Team building To Go

Z ROKO V ROKI Z NARAVO

Team Building To Go je idealna zadeva za vsakega, ki želi izboljšati odnose v delovnem okolju ali v privatnem življenju, saj se v stiku z naravo preko raznoraznih načinov naučimo komunicirati z ljudmi. Gre za delavnice s katerimi vzpodbujamo timsko motivacijo, za razvoj potencialov in postavljanje skupne vizije. V procesu posamezniki razvijajo kreativnost, gradi se ekipna sinergija, postavlja se strategija in krepi pripadnost moštvu. Izboljša se naše zdravje in razpoloženje. Obravnavajo se aktualne teme, podkrepljene z močnimi zgodbami, ki vodijo do skupne vizije in cijev. Večkratna prisotnost na delavnici in sodelovanje tima v oteženih drugačnih okoliščinah omogoča preskok iz enkratnega izkustva v izobraževalni proces, ki ga apliciramo pri svojem delu, zato priporočamo več takšnih timskih srečanj.

Delavnice so nabite z zgodbami, ki vzpodbujajo vizionarstvo. Ekipa gre skupaj skozi težke, nenavadne izzive in okoliščine, v katerih se zgradijo močne medosebne vezi, ki so temelj uspešnega skupnega dela naprej v vsakdanjih okoliščinah. Ko pridemo do roba zmogljivosti, se šele začenja napredek zato je Team Building To Go prava stvar za prave borce in srčne ljudi. Ekipo Team Buidinga To Go sestavlja osem do dvanajst ljudi, ki se poda na svojo pot po prelepi naravi doline Kolpe. Lokacija je vedno skrbno izbrana. Narava nudi tišino, premor in oddih, ki ga potrebujemo in je zlata vredno v današnji naglici in velikih pritiskih.

Timsko delavnico sestavimo z občutkom kot najboljši kuharski mojstri, ko pripravljajo najokusnejšo hrano.

Eno izmed takšnih mojstrovin vam opisujemo tukaj.

Vaša ekipa Team Buildinga To Go se zbere že zjutraj, ob 8. uri v Vinici ob jutranji kavici. Pustolovščino začnemo že zjutraj, saj je jutro najlepši del dneva in da imamo dovolj časa izpeljati vse naloge, ki nas čakajo tekom dneva. Nato se odpravimo na konec naselja Sečje selo pri Vinici do Kmetije Brozovič, kjer nas pričaka prijazna Meta, ki nam razkaže domačijo, ki se razprostira na približno hektar velikem skrbno negovanem zemljišču. Tam najdemo številne pridelke, od mete pa do sivke in številnih drugih poljedeljskih kultur. Postreže nam tudi z okusnim domačim metinim sirupom. Ko ekipa poskusi sirup, se odpravi do vrtička, kjer je posajena meta. Vsak si ubere svojo, skupaj s korenino ter jo posadi v svoj lonček. Sadika s koreninami ponazarja naše odnose in skrb za lasten razvoj in za razvoj sodelavcev. Skrb za sadiko odraža našo čuječnost za potrebe posameznika, kakor tudi našo vnemo za doseganje rezultatov. Meta, ki jo vzamemo ob koncu programa domov, veselo raste naprej, mi pa se odpravimo naprej – novim dogodivščinam naproti, in sicer do kraške jame Zjot. Najprej se ustavimo nad jamo za nekaj minut, uživamo ob prekrasnem razgledu na smaragdno reko Kolpo ter pomeditiramo. Pogled iz višine nam nudi zadovoljstvo in nas napolni z notranjo močjo, da si lahko zastavimo visoke cilje in vizjo do oblakov. Naslednji izziv je malce bolj zahteven, in sicer se ob vrvi spustimo v samo jamo Zjot, kjer zakurimo ogenj, ki ponazarja ugodje in na drugi strani konflikt ter se ob tem na podlagi lastnih zgodb učimo uravnavanja moči ognja. Iz vej, ki obdajajo jamo, naredimo lestev, ki simbolizira plezanje. Dolžina lestve simbolizira to, kako visoko smo pripravljeni splezati, da dosežemo, kar si želimo v življenju osebno in poslovno. Število vmesnih stopnic in čvrstost vozlov ponazarja zaupanje v ekipi in timsko delo.

