InstrukcijeSTamaro - Za mladostnike

*Dragi starši, čeprav to ni vaš kotiček, pozdravljam tudi vas. :)

Medtem ko so številni sošolci ob lepih ocenah dobili razna darila, je moj oče vedno govoril:

"V šolo hodiš zase, ne zame. Ustvarila boš svoje življenje, ne mojega, zato te ne bom podkupoval z raznimi nagradami. Učiš se zase in za svoje celo življenje."

Še danes mi v ušesih odzvanjajo te besede.

Nasmehne se mi, ko pomislim, da bi bankrotiral, če bi mi ob vsaki oceni odlično 5, kupil samo žvečilni. 😁

Ne morem ustvariti vaših življenj.....

In tudi učila se ne bom namesto vas. Ne bom pisala vaših testov.

Vam bom pa predala svoje znanje in svoje nasvete, kako se naučiti tisto, kar se vam zdi nemogoče znati.

Imam namreč eno veliko srečo: razumem, da nekdo matematike pač ne razume, ker mu je (npr.) bližje umetnost.

Ampak žal je matematika pogoj, da bo šola končana ter izpolnjeni pogoji za vpis na fakulteto.

*Zakaj pozdrav staršem v kotičku, ki je namenjen mladostnikom? Mladi, saj veste, kajne? Vaš starš BO pokukal v kotiček, ki je namenjen vam. Zakaj? To so vam starši verjetno že povedali. Ker vam želijo le najboljše.

Osnovna šola

Osnovno šolo sem končala z odličnimi ocenami. Ocena prav dobro 4 je v mojem okusu pustila tako grenak priokus, da ga nisem želela več okusiti. Zato sem se vedno naučila za 5.

Zahvaljujoč mojemu skoraj fotografskemu spominu pa učenju ni bilo potrebno posvečati preveč časa, energija mi je ostajala še za šport in skakanje v zelje učiteljem, katerih predmetov nisem marala.

Nikoli nisem bila označena kot piflarka - verjetno je to že zastarel izraz. A ko se srečamo, mi boste povedali trendovsko besedo za tistega, ki ima same petice.

Srednja šola

Vpisala sem se na splošno gimnazijo, ki je od mojega bivališča oddaljena 45 minut vožnje z avtobusom.

Medtem, ko so ostali starši opozarjali sošolce na vse tisto, česar ne smejo, se je moj oče zavedal, da najstniki storimo tudi tisto (in ne tudi, pač pa še raje), kar nam je prepovedano. Zato mi je ob prvem odhodu na avtobus rekel:

"Nič ni prepovedanega. A zavedaj se: tvoje življenje je. Tako težak križ, kot si ga boš nadela, tako težkega boš nosila."

Zanimivo je, da mi ni bila atraktivna niti ena sama stvar.

In tudi za vas, dragi moji: mar vam je prepovedano? Kdo mislite, da bo končno gledano na slabšem? Vaši starši? Ne bodo oni živeli vašega življenja. Vi sami ga boste in škodili boste le sebi.

Veste, kdaj skoraj zajočem?

Ko spoznavam odrasle, ki so kot otroci imeli obilo potenciala, a je ob vsakodnevni rutini njihov entuziazem pričel umirati. Ni zastonj rek, da rutina ubija.

Če ob tej rutini človek pomisli še na dejstvo, česa vsega bi bil sposoben, le če bi se potrudil malo bolj...

Če bi taisti človek vztrajal ob tisti usodni enici (naj bo enica le prispodoba za na videz nepremostljive ovire), bi ga ta vztrajnost zelo verjetno popeljala na pot sreče.

Kajti ni sreča takrat, ko ima človek polne žepe denarja.

Človek je srečen takrat, ko zaigra srce.

In kdaj zaigra srce?

Takrat ko dela tisto, kar ga veseli.

Si predstavljate, da vaše srce igra 8 ur na dan? In ker pridete domov srečni, vam srce igra tudi doma.

Mar to ne bi bilo sanjsko?

Zato pa se splača potruditi.

Ali kot je zapisala Petra Škarja:

"Ko ponedeljki niso več klišejsko moreči, ampak postanejo nasprotje temu; ko zjutraj takoj skočiš iz postelje, saj te privabljajo priložnosti ustvarjanja novega dne; ko te delo polni in ne prazni; ko ti delo daje energijo in ti je ne jemlje … Še v starejših letih taki ljudje ohranijo otroške iskrice v očeh, radovednost v besedah, priložnosti v pogledih. Gube skrbi in izzivov jih delajo modre, ljubezen do dela pa jih ohranja pri vitalnosti do poznih let … " (Dostopno na: https://www.petraskarja.com/bodi-kar-si-delaj-kar-te-veseli/ )

Prva nzd (1)

Kot bi bilo včeraj se spominjam dogodka, ki mislim, da ga ne bom pozabila nikoli.

Bil je poseben dan, dovolj poseben, da sem dobila svojo prvo nezadostno oceno. In to pri fiziki, pri predmetu, ki sem ga imela rada! Bila sem poklicana pred tablo, a ob ničelnem znanju teorije, več kot 1 nisem mogla dobiti.

Ne preveč poklapano sem se usedla nazaj v klop. Takoj sem pomislila: bo pa test za 5.

Pravzaprav nisem bila razočarana nad sabo, tisti teden sem imela še veliko ostalih šolskih obveznosti. Najtežje mi je le to bilo povedati staršem.

Spomnim se, kako težke so bile moje noge tisti dan. Kako težki zadnji koraki v hrib proti hiši. Oče je barval garažna vrata, po mojih licih pa so polzele krokodilje solze. Hja, na trenutke sem bila ena velika jokica :D.

Pogledal me je, mi prišel naproti in vprašal, kaj se vendarle dogaja. Brez pomisleka, da bi zamolčala svojo oceno, sem kar se da hitro povedala: "Enko sem dobila."

Pričakovala sem, da bo žalosten in razočaran nad mano. On pa se je začel smejati iz vsega srca. Tako na glas, da mi njegov smeh odzvanja v ušesih še danes. "In zato se jočeš?" je rekel in se smejal dalje.

Takrat je iz moje tragedije naredil komedijo. Nasmehnila se se tudi sama in ob spominu na ta dogodek se nasmehnem tudi danes.

Od tega dogodka je minilo 15 let. A še vedno sem otrok. Še vedno se sprašujem, kaj je prav in kaj narobe. In včasih pogrešam učitelje, ki bi mi dali enico in na ta način povedali: ne, to pa je narobe.

Odgovor, da je nekaj napak, je tudi odgovor, ki označuje novo smer, podaja razlog za ponoven razmislek.

Kam tako hitite?

Kot otroci tako hitimo v življenje odraslih. Želimo si biti veliki, zreli, odgovorni. Siti smo staršev, njihovih nasvetov in dirigiranj. A verjemite mi: v prihodnosti si boste točno tega še kako želeli.

Nikar ne hitite. Življenje je pred vami! Naj se vam ne mudi; zaužijte mladost in dovolite si biti otrok.

Življenje odraslih ni pravljično. Poznamo kup drugih težav, ki včasih niso tako hitro rešljiva kot je enica v redovalnici.