Vid Pogačnik‎ > ‎gorniski_vodnik‎ > ‎karavanke‎ > ‎

Vajnez

Vajnež, 2104 m 


 Vajnež od SV, s poti na Kozjak (Ovčji vrh)
 
 
Pomlad na zahodnem grebenu Vajneža

Pogled z grebena Belščice na vrh Belščice in značilne grape proti severu

Potoška planina

Belška planina s poti pod grebenom Belščice

Vrh Vajneža

Pogled z vajneža na Bled in okolico

Pogled z Vajneža na Vrtačo in Stol

Uvod

Čeprav se Vajnež z grebenom Belščice tesno navezuje na sosednji, višji Stol, je povsem samostojna gora, privlačna tako s slovenske kot z avstrijske strani. Smo torej na glavnem grebenu Karavank, v tem poglavju bom opisal območje med sedlom Medvedjak, 1698 m, in Vajneževim sedlom, 1972 m, onkraj katerega se že dvigujejo skale Potoškega Stola.

S sedla Medvedjak se glavni greben vleče najprej malo proti JV, nato pa zavije bolj odločno proti J. V tem delu je skalnat in razbit, nekoč je po njem šla označena in delno zavarovana pot, ki pa je v zadnjem času menda precej razpadla in nekateri prehodi (pozor krušljivost!) tudi že zahtevajo lažje plezanje. Greben se konča na vrhu Belščica (tudi Mali vrh), 2017 m, Z od Vajneža. Na vrh Belščice pa od Z pride še en, precej bolj pohleven greben. Spodaj nad Medjim dolom je še skalnat, zgoraj pa izgubi ostrino in je lepo prehoden. Markirana pot (transverzala) ga brez težav prečka izpod sedla Medvedjak.

Z vrha Belščice se do Vajneža vleče kar dolg in enakomeren, lahko prehoden greben, tudi imenovan Belščica. Proti J-JZ so tod izredno lepa smučarska pobočja, letna pot pa gre malo pod njim.

S in SV pobočja Vajneža pa so zahtevnejša – strma in skalnata. Tu smo že v osrednjem delu Karavank, kjer so te najvišje in povsem visokogorske. Stene sicer niso privlačne za plezanje, ne omogočajo pa poljubnih prehodov. Tako kot v območju Stola, so tudi tu številne strme grape, ki segajo prav do glavnega grebena. Razen tiste, ki pripelje na Vajneževo sedlo, te grape niso dosti obiskane, ker so prehodi na greben strmi, se jih izogibajo tudi turni smučarji.

Na naši strani je v spodnjem delu gorskega masiva nekaj lepih planin, ki jih povezujejo dobre poti. Nekatere so dosegljive z avtom, druge nudijo privlačne možnosti lahkotnega in razglednega pohajanja.

Dostopi

Dostopi s slovenske strani se začnejo v dolini Save. Na Z je dobro izhodišče Javorniški rovt, parkiramo Pri Žagi, ob potoku Javornik, 940 m.

Drugo dobro izhodišče na naši strani je Potoška planina, cca 1280 m. Nanjo pripeljemo po gorski cesti, ki se začne v Mostah in gre pod Valvasorjevim domom.

Tretje dobro izhodišče je Valvasorjev dom, 1170 m, ki ga tudi doseže gorska cesta.

S severa pa je domala edino izhodišče v dolini Rute/Baerental. Vanjo zapeljemo iz dravske doline pri Bistrici/Feistritz, nato pa peljemo do parkirišča pri planinski koči na višini 960 m.

Poti na vrh

1. Z Javorniškega rovta. Pot z Javorniškega rovta skozi Medji dol pod sedlo Medvedjak smo opisali že pri poglavju o Struški. Tam pridemo na transverzalo, ki pride z leve po glavnem grebenu Karavank. Markacijam sledimo proti JV v zatrep doline med obema stranskima grebenoma Belščice, nato pa se čez bolj strmo pobočje povzpnemo v desno, nato pa pot spet naredi ovinek in se v prvotni smeri povzpne tik pod vrh Belščice. Če nam zmanjkuje časa, je že ta lahko cilj ture, sicer pa nadaljujmo proti Vajnežu. Najbolje je iti kar po glavnem grebenu, transverzala pa gre malo pod njim. A ker gre na Vajneževo sedlo, moramo tudi z nje na primernem mestu čez trave zaviti na vrh. Tura je lahka in traja dobre 3 h.

