Vid Pogačnik‎ > ‎gorniski_vodnik‎ > ‎ostale_alpe‎ > ‎

Monte_Raut

MONTE RAUT, 2025 m 

Južna pobočja Monte Rauta
 
Jesen na južnih pobočjih Monte Rauta
 
Zemljevid območja
 
Clap del Paredach - vzhodni sosed Monte Rauta

Uvod

Pri vsej divjini Karnijskih Predalp je na jugu nekaj gora, ki so kar precej obljudene. Monte Raut se dviguje v dolgem obzidju, ki na jug prepada s strmim skalovjem, na sever pa je položnejše in močno zakraselo. V tem pogledu je precej podoben Monte Resettumu, masivu zahodno od njega. Ker se dviguje tik nad Furlansko nižino, je razmeroma lahko dosegljiv s ceste, ki povezuje Poffabro in Andreis. Razgled z vrha Monte Rauta je veličasten, zato je vzpon nanj že kar prava obveznost, če želite bolje spoznati to gorsko območje. Številni sosednji vrhovi so precej težje dosegljivi.

Monte Raut je v prvi vrsti cilj pohodnikov. Divjina tega ob-močja pa nudi tudi številne možnosti potepanja po orienta-cijsko zahtevnih brezpotjih, težkih lovskih prehodih in lažje-ga plezanja. Tri markirane poti se združijo na Forcelli Cap-ra, JV od vrha, od tam gre na najvišjo točko ena sama pot.

Kratek geografski opis

Južni rob Karnijskih Alp valovi nad Furlansko ravnino v obliki dolgega grebena. Južna pobočja teh gora so zelo strma in skalnata. Tudi masiv Monte Rauta pošilja na J divje skalnate stene, medtem ko je na sever precej bolj položen, a zaradi razmeroma nizke absolutne nadmorske višine tudi kar na gosto poraščen. Širše območje Monte Rauta je celo gorstvo med reko Cellina na jugu, Tor-rente Silisia in Lago di Selva na severu, Val Tramonti na vzhodu in Monte Ressetum na zahodu. Tukaj bom opisal samo ožje območje s samim vrhom Monte Rauta.

Cesta iz Poffabra na V v Andreis na Z gre čez sedlo, ki razdvaja vrhova Monte Jouf, 1203 m, in Monte Fara, 1342 m, na J in Monte Raut na S. To je Forcella di Pala Barzana, 840 m. Monte Raut se dviguje severno od sedla in ima obliko močne okrogle utrdbe. Z stene te utrdbe so zelo divje. Proti Andreisu z vrha padajo skalnate pečine, ki spodaj izginjajo v ozkih grapah. JV plat gore je pretežno travnata, tudi strma, a le na vrhu trave prekinjajo skalnate stopnje. Ta pobočja dosežejo glavni greben na Forcelli Capra, kjer gre na drugo stran najlažji prehod. Vzhodno od Forcelle Capra se greben nadaljuje s stenami Clap del Paredacha, 1854 m, 1840 m.

Medtem ko se s Forcelle Capra proti S spušča široka in dolga dolina, imajo SV pobočja Monte Rauta obliko zakraselega, ne preveč strmega pobočja, skoraj planote. Na njem so skalnate stopnje, teren je divji in zaraščen, v pobočju so številne vrtače in žlebovi in le nekaj opuščenih pastirskih in lovskih poti prečka to divjino. Na vzhodu dolino, ki pada s Forcelle Capra omejuje dolg, izrazit in skoraj raven greben, ki se spušča proti S. Imenuje se Crinal de Basson. Onkraj njega, v SV smeri je podobna dolina, v vrhu kare se nahaja Ricovero Casera Valine, 1344 m. A, kot smo videli, ta pripada že bolj goram na vzhodu in je za vzpone na Monte Raut manj pomembna.

Greben, ki se s Forcelle Capra dvigne na vrh Monte Rauta, se že toliko uvije, da od najvišje točke naprej poteka žev smeri proti severu. Po njem sem z vrha še videl iti markacije, ne vam pa, kje ga zapustijo, saj je v spodnjem delu greben divji in se nazadnje spusti na škrbino pod Monte Randelino, 1865 m. Ne bom se dosti zmotil, če bom rekel, da je območje S in SZ od vrha Monte Rauta zelo zapuščeno in tudi težko prehodno.

Nižje se na severni strani pobočja Monte Rauta spuščajo k umetnemu jezeru Selva. Čeprav do tja seže cesta, so okoliški predeli, še zlasti stranske doline, tudi zelo zapuščeni.

Z od Monte Rauta je soteska Rio de Raudelin. To je pravzaprav geološka prelomnica, ki pa ni več posebno aktivna.


