Zbor svečenikov sv. Pavla


Pozabljeni čedermaci

PDF OBLIKA                                                                                                                                                                        Tino Mamić 

 

 

Trije kraški duhovniki so konec leta 1919 dali pobudo, da se obnovi delovanje njihovega stanovskega društva. Virgil Šček, Ignacij Valentinčič in Anton Požar so bili pomembni člani takrat še svetovnonazorsko enotnega društva Edinost s sedežem v Trstu, ki je združevalo tako Slovence in Hrvate kot liberalce in krščanske socialce. 8. januarja 1920 je bilo nato v Sežani ustanovljen Zbor svečenikov sv. Pavla (ZSSP). ”Goriški duhovniki so združeni v društvu sv. Pavla, ljudstvo od njih čaka pomoči. Delali bodo tajno proti Lahom,” je takrat zapisal v svoj osebni dnevnik ljubljanski škof Anton B. Jeglič. V uvodniku prve številke svojega mesečnika Zbornik pa Ivan Rejec v bolj diplomatskem jeziku napoveduje, da se bodo ”zavzemali za narodne pravice slovanske manjšine v Italiji”.

Takoj po koncu prve svetovne vojne, ko je bilo »Avstrijsko Primorje« okupirano, so italijanske oblasti začele z raznorodovanjem “tujerodcev”. Fašizem se je v teh krajih pojavil pravzaprav že 1918 in ne šele 1922, ko je prišel na oblast. Prva tarča nacionalistov je bila Cerkev. Leta 1918 je bilo v zasedeni ”Julijski krajini” več kot 500 duhovnikov. Italijanske oblasti so zavrnile prošnje za državljanstvo vsem duhovnikom, ki niso bili rojeni na tem območju, in tako izgnale dobrih 70 duhovnikov.

Spomenica papežu

Takoj po ustanovitvi ZSSP so duhovniki pripravili spomenico in jo poslali papežu. Memorandum jugoslovanskih duhovnikov na ozemljih, okupiranih s strani Italije, sta zasnovala že pred ustanovitvijo društva msgr. Ivan Rejec, dekan v Tolminu, in Josip Abram Trentar, župnik pri Sv. Luciji (po vojni preimenovana v Most na Soči). Glavna zahteva je bila ustanovitev enotne nadškofije s sedežem v Gorici, ki bi obsegala vse etnično slovansko ozemlje. Zahteva je bila ostra, saj je nekaj slovenskih duhovnikov ni podprlo. Tržaški svetniški kandidat Jakob Ukmar in goriški nadškof Frančišek Sedej nista bila za spomenico zaradi iskanja sožitja z italijanskim življem. Zahteva ni bila uspešna. Vatikan naj bi se z njeno vsebino sicer strinjal, so namignili papeški diplomatski krogi, vendar je bila italijanska vlada proti.

Nadomestni učitelji

Organizacijsko je ZSSP deloval v odsekih. Vzroka za odseke sta visoko število duhovnikov (leta 1918 je bilo duhovnikov v Julijski krajini več kot 500) in velike razdalje med župnijami, ki so jih lahko premagovali le peš ali na vozu.

Odsek za šolstvo je skrbel za verski pouk in vzgojo otrok v slovenščini, ki je vse bolj izginjala iz javnega življenja. Do leta 1928 so oblasti premestile ali odpustile 600 od 820 slovanskih učiteljev. Vsa slovenska laična inteligenca se je skrčila na 50 odvetnikov in 15 zdravnikov, sporoča tajni anonimni obveščevalec vladi SHS, vendar dodaja, da ostaja ”še 272 slovenskih duhovnikov, katerih izobrazba je enaka akademski”. ZSSP je takrat sprejel sklep, da ”ne bodo nikoli slovenskih otrok potujčevali s krščanskim naukom v tujem jeziku”. Leta 1928 so v šolah prepovedali tudi verouk v slovenščini, zato ga je goriški nadškof Sedej prestavil v cerkve. Malo pred svojim prisilnim odstopom je izdal navodila, da se je pri cerkvenih obredih ohranila slovenščina, farne šole pa so otrokom dajale ne le versko, ampak tudi jezikovno in domoljubno vzgojo. Župnijske šole so delovale do ustanovitve partizanskih šol 1943.

