Poročilo akcije: Direndaj

Cin cin cin, cin cin cin, spet se javljamoo …

Lepo pozdravljeni!

Kot bi mignil smo z novembra že zakorakali v nov, najbolj prazničen mesec v letu - veseli december. Čas, ko se ob čaju in piškotkih radi z bližnjimi podružimo in se ob pripovedovanju raznoraznih zgodb spominjamo še posebej najbolj norih dogodivščin. O ja, teh ni manjkalo niti na letošnjem MČ in muren Direndaju. Pa se dajmo, še vedno pod dokaj svežimi vtisi z naše prve letošnje večdnevne akcije, zavrtet nazaj v naš prijetno preživet taborniški vikend.

V petek, 23. novembra 2018, ste ob 17. 00 starši pripeljali člane v eno izmed učilnic Gimnazije Celje – Center, kamor ste odložili vso prtljago za čez vikend, oddali potrebne osebne dokumente, se ob tem podpisali in že smo bili pripravljeni na naš prvi uradni zbor, kjer smo se pozdravili in ob petju ZTS himne dvignili zastavo.

Nato smo za uvod v temo Direndaja – pravljice – pričeli z ogledom animiranega filma, po imenu Rdeča želva. Sorazmerno s stopnjevanjem napetosti zgodbe, se je stopnjevala tudi razigranost članov, čemur smo se vodniki prilagodili in naredili manjši vmesni odmor, med katerim smo se ob glasbi malce razmigali po daljšem sedenju.

Kmalu za tem je že napočil čas za večerjo – hot-doge! Po končanem obroku smo si, polnih želodčkov, nato še ogledali animirani film do konca.

Počasi se je že bližal čas za spanje, zato smo se zbrali v zboru in ob petju himne spustili zastavo. Sledile so priprave za spanje, preden so člani smuknili v spalke, pa smo še v krogu zapeli našo tradicionalno taborniško pesem ob koncu dneva – Dan je šel. Nato so zlezli v spalke, prisluhnili pravljici za lahko noč in se čez nekaj časa (zares nekaj časa, prvo dnevni adrenalinski dvig namreč ne popusti kar tako zlahka!) zazibali v spanec.

Naslednje jutro je že ob 7. 30 bila budnica s petjem ob spremljavi kitare, kakšnih 10 minut za tem pa že telovadba na dvorišču, pred šolo. Razmigani in nadihani svežega jutranjega zraka smo se vrnili v šolo in odšli na zajtrk. Po naporni telovadbi nam je kruh, namazan s kislo smetano in marmelado, kar prijal.

Kmalu po zajtrku smo že zaslišali pisk piščalke in glasen: ''Priprave na zbor v krojih!'', ki nas je pozval, da se hitro preoblečemo v kroj za jutranji zbor. Tukaj smo dvignili zastavo in povedali potrebne informacije za sledeč program – Špicparkeljc ne jezi se. Špicparkeljc je imel namreč po šoli različne postojanke, vsaka je bila posvečena posamezni pravljici, ki je od njih zahtevala določeno opravljeno taborniško nalogo. Tako so po mešanih skupinah hodili po šoli od Mulan, kjer so z žogo ciljali v tarčo, do Rdeče kapice, kjer so s pomočjo potnih znakov morali ugotoviti, kam je šel volk, Trnjulčice, kjer so kot njeni pomočniki morali z raznimi vozli pomagati princu splezati v stolp itd.

Potem smo nadaljevali z naslednjim programom v telovadnici, kjer so si otroci ogledali dramsko predstavo pravljice, ki so jo prejšnji večer poslušali za lahko noč. Vodniki smo se tedaj prelevili v pravljične like in tako poskrbeli tudi za obilno dozo smeha. Dramska pravljica je predstavljala ravno pravšnjo iztočnico še za pogovor o animiranem filmu, ki smo si ga ogledali prejšnji večer in med pogovorom razmišljali o pomenih dogodkov v zgodbi, dejanjih posameznih likov ipd. Tako smo vse skupaj zavili v smiselno celoto in zaključili z dopoldanskim programom, kar je hkrati pomenilo tudi, da je že napočil čas za kosilo - slastne dunajske zrezke!

