Neža je nekoč zaslišala glas s Kuma: »Pridi, pridi …« Neža je sledila glasu in se podala iz Kostanjevice na Krki na mogočni Kum molit.

Na del poti, ki jo je prehodila Neža, se odpravimo iz doline Sopote. Nekako na polovici doline se pot prične pred tablo Nežine poti (ob glavni cesti), kjer je začrtan tudi njen zemljevid. Kje pot zavije v gozd in proti Borovaku, je najbolje povprašati domačine.

Nežina pot se skoraj ves čas vije v hladu gozdov. Ko se je Neža odpravila na Kum, je s seboj vzela kravo, a zgodila se je nesreča: krava je zgrmela v prepad nad Selami (danes Borovak pri Podkumu). Neža je tako neutolažljivo jokala, da je krava okamenela in iz te skale še danes solzijo Nežine solze. Pot poteka mimo okamenjene krave, kjer je tudi tabla z informacijami in urejen prostor za počitek. Od tod do podružne cerkve sv. Uršule, ki stoji na ravnici, obdana z nizkim obzidjem na severnem obrobju Borovaka pri Podkumu, je le še nekaj sto metrov. Po dobrem kilometru poti proti Malemu Kumu se Nežina pot priključi planinski poti, ki je označena s Knafeljčevo markacijo. Pastirja Jošt in Jernej, ki sta bežala pred Turki s tropom ovac, na svojem begu srečata prijazno Nežo, ki jima pri tem pomaga. A nad Malim Kumom so ji pošle moči, Turki so jo ujeli in ji odsekali glavo. Pri kapelici sv. Neže so v skali vidni odtisi njenih drobnih kolen, kamor je ponižno pokleknila, čakajoč krute kazni Turkov, ko ni hotela izdati, kam sta pobegnila Jošt in Jernej. A tudi Jošt je opešal. Na mestu, kjer ga je posekal turši meč, stoji kapelica v čast sv. Joštu. Le še nekaj malega korakov in že smo na Kumu, ki mu pravijo tudi dolenjski Triglav. Nekoč sta na Kumu stali dve cerkvi. Žal se je morala cerkev sv. Jošta, ki je stala na višjem vrhu, leta 1961 umakniti razvoju civilizacije. Glas o priljubljenosti božje poti na Kum je privabil tudi Valvasorja, ki je v nedeljo, 29. avgusta 1688, poromal tja gor in poročal o uslišanjih in čudežih, ki se godijo na Kumu. O romarjih iz Kostanjevice na Krki je kronist avgusta leta 1869 zapisal: »Zanimivo je videti romarje iz Kostanjevice, kteri vsled stare navade vsako sedmo leto na hrib prihajajo in prinašajo darov za cerkev; med temi težko svečo, ktera tehta 14 liber.« Svečo so darovali Kostanjevičani v zahvalo, ker so bili rešeni velike povodnji.