Doneski k Slavi in zgagi vojvodine Geografske - DARKO OGRIN

Slava vojvodine Geografske je res dolga in slavna. Cel večer bi jo lahko razlagali, od praskupnosti do Tedna univerze. Če je predstojnica dovolila, da smo jo popisali na 550 straneh, mi je tu namenila le dobro 131 tisočinko drakonskega leta, rekoč: »Kaj boš ponavljal, saj bodo ob koncu prireditve vsi odšli obteženi z njo in so funkcionalno pismeni!« Verjetno se je zbala, da bo morala za to interpretacijo še dodatno za 4 tisočake osušiti fakultetno in oddelčno blagajno. Zato ob tej priložnosti izpostavljam iz celokupne Zgage svetovne in domače geografije le tri točke, z nekaj podtočkami. In sicer:

1. O težavah z očetovstvom in materinstvom geografije

2. O težavah z oblastmi in avtoritetami

3. O teoretskih in metodoloških zgagah

Ad. 1: O težavah z očetovstvom in materinstvom geografije

Razmotrivanje o očetih in materah geografije ter otrocih, ki izhajajo iz te zveze, je večkratno skrajno težavno početje. Nenazadnje zaradi nezanesljivih testov očetovstva in določenih časovnih diskrepanc, kar daje slutiti, da je pri tem problemu kategorija prostor-čas še posebej relativna in neupoštevanja vredna.

Branje historij navrže, da je prvi potencialni oče geografije Homêr, ki je živel, če je živel, v 9., 8. st. pr. n. št. Homer je rodil Odisejo, neke vrste geografski prikaz tedanjega sveta. Drugi kandidat za očeta je Herodót iz 5. st. pr. n. št. Toda glej ga hudiča, on naj bi bil tudi oče zgodovine. Sam pojem »Geografija«, če to razumemo kot dete, je bil rojen okoli leta 200 pr. n. št. Očetovstvo si podtikajo - kot vroč kostanj - učenjaki iz Aleksandrije. Najpogosteje pa pristane v naročju Eratóstena.

Se zgodi, da je očeta težko najti. Ampak po navadi z mamami ni težav. Toda ne pri geografiji. Če geografsko mamo iščemo okoli časovnega okvirja očetovskih kandidatov, je ne bomo našli. Prvi resni sum za geografsko materinstvo pade na Silvijo iz Akvitanje, ki je živela v 4. st. n. št., in ji pripisujejo avtorstvo zapisa potovanja na Bližnji vzhod. Torej, je bila vsaj 600 let mlajša od svojega otroka. Nekateri imajo pri njej resen zadržek. Bila je vneta zagovornica paradigme, da je čistoča sovražna do duhovnosti in je odklanjala umivanje svojega telesa - razen prstov na rokah.

In potem ni dolga stoletja nič slišati o geografinjah, vse do Škotinje Mary Somerville v 19. st. Zanimivo, čeprav ženska, je bila fizična geografinja. To pa po trdnem prepričanju nekaterih naših sodobnikov ne gre skupaj. Mary pa ima nedvomno (posredno) zaslugo, da to, s čimer se ukvarjamo na univerzah in inštitutih, imenujemo »znanost«. To besedo je namreč leta 1834 ob oceni ene od njenih knjig skoval britanski učenjak Wiliam Whewell.

Kaj pa mame in očetje slovenske geografije? Ponovi se zgodba iz zgodovine svetovne geografije. Rojevali so se geografski otroci, kandidatov za očeta kar nekaj, čeprav nobeden s potrjenim očetovstvom, mam pa še nekaj časa od nikoder. Prišle so z zamudo. Po navadi očetje pridejo naknadno, potem, ko so stisnjeni v kot.

Nekaj osumljenih za očetovstvo je bilo emigrantov ali imigrantov. Recimo Pietro Coppo iz 15., 16. st., ki sta ga služba in ljubezen iz rodnih Benetk pripeljali in usidrali v Izoli. Po profesiji uradnik in mestni svetnik, po duši pa kartograf, horograf in geograf, je iz ulice ribjih konzerv, ne da bi kaj dosti potoval po svetu, nekaj 10 let po odkritju Novega sveta popisal in upodobil domače kraje in ves svet, tudi tisto, kar še ni bilo odkrito. Držal se je metodološke paradigme, ki jo je par 100 let kasneje filozofsko utemeljil Imannuel Kant. Ampak o tem kasneje.

