Zgodovinski utrinki
RAZVOJ ODDELKA PRVIH 100 LET
Akademsko pot je geografija na Slovenskem začela z ustanovitvijo ljubljanske univerze leta 1919, ko sta bili zanjo predvideni dve stolici, za fizično geografijo in antropogeografijo. Pred tem je bila slovenska geografija predvsem domoznansko in narodnobuditeljsko usmerjena, dobro je bila razvita šolska geografija. Zaradi pomanjkanja ustrezno izobraženega domačega kadra je bil leta 1920 za prvega rednega profesorja za geografijo imenovan Dalmatinec Artur Gavazzi. Gavazzi je začel z delom leta 1920, ko je bil v okviru Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (FF UL) ustanovljen tudi Geografski inštitut, predhodnik današnjega Oddelka za geografijo. Gavazzi je poskrbel za tehnične pogoje študija, uredil in opremil prostore, poskrbel za knjižnico in zbirko kart ter opremil fizičnogeografski laboratorij. Delo Geografskega inštituta je povezal z vodenjem Zavoda za meteorologijo in geodinamiko, ki so ga leta 1921 priključili ljubljanski univerzi. Študij geografije je potekal po vzoru avstrijskega študijskega sistema. Prvi študenti in diplomanti geografije so leta 1922 ustanovili Geografsko društvo Slovenije, ki je prerastlo v osrednjo stanovsko organizacijo slovenskih geografov in začelo leta 1925 izdajati Geografski vestnik, najstarejšo slovensko strokovno geografsko revijo.
Po odhodu Gavazzija v Zagreb je bil leta 1927 na njegovo mesto izvoljen Anton Melik, ki je nato s Svetozarjem Ilešičem od leta 1933 do konca šestdesetih let 20. stoletja kreiral študij in znanstveno usmerjenost slovenske geografije. Z Melikom je geografija na ljubljanski univerzi ulovila takrat sodobne mednarodne geografske tokove in se hkrati razvijala kot nacionalna veda. Melik in Ilešič sta skrbela za napredek pedagoškega in znanstvenoraziskovalnega dela, povečeval se je tudi interes za študij geografije. Osnovan je bil seminar ter uvedene intenzivne terenske vaje. Pri znanstvenoraziskovalnem delu je bil poudarek na geomorfološkem, prebivalstvenem in agrarnogeografskem proučevanju slovenskih pokrajin.
Po 2. svetovni vojni je slovenska geografija pridobila širše možnosti za organizacijski, študijski in vsebinski razmah, vendar sta se Melik in Ilešič vse do začetka šestdesetih let 20. stoletja sama ukvarjala z obsežnim pedagoškim delom, izdajo učbenikov, znanstvenoraziskovalnim delom in številnimi pomembnimi družbenopolitičnimi funkcijami. Kadrovske razmere so se izboljšale po letu 1959, ko je tretje predavateljsko mesto zasedel Vladimir Klemenčič, odobrenih in zasedenih pa je bilo tudi več asistentskih mest.
Leta 1961 so Geografski inštitut preimenovali v Oddelek za geografijo, ki se je v naslednjih letih dodatno kadrovsko okrepil. Študij geografije je bil organiziran dvopredmetno in dvostopenjsko. Diplomanti so se zaposlovali v osnovnih in srednjih šolah, vse več jih je našlo zaposlitev tudi izven šol. Leta 1966 je Oddelek za geografijo FF UL začel tudi s podiplomskim študijem. Ljubljanska geografija se je v šestdesetih letih 20. stoletja uveljavila tako v takratnih jugoslovanskih kot tudi v mednarodnih krogih. Znanstvenoraziskovalno delo se je zaradi hitre preobrazbe slovenskih pokrajin v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja ter povečane specializacije pedagoškega in raziskovalnega dela razširilo na nova področja: geografijo krasa, funkcijsko zasnovane klimatogeografske, hidrografske in biogeografske raziskave, na proučevanje naravnih nesreč, raziskave podeželja in mest zaradi deagrarizacije, urbanizacije, industrializacije in razvoja turizma, proučevanje narodnostno mešanih območij itd. V tem času se je začela veda počasi izvijati iz tradicionalnih okvirov s poudarkom na regionalni geografiji in v ospredje postavljati probleme pokrajine v industrijski družbi, vplive tranzitnega položaja Slovenije, odprtost Slovenije gospodarsko razvitemu delu Evrope in probleme obmejnih regij. Zaradi negativnih učinkov industrializacije in urbanizacije so veliko pozornosti posvečali ekološkim problemom in varstvu okolja.