Severna pobočja Monte Rauta
Vrh

Veličasten pogled z M. Rauta proti SZ – Dolomiti d'oltre Piave
Proti JZ: skupina Cimon del cavallo – Col Nudo
Razgled z vrha
 
Pojdite na Monte Raut v jasnem in čistem dnevu. Le tako se boste dodobra naužili širokih razgledov z njegovega vrha. Na jugu Furlanska nižina in hribovje nad njo – vse do Jadranskega morja. Na drugi strani Karnijske Alpe. Slikovita pa je tudi bližnja okolica.
Torej, proti JV čez prepade naše gore skoraj 1800 m nižje vidimo mesta in vasi v ravnini. Proti V valovi rob Karnijskih Alp. Na to stran in proti SV je pogled popolnoma odprt in seže vse do Julijskih Alp na obzorju. Proti SV in S vidimo vso divjino Južnih Karnijskih Alp in Predalp. Gore in grebeni so kot na paradi. Najbolj mogočen pa je pogled proti SZ. Tam se dvigujejo ostri in divji Furlanski Dolomiti. Monte Duranno je kakor kak Matterhorn, sosednja Cima dei Preti je visoka, z grebeni obdana trdnjava in severno od nje kipijo še preostali vrhovi. Kot vedno iz ozadja gledajo čeznje še »pravi« Dolomiti – Antelao, Pelmo, Marmolada, skupina Schiara in Dolomiti nad Bellunom. Zelo zanimiv je tudi pogled proti JZ. Globoko pod nami se blešči gladina jezera Barcis in nad njo, gledana z njene senčne strani, je celotna veriga Južnih Karnijskih Predalp, ki valovi od Cimon del Cavalla do Col Nuda.
 
 Furlanska nižina


Poffabro

Kako do tja?
 
1. V lepo mestece Poffabro (oglejte si ga!) lahko pripeljemo bodisi z juga, iz Maniaga, ali pa od vzhoda, iz Meduna v ustju Val Tramonti. Tudi Andreis je zelo lepo mestece, vanj in v Barcis tudi lahko pripeljemo iz Maniaga po lepi, široki cesti. Andreis in Poffabro sta povezana z ozko, asfaltno cesto, ki prečka Forcello di Pala Barzana, 840 m. To sedlo je prvo in najbolj prikladno izhodišče za vzpon na Monte Raut. Na vzhodni strani pod sedlom, na pol poti proti Poffabru, je še kraj, imenovan Pian delle Merie, 560 m. V njem je izhodišče druge poti, ki gre tudi gor proti Forcelli Capra.
2. Na severni strani, nad Lago di Selva, je drugo možno izhodišče za turo na Monte Raut. Na polotoku Panuch, na višini nekako 650 m, se z gorske cestice proti jugu odcepi markirana pot. Na izhodišče pripeljemo iz Val Tramonti. Na južni strani Lago di Redona prečkamo reko (čez jez), nato peljemo proti SW v Tamarat in Chievolis. Od tam nadaljujemo proti zahodu do Lago di Selva, spet prečkamo potok (čez jez) in peljemo naprej po južni obali.

3. Andreis je izhodišče za lažje pohodne ture v okolici mesteca, možno pa je iz njega tudi iti na Monte Raut. Vsi vzponi pa so zelo dolgi in zahtevni.
 
Pregled pristopov
 
1. S Forcelle di Pala Barzana, 840 m. Čez strmali stranskega grebena na opuščeno planino (Casera di Pala Barzana, 1119 m), nato po grapi Rio Grande in čez skalnati prag v njenem zgornjem delu na travnate strmali pod grebenom in na Forcella Capra, 1824 m. Nato po vršnem grebenu na najvišjo točko. Srednje zahtevna pohodna tura (EE, F+, po Švicarski težavnostni skali za pohodne ture bi bila ocena T3), 1200 m, markirano (št. 967), 3 h 30 min.
 
2. S Pian delle Merie, 560 m. Po poti proti SZ v strugo Ruga della Brenta, nato navzgor po travnatih strmalih pod stenami Clap del Paredacha in proti Z na mali travnati greben, kjer se pot združi s prejšnjo potjo (št. 967). V nekaj minutah na Forcello Capra in levo na vrh. 4 h – 4 h 30 min.
 
3. S severa. Turo začnemo na polotoku Panuch, nekako na 650 m. Po cesti in bližnjicah proti J. Na višini nekako 875 m se pot št. 967 odcepi s ceste desno (proti JZ). Vzpnemo se do nekdanje planine Basson in jo obidemo. Nad njo, nekako na 1300 m pot spet obrne proti J in po plitvi, široki dolini se povzpnemo na Forcello Capra. Nato desno po glavnem grebenu na vrh. Nekako 4 h 30 min.
 
