Princesa in jaz

ČE PREBEREŠ ME DO KONCA, ČAKAJO TE NOVA VRATA. 

V zgodbi Princesa in jaz nas pisatelj popelje v nostalgično pripoved o očetovi ljubezni do svoje male princese. Od njenega rojstva, ki ga primerja z nastankom novega vesolja, do preprostih, a dragocenih trenutkov, ko se skupaj odpravljata na sprehode ob morju, se prepleta nežnost in iskrena ljubezen. Zgodba poudarja minljivost časa in očetovsko vez, ki ostane neuničljiva, ne glede na preizkušnje. Preko nežnih besed in simbolov, kot je abeceda, ko oče poskuša naučiti svojo princesko, se zgodba dotakne tudi globljih vprašanj življenja, ljubezni in sreče. 

Princesa in jaz

Seveda bi moral začeti prej, morda z vesoljem, a kaj napisati drugega kot:

                                       rojstvo je čudež!

In kako je nastalo vesolje? Tisto o velikem poku, o teoriji, da je bilo vesolje zelo vroče, gosto in majhno. Pred štirinajstimi milijardami let pa se je eksplozivno razširilo. Toda zakaj? Mar ni dovolj, če se človek kdaj pa kdaj ob večerih ali nočeh zazre v zvezdno nebo. A nekaj je gotovo:

                                   vsako novo rojstvo je novo vesolje! 

                                                                                                                                             Kot je tudi res, da vsak človek ob rojstvu dobi svojo zvezdo na nebu. 

Srečno ali nesrečno, saj veste kako pravijo: ta se pa rodil pod srečno zvezdo.

No, ko se je rodila moja Princesa je vse nebo zatrepetalo in zvezde se veselo zaploskale.  Zakaj moja? 

Morda zato, ker je morda ob rojstvu imela konček odseva mojih oči, malček mojih las, kakšno podobno potezo na prelepem obrazu, ki je namesto joka sijal in se smejal. Resnično, pravijo že tako, da otrok ob prihodu na svet vsaj malo zajoka. Moja Princesa pa se je zasmejala. Seveda pa ni bila samo moja, največ je bila od zvezd. Kljub tisočim željam sem ji želel predvsem eno:

                              naj nima mojega nemirnega in nesrečnega srca!

In čemu takšne temne misli ob tem, da je njen prihod razsvetlil ne samo sobo, ampak ves svet?

Zato, ker je pač usoda določila, da se rodim pod zelo, zelo nesrečno zvezdo, Kako srečen bi bil, če bi bila vsaj Zvezdica Zaspanka.

Če ste kdaj opazovali lastovke, kako skrbno pripravijo gnezdo za male lastovice, kako par vestno skrbi za svoje mladičke, kako jim izmenično nosi hrano in jih varuje?

Do tistega trenutka, ko lahko same poletijo v nebo. 

Ljudje pa, daleč zadaj smo za lastovkam in mnogo, mnogo živalmi.

Ker pač je tako, če se rodiš pod nesrečno zvezdo in si ptiček brez gnezda, ostaneš nekje v sebi ranjen. Nikdar več se te rane ne zacelijo.

Ker o ljubezni je ena sama resnica:

                                             je ali je ni!

A naši otroci niso naši, morda jih objamemo in se dotaknemo za kratek trenutek, potem gredo po svoji poti. A vendar jih nosimo v svojem srcu na vekomaj.

Torej, je sledil zlati trenutek in čas, ki sva ga preživela s Princeso.

V malem obmorskem mestecu so po tleh posejani starodavni tlakovci. In tako, ko sva se s Princeso odpravila sprehod, je bila potrebna samo minuta, da je Princesa zaspala. Niti toliko ni počakala, da bi kot večkrat pomahala galebom, ki so se zibali na čipkah valov. Seveda, ja, je bila prej previta in nahranjena. Mnogi so pripovedovali, da druge princese vedno nekaj zahtevajo, da jih budijo sredi noči, da jih napenja in bi brez kamiličnega čaja s kumino le težko nazaj zaspali. Ni izmišljotina, Princesa je bila zdrava in zadovoljna, ko si ji pred očmi pomahal s kakšno igračo se je vsakič nasmejala. Ampak. prav vsakič.