Rezultat mednarodnih stikov članov Oddelka in njihovega povezovanja z različnimi geografskimi šolami v Evropi in zunaj nje je bila raznolikost konceptov, ki so se pojavili v pedagoškem in znanstvenem delu sodelavcev. Pri metodologiji raziskovanja so se vse bolj uveljavljale kvantitativne metode, ki so spremljale vpeljavo računalnikov in programskih orodij zanje, predvsem geografskih informacijskih sistemov, v raziskovalni in pedagoški proces. Kadrovski in strokovni razvoj ter potrebe trga dela so vodili v temeljito preoblikovanje študijskega programa. Poleg pedagoške je bila oblikovana tudi nepedagoška smer študija, ki je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja prerasla v samostojno smer. Znotraj nje se je izoblikovalo pet usmeritev: geografija krasa, varstvo geografskega okolja, geografija turizma, politična geografija in prostorsko planiranje. Konec istega desetletja je bila opuščena dvopredmetna nepedagoška smer, obenem sta bila izenačena A in B predmet. Geografijo je bilo možno študirati kot dvopredmetni pedagoški ali kot samostojen nepedagoški študij.
Raziskovalno delo članov oddelka je do konca osemdesetih let 20. stoletja potekalo v tesnem sodelovanju s sedanjim Geografskim inštitutom Antona Melika ZRC SAZU in, dokler je obstajal, z Inštitutom za geografijo pri Univerzi v Ljubljani. V publikacijah obeh ustanov in v Geografskem vestniku je izšla tudi večina raziskovalnih dosežkov članov oddelka. Zaradi vedno večjih potreb po objavljanju se je Oddelek za geografijo FF UL leta 1985 odločil izdajati lastno znanstveno revijo Dela, ki še vedno redno izhaja. Po osamosvojitvi Slovenije, še posebej po vključitvi v Evropsko unijo, je prišlo do korenitih sprememb raziskovalne politike in vrednotenja raziskovalnega in pedagoškega dela. Za opravljanje raziskovalnega dela se je Oddelek vključil v Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Ta pomaga voditi raziskovalno delo, ki poteka v okviru oddelčne programske skupine, temeljnih projektov, mednarodnih projektov in tržno usmerjenih projektov. Za izboljšanje raziskovalnih pogojev in povečanje konkurenčnosti je Oddelek leta 2002 ustanovil svoj Raziskovalni center, leta 2009 pa začel izdajati tudi zbirko monografij GeograFF.
Korenite spremembe je študij geografije na ljubljanski univerzi začel doživljati po letu 2005, ko so stekle priprave na reorganizacijo študija po bolonjskih smernicah. S prvo stopnjo bolonjskega programa je Oddelek začel v študijskem letu 2008/2009, z drugo pa v študijskem letu 2011/2012. Akreditirane ima štiri študijske programe, po dva na prvi in drugi stopnji, medtem ko je na tretji stopnji geografija kot znanstveno področje vključena v interdisciplinarni doktorski študij Humanistika in družboslovje. Na prvi stopnji potekata enopredmetni in dvodisciplinarni univerzitetni študijski program geografije, na drugi stopnji pa magistrski študijski program in magistrski pedagoški dvopredmetni študijski program geografije. Drugostopenjski magistrski študijski program ima pet smeri, dve veliki oziroma A smeri (okoljska in fizična geografija; regionalno planiranje in ruralno-urbane študije) in tri male oziroma B smeri (politična geografija; geografija turizma in prostega časa; uporabna geoinformatika). Študent izbere eno veliko (A) in eno malo (B) smer. Magistrski pedagoški dvopredmetni program nima smeri.
Po letu 1990 je postal študij geografije bolj množičen. Nanj se je letno vpisovalo okoli 100 študentov, 50 na enopredmetni in 50 na dvopredmetni študij. Generacije študentov so razvile bogate obštudijske dejavnosti, vključno z ustanovitvijo Društva mladih geografov Slovenije, ki organizira raziskovalne tabore, potopisna predavanja, ekskurzije, študentske izmenjave in udeležbo na študentskih strokovnih srečanjih v tujini. Društvo izdaja tudi glasilo GEOmix. Od leta 2000 oddelek nagrajuje najboljša študentska zaključna dela s Priznanjem Oddelka za geografijo.
