S kolesom na Belopeška jezera



Ena lepših kolesarskih poti je zgornjesavska, speljana po nekdanji železniški progi iz Mojstrane skozi Kranjsko Goro v Italijo. Najlepše je kolesarit dopoldne med tednom, ko ni toliko prometa. Le redkokdaj vzamem s sabo fotoaparat, saj poleti običajno vreme ni primerno za dobre fotografije. Razen po dežju. In tako je bilo sredi avgusta 2011. 

 
Mimo Gozd Martuljka (755 m/m), kjer je kolesarska pot za trenutek prekinjena, saj je nov most čez Savo še v delu. Obljubljen je za leto 2012.

 
Asfaltirana pot je speljana po slikoviti pokrajini, čez travnike z lepim razgledom na Špikovo skupino. 

 
Med potjo se vedno razveselim kozic, one pa mene.

 
Pot je rahlo navkreber, samo toliko, da je ves čas treba pritiskat na pedala, nič ne gredo samo od sebe.

 
V Kranjsko Goro vodi pot čez Trg na Gorici, potem pa skozi vas do smučišč.

Pogled na kranjskogorska smučišča, mimo katerih kolesarska pot vodi proti podkorenski oz. Vitranški strmini.

Na desni se pogled ustavi v vasici Podkoren, pot pa nadaljujem naprej do Zelencev. Odcep za Zelence ni označen. Kot, da si ne želijo prevelikega obiska. Gre za zaščiteno območje, zato je tako prav. Razgled z lesene brvi pa prečudovit...

           


  
Peljem se 100 naprej, kjer je dobro vidna smerna tabla z zavajajočim napisom Zelenci, ki pa je le pot do okrepčevalnice in je speljana "po kopnem" in res nič posebnega (slika je pogled nazaj)

 
Kot vedno si tudi tokrat privoščim počitek na enem od počivališč ob kolesarski poti. 

5 min počitka v senčki in že se opravim naprej proti Ratečam. 

  
Na moji levi je lep pogled na Julijce in cesto, ki vodi v Planico. Sledim kolesarski cesti proti Italiji. 

  
Na desni se mi prikaže čudovit prizor Rateč z odsevom v presihajočem jezeru Ledine. 860 m/m

  
Potem pa čez polje proti Italiji (pogled naprej in pogled nazaj).

  
Tako, smo že na italijanski strani. Te krave so zagotovo slovenske, ker pa se pasejo v Italiji so si privoščile siesto.

 
Da smo v drugi državi je vidno tudi iz cestnih označb, ki so v Italiji rumene. To vsekakor popestri monotonost vožnje po ravnini. 

Do te točke običajno porabim uro vožnje vključujoč 2 kratka postanka. Pot se razcepi na dve: 
- proti Belopeškim jezerom 3 km
- proti Trbižu 9 km (pol urce)

1. Proti Belopeškim je kolesarske poti dober kilometer in potem še vzpon po cesti, ki ga običajno ne zmorem v celoti. 

Trud je poplačan s čudovitim pogledom na spodnje jezero (930 m/m). Do zgornjega pa še malo gor in dol. 

  


2. Pot v Trbiž poteka tako kot po slovenski strani - po nekdanji železniški progi. Proti Trbižu (750 m/m) se nekoliko spusti, pravzaprav toliko, da sploh ni potrebno nobenega napora, gre kar samo. Običajno je tudi poleti toliko hladno, da vetrovka ni odveč. 

  
Pot je speljana čez ničkoliko mostičkov, ta je eden večjih. Ustavljanje na njem seveda ni priporočljivo, razgled pa je malce strašljiv. 

  
Malo gor, malo dol, čez mostičke, pod tuneli - pot ni niti malo dolgočasna. Skoraj smo že na cilju.

  
Prečkali smo železnico in avtoceste, pot se je združila s kolesarsko potjo iz Avstrije.

  
Pod menoj na levi je Spodnji Trbiž s smučarsko skakalnico.

  
Zapeljem se le še čez most čez Vidussi  (pogled na spodnji in zgornji Trbiž) ...

... in že sem na cilju. Odpočijem si na klopci, ki nudi čudovit pogled na cerkev sv. Petra in Pavla

  
Pot domov je lepo označena. Izberem krajšo, 10 km do Slovenije. Skozi Avstrijo pa kdaj drugič, Koren je tokrat le še previsok zame. 



Comments