2. S Potoške planine. To je najhitrejši in najkrajši dostop na vrh. S planine po razdrti cestici nadaljujemo še naprej, a le do vodnega zajetja (studenec Urbas), kjer se v desno navzgor usmeri nemarkirana steza (napis: "Belška planina"). Poti je ponekod malo težje slediti, večjih težav pa na njej ni. Najprej prečka pobočja v smeri proti Z in šele čez nekako 15 min se začne vzpenjati. V številnih zavojih gre gor skozi dokaj strm gozd, nato pa zgoraj spet prečka proti levi in slednjič izstopi na širne travnate planjave pod grebenom Belščice (kraj se imenuje Pri močilu – tam je manjše, vedno odprto zavetišče). Na levi vidimo kočo na Belški planini.

Na vrh greste po svoji presoji. Najbolje je že na začetku iti kar gor na greben in po njem desno na Vajnež. 2 h 30 min.

3. Od Valvasorjevega doma. Seveda se je od Valvasorjevega doma mogoče vzpeti po markirani poti pod vrh Stola, nato pa po grebenu prečkati proti Z na Vajnež. A tukaj bom opisal stezo, ki gre pod sam vrh Vajneža naravnost. V zgornjem delu je zelo strma in se pod Potoškim Stolom docela izgubi, a takrat smo že tik pod ciljem.

Od koče gremo po markirani poti proti Z (proti Potoški planini). Že po kakih 10 min jo zapustimo – začetek šibke steze, ki gre desno v gozd, je kar težko najti. V pobočju malo naprej pa je dobro razvidna in nekaj časa z orientacijo ne bo težav. Pot se vzpenja čez strma gozdnata pobočja. Uporablja prehod, ki je edini priporočljiv, saj so na desni melišča in pečevje Potoškega Stola, na levi pa skalnati odlomi, ki tudi preprečujejo prehod. Ko smo čez prehod, nas pot čez odprt teren, porasel z ruševjem vodi proti levi, ves čas pa se tudi vzpenja. V nadaljevanju nas bi pripeljala h kraju, imenovanem Pri močilu in še naprej na Hrašensko planino. Zato moramo poz zapustiti in se po svoji presoji povzpeti strmo navzgor na stranski grebenček, ki se s Potoškega Stola spušča proti Z. Pozor na strmih travah! Ko smo na grebenčku, je nadaljna smer jasno pred nami. Prečkamo pobočja na Vajneževo sedlo in v nekaj minutah smo na vrhu. Tudi to je zelo direkten, vendar strm pristop. Nikar po njem v snegu!

Vse opisane ture, pa tudi pot proti Stolu, je mogoče kombinirati v lepe krožne ture. Če smo prišli od Valvasorjevega doma, na primer, se lahko vračamo čez Potoški Stol, nato po poti naprej proti Stolu in na prvem primernem mestu strmo naravnost dol po ozkem traku dovolj finega melišča. To nas spodaj pripelje na markirano pot Valvasorjev dom – Prešernova koča.

4. Pristop s severa. Od Stouhütte gremo po markirani poti v zatrep doline, malo pod Celovško kočo pa zavijemo desno na širna melišča med Stolom in Vajnežem. Čez melišča se vzpenjamo (strmo) proti izraziti škrbini, kjer slutimo Vajneževo sedlo (malo levo od vrha Vajneža). Preden ga dosežemo, moramo premagati strmo in sitno pečevje v ozki grapi. To je tudi običajna smer priljubljenega (a kar zahtevnega) turnega smuka.

V dobrih razmerah pa izgleda na greben Belščice oziroma skoraj naravnost na vrh dostop omogočajo tudi dolge grape, na katere na poti od Stouhütte lahko zavijemo že veliko prej. Grape je lepo videti s spodnje slike (s SZ predvrha Kozjaka).

Severne grape Vajneža

Planinske koče

Izhodišča so navedena v poglavjih o Struški in Stolu. Pod grebenom Belščice je od izstopu poti, ki pride gor s Potoške planine, majhno, vedno odprto zavetišče.

Kdaj na vrh?

Na Vajnež gremo lahko v vseh letnih časih. Zimske ture so ustrezno daljše in zahtevnejše, kjer so prehodi bolj strmi, bodimo previdni. Vajnež je zelo lep turno smučarski vrh, tako z juga, kot s severa. Južna pobočja so zelo lepa na vrhu, malo manj so prijazni prehodi v spodnje dele. Turni smuk na sever je zahteven v območju pod Vajneževim sedlom, strma severna pobočja so tudi nevarna, kadar grozijo plazovi.


Comments