Geografija iz kuhinje
Začetki slovenske univerzitetne geografije so bili težki. Ni bilo primerno šolanega kadra, ni bilo primernih prostorov. Ampak v skladu z Darwinom, ne preživijo vedno najmočnejši, ampak najbolj prilagodljivi. Kuhinja v Kranjskem deželnem dvorcu, ki je bila namenjena geografiji, je očitno po Gavazzijevi vzpodbudi hitro mutirala in se evolucijsko preobrazila v geografsko učilnico. Kje je geneza naše univerzitetne geografije? V kuhinji, opremljeni s štedilniki in pripadajočim inventarjem.
Zgodba o utopljenem termistorju v Podpeškem jezeru
Izdelava študentskih pisnih del je lahko zanimiva, naporna, poučna, stresna, včasih pa kar vse skupaj. Tovrstne so bile tudi moje izkušnje v povezavi s seminarsko nalogo z uradnim naslovom »Podkrimsko ali Podpeško jezero z okolico in nekatere fizičnogeografske značilnosti«, ki sem jo izdelovala pod mentorstvom dr. Jurija Kunaverja v letih 1993/94.
Kot je znano, velja Podpeško jezero za eno najglobljih v Sloveniji. Njegova posebnost je podzemni odtok lijakaste oblike, ki se nadaljuje v ozko in globoko podvodno brezno. Brezno je bilo raziskano do globine 51 metrov. Ena od idej dr. Kunaverja je bila, da bi preverila dosedanje meritve globine jezera in hkrati ugotavljala spreminjanje temperature vode z globino. Dr. Kunaver mi je za delo na terenu ponudil pomoč. Stresna situacija, vendar ponujene profesorjeve roke ne kaže odkloniti! Pri gospodu Stojilkoviću, takratnemu tajniku Krajevne skupnosti Podpeč-Preserje, sva si sposodila čoln na vesla. Ker je jezero z okoliškim mokriščem zaščiteno, sem morala pridobiti tudi dovoljenje za veslanje po njem. Profesor Kunaver si je pri pokojnem profesorju Radinji sposodil termistor, kakor smo takrat pravili tej napravi. Danes bi ji rekli sonda za merjenje temperature vode. Kako dolgo je moral dr. Kunaver prepričevati profesorja Radinjo, da je prišel do termistorja, mi ni znano. Tudi nam študentom pa je bilo splošno znano dejstvo, da je imel dr. Radinja zelo rad svoje inštrumente in se je zelo težko ločil od njih.
Tako sva se nekega lepega pomladnega dne z dr. Kunaverjem odpravila na raziskovalno misijo. Profesor je veslal po zamišljenem profilu, jaz pa pridno merila globino jezera in temperaturo vode. Vse je kazalo na lep in zanimiv dan, poln novih odkritij. Preveslala in premerila sva velik del jezera in prišla nad podvodno brezno. Namerila sva globino 30 m. Še enkrat sva spustila sondo, takrat pa je najino umirjeno raziskovanje dobilo bolj dinamične poteze. Sonda se je nekam zataknila in kljub številnim poizkusom ni in ni hotela iz vode. Veslala sva okoli točke potopa, vlekla proti severu, vzhodu, jugu…, brez uspeha. Zdelo se mi je, da bolj kot sva vlekla sondo proti gladini, bolj se je ta pogrezala v mulj oziroma jo je Jezernik vlekel v globine brezna.
Stanje jezera se je zaradi vrtenja čolna in bolj dinamičnega veslanja iz 0 do 1. stopnje po Beaufortu spremenilo na 2 do 3. Grive niso nastajale samo na jezerski gladini, ampak zaradi skrbi, kako bova razrešila neugoden zaplet, tudi v moji glavi. Nepredviden potek raziskovalnega dela je vznejevoljil ribiče, ki so ob obali namakali trnke in do tedaj mirno opazovali dogajanje. Kmalu se je eden oglasil in s povišanim tonom dejal, da mu plašiva ribe, da zaradi naju ne bo nič ulovil in zato prosi, naj se odstraniva z jezera. Dr. Kunaver mu je poskušal z akademskim besednjakom pojasniti, da veslava po jezeru v znanstvene namene, da meriva to in ono… Razlaga ribiča ni zadovoljila, le pritisk mu je dvignila. Vzkipel je: »Kaj to mene briga, a sedaj mi bojo še znanstveniki plašili ribe!« Vmes je bilo tudi nekaj besed, ki ne sodijo na papir. Ni nama ostalo drugega - prerezala sva kabel. Merilna sonda je ostala na dnu jezera, prikazovalnik pa z nama na čolnu. Poklapano sva odveslala k obali.