“Edini intelektualni potencial v teh krajih je duhovščina, ki bi bila primerna za širjenje italijanizacije, saj je večina prebivalstva v teh krajih globoko verna. Žal pa so v teh krajih duhovniki praviloma nasprotni Italiji in vsemu italijanskemu. Velik je seveda njihov vpliv na prebivalstvo,” je poveljnik puljske fašistične milice zapisal v poročilu notranjemu ministrstvu leta 1931.

Boj čedermacev

Zgodba kaplana Martina Čedermaca se ni dogajala samo junaku Bevkovega romana, ampak vsem primorskim duhovnikom. Duhovniki so bili vse bolj v primežu med svojimi načeli in cerkvenim vodstvom, ki je velikokrat bilo povsem fašistično naravnano. Čeprav ne moremo kar povprek trditi, da sta Vatikan ali papež podpirala nacionalizem (fašizem), pa je gotovo, da slovenski duhovniki v večnem mestu niso imeli podpore. Kako naj sicer ocenjujemo cerkveno politiko, ki je odstranila najprej vse slovenske škofe, nato pa tudi vse, ki so bili do slovanskega življa strpni in pravični? Skupina slovenskih tržaških duhovnikov je ob prepovedi slovenščine izjavila, da v cerkvi ne bo nehala uporabljati slovenščine, ”niti če jim papež ukaže, ker je to v nasprotju z njihovo vestjo”. Ko so slovenščino prepovedali med obredi izven cerkva, so duhovniki začeli organizirati neme procesije.

Po prepovedi vseh slovenskih organizacij se je ZSSP umaknil v ilegalo. Duhovniki so skupaj z laiki in člani nekdanje Edinosti 1931 ustanovili Tajno krščanskosocialno organizacijo (TKSO), ki je s prostovoljnimi prispevki in s finančno pomočjo Jugoslavije vzdrževala vohunsko službo, šolstvo, knjigarne, tajno časopisje itd. Cilj TKSO je bil Zedinjena Slovenija.

Fašistična policija tajne organizacije ni nikoli odkrila.

Občutek za čas

“Primorski duhovniki so v tem obdobju imeli izreden čut za čas in enoten nastop, kar jim zavidajo tudi drugi duhovniki,” pravi zgodovinar Franc Kralj. Najboljši poznavalec cerkvene zgodovine v koprski škofiji razlaga, da duhovniki ”seveda pa niso bili jurišniki”, in opozarja, da se s TKSO zgodovinarji ne ukvarjajo veliko. Kralj opozarja, da nekateri vstajo kot edino obliko upora prikazujejo preveč mitološko.

Krona delovanja primorskih duhovnikov iz TKSO je zavzemanje za združitev z matico. ”V času, ko se odloča usoda Primorske, se slovenski duhovniki odločno izrekamo za Jugoslavijo, kajti režim se bo spremenil, državne meje pa bodo ostale,” je takoj po vojni rekel Anton Požar, mlajši soimenjak ustanovitelja Zbora. Meje ostajajo, besede pozabljamo.

 

 

Anton Požar: »Režim se bo spremenil, državne meje bodo ostale.« Foto: Tino Mamić

Ivan Rejec, policijska kartoteka iz seznama državi nevarnih oseb Vir: E. Pelikan, Tajno delovanje primorske duhovščine pod fašizmom, Nova revija 2002

Virgil Šček, pobudnik društva Vir: M. Tavčar, Virgil Šček, Ognjišče 2000

V Zboru svečenikov sv. Pavla so bili praktično vsi slovenski duhovniki na okupiranem Primorskem. Brez njihovega delovanja bi se primorska zgodovina pisala drugače. Bolj krvavo in bolj bratomorno. Režimi se spreminjajo, narod ostane, je bilo geslo duhovnikov, ko so podprli združitev Primorske s komunistično Jugoslavijo namesto z demokratično Italijo.