Valvasor ni bil migrant, je pa prišel na boben, ker se je preveč vneto trudil Kranjcem in tujcem prikazati lepote domovine. Pač pa je bil migrant 100 let kasneje popisovalec in razlagalec čudes in prikazni slovenskih in sosednjih pokrajin Baltazar Hacquet. Prišel je iz Francije, tipičen predstavnik razsvetljenstva, fiziokrat in svobodomiselni intelektualec. Bil je rudniški zdravnik v Idriji, opravljal različne službe v Ljubljani, raziskoval, vendar ga provincialni in ozkosrčni someščani niso razumeli. So ga gledali postrani in mu delali težave. Označil se je za »tujca med mojim narodom« in zapustil (cit.) »neuke in pobožnjakarske Kranjce« ter odšel za profesorja naravoslovja v Lvov.

Še en kandidat za očetovstvo je pobegnil iz naše dežele, Alexander Supan. Po mami in očetu nekje med Bledom in Radovljico, v začetku kariere navdušen učitelj geografije na ljubljanski realki, ker pa doma ni našel znanstvenega zadoščenja, je pobegnil v svet in se uveljavil kot eden najpomembnejših nemških geografov na prelomu 19. v 20. stoletje. Videti je, da je značilna slo-geo zavist delovala že takrat. Njegovi geografski sodobniki in tisti nekoliko kasneje ga skorajda niso citirali (čeprav so njegova dela bila v naših knjižnicah).

Še bolj zapletena je zgodba z mamami naše geografije. Kateri pritiče ta titula? Prvi geografinji pred geografijo kot institucionalizirano vedo, prvi poklicni, diplomirani geografinji, prvi doktorici geografije, prvi predavateljici geografije na univerzi? Vse vprašaj. Jasno pa je nekaj. Nekaj kandidatk sedi med nami, kar pomeni, da se je zgodba razpotegnila do druge polovice 20. stoletja.

Pa da ne bo govora samo o tujih geografskih težavah z oblastmi. Tudi naši ljudje so jih imeli. Če sežemo v polpreteklo zgodovino, npr. Ivan Selan. Malo starejši se ga spominjamo po zemljevidih Slovenije, ki so viseli po šolah. Selana je že kot šolarčka bolj zanimal zemljepis in risanje kot krave in kmetija. Sam si je risal zemljevide za hribe, ki jih je obiskoval. Z risanjem zemljevidov, vstopnic ipd. je tudi nekaj malega zaslužil. Naneslo pa je tako, da je podedoval kmetijo v Suhadolah in ob tem moral izplačati brata in sestro. Denarja ni bilo na pretek, rešitev je videl v prodaji gozda in plemenitenju zaslužka v hranilnici. Ta je propadla, in z njo tudi naložen denar. Bes ob izgubi je rodil idejo, da izgubo kompenzira z ustreznim številom ponarejenih bankovcev. Ni mu uspelo, oblast ga je dobila, zaprla, na sojenju oprostila, pa ponovno zaprla, pa izpustila. Skratka, dober glas seže v deveto vas, in Selan je pristal v Vojnogeografskem inštitutu v Beogradu, kjer se je iz samouka preobrazil v izvrstnega kartografa in inovatorja ter po vrnitvi domov plemenitil našo šolsko geografijo.

Če povzamemo, zgleda da težave z avtoritetami in zapori dobro denejo geografom. Ob omenjenih je tudi Marco Polo ždel v kalobušu in tam narekoval sojetniku svoje dogodivščine s Kitajske. Zaporniško hrano je zaradi sumljivih pisem in upodobitev okusil tudi Mercator. Kaj pa naši geografski sodobniki in oblast? Po dostopnih virih ti niso imeli in nimajo kakih posebnih težav z njo. Tudi zato ne, ker so pogosto del nje.