Ker se je dr. Kunaver zavedal zapletene situacije in je dobro poznal skrb in ljubezen, ki jo je do merilnih inštrumentov in meritev gojil profesor Radinja, se je reševanje utopljenca nadaljevalo. Čez nekaj dni sta do jezera prišla s prijateljem potapljačem. Zadnje upanje, ki pa je kmalu splavalo po vodi. Natančneje: sonda je ostala v vodi. Tam je še danes. Seminarsko nalogo sem kljub nepopolnemu nizu meritev na profilu čez Podpeško jezero dokončala. Njena podrobnejša vsebina je v mojih mislih zbledela, živ pa je ostal spomin na okoliščine in pripetljaje povezane z njenim nastajanjem. Kako je dr. Kunaver sporočil žalostno novico profesorju Radinji in razrešil neljub zaplet, mi ni znano. Predvidevam, da ni bilo enostavno in prijetno, tudi zato, ker so kmalu sledile terenske vaje v Planici in Dolini, kjer je dr. Radinja že nekaj let intenzivno raziskoval vodnjake.
Nataša Uršič
Podpeška nadaljevanka o termistorju
Kar je napisala Nataša Uršič o izgubljenem termistorju v globinah Podpeškega jezera, je vse točno in drži kot pribito. Tudi o potapljaču, ki sem ga naprosil za pomoč. Je pa treba povedati, da je to bil moj jamarski prijatelj, kirurg Anton Praprotnik, dr. med., ki si ni pustil reči dvakrat, da naju z Natašo reši hude zagate. Danes je Toto, kot mu rečemo po domače, sicer navdušen športnik, upokojen in se z njim občasno družimo na jamarskih prireditvah in tudi drugače. Takrat, kot tudi še danes, se zelo spoštljivo obnašam do njega, kajti vsaj dvakrat sem bil pod njegovim kirurškim nožem.
Na kratko o dogodku, ki me je pripeljal k njemu na Zaloško 2, kar pa je nehote povezano z življenjem na fakulteti. Ob ponedeljkih smo nekateri fakultetni učitelji in sodelavci več let igrali rekreacijski nogomet. To so bili za vse nas neznansko sproščujoči dogodki. Jaz pa sem se te rekreacije udeležil zadnjič, ko smo igrali v telovadnici blizu Podmilščakove ulice za Bežigradom, tam, kjer ima, ali je imel, sedež Smučarski klub novinar. Telovadnica ima na tleh parket in spomnim se, da ni prav nič drselo. Odriv je bil vedno trden, tako tudi nekega ponedeljka, ko sem si zaradi tega in neogretosti strgal tetivo na levi nogi. Krivo je bilo pravzaprav moje strastno in uporno igranje ter prizadevanje, da nasprotnikovega igralca ne bi pustil v bližino našega gola. Menda sem bil takrat celo golman. Omenjenemu nasprotnikovemu igralcu, ki ga niti nisem dobro poznal in sem ga imel zaradi njegove ostre igre malo na piki, sem hotel odvzeti žogo, a sem se pri tem preveč močno odrinil. Dobesedno je reklo »pk«, kot bi se strgala tanka vrvica. In moja leva ahilova tetiva je bila v hipu razdeljena na dva dela. Niti me ni preveč bolelo, a na nogo nisem mogel več stopiti, stopalo pa je nemočno viselo navzdol. Enostavno sem »odšantal« po eni nogi iz telovadnice, a za menoj ni bilo nikogar. Nogomet so mirno igrali naprej, med njimi tudi krivec za mojo poškodbo, ki naj bi bil celo zdravnik!
In kaj ima s tem opraviti Toto? Nič, dokler nisem pozno popoldne prišel na »nezgodo«, oziroma urgenco. Tja sem se z avtomobilom odpeljal kar sam, kajti petni del stopala je bil še dovolj trden za potiskanje prestavnega pedala. Za operacijo sem prišel na vrsto takoj naslednje jutro. Na moje presenečenje sem se povsem slučajno znašel prav na Tototovi kirurški mizi, ker je bil slučajno dežuren. To sem sprejel kot olajšanje, saj je vse zdravljenje potekalo bolj v prijateljskem vzdušju. Dokler sem bil v bolnici, nekaj dni pač, od kolegov nogometašev k meni ni bilo prav nikogar.
