Fikšinci‎ > ‎

Zgodovina vasi

Karel Šalamon

1. UVOD
 
S pogledom  v preteklost vasi Fikšinci in okolišnih krajev je mogoče slediti burnim zgodovinskim dogodkom na  slovensko – nemški etnični in današnji državni meji med Avstrijo in Slovenijo. Na žalost zgodovinski viri o Prekmurju namenjajo temu področju dokaj majhno pozornost. Obstajajo razna ustna pričevanja o dogodkih od konca 1. svet. vojne do prvih let po drugi svetovni vojni, ki sicer temeljijo na dejstvih, ne pa vzrokih za posamezne – dostikrat tragične dogodke. Tako je zgrešeno, če postavljamo začetek  opazovanja dogajanja na meji nekje v prvo svetovno vojno saj se da slediti oblikovanju slovensko – nemške narodne meje že iz 6. stoletja, ko so predniki Karantancev in današnjih Slovencev tu zadeli na svojega »usodnega zgodovinskega nasprotnika«.
 
 
2. OD XII. STOLETJA DO KRALJEVINE SHS
 

Nemško – madžarska državna meja se je  ob koncu XII. stoletja ustalila ob reki Kučnici, kar se da razbrati iz listine iz leta 1208.

Področje ob Kučnici, takrat imenovani Olsinch (Olšnica, Jelšnica), lahko smatramo v XIII. stol. za ozemlje madžarskega mejno – obrambnega pasu, ki je bilo kolonizirano šele malo pred letom 1366. S srednjeveško agrarno kolonizacijo so naselili Nemci med drugim tudi področje med Ledavo in Kučnico. Od takrat je prihajalo do razhajanj med etnično slovensko – nemško mejo in med ogrsko – nemško državno mejo, ki je leta 1919 postala tudi meja med Kraljevino Srbov Hrvatov in Slovencev ter Republiko Avstrijo.

V območju Obledavskega okoliša se leta 1366 pojavijo Fikšinci pod takratnim imenom Fulyifalua, leta 1499 pa beremo ime Fwxlyncz.

V vizitacijskem zapisniku jurjevske pražupnije iz leta 1698 pa najdemo naselje Fikšinci pod imenom Fükszlincz.

Nadaljnja dogajanja ob meji so bila vse do začetka 20. stoletja vezana na razmere v Ogrski oziroma Avstro – Ogrski državi, kjer je  med nemškim in madžarskim jezikom izmenično prihajalo do dominacije enega nad drugim.

 

Tako je Jožef II. v letih 1781 – 1790 hotel vse narode vključno z Ogrsko zediniti v močno državo in jo povezati z nemščino kot splošnim učnim in občevalnim jezikom. V obdobju Bachovega absolutizma (1849 – 1859) so zagovarjali centralizacijo in germanizacijo. Ustanavljali so šole kot sredstvo političnega pritiska. Leta 1859 je bila v Fikšincih ustanovljena šola z nemškim učnim jezikom.

 

Po letu 1859 začne absolutna monarhija slabeti in nasilno ponemčevanje je popustilo. V naših krajih se tehtnica preveša na stran Madžarov. leta 1868 so uzakonili načelo, ki med drugim pravi, da je državni jezik na Ogrskem madžarščina. Banffyjev režim trde roke je poskrbel za raznarodovanje vsega, kar ni bilo madžarsko. Posledica tega je bil Zakon o poimenovanju občin in drugih krajev (potrdil ga je Franc Jožef leta 1898). Fikšinci, takratni Fükszlincz, se tako preimenujejo v Kismariahavas.

 

Katastrsko gledano je bila vas drugačna kot danes.Ves zahodni del vasi, od današnje hišne številke 1 do 17 med glavno cesto in Kučnico, je spadal pod Kramarovce. Današnjo podobo je vas dobila po 2. svetovni vojni.

 

V župnijo Sv. Jurija je vas pripadala vse do začetka reformacije, nakar se je na ozemlju jurjevske župnije ustanovila samostojna nemška župnija v do tedaj podružnični cerkvi sv. Helene na Pertoči. Leta 1808 je bila vas Fikšinci skupaj z ostalimi nemško govorečimi vasmi ponovno priključena k župniji Sv. Jurij.

1850. leta dobi vas svojo katoliško cerkev Marije Snežne, kjer se je opravljalo bogoslužje v nemškem jeziku.

Leta 1859 je bilo dozidano župnišče h kapeli, ker pa madžarska cerkvena oblast ni hotela namestiti duhovnika v nemškem naselju, niti ustanoviti samostojne župnije, so občani župnijsko poslopje odstopili šoli. Že pred tem je odsluženi vojak in krojač Ivan Košar, Slovenec po rodu, učil iz lastnega nagiba nemške otroke v svojem stanovanju.

