Suzani v spomin

17.-18.10.2024 

Prav ta noč pred dvema letoma, je bila zadnja, ko sva bila s Suzano skupaj. Tu, na tem planetu. Zjutraj, 18. oktobra 2022, je ob osmi uri in deset minut še zadnjič vdihnila, in izdihnila.

Spoznala sva se 21. aprila 1973, na Boom pop festivalu v Ljubljani, pri 16. letih, in od takrat sva bila skupaj. Skoraj 50 let. Bila sva zaljubljenca, sošolca, prijatelja, ljubimca, starša, zaupnika, sopotnika. Bila sva si vse, kar je človek lahko od najstništva do starosti, vse življenje. Brusila sva se drug ob drugega, dokler si nisva postala tako blizu, da sva se slišala brez besed. Brez besed...

Nekoč sem si zamislil, da bi bilo lepo, če bi na mojem pogrebu poslušali Into the west, ki jo Annie Lenox poje na koncu zadnjega dela Gospodarja prstanov. O odhajanju in ponovnem srečanju. Ampak Suzana je odšla pred menoj in tako smo Annie poslušali na njenem pogrebu...

Zadnje tedne s Suzano sem pisal dnevnik. Kratke zapise o tem, kar se je dogajalo z njo, z nama, kako sva se poslavljala, jokala,... se tudi smejala, spominjala... takšne stvari. Ko je odšla, sem v dnevnik zapisal še zadnje besede

Ko v polsnu noči
moja roka išče tvojo
a je postelja prazna.

Težko je
sam hoditi po poteh
po katerih sva tako rada hodila skupaj.

Ker ti zdaj stopaš po božanskih poteh vesolja,
jaz pa, sam, po najinih.
In vendar, in vendar, je v tej praznini neka radost

ko se nasmehneš
in me pobožajo
Tvoje nevidne roke

Tudi album slik sem naredil tiste dni. Kot da mi je bilo potem lažje. Ne vem.
Dve leti je minilo. A kot da ni. Bolečina je ista. Ista...