Nazaj na Podpeško jezero. Toto je torej strokovnjaško plaval tik nad dnom Podpeškega jezera in si ga ogledoval z vseh strani, a termistorja kljub vztrajnosti in natančnosti ni našel, čeprav je iskanje trajalo kar dolgo. Kaj sedaj, kajti kot je Nataša že omenila, izgube termistorja prof. Radinja najbrž ne bo tako lahko prenesel. Terenske vaje v Tamarju so se nezadržno bližale in termistor bi bilo treba vrniti profesorju najpozneje takrat. Kaj sem počel vmes v tej zvezi ne vem točno, a mrzlično sem si prizadeval, da bi poizvedel za možnost nakupa novega termistorja. Ne spomin se več podrobnosti, a tega nisem uresničil, morda zaradi pomanjkanja časa, ali pa zaradi denarja. Takrat je bilo nabavljanje aparatur in nadomestnih delov nepredstavljivo bolj zapleteno kot danes. O tem nima pomena razglabljati, vsekakor je bila izguba tega inštrumenta takrat precej resnejša zadeva, kot je to danes. Nikoli nisem bil ravno plašen človek, a soočenja s prof. Radinjo sem se nekako bal. Saj ne, da bi pričakoval ne vem kakšne izbruhe in sankcije, a za slabo počutje in zaostritev medsebojnih odnosov bi zadoščal že kakšen očitek o malomarnosti in podobnem.
Mislim, da je bilo neko prvo junijsko jutro, ko smo na prvem sestanku v Tamarju učitelji načrtovali program terenskih vaj in udeležil sem se ga s težkim srcem. Ob prvi priložnosti sem zbral ves pogum in prof. Radinji izdavil, da žal termistorja nisem prinesel s seboj, ker ga je doletela omenjena usoda v Podpeškem jezeru. In temu je sledila reakcija prof. Radinje, ki pa je bila neverjetno mirna in brez kakršnegakoli karanja ali očitanja. Skoraj neprizadeto je sprejel to novico in meni se je utrgala skala od srca, kot je imel navado reči moj oče. Te geste mojega starejšega kolega nisem nikoli pozabil in sem jo omenil tudi na žalni seji, ko smo se poslovili od njega. Saj prof. Radinje nikoli nisem slišal kaj prida povzdigniti glas, a do njega sem čutil večjo distanco kot do marsikoga drugega. Imela pa sva nekaj skupnega, kar mi je izredno veliko pomenilo. Prof. Gams, prof. Radinja in moja asistentska malenkost smo sestavljali ekipo, ki je pripravljala Slovensko kraško terminologijo. Zelo dobro smo se ujeli in dokončali to prepotrebno delo navkljub določenim nasprotovanjem in dvomom. S sodelovanjem z dvema uglednima starejšima kolegoma sem pridobil mnogo znanja in tudi samozavesti. Prof. Radinji tudi nisem pozabil, da je bil eden redkih, ki je z obžalovanjem komentiral moj odhod na Pedagoško akademijo leta 1974 (1974-1986), za kar sem se odločil bolj zaradi takratnega prostega teka, v katerem sem se znašel na oddelku. Zavedal sem se, da odhajam na strokovno bistveno manj ugledno ustanovo. A navsezadnje sem tudi sam lahko prispeval, da se je Pedagoška akademija v času mojega dvanajstletnega službovanja strokovno okrepila, z menoj vred, ki sem tam lahko predaval in si pridobival znanje za kasnejšo aktivnost na področju šolske geografije. Z vodenjem gradbenega odbora sem odločilno prispeval, da je PA 1984 dobila novo stavbo, v kateri je danes njena naslednica, Pedagoška fakulteta.
Zahvaljujem se Nataši Uršič za njen prispevek in s tem vzpodbudo, da sem še sam lahko dodal moj, čeprav krajši del Podpeške nadaljevanke. Izgubljeni termistor pa naj še naprej spi spanje pravičnega na dnu Podpeškega jezera.
dr. Jurij Kunaver
Izpit iz Uvoda v geografijo ali »Kako iznajdljiv/a je geograf/inja«
… Nekaj sem o predelani snovi zvedel na vajah, nekaj malega prebral v knjigah, ki sem jih kupil na prvih predavanjih in se hudo zaskrbljen junija pojavil na izpitu iz Uvoda v geografijo. Uspešno opravljen izpit iz tega predmeta je bil pogoj za vpis v drugi letnik.
»No, gospod Starc,« me je sprejel dr. Ilešič v svojem kabinetu. Reči v tistem času nekomu gospod ali gospa, ni bilo ravno v navadi. A dr. Ilešič je to počel striktno, tudi na predavanjih, zato nad takim sprejemom niti nisem bil presenečen.