Se je pa v sodobni akademski sferi ohranila zavest o vsesplošni koristnosti zaporov za intelektualni in akademski napredek. Ker je v današnjem času klasični zapor družbeno nesprejemljiv in umaže lik in delo dotičnega, ki v njem preživi nekaj časa, so moderne univerze uvedle nekakšen nadomestek v obliki sobotnega leta. Kar se tiče finančne stimulacije za sobotno leto, ni bistvenih razlik s klasičnim zaporom, vsaj pri nas ne. Strinjam pa se s tezo, da bi v današnjem času prav prišla obuditev žlahtne tradicije univerzitetnih zaporov za študente. To je naš predlog g. dekanu namesto prošnje za 6. opravljanje izpita: najprej en mesec strogega zapora in potem na izpit! Kar se tiče standardov in normativov za tak zapor, priporočam obisk tovrstne, sicer muzejske, inštitucije v Heidelbergu.

Ad. 3: O teoretskih in metodoloških zgagah

Na specifični metodološki pristop in z njim povezan še bolj specifičen dualizem, ki spremlja predvsem regionalno geografijo, smo namignili pri Pietru Coppu. Ena sorta geografov in raziskovalcev sveta, npr. Humboldt, opira svoja dognanja predvsem na tisto, kar so doživeli, opazovali, izmerili, druga pa razlaga svet s pomočjo papirjev, nagrmadenih v svojih kabinetih. Tipičen predstavnik in ideolog te druge skupine je Immanuel Kant. Možakar je ob filozofiranju o kritikah praktičnega uma in razsodne moči skoraj 40 let predaval geografijo, pa v življenju ni zapustil rodnega Königsberga (današnjega Kaliningrada). Ko so mu očitali, da kako lahko poučuje geografijo, ko pa sveta ni videl dlje od rodnega obzorja, se je branil: »Nimam časa, ker želim v svoji neizmerni vedoželjnosti iz knjig proučiti vse dežele sveta.« Pa še en zgled je zapustil geografskim sledilcem; kljub dolgi geografski karieri ni napisal nobenega geografskega dela. Kakega »lajka« so te njegove ideje deležne tudi danes!

Geografijo so od klasične k moderni začela preobračati spoznanja velikih geografskih odkritij. Znanost na dolgo in široko razpravlja, zakaj je prišlo do odkritij, kaj je gnalo pogumneže v nevarnost in neznano? Zelo pogosto je spregledano zelo preprosto dejstvo: niso bili poročeni! Če bi bili, bi morali doma odgovarjati na vprašanja in poslušati očitke, kot so:

»Zakaj moraš oditi ravno ti?

A si edini, a brez tebe ne morejo nič narediti?

Še moje družine nisi spoznal, pa greš odkrivat svet?

Samo moški boste na ladji – ne me basat!

Lopov, že zdavnaj si se zmenil s tistimi domorodkami!

Nič se ne oblači, ne greš in pika!

Nič se ne bo spremenilo, če ostane svet raven!

Če greš, se vrnem k mami!«

Krištof Kolumb ni bil poročen, Humboldt tudi ne, naši raziskovalci tujih dežel, Baraga, Knoblehar in Hallerstein, tudi ne, pa še kakšen bi se našel.

V kontekstu specifičnih metodoloških prijemov pri prepričevanju strokovne javnosti o pravilnosti svojih hipotez ne moremo mimo Lomonosova, čeprav bi ga lahko obravnavali tudi pod točko 2. Ta vele um 18. stoletja, po katerem se imenuje tudi moskovska univerza, deluje na slikah kot baročni angelček, v resnici pa je bil pravi ruski medved. Na sejah ruske akademije znanosti se je rad prepiral, grdo obnašal, koga je tudi pretepel, da ga je prepričal o pravilnosti svojega mnenja. Njegovim hipotezam in razlagam za njegovega časa pač niso verjeli - so bile preveč napredne. Ker je pretiraval z uporabo dodatnih prepričevalnih metod, je bil več kot pol leta uradno zaprt, kot se ljudem njegovega ranga pritiče - na svojem domu. Nekaj sledilcev njegove izvirne metodologije najdemo tudi v sodobni slovenski geografiji. Posamezniki zagovarjajo tezo, da se z nekaj sile marsikaj doseže.