GRČIJA - Kefalonija


Nam najbližje grško otočje leži v Jonskem morju. Grško se imenuje Ionia Nisia in pomeni sedem otokov. Vsem poznan je Krf, največji med otoki pa je Kefalonija.

Ostali otoki so Lefkada, Itaka, Zakintos, Paxi in Kitira (ki pa leži daleč stran).

 

  

                                                      JASAS (pozdravljeni) !

 

KEFALONIJA leži na potresnem območju in leta 1953 ga je doletel hud potres, ki je uničil vse, kar niso uničile bombe med drugo svetovno vojno. Pred potresom so bile stavbe grajene v benečanskem slogu (otoku so dolgo vladali Benečani). Edinole na skrajnem severu otoka je ostala skoraj nepoškodovana vasica Fiskardo. Mesta in vasi so morali zgraditi na novo, žal niso upoštevali grške arhitekture temveč so zgradili grde betonske kockaste hiše. Naselja se naglo širijo, kajti zadnja leta se je turizem na otoku zelo razširil. Otok je priljubljen predvsem pri angleških turistih, ki tu letujejo in kupujejo nepremičnine. Tako gre to v EU.

 

 

 

Destinacija našega dopusta je bila Skala. Kopališki kraj brez zgodovinskih znamenitosti, vendar z zato toliko bolj atraktivno plažo ob čistem mirnem morju in sapico, ki nas je hladila. V kraju je precej trgovinic, gostiln in kavarn ob glavni ulici zaprti za promet. Veliko manjših hotelov se nahaja tik ob plaži, v gradnji pa je več novih, kajti prostora je še dovolj.

 

 

 

Otok niti ni tako velik, saj meri po dolžini le 90 km. Žal ceste ne dopuščajo hitre vožnje, so precej ozke in ovinkaste. Redne avtobusne povezave skorajda ni, zato se turisti poslužujejo predvsem najema avtomobilov. Le redka agencija ponuja najem za samo en dan. Cena za manjši avto s klimo je 40€ in 100 € za 3 dni.

 

 

Za hiter ogled otoka smo si vzeli dva dni. Enkrat smo si ogledali vzhodno, drugič zahodno obalo.

 

 

VZHODNA OBALA

 

Preko dokaj nezanimivega pristaniškega Porosa smo se do Samija pripeljali po dokaj prazni cesti v dolini ob vznožju najvišje gore Aenos (1620 m/m) in gore Atros na drugi strani. Pobočje gora je poraščeno s cipresami in edinstveno vrsto jelke, ki raste samo na Kefaloniji. Cesta je speljana 500 m/m in vodi skozi skoraj zapuščene vasi do pristaniške vasi Sami, kjer smo si privoščili postanek v prijazni kavarni ob pristanišču.

 

Sami je majhno luštno mesto s 1000 prebivalci, ki mu svoj čar doda pristanišče in taverne ob njem. Tudi mi smo si privoščili dopoldanski postanek v eni izmed njih. Turisti se tu ne tarejo in postreženi smo bili zelo gostoljubno, tudi nas in nihče preganjal, ker smo jutranjo kavico pili celo uro. Dogajanje v pristanišču je bilo zelo živahno, saj so se ribiški čolni kar vrstili.  Sledilo je kopanje na plaži Antisamos, nekaj km nižje v istoimenskem zalivu. Sami se nam je zdel privlačen, zato smo se tam ustavili še ob povratku, na kosilu. Cene so bile nekaj nižje kot v precej bolj turistični Skali.

 

 

 

Ena najlepših plaž na otoku je Antisamos, 3 km od Samija. Zares čudovita plaža z dolgo prodnato obalo v zalivu s prav posebno modrino morja. Dostop do nje je po strmi cesti, ki pa so ji naredili postajališče, kajti razgled je fenomenalen. Plaža Antisamos je prodnata in ker je v zalivu pod iglastimi griči sem imela občutek, da leži ob gorskem jezeru, morda nekje v Bohinju. Na plaži je vladal mir, res pravi raj za živce. Malo dlje od javne plaže so skriti kotički kjer si marsikdo sleče še zadnjo krpico.   