»Doma ste na Dolenjskem, kajne?« je nadaljeval z nosljajočim glasom. »Potem vam zagotovo ne bo težko povedati kaj značilnega za kras v Beli krajini?«
Vzelo mi je sapo. Bela krajina je bila za mene popolna neznanka. Nič bližja kot Amerika. V gimnaziji sem sicer videl nekaj slik z brezami, slišal o nekih steljnikih, a to je bilo tudi vse. Najbrž nam je Ilešič o tem kaj razlagal na predavanjih, a jaz o tem nisem vedel nič. Naj kar vstanem in se prijavim za naslednji rok? Dvignil sem glavo in ga pogledal. Njegov obraz je bil resen in zdelo se mi je, da me radovedno opazuje.
»No, bo kaj?« mi je pokimal in obraz se mu je raztegnil v čisto rahel nasmeh.
Potem sem mu povedal vse, kar sem vedel o apnencu in njegovem raztapljanju, o ponikalnicah, vrtačah, rdeči prsti … Nič me ni prekinjal. Ko sem končal, je samo stegnil roko.
»Dajte mi indeks, kolega. Veste, od vsega tega, kar ste mi povedali, je prav le majčken del, vse ostalo ste si izmislili ali pa je moje znanje pomanjkljivo. Bilo pa vas je res zanimivo poslušati. Če se boste naučili nekaj temeljnih stvari, boste lahko dober geograf,« mi je rekel in v Indeks nekaj zapisal.
»Kako je bilo?« me je pred vrati pričakal Pavle, ki je že prej uspešno opravil izpit. »Koliko ti je dal? Imaš šest, tako kot jaz?«
»Sranje! Padel sem! Rekel mi je, da zelo malo znam in da si nekaj izmišljam.«
»Koliko ti je pa potem dal?« je bil radoveden Pavle.
»Ne vem, nisem pogledal, pa tudi pomembno ni,« sem hotel čim prej končati pogovor.
»Daj no, daj! Če tebe ne zanima, mene pa!«
Iz roke mi je potegnil Indeks in ga odprl. Nekaj časa je strmel vanj, ga obračal in listal po njem, kot da nekaj išče, potem me je pogledal in se zasmejal.
»Sem preverjal, če je to tvoj Indeks. Zagotovo je. Slika je tvoja, priimek in ime sta tvoja, le na strani, kjer so podatki o izpitih, piše, da si iz predmeta Uvod v geografijo dobil oceno 9. Dobro si me potegnil za nos. Kmalu bi ti verjel, da si padel, tako si bil prepričljiv.«
Začudeno sem ga gledal in mislil, da se norčuje. Pa se ni. Res je bilo tako napisano. Bil sem tako vesel, da bi najraje zavriskal. Kljub temu da sem zelo varčeval z denarjem, sem Pavla povabil v kino.
Maks Starc: Bili so hudi, a tudi lepi časi. Srečanje s seboj (2. del)
Leto izida: 2016, citirane strani 142, 144.
Terensko delo na Bledu (limnologija, mentor: prof. Darko Radinja, junij 1983 ?)
Meritev usedlin na Blejskem jezeru s čolnom smo zastavili resno. V čolnu smo bili Mitja, Mirsad in Eva. Ustavljali smo se in jemali vzorce. Ko smo tretjič dvigovali sidro, da bi odveslali na zadnjo lokacijo, smo začutili, da dvigujemo nekaj težkega. Mislili smo, da je kakšna veja, ko pa smo zagledali sidro, smo opazili, da z dna vlečemo tudi zelo debel kabel. Zvečer smo slišali, da je ta dan na Bledu občasno "nagajala" elektrika :)
Eva, Mitja, Mirsad
Geografska piramida
Diplomanti in diplomantke geografije sooblikujemo mlad demografski režim
Iz dostopnih podatkov o številu diplomantov na Oddelku za geografijo FF UL od leta 1919 do leta 2018 je mogoče ugotoviti, da:
smo prve diplomante, in sicer dva, dobili v letu 1922;
je do vključno leta 2018 diplomiralo 2311 diplomantov;
je bilo več let »suhih«, tj. brez diplomantov in diplomantk geografije (1923, 1924, 1927, 1931, 1942, 1945);
so bila po drugi strani nekatera leta zelo »plodna« in so geografsko skupnost obogatila s stotnijo kolegov in kolegic (103 v letu 2002 in 105 v letu 2007), kar je običajno povezano ali s številčnejšo generacijo ali pa s predvidenimi spremembami študijskega programa.
Podatki izkazujejo, da smo diplomanti in diplomatke geografije, ki smo jih obravnavali v štiriletnih kohortah, zaenkrat še mlada demografska populacija. Vendar se od leta 2011 tudi v naši starostni piramidi zarisujejo sledi širših demografskih teženj v Sloveniji.
