Paketomat in Pokémoni 

ČE PREBEREŠ ME DO KONCA, ČAKAJO TE NOVA VRATA. 

Pomlad je. Čas je za nove igre. 

 Paketomat in Pokémoni

Tako sončnih prvomajskih počitnic že dolgo nismo imeli! In tako dolgih tudi ne. Devet dni brez šole, brez vrtca – kot bi nekdo pomotoma podaril en teden poletja že sredi pomladi.
Tudi Galova mama si je vzela dopust. In jaz tudi. Medtem ko sta z Galom doma zavihala rokave in se lotila pomladnega čiščenja, sva se z njegovo mamo skrivaj dogovorili za posebno presenečenje.
Prvi namig presenečenja je bil že moj obisk. Ko sem pozvonila pri vratih, je Gal odprl s prašno krpo v roki. Zavpila sem: »Presenečenje! Prišla sem pogledat tvojo policijsko postajo, ki si jo sam sestavil!«
Gal je zavriskal in skoraj hkrati navdušeno oznanil: »Znam rolati!« Potem mi je v nekaj minutah pokazal svojo novo spretnost, skrivne zaklade in vse kotičke, ki jih je pripravil v svoji sobi. Čutila sem, da bo to dan, ki si ga bova zapomnila.
A presenečenj še zdaleč ni bilo konec.
»Mogoče bom po praznikih dobil Pokémon album!« je rekel, ko je njegova mama pogledala v telefon in veselo vzkliknila: »Pravkar sem dobila sporočilo – album je že v paketomatu!«
»Kje? V pepeketomatu? Kaj pa je to?« je vprašal Gal s široko odprtimi očmi.
»Paketomat je tak avtomat, kamor poštar pusti paket. Ko imamo čas, ga lahko gremo iskat,« mu je razložila mama.
Gal je hipoma obul rolerje. Mama mu je pomagala zapeti ščitnike, na glavo si je nataknil čelado, jaz pa sem se nasmehnila: »Luka je imel prav, ko mi je rekel, da si kot Robokop!«
»Kaj pa je Robokop?« je zanimalo Gala.
»Človek, ki je napol stroj, napol policist – in popoln junak,« sem mu razložila.
»Aha!« je pokimal in mi že kazal nove rolerske trike.
Ko smo prišli do paketomata, nas je tam čakal ogromen paket – skoraj kot škatla za torto, a veliko bolj resno zapakirana. Album je bil ovit, zaščiten in prelepljen z lepilnim trakom z vseh strani. Odpiranje je postalo posebna misija: trak se je lepil na mizo, stole, Galovo čelado in celo na moja očala. Kot da se ne bi želel ločiti od škatle!

»Veš kaj? Znebiti se morava vse te embalaže. Kartoni, papirji, najlon … najti morava kontejner za karton,« sem predlagala.
»Si pozabila, kje je? Prej sva šla mimo!« me je opozoril Gal, kot pravi navigator.
Ko sva se vrnila domov, je Gal takoj odprl album in začel urejati prve pokémone. A njegovo navdušenje se je malo razblinilo, ko je ugotovil, da je album skoraj prazen.
»Poglej, komaj kaj kart imam. Maj in Oliver jih imata več … jaz ga ne bom nikoli napolnil,« je rekel rahlo potrto.
»Veš, v tem je čar zbiranja – traja več let! Karte si izmenjuješ s prijatelji, si jih priboriš pri igri … in veš kaj? Lahko jih tudi sam narišeš in dodaš v album. Izdelal bi lahko svoj svet, svojo zbirko!«
Dogovorila sva se, da bova še naprej risala svoje Pokémone. Vsak bo imel svoj ročno izdelan set – poseben, enkraten in samo najin.