26. decembra 1895 je učitelj Adolf Kalat ustanovil gasilsko društvo. V tem obdobju je vas štela blizu 400 prebivalcev.

 
 
3. OBDOBJE MED OBEMA VOJNAMA
 

12. avgusta 1919 se je Prekmurje z ostalo Slovenijo združilo v Jugoslaviji (Kraljevina SHS). Meja med Kraljevino SHS in Republiko Avstrijo je ostala na Kučnici in tako je v mejah nove države ostala neznatna nemška manjšina v štirih vaseh tedanjega soboškega okraja (Fikšinci, Kramarovci, Ocinje in del Serdice).

Trianonska mirovna pogodba (4. junij 1920) je med drugim določala, da imajo narodne manjšine pravico do svojega jezika v šoli. Tako je nemška manjšina dobila šoli v Fikšincih in Kramarovcih.

 

Pouk v šoli je potekal v nemščini, slovenščino so se učili le kot učni predmet, vendar so se ji starši upirali kot nekoč madžarščini. Leta 1926 se je šola reorganizirala tako, da je dobila slovenski temeljni oddelek z nemško vzporednico. Oddelek s slovenskim učnim jezikom je obstajal le do vključno šol. leta 1929/30, nato ga nekaj let ni bilo, s šol. letom 1936/37 pa so ga spet uvedli.

 

Prebivalstvo vasi Fikšinci je v letih med vojnama živelo v glavnem od kmetijstva. V vasi je bilo sorazmerno dosti obrtnikov (trgovina, gostilna, krojaštvo, čevljarstvo, sodarstvo, mizarstvo, kolarstvo, kovaštvo, tkalstvo, zidarstvo, tesarstvo). Ti podatki kažejo da je bila vas s približno 70 hišami nekako izolirana v okviru nemške manjšine. Čutiti je bilo veliko složnost. Delovala je kot zaključena celota neodvisno od sosednjih vasi. Zaradi pomanjkanja vodne energije so bili prisiljeni koristiti le mline v sosednjih vaseh.

 

Odnos države do nemške manjšine se je spreminjal skladno s takratnimi  političnimi dogajanji. Leta 1922 je bilo v Mariboru ustanovljeno Politično in gospodarsko društvo Nemcev v Sloveniji, ki si je prizadevalo zlasti za primerno zaščito nemške manjšine, kar je omogočilo, da so se Nemci ponovno vključili v politično življenje. Tako so na občinskih volitvah leta 1927/28 Nemci dobili v Fikšincih absolutno večino.

V tem obdobju so delovale krajevne skupine Švabsko – nemške kulturne zveze oziroma Kulturbunda, preko katerih se je širila nacistična propaganda. Znotraj ptujskega okrožja so delovale tudi tri prekmurske krajevne skupine iz Serdice, Fikšinec in Murske Sobote. V Fikšincih je dejavnosti vodil župnik Maußer, ki je sodeloval tudi s Kulturnim društvom Südmark iz Gradca.

 
 
4. II. SVETOVNA VOJNA
 

Nemško prebivalstvo je navdušeno pričakalo pripadnike nemške vojske, ki so 6. aprila vdrli prek Kučnice in zasedli Prekmurje. Pričakovali so namreč, da se bo ves zahodni del Prekmurja priključil k Štajerski. Toda po sporazumu med nemškim in madžarskim generalštabom 30. marca 1941 so Nemci oblast v Prekmurju po desetih dneh predali Madžarom. Nemški vojaki so se zadržali v krajih z nemško večino, kjer je nekaj časa veljalo pravo dvovladje.V obmejnih vaseh so prirejali demonstracije z nemškimi zastavami in parolami v prid pripadnosti nemškemu rajhu. Na teh demonstracijah je sodelovalo tudi veliko število slovenskega prebivalstva , ki so bili pod vplivom nacistične propagande in so se zavzemali za pripadnost k Nemčiji in ne k Madžarski. 10. junija 1941 je bilo dokončno odločeno, da pripadejo vasi Fikšinci, Kramarovci, Ocinje in del Serdice k Nemčiji.

 

Za slabo razvite kraje s pretežno kmečkim prebivalstvom je bila priključitev k Nemčiji v gospodarskem pogledu zelo ugodna, enaka pa tudi v narodnem, saj so bili združeni s svojim matičnim narodom. Bil pa je to čas vojne. Mnogi mladi možje so bili vpoklicani v enote Wehrmachta in nekateri od njih se nikoli niso vrnili z bojišč.

Organizirana je bila nacistična stranka NSDAP. Vas Fikšinci je spadala k nacistični organizaciji v Klöchu. V stranko se je aktivno vključevalo le nekaj prebivalstva, ostalim pa je bila pomembna le pripadnost svoji nacionalni manjšini in ne Madžarski. Ena od koristi pripadnosti nemškemu rajhu je bila tudi izgradnja ceste od Kučnice do sredine vasi.