4. Via dei Cacciatori di Andreis. To je nekdanji lovski prehod v sotesko Rio de Raudelin in iz nje ven navzgor in na glavni (severni) greben in na vrh. Lažje plezanje, zelo zahtevna orientacija! Le na nekaj mestih označeno z rdečimi pikami. Celotna tura je veličastna, vodi nas skozi divjino in premaga veliko višinsko razliko. 1600 m, 5 h 30 min.
 
Zgodba lovcev iz Andreisa. Lovci iz Andreisa so na območju Monte Rauta uprizarjali velike pogone na gamse. Gonjači so živali gnali v zatrep soteske Rio de Raudelin, tam pa so jih pričakali lovci. Ti so morali iti iz Albinsa visoko gor v stene Monte Rauta, nato pa po dveh policah prečkati celotno zahodno ostenje gore proti severu. Dostop na zgornjo polico danes uporabljajo redki plezalci, saj je z nje mogoč izstop na glavni greben in po njem na vrh Mounte Rauta.
 
5. Monte Raut skozi sotesko Rio de Raudelin. Tudi to je zelo zahteven in dolg vzpon po divjem svetu. V zgornji del soteske pridemo po prehodu, ki privede tja z najvišje točke Sentiero Naturalistico Monte Ciavač. Označena je z rdečimi pikami. Gre pod stenami Pale Pit in naprej čez južna pobočja Monte Castella, v številnih vzponih in sestopih. V 2 h 30 min dosežemo zgornji del soteske. Skoznjo oziroma ob njej nas pripelje nekaj plezalnih mest, tudi do III. stopnje zahtevnosti. Iz soteske na greben Monte Rauta sta dve varianti izstopa, ena, takoimenovana Zerbinatti smer, je lažja.
 
6. Vzpon na Monte Raut z juga. Običajen pristop - glej podrobnejši opis.
 
7. Sentiero Natura Monte Ciavač. Pri Monte Rautu velja opisati še nižje ture, ki jih po markiranih poteh lahko naredimo iz znanega izhodišča Andreisa. Prva je krožna pot okrog Monte Ciavača, sicer nepomembnega vrha, 881 m. Iz Andreisa gremo roti S po markirani poti v lep dolino Rio de lis Pales. Nekajkrat ga prečkamo, nato pa se proti desni dvignemo na razgledno škrbino S od Monte Ciavača, 800 m. Onkraj nje se pokrajina hitro spremeni. V številnih zavojih se pot spusti do Torrente Susabes, kjer nas čaka prva večja atrakcija krožne poti. Tik nad vodo kvišku kipijo navpične, narezane skalnate plošče – Faglia Periadriatica, znani geološki prelom. Ob vodi gremo mimo veličastnega geološkega spomenika, nižje pa zavijemo desno k majni cerkvici San Daniele in od nje dol v Andreis. Lahka tura, 480 m, 2 h 30 min. Te krožne poti se drži še manjša krožna pot bolj vzhodno – Sentiero Naturale Plangiaria-Albinis.
(Ingrid Pilz: Friulanische Dolomiten & Karnische Alpen. Verlag Carinthia, 2007.)
 
7. Forcella d'Antracisa. Lahka tura, 750 m, 2 h 30 min. Tura nas popelje v neobljudene predele nad Andreisom. Najlepša je spomladi, ko so pobočja razcvetena in še ni prevroče. Nad Andreisom prečkamo Rio de lis Pales, nato hodimo delo po gozdu, deloma čez strma travnata pobočja nad globoko vrezano dolino, dokler ne dosežemo sedla, 1173 m. Vzpnemo se še malo nad njo do lepega razgledišča pri križu. Vračamo se lahko čez Z pobočja M. Taront, 1320 m, kjer je eno izpostavljeno mesto, ki ga je treba prečkati. Z njega je lep pogled na jezero Barcis in na greben gora nad njim. Sestopimo v kraj Alcheda.
(Ingrid Pilz: Friulanische Dolomiten & Karnische Alpen. Verlag Carinthia, 2007.)
 
Planinske koče
 
Vzpon z juga ni dolh in ga lahko opravimo v polovici dneva. Na tej strani ni planinskih koč. Na severni strani masiva pa stoji Ricovero Casera Valine, 1344 m, vendar je v sosednji dolini in že bolj pripada sosednjemu vrhu - MOnte Rodolinu.
 
Kdaj na vrh? 
 
Na Monte Raut se je najbolje povzpeti v kopnih časih sezone, torej približno med junijem in oktobrom. Tudi zimski vzpon v dobrih razmerah ni zelo težak, imeti pa moramo popolno opremo in ne sme groziti večja nevarnost plazov (grape!). Pravzaprav severna stran gore izgleda tudi zelo primerna za smučanje, a odmaknjenost izhodišč je verjetno vzrok, da pozimi in spomladi tista pobočja precej samevajo. Zagotovo je tudi cesta na Panuch takrat neprevozna.
 


Pozno popoldne na vrhu


Slovo

 
Subpages (1): Monte Raut z juga
Comments