Pošteno siti smo bili nared za Lov na žabca, za katerega smo se, dežnemu vremenu primerno, oblekli v topla oblačila, palerino, si obuli vodoodporne škornje in že smo bili pripravljeni na lov! Žabca smo po vodih lovili s pomočjo zdaj že dobro poznanih potnih znakov, ki nam jih je žabec pustil po raznih ograjah, drevesih ipd. in nas tudi s pismi ter ugankami usmerjal v pravo smer vse od Osrednje Knjižnice Celje do Petrička in okolice ter nazaj do šole. Na poti smo se prav tako ustavili in pomalicali ob ognju, čeravno ni bil povsem taborniški ogenj zaradi čiste teme, ki nam je preprečevala hitro in kakovostno nabiranje ustreznih palic, smo se po taborniško znašli in zakurili ogenj kar na žaru!

Po 4-urnem lovu na žabca smo se ob 18. 30 vrnili na šolo. Takoj smo se preoblekli v suha oblačila, nato pa še med čakanjem na večerjo igrali poljubne igre, kot npr. Med dvema ognjema, Tihi telefon ipd. Iiin kaj kmalu je prišel končno – čas za večerjo … golaž! Glede na to, da smo bili tedaj vsi že kar precej lačni, nam ga verjemite, prav nič ni ostalo. J

Večerji je sledil še večerni zbor in spust zastave. Siti želodčki in utrujene veke so se ravno prav skladale s sledečo pripravo na spanje. Kaj kmalu so se že vsi umitih zob in oblečeni v pižame spravili v spalke in ob spremljavi našega rodovega benda – Žbrenkljev, prepevali taborniške pesmi ter se tako umirili za spanje. Naše tedanje stanje in občutja je idealno opisala Rattlesnake-ova pesem Hvala: ''Zvok kitare in neskončni večeri, vonj njenih las mi boža obraz'' (le, da nam je namesto vonja njenih las, še vedno vonj golaža božal obraz).

Ta večer pravljice za lahko noč žal ni bilo, saj so otroci prejšnji večer ime akcije očitno vzeli preresno, zato smo pred spanjem zapeli le še Dan je šel in si še nazadnje zaželeli … lahko noč. No ja, ''Lahko noč'' s strani članov je tokrat bil precej tišji, saj jih je takrat že polovica spala kot top! J

Nedelja, 25. november, 2018 ob 7. 30 zjutraj – zadnji dan MČ in muren Direndaja. Člane je prebudila prijetna, razigrana glasba in naš ''Dobro jutro, vstanimo, hop, hop, na telovadbo!''

Čez par minut so že bili na telovadbi, tokrat kar v telovadnici. Razmigani smo odšli na zajtrk in po njem v jutranjem zboru dvignili zastavo. Nadaljevali smo še z zadnjim programom te večdnevne akcije in se ob taborniškem kvizu preizkusili v našem znanju o pravljicah, taborništvu, našem rodu ipd. Naučili smo se veliko novih stvari, med drugim tudi, da je ustanovitelj taborništva ravno nam, dobro poznan - Elvis Cvikl! Ob takšnih in drugačnih izjavah smo se do dobra nasmejali in dobre volje odšli na malico.

Tedaj nam je ostalo le še zadnje opravilo našega Direndaja; veselo pospravljanje in pakiranje ter že nas je le še zadnji zbor v krojih in spust zastave ločeval od tega, da so otroci stekli v vaše naročje.

Nekaj utrinkov z MČ in muren Direndaja lahko najdete v naši spletni galeriji:

Hvala, da nam zaupate in omogočate, da z vašimi otroki skupaj ustvarjamo takšne nepozabne spomine!

Mrika Batalak