Vstopna stran‎ > ‎Gregor Hrovatin‎ > ‎Potovanja‎ > ‎Slovenija 2016‎ > ‎

Višnja Gora

Višnja Gora, 20. 9.

 

Prvič sem bil v Višnji Gori leta 1998, na svojem prvem samostojnem kolesarskem potovanju. Takrat so surovine za Šefa verjetno še rudarili iz kakšnega rudnika … Zanimalo me je, kako izgleda vas iz Jurčičeve Kozlovske sodbe v Višnji Gori. Izgledala je točno tako. Če Kozlovske sodbe v Višnji Gori ne bi že napisal Josip, bi jo po tem obisku verjetno jaz … Z izjemo pricepa na avtocesto so bile vse cestne povezave s preostalim svetom makadamske. Vzpon, serpentina pod vasjo in ozka glavna uličica, ki se pri cerkvi razširi v trikoten trg, so bile asfaltirane. V trgovini so imeli samo včerjašnji kruh, ker so jim ga dobavljali samo vsak drugi dan. Na klopci pod košatim drevesom sem torej jedel sendvič z včerajšnjo žemljo, čisto navdušen, da je pravljica resnična. V potrditev so iz večine hiš prišli ljudje, si me ogledali in se vrnili v hišo po ostale družinske člane, da so si me prišli ogledat še oni. Pripeljali so tudi enega na vozičku. Ves čas pa je nad mojo prisotnostjo brezbrižno bdel pekinžan; ko je Sonce obsijalo njegovo senco, se je vešče zdolgočaseno prestavil v bližnji kot, kjer je senca pričela naraščati.

Drugič sem bil tam 4 leta kasneje s Šefom. Asfalta je bilo malo več. Kruh je bil svež. Ljudje, vključno s tistim na vozičku, so me prišli gledat, a so se takoj zatem vrnili v hiše. Pekinžan je ležal sredi ceste in se ves čas moje prisotnosti ni ganil niti za milimeter. Voznik kamiona – edini, ki je peljal skozi vas – se je moral zriniti med njim in hišo. Šlo je za las.

Tretjič sem bil tam zdaj; spet brez Šefa, ampak z avtom. Ni se mi bilo treba zriniti mimo pekinžana, ker ga ni bilo. Tudi trgovine ni bilo. Trije ljudje so me prišli pogledat, ko sem se pri vodnjaku odžejal, a niso šli iskat nikogar, da bi me videl še on …

Zahodna civilizacija gre k vragu. To se ne vidi v mestih; mesta so zadnja, ki propadejo. V mestih se preizkuša to in ono, a večinoma gre za modne muhe, ki hitro izginejo. Prime se le tisto, kar se prime na vasi, npr. telenovele, avti in mobiteli. Ne mesto, vas je steber vsake civilizacije. Ko pričnejo vasi propadati, mesta pa se na ta račun ne razcvetajo, se začne propad …

In kako izgleda vzpon in propad civilizacije na primeru višnjegorskega glavnega trga? Najprej ni trgovine. (Potem je morda trgovina z domačo robo.) Potem je trgovina z robo, ki jo občasno pripeljejo. Potem je trgovina z robo, ki jo redno dostavljajo. Potem ni trgovine …

 

 

Naslednje poglavje

 

 

© Gregor Hrovatin – vse pravice pridržane