  

 

 Kraj se ponaša s še eno znamenitostjo. Anglež Luis de Bernieres je leta 1990 napisal novelo, ki se dogaja na Kefaloniji: Corellijeva mandolina, film pa so snemali leta 2000 prav tu.

 

Približno 10 km severneje od Samija je še ena tako-imenovana ribiška vasica Agia Efimia. Glavna ulica ob pristanišču ima nekaj tavern, nasploh pa je to mesto za zares miren dopust. V bližini se nahaja nekaj simpatičnih prodnatih plaž.

 

        

Otok je bogato obdarjen s čudovito naravo in naravnimi znamenitostmi, ki jih Grki znajo dobro vnovčit. V bližnji okolici se nahajata kar dve zanimivosti iz podzemnega sveta. Na Kefaloniji so poznanih kraških pojavi, imajo namreč več podzemnih jam. Najbolj znameniti sta jami Drogerati in Melissani.

  

 

Jama Drogerati se nahaja 3 km južneje od Samija. Ima konstantno temperaturo 18°C, njena dvorana pa je zelo akustična, med drugimi je pela v njej Maria Callas. Žal smo Slovenci po obisku te jame precej razočarani, kajti imamo precej lepših kraških jam. Drogerati res ni videti nič posebnega, za povrhu pa je večina kapnikov odlomljenih, kar jami odvzame pravi čar. Vendar: če tega ne vidiš si ne moreš predstavljati kako je to grdo. Vstopnina: 3 €

 

 

 

Veliko večji vtis naredi jama Melissani s podzemnim jezerom. Je res edinstveni čudež. Nekoč je bila to povsem običajna kraška jama s kapniki in podzemnim jezerom, ki pa se ji je zrušil strop. Sončna svetloba ustvari čudovito indigo-turkizno barvo tega sladko-slanega jezera. Šele leta 1959 je avstrijski geolog dokazal, da voda, ki pri Argostoliju ponikne pride po 15. dneh na dan v bližini Samija. Pojav imenujejo katavotres in je edinstven na svetu. Jezero se nahaja 500 m od obale in 1 m nad morjem. Jezero je nekoč pripadalo bogu Panu in njegovimi nimfami, eni do njih je bilo ime Melissanthi. Vstopnina: 5 €

 

 

Iz Samija smo prečkali otok po lepi vzdolžni cesti proti Argostoliju na zahodni obali. Med potjo, nekje sredi otoka smo si ogledali še samostan Sv. gerasima. Svoj raj so si ustvarili sredi otoka kjer je nižinski svet z zmerno klimo primerno tudi za gojenje trte. Vinska klet se nahaja v bližini samostana sv. Gerasima. Nicholas Cosmetatos se je vrnil na rodno Kefalonijo in leta 1978 zasadil svoje prve vinograde klasične bele sorte. Nastala je vinarna in v njej pridelujejo vino iz grozdja 280 vinarjev. Najbolj znano je belo vino Rebola.

 

   

 

 

ZAHODNA OBALA

 

Argostoli je največje in tudi glavno mesto otoka. Lociran je na srednjem delu otoka, na polotoku Lassi. Ob potresu leta 1953 je bilo v beneškem stilu zgrajeno mesto popolnoma porušeno. Pri obnovi tega niso upoštevali, niso gradili v tradicionalnem grškem stilu in barvah. Nastalo je nezanimivo moderno mesto, edina vredna ogleda sta promenada ob pristanišču ter centralni trg Plateia Valianou z bari in lokali, ki zaživijo predvsem zvečer. Z butiki in trgovinicami pa je zanimiva peš cona ulice Lithostrotou. Nekega posebnega vtisa mesto ni name ni naredilo. V mestu se zato nismo dolgo zadrževalo, vredna ogleda je še tržnica.

