Gal in Evelin

ČE PREBEREŠ ME DO KONCA, ČAKAJO TE NOVA VRATA. 

(Ta zgodbica se dogaja takoj po času, ko se ljudje niso smeli družiti med sabo.

GAL in EVELIN sta se rodila ravno takrat, ko je povsod na zemlji razsajala strašna bolezen, tako strašna je bila, da so se ljudje lahko družili le v družini, še babic in dedkov niso smeli obiskovati. Tu in tam so se izmuznili iz hiš, in če so koga srečali, so se mu izognili v velikem krogu in si samo prikimali v pozdrav. Njima se je svet zdel zelo zanimiv, čeprav sta večkrat slišala govoriti odrasle, da nikoli več ne bo tako lepo, kot je bilo včasih.) 

Tu se zgodbica zares začne. 

Gal je, skupaj z mamo, živel v majhnem obmorskem mestu. Njuna hiša se je držala drugih hiš v dolgi in ozki ulici. Za hišo se je skrival velik vrt, kjer se je lahko igral. No, vsaj njemu se je zdel velik. 

Bilo je pozno poletje. Gala je obiskala sestrična Evelin. Bil je še zadnji teden počitnic pred odhodom v vrtec. Čeprav sta se rada skupaj igrala, sta se včasih tudi pričkala, morda zaradi igrače, morda ker sta drug drugega motila pri kakšnem resnem opravilu, ali iz čistega dolgočasja, in to tako zelo, da se je njuno vpitje slišalo čisto na drugi konec dolge ulice. 

“Nemogoča sta … Kaj, ko bi šli na izlet?” je vprašala Galova mami in nadaljevala: “Morda bi lahko šli na Kraški rob,” in ne da bi počakala na njun odgovor, hitela pripravljati košaro za popoldansko malico. 

Sedli so v avto in se odpeljali. Sonce je še vedno močno pripekalo in Gal in Evelin sta v avtu zadremala. V polsnu sta slišala le rahlo brnenje avtomobila, ko se je avto ustavil in odpiranje vrat ju je prebudilo. 

“Evooo, prišli smo!” sta rekla, skoraj istočasno.
“Tu je vas in hodili bomo do cerkvice. Tam nekje bomo imeli piknik,” je rekla mami.

Pot do cerkvice se je vlekla, saj sta Gal in Evelin po poti ustavljala in videla strašansko veliko zanimivih reči. Zdaj so bili zanimivi kamni, pa divje rože, drevesa in grmovje in debla ter pisani metulji in kakšna čebela ali čmrlj je pribrnel mimo. In včasih je bil Gal tako zelo utrujen, da ni mogel hoditi, potem je bila Evelin tako lačna, da prav tako ni mogla hoditi, še kasneje pa sta bila tudi zelo žejna. Močno utrujeni so le prispeli do cerkvice. Pred njo je bil širok travnik, kjer je mami raztegnila odejo in nanjo položila košaro z malico. Najedli so se, odžejali in Gal ter Evelin sta se že domislila novih iger, mami ju je pustila na miru. Med tem časom je nabrala cvetočo divjo deteljo in začela spletati naglavne venčke. 

Na obrobju travnika je rasel hrastov gozdiček, pod drevesi pa je bilo mnogo zelenih grmičkov s stebli, ki so imeli plod s tremi razprtimi mešički z rjavovijoličnimi semeni, podobni tic tac bombonom. 

Gal je eno zrnce vzel iz mešička, ko je zaslišal: “Hej, ne me žgečkati!” 

“Saj te ne žgečkam,” se je obrnil k Evelin: “Poglej, to je seme.” 

“Kako lepo se blešči!” je pripomnila Evelin. 

“Hi, hi, resno mislim, zelo sem žgečkljiv,” sta zaslišala otroka, ki sta od začudenja ostrmela, kajti na Galovi dlani sta zagledala fantiča, ki se je na glas krohotal. 

Zdaj je Gal popolnoma obmiroval in fantič se je prenehal smejati, rekel je: “Sem Fridek, tale, ki se skriva za mojim hrbtom, je Fridika. Na pomlad bova zrasla v cvetlico potoniko!” 

“Najin cvet je rožnate barve, take, kot je majica te deklice! ” se je zdaj oglasila še Fridika in s prstom pokazala na Evelin in dodala: “Vidva sta najbrž človeška mladiča!” 

“Ne-eee. Nisva človeška mladiča, jaz sem Gal, fantek, in to je Evelin, punčka!” je rekel Gal. 

“Če vaju posadimo v lonček z zemljo ali na vrt, ali bi zrasla v cvetlico?” je vprašala Evelin. 

“O, seveda, seveda. Res bi si rada ogledala svet, o katerem nam je pripovedoval najin oči,” ji je odgovoril Fridek. 

Tako sta se Gal in Evelin pogovarjala s semenom. Fridika jima je rekla, da bi zelo rada videla, da bi se preselila v mesto kar vsa njihova družina, saj je bilo v mešičku ploda kačje rože še veliko semen. Otroka sta si razdelila semena na polovico in jih spravila v žepek. Semena so poskakovala v njunih žepih in komaj so čakala, da odrinejo. Veselili so se vožnje z avtom in Fridek je zavriskal: “Huuraaa, nove dogodivščine nas čakajo!”, ko se je zaslišal mamin glas: “Gaaal, Eveeelin, kmalu se bo začelo večeriti, pohiteti moramo v dolino, da nas ne ujame noč!” 

Odrinili so proti dolini in pot navzdol je bila lažja. Hitro so prišli do avta in kmalu so prispeli domov. Gal in Evelin sta bila zadovoljna, o dopoldanski sitnobi ni bilo ne duha ne sluha, ves čas sta se smejala in tudi semena so se hihitala, ker sta jih Gal in Evelin neprestano ogledovala, božala in žgečkala. 

Doma sta stekla takoj na vrt, mama pa je med tem časom pripravljala večerjo. Gal je na prosti gredici skopal plitko jamico, kar z rokami. Nato sta položila semena v vrsto in ju zasula z zemljo. Fridika je še zavpila: “Ne pozabi nas zaliti!” Evelin pa je na vrtu našla pozabljen lonček, v katerega je posadila semena. 

Minilo je poletje, nato jesen in tudi zima. Med tem časom, sta Gal in Evelin skrbela za semena, pridno sta jih zalivala in se ves čas pogovarjala z njimi. Na pomlad so najprej pokukala stebelca in nato listi in se razširili v majhne grmičke. Pozno spomladi so se razprli cvetni lističi prelepe rožnate barve. Gajeva mami je nejeverno odkimavala z glavo: “Le kako so se znašle divje potonike v našem vrtu?” in Gal se je navihano namuznil. Z Evelin sta se dogovorila, da bo to njuna skrivnost. 

besedilo (2022) in ilustracije (2023): Vanja Čibej