Žal podatki niso povsem popolni zaradi spreminjanja študijskih programov: tako ne razpolagamo s podatki o diplomantih »stare prve stopnje« oziroma so v statistike vključeni le diplomanti in diplomantke »smeri A« (prve študijske smeri).
Na vsak način je to tudi lahko vzrok, da se na našem srečanju v septembru 2019 odpravijo statistične pomanjkljivosti in srečajo različne generacije. Naj kljub demografskim dejstvom geografska populacija dokaže, da je mladostna!
Ida Knez Račič, Jerica Mrak, Irma Potočnik Slavič
Terenske vaje v stari in novi državi
Večkrat zasledimo zapise starejših ljudi, da so v toku življenja »preživeli« več držav – zamenjali dokumente, oznake na hiši, celo uradne jezike. Ljudje, rojeni na primer na Goriškem v začetku 20. stoletja, so bili tako državljani rajnke Avstro-Ogrske, bili po rapalski pogodbi priključeni Kraljevini Italiji, nekateri – ki so živeli samo nekaj kilometrov bolj proti vzhodu – so bili najprej državljani Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, nato Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev in z letom 1929 Kraljevine Jugoslavije. Po letu 1945 so bili nekateri takoj del nove države Jugoslavije (ki je tudi spreminjala imena: FLRJ, SFRJ), nekateri nekaj let pod cono B Svobodnega tržaškega ozemlja. Po nekaj letih so eni pripadli Federativni ljudski republiki Jugoslaviji, drugi Republiki Italiji. In nekateri so z letom 1991 zaživeli v samostojni Republiki Sloveniji. Bistveno pri tem pa je, da se ob tej pogosti menjavi državljanstva in drugih pripadajočih življenjskih okoliščin v toku osemdesetletnega življenja niso niti enkrat preselili!
Nekaj drobnega iz te zanimive zgodbe daljšega zgodovinskega loka je doživela tudi naša generacija, ki je s študijem na Oddelku za geografijo pričela s 1. 10. 1989 v takratni Socialistični federativni republiki Jugoslaviji (SFRJ). V drugem letniku smo se pri profesorju Darku Radinji celoten letni semester pripravljali na terenske vaje v Dolino/Zgornjo Savsko dolino, študenti smo temu območju krajše rekli, da imamo terenske vaje »v Planici«. Vsakdo izmed nas je moral skrbno predelati vse razpoložljive vire in literaturo ter svoj vidik predstaviti celotnemu letniku in odgovarjati na domiselna in tehtna vprašanja našega profesorja. Seveda je bil datum večdnevnih terenskih vaj vnaprej določen kot tudi naše strokovno vodstvo: profesor Radinja, profesor Franc Lovrenčak in asistent Darko Ogrin. Na predvečer odhoda je bil tako naš terenski nahrbtnik pripravljen: nekaj kosov obleke, terenski čevlji, karta, terenski zvezek s pisali, nekaj sendvičev, čutarica in spalna vreča. Ta poseben junijski večer smo vsaj nekaj minut preživeli pred televizorjem, ki je prenašal dogajanja izpred slovenskega parlamenta v Ljubljani – tj. državno proslavo ob razglasitvi samostojne Slovenije. Pričetek naših terenskih vaj je bil namreč napovedan za naslednji dan, tj. 27. 6. 1991. Na ta dan smo zjutraj vstali kar zgodaj, saj je bil prihod do Planice (zbirališče Dom v Tamarju) v odgovornosti in samoizvedbi vsakega študenta. Spomnim se prvih jutranjih poročil ob 5. uri, ko sem po radiju zaslišala, da je naša država napadena in da se je pri nas začela vojna. Naša prva reakcija je bila: »Kakšna vojna? Jaz moram na terenske vaje v Planico! Če ne naredim terenskih vaj, se ne morem vpisati v 3. letnik!«
Tako mi kot naši starši smo bili povsem iz tira: mi zaradi terenskih, oni zaradi »vojne«. Vsako uro je bilo po radiju več obvestil, kaj se dogaja, mi pa bi morali biti ob 10. uri v Tamarju. Kaj narediti? V dobi, ki še ni poznala interneta, smo seveda klicali na Oddelek za geografijo, kjer je bila telefonska slušalka naše tajnice Danice seveda mrtva. Pa smo se poklicali med sabo – večina sploh še ni vedela, da se nekaj dogaja. V tiskanem telefonskem imeniku smo poiskali domačo številko profesorja Radinje. Malce po osmi uri smo ga poklicali in zaslišali njegov prijazen glas … ki je kmalu razkril, da tudi on še ne ve ničesar o »posebnem stanju«. Dogovorili smo se, da ga čez čas pokličemo na taisto številko, ko nam bo posredoval informacije. Malce čez deveto uro nam je profesor Radinja pomirjajoče povedal, da je stanje res izjemno in da so terenske vaje do nadaljnjega preložene. To nas je »študijsko« pomirilo, naše dnevno doživljanje konca junija in začetka julija pa je bilo kar pestro.