 

Med okupacijo je šola služila Hitlerjevemu rajhu. Vodili so jo N. Jansky, nato Rosvita Unterdorfer in končno N. Bobner.

Ker je bila župnija pri Sv. Juriju Madžarska, je vas spadala v župnijo Klöch. Do leta 1943 je deloval župnik Maußer, nakar je maševal kaplan Lechner iz Sv. Ane.

Vas je imela svojo občino, julija 1944 pa je bila ustanovljena samostojna krajevna skupina nacistične stranke NSDAP.

 

Jeseni 1944 so bili starejši možje vključeni v enote nemškega Volkssturma. Volkssturm je bil deljen v tri kategorije, in sicer na 1.Aufgebot, ki je imel orožje in uniformo, katero bi uporabili v slučaju integracije v aktivno vojsko, na 2. Aufgebot, ki je dajal vaško stražo (po dva človeka ponoči) in na  3. Aufgebot, ki je bil neaktiven in je predstavljal le rezervo.

Komandant Volkssturma je bil Andreas Knapp.

 

10. aprila 1945 so upravo nad nemškimi občinami v Prekmurju prevzeli predstavniki sovjetske vojske in partizani oziroma predstavniki jugoslovanske ljudske oblasti.

 

Tik pred prihodom Rdeče armade so vse tri sestave Volkssturma mobilizirali, vendar se niso nikoli zoperstavili Rdeči armadi.Večina članov Volkssturma je bila aretirana. Člani prvega Aufgebota so končali kot ujetniki v Sibiriji, člane drugega in tretjega pa so predali jugoslovanskim oblastem. Za temi ljudmi se je nato uradno izgubila vsaka sled.

 
 
5. OBDOBJE PO II. SVETOVNI VOJNI
 

Po osvoboditvi so si jugoslovanske oblasti prizadevale za dokončen obračun z nemštvom v Sloveniji. Tako je bilo 6. julija 1945 iz Fikšinec in ostalih nemških vasi odpeljanih okrog 120 družin, na njihove domove pa so med 20. in 25. julijem naselili slovenske koloniste. Septembra so bili zajeti Nemci izpuščeni. Ker so bili njihovi domovi že naseljeni, v svojem matičnem narodu pa niso našli zavetja  je nastala prava zmeda. Naselili so se pri sosedih in sorodnikih in čakali na razrešitev situacije.

Na osnovi avnojskega odloka o zaplembi imovine nemškega rajha in njegovih državljanov, ki je temeljil na grozotah minule vojne in nemške krivde zanjo, je 14. januarja 1946 prišlo do množične aretacije nemškega prebivalstva. Ljudi so zgolj z osebno prtljago s tovornjaki prepeljali v Mursko Soboto, od tam pa z vlakom preko Madžarske na Dunaj, kjer pa niso bili sprejeti. Po daljšem prevažanju iz kraja v kraj so bili prepuščeni lastni iznajdljivosti, tako da so se peš napotili v Avstrijo in se v glavnem naselili v obmejnih krajih na avstrijski strani.

 

Podoba vasi po 2. svetovni vojni je bila dokaj klavrna. Podeželje, ki je za takratne razmere bilo dokaj razvito, je začelo vidno propadati. Vloga priseljenih kolonistov, učinki agrarne reforme in odmaknjenost od kulturnega središča so pustili svoj pečat.

Z odpiranjem državne meje v petdesetih letih, elektrifikacijo, izgradnjo makadamskih cest in avtobusno povezavo z Mursko Soboto v šestdesetih letih so se začele stvari odvijati na bolje.

Leta 1969 je vas dobila vodovodna omrežja, sledile so gradnje sodobnih stanovanjskih hiš, viden je napredek v kmetijstvu. K današnji slikoviti podobi vasi prispevajo lepo urejene domačije,  usmerjene kmetije, sodobno telefonsko omrežje, asfaltne prevleke, dejavnost gasilskega ter športnega društva in prijazni ljudje.

 

Literatura:

·          Ivan Zelko: Zgodovina Prekmurja, Izbrane razprave in članki, Pomurska založba 1996

·          Miroslav Kokol, Bela Horvat: Prekmursko šolstvo, Pomurska založba 1977

·          Matija Slavič: Naše Prekmurje, Zbrane razprave in članki,Pomurska založba 1999

·          Metka Fujs: Nemci v Prekmurju, Stopinje 1999, str.49 – 54

·          Franz Josef Schober: Fikšinci/Füchselsdorf (Einige Daten zur Geschichte des Dorfes), Graz 1999

 

 

Comments