ČE PREBEREŠ ME DO KONCA, ČAKAJO TE NOVA VRATA. 

AZIJA - Vlak, ki je dihal

Nad oblaki, kjer se sneg srečuje z nebom in kjer tišina zna šepetati starodavne pesmi, je ležala skrita postaja. Nanjo ni vodila nobena cesta – našel si jo lahko samo, če si zaprl oči in si to res močno zaželel.

Na tej postaji je stal vlak, ki je dihal.

Ni bil navaden vlak. Njegove vagone so prekrivali vzorci mandal, njegova okna so bili krogi iz obarvanega stekla, kolesa pa so se vrtela tiho, kot da ne motijo snežink, ki so padale okoli njih. Ko je vlak zadihal, se je iz dimnika dvignil oblak v obliki zmaja, ki je lebdel nad Himalajo kot stražar.

Deklica po imenu Tara, ki je živela v tibetanski vasici, je nekoč v snegu našla majhno zlato vozovnico. Na njej je pisalo:

Hiša tisočerih vrat odpira pot v svetove. Vkrcaj se ob polni luni.

Tara je čakala. Ko je luna postala popolna in bela kot mleko, se je obula v tople volnene čevlje, si ovila šal okrog ušes in odšla do kraja, kamor jo je vodil njen notranji kompas.

In tam je stal vlak. Čakal je samo njo.

Ko je vstopila, je zagledala druge otroke – dečka iz Nepala, deklico iz Mongolije, fanta iz Kitajske. Vsak je s sabo nosil nekaj: eden je imel majhno budistično zastavico, drugi čaj iz domače zeli, tretji pa zmajčka iz papirja. Vsak je nekaj prinesel – in vsak se je nekaj namenil odkriti.

Vlak je speljal in začel pot skozi Himalajo. Pluli so skozi ledene tunele, mimo molilnih zastavic, ki so plapolale v vetru, skozi mesta, kjer so templji stali kot modreci, ki čuvajo skrivnosti sveta.

Med vožnjo jih je obiskala modra panda, ki je delila zgodbe vsem, ki so jo hoteli poslušati. »V vsakem gorovju spi zgodba,« je rekla. »In vlak ve, katere vas zanimajo.«

Otroci so se učili: o jakih, ki nosijo tovore visoko v gorah, o menihih, ki molčijo v iskanju notranjega miru, o snežnih leopardih, ki stopajo tiho, kot misli. Medtem pa je vlak dihal, dihali so tudi oni – skupaj z naravo.

Ko so prišli do konca poti, se je vlak nežno ustavil ob drugem skritem peronu, pod zvezdnatim nebom. Tara je izstopila z občutkom, da zdaj razume nekaj, česar prej ni. Ni bilo treba besed. Samo pogled med otroki in stisk roke ob slovesu.

Ko se je zbudila naslednje jutro, je na njenem oknu visela molitvena zastavica, ki je ni nikoli prej videla. In na njej je pisalo:

Naj te vodi dih sveta.