PREVIOUS * EXHIBITIONS * NEXT

   Neskončne zgodbe 

Neskončne zgodbe Iskre Beličanske so življenjske zgodbe. Govorijo o ljubezni, o individualizmu nasproti kolektivizmu, izgubi identitete in ponovnemu odkrivanju le-te, izolaciji, hrepenenju, iskanju ravnovesja med realnim svetom in notranjimi svetovi .....V njih se lahko vsakdo prepozna. Nekatere slike uprizarjajo pogled in kritiko sodobnega življenja, druge pa pomanjkljivosti istega in potrebo po pobegu v paralelne svetove notranjega življenja. Telesnost, a vseeno eteričnost. Kot da bi podobe lebdele in nas odnašale v neskončnost pravljičnega sveta. Sanje, v katerih se razblinijo vsi dvomi, ti stalni spremljevalci našega vsakdana.

Slike Iskre Beličanske so polne energije, veselja do življenja in radovednosti. Njena dela nas premamijo tako s svojo vabljivostjo, odprtostjo, iskrenostjo in zapeljivostjo, kot tudi z dinamičnostjo, razgibanostjo in usklajenostjo. Pred nami se razprostrejo žive slike, ki dihajo in živijo z nami. V njih lahko začutimo stik tudi z avtorico samo, ki nas očara s svojo inovativnostjo in pričara vstopnico v nove prostore s čustveno nabitim vzdušjem.

Domiselnost njenega umetniškega izraza je vidna tudi v izjemnosti kompozicije njenih del. Zasnovana je iz več odlomkov, ki skupaj delujejo enotno in gradijo zaključeno celoto.Vsak naslednji fragment nam podaja nove momente iste zgodbe, a obenem z odprtostjo kompozicije dopušča gledalcu, da uprizori naslednje kadre v svoji domišljiji... in tako do neskončnosti, kar sliki doda še eno novo dimenzijo - čas. Ponavljajoče se figure in vzorci nikoli niso čisto enake, s seboj nosijo spremembe, ki se zgodijo v preteklem času in dajejo slutiti „manjkajoči kader“ pred novim prizorom.

Ta vrsta kompozicije, ki vsebuje fragmentiranje, spominja na kadriranju pri stripu. Razlika je v tem, da tukaj zgodba teče linearno in brez dramatičnih zapletov. S subtilnimi spremembami v zaporedja fragmentov avtorica ustvarja ritem, ki določa notranjo dinamiko slike. Na ta način nam prikaže določen razvoj ali pa premik v vedno nov vpogled v različne plati istega dejanja. Prizori na njenih slikah se kar vrstijo, postavitev je duhovita, pa tudi zapeljiva.

Prav tako lahko povlečemo paralelo med slikarstvom Iskre Beličanske in animacijo. Če bi obraze iz "Fejsbuka" izrezali in postavili skupaj kot kadre v animiranem filmu, bi dobili obraz človeka, ki nam z mimiko hoče nekaj povedati. Usta iz "Neuglašenega orkestra" bi lahko uprizarjala pop art, absurden nemi film, ki proizvaja zvoke (petje). "Sleeping Jane" bi se premetavala v postelji, medtem ko bi se valovi v ozadju premikali. "Dreaming John" bi lebdel na oblakih spreminjajoč svojo pozo v odnosu na premikajoče se oblake, ki bi nakazovali dinamiko njegovih sanj. "Sanjači" bi bili pod vplivom Tarantinove hitro premikajoče se "krožeče" kamere. "Brezobrazni" bi lahko bili postmoderni film (parodija Benettona) „odštevanja“ slehernika, kateremu je sistem sodobnega sveta (z omejenostjo opravičenega emotivnega življenja) odvzel karakter in zdaj ponuja svoj brezkarakterni obraz za prosto projekcijo.

Iskra slika svet takšen, kakršnega pozna, in skupaj z nastajanjem slik, iznajdevajoč rešitve za določene ideje, se tudi sama uči. Za vsako sliko uporabi slikarsko rešitev, ki jo najbolj približa ideji, iz katere se je slika porodila. Od prve ideje do končne izvedbe preteče kar nekaj obratov Zemlje okoli njene osi. Ravno tako zna slediti intuiciji in kdaj pa kdaj nehote, vendar še zdaleč ne slučajno, pride do rezultata, ki jo zna presenetiti. Njen proces ustvarjanja je kot povezovanje odlomkov in nedefiniranih pomislekov, ki v določenem momentu dobijo svoj smisel. S tem postanejo zaključena celota in tako definirajo en proces, zaprejo en krog, ki se je zgodil istočasno v sliki in ustvarjalcu

V nadeljavanju že ustanovljene tradicije "Neskončnih zgodb" je besedilo nastalo iz odlomkov misli in zapiskov, ki se medsebojno dopolnujejo.

Avtorji besedila: Helena Maček in Angela Jus