 

 

 

Ena izmed zanimivosti je prav gotovo kamniti most "Drapano" preko zaliva v dolžini 650 m, ki povezuje Argostoli z Drapanom. Zgrajen je bil v 19. st. po načrtih švicarja Bosetta, ki je bil v tistem času britanski guverner na Kefaloniji. Njemu v čast so zgradili spomenik – obelisk (gr. Colona, angl. Column) sredi zaliva. Od lani je zaprt za motorni promet zato je sprehod po njem toliko bolj atraktiven. Preverili smo kaj je hitreje: sprehod preko mostu ali prevoz okoli zaliva? Hitreje je bilo z avtomobilom, definitivno pa priporočam lagoden sprehod preko morja.

 

 

 

 

 

Svetilnik Agii Theodori (sv. Teodore) je eden izmed zaščitnih znakov otoka. Nahaja se na rtu le nekaj km iz Argostolija, kraj imenujejo Fenari, kar pomeni svetilnik. Leta 1820 ga je dal zgradili britanski guverner Napier in je danes popolnoma obnovljen v prvotni podobi. Naj vas velikost svetilnika ne zavede, tak pač je.

 

Iz Argostolija nas je pot vodila na sever proti eni najznamenitejši plaži na svetu. Cesta se vije visoko nad skalno strmino (???) pod katero leži kar nekaj peščenih zalivškov. Pa smo jo zagledali: plažo, ki krasi mnoge kataloge in sploh največkrat fotografirano plažo na svetu. Myrtos. To je nežno bela plaža s turkizno modrim morjem. Dostopna je tudi z avtomobilom, cesta pa je precej kaskaderska.

 

Po cesti nekoliko višje (35 km iz Argostolija) se nahaja. Assos. Assos je majhna šarmanta vasica z manj kot 100 prebivalci, vendar ni nepomembna. Med drugim je ena najbolj fotografiranih, kajti nahaja se ob ljubkem istoimenskem polotoku z ostanki benečanske trdnjave iz 16.st. Vasica ima tipično grško arhitekturo, ozke ulice in nekaj gostilnic. Zaradi pomanjkanja časa si je nismo ogledali, hiteli smo naprej, na sever.

 

 

Najbolj elitni deli otoka je prav gotovo Fiskardo - najsevernejša vas otoka, 50 km oddaljena od Argostolija. Zares slikovita vasica je ena redkih, ki jo potres l. 1953 ni uničil. Svoj čar ji doda še pristanišče, ravno prav veliko za nekaj ribiških čolnov in prestižnih jadrnic. Zaradi beneškega stila barvitih stavb, ki so zelo lepo ohranjene in vzdrževane, si vasico ogleda skoraj vsak obiskovalec otoka. Kajti to je vas, ki jo morate videti.

 

 

  

Medtem, ko je severni del strm in obala precej nedostopna je južno od Argostolija nekoliko bolj nižinsko. Prvi večji kraj blizu Argostolija je kraj Lassi. Vizualno neprivlačen, oživi šele zvečer oz. ponoči, ker je to znano letovišče za zabavo. V njegovi bližini sta dve zelo poznani plaži Makris Gialos (dolga plaža) in Platis Gialos (široka plaža). Obala med Argostolijem in Skalo je zares čudovita, praktično je plaža pri plaži. Najbolj poznani sta Ammes in Avithos v okolici krajev Svoronata, Spartia, Pesada in Karavados. Cesti, ki se vije proti Skali bi lahko rekli panoramska, kajti iz nje je čudovit razgled na peščene plaže Trapezaki in Lourdata ter globoko modrino mirnega morja. Iz ceste do obale vodi ozka strma vijugasta cesta, kajti premagati je potrebno 140 m višinske razlike. Nad Lourdato pa se  dviga mogočna gora Aenos, kar 1620 m visoka in zato pogosto v oblakih.

