je pisala prvi test matematike. Še preden je dobila rezultate, je vedela, da niso obetajoči. In prav je imela: nezadostno 1, le 13%.

Kljub sprotnemu delanju domačih nalog ter pomoči ene od priložnostnih inštruktoric, njeno znanje ni bistveno napredovalo. Tudi naslednji test je pisala podobno.

Mati se je angažirala ter poiskala inštruktorja matematike. Naslednji test je odpisala sicer boljše, a še vedno s slabim odstotkom.

Ker dekle poznam in ker sem navdušena nad njenim talentom, sem ji ponudila lastno pomoč.

Prvič je prišla na inštrukcije februarja, teden dni pred napovedanim testom, s katerim bi popravila prvi semester.

Ob začetnem pregledu njenega znanja, sem vedela, da bo težko nadoknaditi izgubljeno, ne pa nemogoče.

Test je pisala boljše, 43%, a ta odstotek še vedno ne zadošča za pozitivno oceno.

Takrat sem vedela: brez vaje, brez rešenega celega učbenika vaj, ne bo šlo. V trgovini sem kupila najlepši zvezek ter ji ga pri naslednji uri inštrukcij podarila.

Ta ura inštrukcij je bila tudi prelomna ura. Rekla sem ji: "Veš, ta zvezek mora biti poln, da boš popravila. Verjetno pa bo moral biti poln še kakšen. Od danes naprej boš matematiki morala nameniti vsak dan najmanj eno šolsko uro, če se le da, tudi dve..."

Lahko bi se vdala. Pa se ni.

Danes ima rešenih sedem zvezkov vaj.

Poskusite ugibati njeno popravljeno oceno... Prav dobro 4.

Res, da sem ponosna nase. Še bolj pa sem ponosna na njo. Če bo v življenju vedno tako vztrajna in zagrižena, jo čaka lepa prihodnost.

5. Zgodba o magičnih 50%

Dovolj rada imam matematiko, da ogromno dejstev pretvorim v številke. Nikoli pa nisem štela, kolikokrat sem slišala stavek: Samo, da bo 50%. Pogosto od sošolcev, včasih tudi od staršev.

Če to ponavljate svojemu otroku, naj vas okaram. Mar bo v službi dovolj, če opravite le 50% dela?

Ne trudite se otroku lajšati problemov na način, ki bo imel kratkotrajen učinek, kasneje pa se bo težava znova pojavila in to potencirana težava!

Ne boste vedno ob otroku, ko se bo soočal z večjimi težavami kot je 48%, a še vedno nezadostno 1.

Zato svoje otroke izurite za težave, ki jih mogoče še bodo imeli. Naučite jih neomajne volje, vztrajnosti, pozitivnega pristopa k reševanju težav.

Ne učite pa jih bližnjic, ki jih bodo vodile do nepremostljivih gora.

Ko otroku rečete: samo, da bo 50%, otrok to dojema drugače. Za otroka in njegovo presojo (ki je prav tako bistveno drugačna od vaše) to pomeni, da je dovolj, da obvlada 50% snovi.

Gledano iz verjetnostnega vidika se povsem lahko zgodi, da bo na testu 50% snovi, ki je vaš otrok ne bo niti pogledal. In zgodilo se bo, da bo njegov test prazen.

Matematika ni teoretičen predmet, ko se naučiš in znaš.

Matematike se naučiš, lahko jo tudi znaš, a to še ne garantira dobrih ocen. Matematika skriva ogromno pasti, zaradi katerih se dogajajo napake. Pa naj bo to slab dan, glavobol, slab spanec, prehrana ali pa trema.

In zato je pomembno, da vaš otrok obvlada snov v 100%, da ima manevrski prostor za napake.

Torej, mladostniki, kaj pravite? Je kaj skrivnostnega? :)

*Zakaj pozdrav mladostnikom v kotičku, ki je namenjen staršem? Starši, saj veste, kajne? Vaš otrok BO pokukal v kotiček, ki je namenjen nam, odraslim.

Čisto po resnici?

Poznam veliko talentiranih otrok, ki bi lahko premikali gore, pa jih omejuje matematika. Tem otrokom želim, da živijo svoje poslanstvo, ki se odkriva z njihovimi talenti. Zato preprosto ne morem dovoliti, da bi jih matematika zatrla na poti do njihovega cilja.

Vaš mladostnik se trudi... Matematika pa je žal predmet, ki z nekaterimi simpatizira, a z mnogimi ne.

Spomnite se na kakšen dogodek, ki je zatiral vas in vašo osebnost.

Sprva se pričneš izgubljati. Ko si izgubljen, dan za dnem razmišljaš, kako oddaljen si od zmage, nato pa se zgodi: poti sploh ne vidiš več. Obupaš. Sčasoma izgubiš voljo, zdi se, da se nič več ne pomakne iz te mrtve točke. Ne veš več, kaj je prav, kaj ne....

Opis je zelo podoben stanju, ki ga po vsej verjetnosti doživlja vaš mladostnik. Že med poukom se mu svita, da snovi ne razume, kot bi jo razumeti moral. Nekateri sošolci zavzeto rešujejo naloge ter se urijo, vaš mladostnik pa opazi vsak oblaček na modrem nebu.

Prvi test je ogledalo njegovega znanja; ocena je nezadostno ena. Vaš mladostnik ne obupa. Skuša reševati primere iz učbenika, a rešitve niso enake njegovim.... Ne ve, kaj počne napak.

Snov, ki jo sošolci jemljejo v naslednjih urah, je nadgradnja snovi, ki je vaš mladostnik že prej ni razumel. Logično je, da testa iz nadgrajene snovi, katere že v osnovi ni razumel, ne more pisati boljše od prvega (saj vendarle ne razume osnov).

Ure matematike se mu vlečejo vedno bolj in postajajo vedno večja muka. Začetne misli, da se bo naučil ter popravil, se zdijo nemogoče ter vse bolj utopične.

Če vaš mladostnik želi popraviti svoje napake, jih mora najprej poiskati. Skupaj se bova podala na pot raziskovanja (napak), pot razjasnitve in poglobljene razlage.

Poleg omenjenega pa mladostnik v takšnih trenutkih potrebuje vero vase, motivacijo, potrditev in malo push-a.

Točno to je tisto, kar počnem jaz. Inštruiram in potiskam dalje.

Saj veste, kaj pravijo: "Ko si prišel tako daleč, da ne zmoreš niti koraka več, si šele na pol poti."

Vlagam v otroka, ne le v njegovo znanje

Svojega truda ne vlagam le v učenje, pač pa tudi v motivacijo vašega otroka.

Ob slabših ocenah ter kritikah se otrok izgubi.

Trudim se spoznati otroka, prepoznati njegova zanimanja ter mu na kar najbližji način predstaviti snov, ob kateri ga sicer prične boleti glava.

Poslušam ga. In opazujem. Dajem nasvete, tudi če niso matematični.

V otrokovih očeh NE želim vzbujati učiteljeve ali starševske vloge.

Želim, da me vidi v luči prijateljstva.

Želim, da vaš otrok na inštrukcije pride z veseljem, vnemo ter pozitivnimi novičkami.

In če se kadarkoli zgodi, da ga morate prepričevati (ali celo siliti) na uro inštrukcij: tisto uro naj raje izostane.