Žan je živel v majhni vasici pod žuborečim slapom. Bil je radoveden deček z žametno žogo, ki jo je dobil od starega očeta. Vsak dan je z njo izvajal trike in jo podajal pticam, ki so z veseljem sodelovale v igri.
Nekega dne pa je žoga odskakljala čez potok in izginila v živo zelenem grmovju. Žan se je podal na iskanje, srečal je želvo Živo, ki mu je s svojo počasnostjo pokazala, da včasih ni treba hiteti. Skupaj sta našla žogo – zagozdeno med žerjavi, ki so jo hoteli vzeti s sabo. Žan jim je razložil, kako mu pomeni, in žerjavi so mu jo z veseljem vrnili. Od takrat Žan še bolj ceni vse, kar ima – in vse, kar pride s potrpežljivostjo.
Žan ob jezeru žvižga v korak,
žaba Živa mu reče: "Zdaj čas je za skok!"
Žametno žogo mu vrže v zrak,
Žan se požene in jo ulovi!
Žubori slap in sonce žari,
Žan in žaba sta prava junaka dni.
"Življenje je lepo!" rečeta -
Že v travi skupaj počivata.