 

 

Omembne vredna je tudi plaža Katelios ob istoimenskem kraju. Poznana je predvsem po tem, da si jo občasno izberejo tudi želve Careta-Careta in takrat je to najbolj varovan kraj.

 

 

Zelo lepa pa je seveda peščena plaža SKALA. Izbrali smo jo za svoj dopustniški kraj in ni nam bilo žal.

 

               

 

 

                

                

 

 

Za konec pa še nekaj o hotelu PORTO SKALA:

 

Nekaj slabosti:

-        obljubljeno nam je bilo, da vozi nekajkrat dnevno hotelski avtobus do Skale; dejansko je vozil ob najbolj nemogočih urah (10:20, 10:40 ter popoldne nazaj ob 17:10, 17:30, 17:50); za vse ostalo smo morali koristiti taksi po 5€/smer

-        hrana: vse prej kot dobra hrana; sem pa tja kdaj se je kuharju kaj posrečilo, največkrat je pozabil na začimbe; seveda, saj je bil kuhar bolgar…;

-        še sreče, da nismo podlegli skušnjavi "all inclusive", ker bi to obžalovali

-        animacija: vsiljivi animatorji lahko pokvarijo dopust, da pa tudi zvečer NI glasbe in se NIČ ne dogaja je pa tudi ena žalost

-        natakarji: rdeče vino strežejo toplo; po njihovi logiki mora imeti sobno temperaturo, ta pa je v Grčiji 25°C; nikakor ga niso hoteli dati v hladilnik; zato sva pila ohlajen rose; so pa sami predlagali, da imava lahko steklenico za več dni

-        zmanjkal nam je vsaj en dan; ampak cel teden več bi bilo pa preveč

 

Vsekakor je bilo tudi veliko pozitivnih dogodkov:

-        zares lepo urejeno hotelsko naselje

-        klima je delovala vedno in kadar si hotel (seveda na kartico)

-        nismo pričakovali tako zanimivega otoka, zato nam ni bilo dolgčas

-        da smo bili lahko vsak dan na tako lahko dostopni in lepi plaži kot je Skala

  

 julij 2006 / tekst in foto Saša S.

AGIOS GERASIMOS (Sveti Gerasimo), zavetnik otoka

 

Gerasimos Notaras (roj. 1507) je leta 1560 pripotoval na Kefalonijo in 6 let  živel v jami pri Lassiju ter pomagal vaščanom. Kasneje je do svoje smrti (l. 1579) živel v samostanu, ki ga je zgradil nekaj km proč v dolini. Leta 1622 je bil razglašen za svetnika. V bližini raste platana, ki jo je sam zasadil. Vsekakor si je za samostan izbral odlično lokacijo. Nahaja se v dolini med visokimi gorami, na dobrih 400 m višine z nadvse prijetno klimo.

 

Praznik svetega Gerasima praznujejo 16. avgusta (na dan po njegovi smrti), kajti 15. avgusta je Marijin praznik.

 

Samostan se je med potresom popolnoma porušil, ostal je samo zvonik. Cerkev so zgradili na novo. Ima zares čudovite poslikave.

  

Potresi na Kefaloniji:

 

12. avgusta 1953 je Jonske otoke prizadel hud potres. Na Kefaloniji je dosegel stopnjo 7,5 po Richterjevi lestvici. Potres je uničil skoraj vse zgradbe, le redkim je bilo prizazanešeno.

 

50 let kasneje (14. avg. 2003) so se tla ponovno zamajala. Na srečo ne tako močno, najhuje je bilo na Lefkadi.

 

Tri mesece kasneje, sredi novembra 2003 je sledil potres z močjo 5,3 po Richterjevi lestvici.

 

20. septembra 2005 je bilo potres z močjo 4,9 čutiti na JZ otoka, predvsem v Lixouriju.

 

Da pa niso naravne nesreče samo potresi: leta 1990 je otok zajel hud požar in uničil ogromno dreves.