Seveda je prišel čas, da bi Princeso dali ki drugim princem in princesam v jaslice ali vrtec. Od daleč sem jo opazoval v skupini in resnici na ljubo, prvič sem jo videl nezadovoljno in nesrečno. Odločitev je bila lahka in Princesa je večino časa do šole, ostala doma.

Tisto drugo leto so glasovi postali besede in ati, mami, pika poka, mnjami ami, papi in podobno je počasi dobivalo smiselna vprašanja. Čas hitro pelje čez nas, če pa je še zlat, še hitreje.

Kako bi pozabil na prve Princesine korake? Na prve padec in buško na čelu? Na prve solze in jezo? Na prva težka vprašanja?

Oči, kaj je to zaupanje? Kaj sreča? Kaj ljubezen? 

Ko je Princesa dopolnila tretje leto, sem poskušal z abecedo:

                 seveda pa ni šlo vse gladko!

A , kot ata, avion, avto, a na nas gleda prvi, kako dober je ananas.

B, kot brat, bolha, breza, beli, beli sneg, mehka roka, ki nas boža.

C, kot cece muha, ciklama, copati na cof, ceste, ki jih nariše morje.

Č, kot čebelica, češnja, čarobna, če prisluhneš kdo tam poje, čiv, čiv.

D, kot dobrota, darilo, dihur, dober dan gospa sreča.

E, kot elektrika, energija, epigon, ej pazi, si kot slon.

           Oči, oči, ne več, ne več, greva na morje!

Kaj naj bi, šla sva in tam nadaljevala.

F, kot frnikola, fazan, fižol, fanfare odmev iz gradov.

G, kot glasba, galebi, gramofon, gore, ki poljubljajo oblake.

H, kot helikopter, hlev, hijacinta, hiša lepa, naš lepi dom.

I, kot iglu, igla, iskra, igra, v jutru lepih sanj..

J, kot jajce, jok, jagoda, joj, joka mala Princeska.

       Oči, oči, greva plavat, oči, oči glej ladjo!

Kljub vsemu sem vztrajal.

K, kot kit, kitara, kontrabas, kovček, kam potuješ, kam?

L, kot lipa, lepota, labod, lahko, lahko nočko.

M, kot morje, mir most, mami, mama, naša lepa mamica.

N, kot noj, nalivnik, nilski konj, nocoj pa oh, nocoj.

O, kot otok, obala, otrok, očala pazijo na oči.

P, kot pismo, pesem, pižama, pazi, pazi, pikapolonica.

                Oči, oči, joj kako sem zaspana!

In sem ji šepetal naprej.          

R, kot riba, raca, rabarbara, besen sem kot ris.

S, kot slon, solza, samota, sanje skrivnostne to noč.

Š, kot šivanka, šopek, škatla, šipkov dobri čaj.

T, kot trava, tramvaj, trobentica, tovarna čokolado, ojoj.

U, kot uho, ulica, usta, upanje naj nas ne zapusti.

V, kot veriga, voz, veverica, vlak domišljije ves čas vozi.

Z, kot zibelka, zob, zvon, zmajčkov zaklad besed.

Ž, kot  žirafa, žeton, žafran, življenja čudežna je pot. 

Pogledal sem spokojno miren Princesin obraz. Za hip, dva se je nasmehnila in obrnila na bok ter globoko vzdihnila.

Kmalu, kmalu je sama črkovala in brala, z besedami na vrtove domišljije odpotovala. Tako je najin zlati čas s Princeso hitro, hitro potekel. A vem, da ne ona ne jaz nisva ga pozabila.

Zdaj je ona stopila na čelo vrste, tesno k sebi stiska svojega Princa - Robina. No ja, tudi in je malo moj. 

In seveda največ od zvezd. 

Zgodbico je napisal slovenski pisatelj Franjo Frančič.