Zakaj rabimo denar  

ČE PREBEREŠ ME DO KONCA, ČAKAJO TE NOVA VRATA. 

Zakaj rabimo denar

Ko je Gal naslednjič stopil v Hišo tisočerih vrat, so se vrata odprla skoraj sama od sebe. Tokrat so ga vodila do hodnika, kjer so na tleh ležali kovanci, gumbi, školjke, kamenčki in celo posušeni kostanji.

Na koncu hodnika so bila vrata z napisom:
»Soba menjav.«

V sobi je sedela deklica, ki je na mizo zlagala kruh, jabolka, čevlje in knjige. Poleg nje je stal star gospod z dolgo brado, ki je tehtal zlate kovance, zraven pa majhen škrat, ki je v vrečki štel barvne papirčke.

Gal je vprašal:
»Zakaj sploh rabimo denar? Zakaj si stvari ne bi kar dajali?«

Deklica se je nasmehnila.
»Nekoč je bilo res tako,« je rekla. »Če si imel jabolka in si želel kruh, si jabolka zamenjal za kruh. Temu so rekli menjava.«

»Ampak,« je dodal gospod z brado, »kaj če je pek ravno sit jabolk?«

Gal je pomislil.
»Potem menjava ne deluje.«

Škrat je veselo prikimal in stresel vrečko.
»In takrat so si ljudje izmislili denar. Ne zato, ker bi bil čaroben, ampak zato, ker pomaga, da se lažje dogovorimo.«

Na mizi se je pojavil kovanec.
»Denar je kot obljuba,« je nadaljevala deklica. »Pove: nekaj sem naredil ali dal – in to lahko kasneje zamenjam za nekaj, kar potrebujem.«

Gal je vzel kovanec v roko. Bil je hladen, a ni imel nobenega vonja, okusa ali oblike sanj.
»Ampak denar sam po sebi ni kruh,« je rekel.

»Res je,« je tiho odgovoril gospod. »Denar ni cilj. Je le most.«

»Most med ljudmi,« je dodal škrat.
»Če ga uporabljaš za pomoč, pravičnost in deljenje, je dober most. Če pa pozabiš na ljudi, se lahko most spremeni v zid.«

Soba je za trenutek postala zelo tiha.

Ko je Gal zapuščal sobo, je na vratih zagledal napis, napisan z drobnimi črkami:

»Denar je orodje, ne pa srce.
Srce vedno ostane pri ljudeh.«

Ko so se vrata zaprla, je Hiša tisočerih vrat spet tiho škrtnila.
V svojo zbirko je dodala novo vprašanje – takšno, ki ne išče le odgovora,
ampak tudi razmislek.

In Gal je vedel, da se bo vanjo še vrnil.