Terenske vaje, na katere smo se pripravljali v »stari« državi, smo izpeljali v »novi« državi 25. in 26. septembra 1991. Planica nas je pričakala v vsej jesenski lepoti sončnega dne. Razdeljeni v skupine smo šli ali na izvir Nadiže, ledišče ali na melišča pod Poncami. Tako dobrih in velikih borovnic, kot smo jih takrat jedli na morenskih zasipih, nismo užili nikoli več. Celotna geografska mladež pa je bila vseskozi pod budnim nadzorom slovenske vojske: ker smo se gibali v obmejnem pasu, nas je vseskozi varoval helikopter. Proti večeru je pričelo deževati. Naša skupinska spalnica je bila tako zvečer prepolna premočenih oblačil, ki smo jih skušali osušiti – seveda neuspešno! V koči smo imeli najprej poročanje o ugotovitvah terenskega dela, seveda se je neformalni del zavlekel do ranega jutra. Zjutraj je lilo kot iz škafa. Profesor Radinja, ki je vodil eno izmed terenskih skupin, je bil navdušen, rekel je: »Spoštovani študentje! Pokrajina je oživela!« Naše »nepremočljive« terenske čevlje in anorake je seveda kmalu pošteno zalilo, profesor Radinja pa se je po terenu premikal z ribiškimi škornji, ko smo pri vodnih virih merili pretok. Kmalu je uvidel, da smo premočeni do kože in nas je povabil na »protiprehladni čaj« (šilce žganja) v Kranjsko Goro, potem smo se z avti peljali nazaj v Tamar. Druga terenska skupina, ki jo je vodil profesor Lovrenčak (meritev obsega dreves), je bila seveda tudi mokra do kože: profesorju smo se zasmilili in nam je iz svojih zalog delil bonbone – dragi profesor, odlični so bili, hvala vam!
Nato je sledil krizni sestanek: lilo je vse bolj, oblaki se niso trgali, asistent Ogrin je bil seveda na strani premočenih študentov in odločitev je padla – terenske vaje, ki naj bi bile tridnevne, se zaradi obilnih padavin skrajšajo na dvodnevne. Na hitro smo pospravili premočene kose pohodne opreme, karta in terenski zvezek sta bila že ves dan premočena in neuporabna, nekateri peš, nekateri z avti smo zapuščali našo »bazo«. In izkazalo se je, da smo to naredili zadnji trenutek, saj so čez nekaj minut hudourniki odnesli cesto in potem kar nekaj časa ni bilo mogoče dostopati v Tamar.
Terenske vaje, ki smo jih začeli v eni, smo tako končali v drugi državi. Namesto treh dni smo jih zaključili v dveh. Zapis o terenskih vajah v naših »papirnatih« indeksih razkriva (dokaz priložen), da smo imeli v aprilu, maju in prvi dan junija kar nekaj terenskih vaj. Podpisa profesorja Vrišerja nimam (za terenske vaje pri Ekonomski geografiji v Goriška brda, Zasavje in dvodnevne terenske vaje na Štajersko), medtem ko je profesor Lovrenčak s podpisom dokazal, da je naša generacija terenske vaje v Planici opravila.
Iz datuma (18. 9. 1991) v indeksu je razvidno, da smo se vpisali v 3. letnik brez opravljenih terenskih vaj v Planico. Ne spomnimo se, če nam je bil ob vpisu v 3. letnik spregledan kakšen izpit zaradi izjemnih razmer. Vemo pa, da smo pri profesorju Lovrenčaku pisali »protokol«, tj. terenski zapis z ugotovitvami, da je asistent Darko nekaj fotografiral (fotografij naše generacije, žal, nima v arhivu), predvsem pa, da smo se na terenskih vajah imeli lepo, da smo se nasmejali, se vpisali v tretji letnik in postali geografi in geografinje.
Veronika Lazarini, Erika Korošec, Dejan Mužina, Jasna Dodič, Petra Novak, Miran Papež, Irma Potočnik