Iz jame Zjot se spustimo do reke Kolpe in se ob njej sprehajamo nekaj časa, uživamo v mirnem okolju ter opazujemo živali, ki prebivajo v in ob tej belokranjski lepotici. Ko smo že dokaj utrujeni in lačni, se odpravimo do najboljše picerije v tem kraju, kje si privoščimo slastno pico ter napolnimo baterije za naslednji podvig, ki zahteva tudi nekaj fizične moči. Odpravimo se do Žežlja, kot mu rečejo domačini, oziroma do cerkvice na hribu, ki je na višini 334 metrov nadmorske višine. Vzpenjamo se po hribu, medtem pa štejemo kapelice na poti do cerkve, ki jih je vsega skupaj 15 ter vonjamo prijeten vonj narave in cvetove dreves. Vmes se ustavimo vsake toliko, da zajamemo sapo ter da nam Nataša In Marko povesta kakšno modro in koristno misel. Pot do učinkovitih rešitev ne pozna bližnjic; lahko se odpravimo na cilj po daljši manj naporni poti in porabimo več časa, ali pa gremo ven iz cone udobja, »zašvicamo«, pridobimo na kondiciji in hitreje dosežemo cilj ter smo tako pripravljeni na večje izzive.

Ko prispemo na cilj, si odpočijemo, spijemo in morda tudi kaj pojemo, nato pa nadaljujemo s poučnimi vajami. Udeleženci primemo vrv in jo prepletemo tako, da se povežemo. Napetost vrvi je odvisna od tega, kako močno imamo zgrajene medsebojne odnose, kako močno si prizadevamo za skupne cilje in razumemo svojo vlogo in odgovornost v ekipi. Če dva udeleženca vrv spustita, kar naenkrat ni več tako napeta, kot je bila. Se pravi, da ekipi manjkata najmanj dva člena, ki smo ju prej morda imeli za samoumevna in ju je zelo težko nadomestiti. Enako je v delovnem okolju. Težko je, ko izgubimo člen v ekipi, saj prav vsak šteje, tako kot vogal pri hiši. Vaja je zelo poučna, saj nam pomaga, da se bolj zavedamo, kako pomembna je ekipa, korektno sodelovanje in predvsem medsebojni odnosi. Tej vaji sledi naslednja, in sicer si podajamo teniško žogico, ki ponazarja naloge in obremenjenost ali pa enostavno samo komunikacijo in šum v komunikaciji. Čisto lepo nam gre, dokler si podajamo samo eno. Ko v igro vključimo še drugo teniško žogico, se zadeva že malce zakomplicira, saj ne vemo, kaj bo sledilo in kaj nas čaka – ali bomo ujeli žogico ali ne. Nato v igro vključimo še tretjo žogico in še težje obvladamo situacijo, večine žogic ne ujamemo več, nam padajo po tleh in zavlada panika. Z žogicami smo želeli v delavnici simbolično prikazati, kako je, ko se naenkrat pojavi preveč dela in na to nismo pripravljeni. Ko je delo v normalni količini, situacijo obvladujemo. Ko pa se dela nakopiči preveč, zavladata panika in stres, kar ni dobro, saj ne delamo več efektivno in počutje v delovnem okolju se poslabša. Zato si moramo postaviti sistem, da bi lažje obvladovali situacijo in večje količine dela ter da nas ne bi prevečkrat kakšna stvar ujela nepripravljene. Za konec sledi še češnjica na vrh torte. Zadnja vaja bazira na popolnem zaupanju med sodelavci. Ekipa se »poparčka«, ena oseba v vsakem paru si preveže oči, druga oseba pa jo vodi. Oseba s prevezanimi očmi mora na poti ugotavljati za katere tipe dreves gre, predvsem pa mora zaupati drugi osebi, ki sestavlja par, da jo bo pravilno vodila do cilja. Poleg zaupanja gre pri tej vaji za dojemanje hvaležnosti za vsa čutila, ki jih imamo. Ko odvzamemo eno, v tem primeru vid, najprej sledi neugodje nakar začnemo bolj uporabljati druga čutila; kar naenkrat boje slišimo, vonjamo, občutimo in začutimo. S tem tudi razvijamo čuječnost, ki je v današnji naglici in velikih pritiskih ne uporabljamo več.

Izredno pomembno je tudi to, da so vse vaje in izkušnje pospremljene z obilico humorja in krepkega smeha, kar v nas sprošča hormone sreče, ki so temelj našega zdravja in sreče.

S to vajo smo zaključili prekrasen in poučen sprehod po neokrnjeni naravi. Po dolgem, a lepem dnevu se z Žežlja odpravimo nazaj v dolino, medtem ko se spuščamo, lahko uživamo v prekrasnem razgledu na belokranjsko lepotico. Odpravimo se še do čisto zadnje postaje, to je lično prenovljen Viniški Grad, ki ponuja marsikaj – od odlične hrane do prijetnega ambienta. Za čisti konec si privoščimo hladno, zasluženo pijačo in se pogovorimo o izkušnji, strnemo misli za nove ideje in dodatno okrepimo odnose.