Otroštvo pred 60 leti 

ČE PREBEREŠ ME DO KONCA, ČAKAJO TE NOVA VRATA. 

Pred natanko šestdesetimi leti sem bila tudi jaz stara šest let – prav toliko kot vi danes. In veste kaj? Tudi mi smo se zelo radi igrali. Naše otroštvo je bilo drugačno, pa vendar zelo podobno vašemu.

Takrat nismo imeli tablic, računalnikov in telefonov v žepih. Imeli pa smo veliko domišljije, prijatelje in čas za igro. Igrače so bile preprostejše, a za nas zelo dragocene. Imela sem lego kocke, iz katerih sem gradila hiše, gradove in včasih kar celo mesto. Imela sem punčko, ki je v sebi skrivala majhno ploščo – ko si ji vzel dudo iz ust, je rekla: »Ma-ma!« To se mi je takrat zdelo čisto čudežno.

Risali smo s svinčniki in barvicami v zvezke in barvanke. Lahko smo se učili risati črte, kroge in prve črke. Starši so nam radi kupovali slikanice za učenje branja. Jaz pa jih nisem vedno brala – velikokrat sem si iz njih naredila obzidje ali hišico in si izmišljala svoje zgodbice. Sedela sem na tleh in se pogovarjala sama s seboj, kot da imam pravo gledališče.

Ko je zapadel sneg, smo vzeli lesene sanke in se sankali po hribu, dokler nas ni zazeblo v roke in lica. Poleti pa smo skoraj ves čas preživeli zunaj – na igriščih, kjer so bila igrala iz pobarvanega železa: tobogani, vrtiljaki, bradlje, lestve za plezanje in vedno tudi velik peskovnik.

Igrali smo se veliko iger: zemljo krast, med obema ognjema, en-dva-tri zvezda, kafe in še mnogo drugih. Vsak je kdaj malo spremenil pravila in včasih smo se zaradi tega celo skregali — a smo se kmalu spet pobotali in se smejali naprej.

Deklice smo se rade držale za roke in plesale v krogu. Ena je bila na sredini in je izbirala “najlepšo”, medtem ko smo pele:

Rdeče češnje rada jem,
črne pa še rajši,
v šolo tudi rada grem,
vsako leto rajši,
ti si lepa, ti si lepa,
ti si pa najlepša.

Tudi televizijo smo že imeli, a sprva le nekateri. Jaz sem hodila gledat k sosedom. Ko smo jo dobili doma, je bil to pravi praznik! Poleg tega smo poslušali radio in imeli gramofon, na katerem so se vrtele plošče z glasbo. 

Po cestah so vozili avtomobili, ki smo jim rekli balile, še več pa je bilo vešp – motorjev, ki so prijetno brneli in bili zelo priljubljeni.

Igrali smo se tudi gumitvist – to je bila elastika, raztegnjena med dvema otrokoma, tretji pa je preskakoval po določenih pravilih. Imeli smo prava tekmovanja! Fantje so nas včasih nagajivo presenetili in elastiko naenkrat spustili, da nas je ošvrknila po nogah — me pa smo vriskale in se smejale.

Čeprav je bilo življenje preprostejše, smo bili zelo srečni. Otroci se pravzaprav nismo veliko razlikovali od vas danes. Tudi mi smo se radi igrali, smejali, tekali, si izmišljali zgodbe in preživljali čas s prijatelji.

Res pa je, da takrat še ni bilo pametnih telefonov. Le redke, bogatejše družine so imele telefon na vrvico z vrtljivo številčnico.

Ampak veste kaj? Imeli smo nekaj zelo pomembnega – drug drugega in veliko časa za igro.

In ko danes gledam vas, kako se igrate, se spomnim, da je otroštvo vedno lepo – ne glede na to, v katerem času živiš.