Ne bi rad, da vam veseljačenje zastre čisti izraz ljubezni.
Kadar je človek vesel kriči.
Tudi taka žalost ne.
Kadar je žalosten molči ali joče, to ga zapeljuje od pravega bistva življenja.
Ali je vredno karkoli od tega, da v vas zastre bit in iz nje izkrivi resničen čist izraz ljubezni,
izraz, ki kot pesem bitja, pride za vse in med vse.
V pesmi in takem življenju je tudi vrisk iz vsega srca, pravičen del resnice in harmoničnosti.
In žalost, ki se ljubeče poslovi od svojih, saj vsak oče in mati in bližnji, kakorkoli že, bi nam ob slovesu zapisali srečo v srcu in s tem tudi le radi, kljub vsemu trpljenju v miru odšli.
Nobena stvar ne naredi
človeka srečnejšega
kot njegovo lastno prepričanje,
da je naredil najboljše,
kar je mogel.
Mihailo PUPIN
Lahko bi dodal, kadar je to tudi res, to je sicer popolnoma v redu in umestno,
vendar pri pogledih od zunaj , pride glede na to, da je vsak človek drugačen,
dostikrat zelo subjektiven ali oseben pogled , ki ni realen, kaj kdo zmore ali ne zmore,
zanemarja ali ne, je imel ali pa sploh ni imel nobene možnosti, ter
se ne sklada z resničnostjo tega, kar je in se je zgodilo.
Manj kot je takih zablod, bolj si lahko medsebojno pomagamo.
Človek je na poti k sreči, ko ne pričakuje bleščečih okoliščin, oseb angelov in rešitev,
ko ima res enako rad, in naredi v teh okoliščinah, ki so vse.
Sad resnice ni zmeraj sladak, pa je vendar popolnoma dober temelj za življenje,
laž pa ne.
Ni prav človeka vzgajati tako, da ima rad vse drugo, kot pa to, na čigar temelju -je- omogoča-
življenje na resnični osnovi.
Problem je, ko se ustvari bitja, ki ne ljubijo ravno to, kar bi morala ljubiti, da bi bila srečna in ljubeča.
Potem se jim pa vlada in kaj še vse.
Si lahko predstavljate, kaj takšna bitja potem počnejo in delajo.
Kako bi takšna bitja imela vero, upanje in ljubezen, v resnico in življenje.