Levo


Vse skupaj se je odvijalo pravzaprav že kar malo komično. Že spet sem namreč zamujal na start! Kaj pa vem, kar nekaj sem se obiral najprej na Borštu, potem pa še v Šiški. Avtobusov seveda ob vseh zaporah ni bilo in tako mi ni preostalo drugega, kot da grem peš. Na koncu mi je šlo že tako za nohte, da sem Darjo pustil zadaj in šibal naprej. Pa se je izkazalo, da brez potrebe, naš štart se je začel šele debelih 10 minut za prvimi conami. Roko na srce, odlična ideja, po celi progi in na postojankah je bilo tako veliko manj drena. 

Sam sem bil pravzaprav kar sproščen. Imel sem sicer rumeno, maratonsko štartno številko ampak že davno sem se odločil, da grem samo polovičko. Nekako se mi ni zdelo spodobno, da svoj prvi maraton klavrno končam sredi Večne poti. Ljubljana je vendarle Ljubljana in ljubljanski maraton si zasluži vsaj malo spoštovanja. 

Čeprav je po drugi strani res, da mi je bilo vsega tega kar malo žal. Hočem reči, še pred par meseci sem bil namreč trdno odločen, da enkrat za vselej opravim s tem dvainštiridesetkilometrskim bav-bavom. Treniral sem čisto resno vse dokler se niso začele daljše razdalje in po izdatnem lenarjenju v Tuniziji mi je bilo jasno da ne bo šlo. Kljub temu sem si še vedno puščal priprta vrata. Tako recimo nisem šel zamenjat rumene številke za polmaratonsko, pa tudi abstinence sem se še vedno držal, da bi bil bolj fit. 

Start je bil potem seveda spet nekaj posebnega. Prva ali pa zadnja cona, valoveča množica te vedno potegne vase in kar poletel sem z ostalimi. Pa vendarle ne čisto resno. Da bi dokazal, kako vseeno mi je sem namreč štartal s posebnim treningom na uri, ki zapoveduje da moraš na vsak dober poldrugi kilometer hoditi eno minuto in tako vse do konca.  Ko mi je Rajko razložil, da je limit vsekakor dosegljiv saj šteje letos le neto čas me je hecanje skorajda minilo in sem prvo hojo kar pretekel. Pa me je kmalu minilo. Ej, ne nori. Kakšen limit neki??  Padla je dokončna in terminalna odločitev: ena lepa, solidna polovička, čim hitreje pa brez norenja. OK? Ok.
Kakšno olajšanje!! Kar zravnal sem se in veselo odzdravljal navijačem ob progi.  


Potem pa sredi Večne poti priteče mimo mlajši fant in napol vpraša: Wega? 
Ja?
No najbrž me ne poznaš ampak ful dober blog imaš.
Emmm, ja...?
Res. Bil si inspiracija, da sem začel tečt. Ful hvala. 

In odbrzi naprej. Jaz odvrnem nazaj nekaj popolnoma bedastega, kakor se mi vedno zgodi v takih situacijah. Jer mislim da MORAM nekaj blekniti nazaj, namesto da bi modro molčal.  Čisto zablokiram.  Naj kar priznam: taka reč mi blazno godi. Vsa ta leta pišem blog in si mislim, da ga itak nihče ne bere, potem pa pokala, najprej me v pošti čaka pismo nekega dekleta, ki jo je moje pisanje opogumilo za začetek, potem pa še takole srečanje sredi teka. Kar pognalo me je naprej. Kaj boš jamral gnida tropinasta, to je vendar tekma, ne pa vaška veselica. Vsaj enkrat daj kaj več od sebe kot le pasji prdec in odteci polmaraton kot se spodobi!

Takrat sem moral menda že vedeti. Zakaj bi sicer pozabil na gel, da bo "za na koncu", če pa je bil "konec" le še nekaj kilometrov stran?  Navijači so se čedalje bolj množili, vse glasnejši so postajali in kar naenkrat sem bil v špalirju slovenske ceste.  Čas pa sploh ne slab! Vsekakor v limitu! In utrujenost... Hja, je bilo že huje!!


Sem torej na zaključku prvega kroga. Noge me že konkretno bolijo, saj se v prvem krogu nisem šparal, sladkorčkov ne bo dosti za še en krog, natreniran pa tudi nisem dovolj. Po drugi strani pa je želja (ne da bi se je res zavedal) ogromna, čas prvega kroga je tako dober, da lahko drugega magari prehodim pa bom že prišel v cilj. Če me ne pometejo prej.

Leva pot me vodi v še en 21km krog in matranje z negotovim izidom, diskvalifikacijo, če odstopim in s tem nobenega uradnega rezultata. Kaj naj vendar storim?

Sedaj je trenutek, da se odločim. Redarji že krilijo z rokami in nas ta rumene usmerjajo v levi špalir, ostale pa v desnega. Kar malo spotikam se.  V istem trenutku namreč želim narediti korak naprej, se ustaviti zaviti v desno in pobegniti. Mehanično tečem naprej in se prepričujem da naj zavijem desno. Vse je v glavi. Vse, vse, vse. 

Potem zapiska kontrolna točka pod tepihom pred Aškerčevo. Poti nazaj ni več. Skoraj v istem trenutku me v desni nogi zagrabi cela vojska majhnih krčev. Kot električni sunki so. Zdi se, da ne bo šlo niti koraka naprej. Zakrilim z rokami v nebo, zakolnem in se pomasiram. Morda grem še lahko nazaj? Pa krči popustijo in zavijem na Aškerčevo.  Tu me šele dohiti gola resnica. Prazna Aškerčeva se mi smeji češ, cepec, a sploh veš, kaj si naredil? Vse še enkrat? Spet se mi oglasi ura in me opomni da je na vrsti minuta hoje. Hvaležno jo sprejmem. Še vedno se poigravam z mislijo, da bi šel kar nazaj v cilj.  Zakaj pa ne? Na hitro preračunam da bo za 5 ur dovolj tudi če tečem s tempom okoli 8 minut na kilometer. Jebela, toliko pa menda zmorem?? Ali pač ne? 

Vse ostalo je potem malo zabrisano. Navijačev je bilo vse manj, ceste prazne. Srečujem ene in iste sotrpine, najprej jih prehitim, potem jih med hojo pustim spet predse, Svoj wega šprimt opravim v Dravljah, kjer so najboljši navijači na svetu. Najprej nas pogostijo s čajem, potem pa sledi špalir iz svetovnih zastav. Ne moreš mirno mimo!! Tempo počasi drsi navzgor in vsakič ko se potrudim  pospešiti se začno oglašati krči, kot da bodo vsak čas eksplodirali.  Približuje pa se trideseti kilometer. O tem tridesetem kilometru se toliko sliši, da človek ne more ostati ravnodušen.  Tu se začne štala. Ali preživiš, ali pa ne in po navadi ne. Sploh če ti manjka dolgih treningov. s strahom pogledujem na uro in čakam da se konča. K0 bo mimo bo lažje, samo da opravim ta trideseti kilometer. Uri je seveda dosti in mi zabrusi "Low batery" in takoj zatem kar izdihne. Ahh! Jezno se poženem naprej in se oddahnem: tu je 32 km oznaka! Spomnim se na gel in ga pojem. Saj je vseeno če na vrečki piše, da naj bi se vzel pred tekmo? Saj sem recimo pred tekmo.  Na desetki recimo, kolikor me še čaka.

Takole vidite. Vse ostalo že veste. Več ne morem napisat, ker se mi zdi da sem zadnje kilometre kar nekako presanjal. Vse me je že pošteno bolelo in zadnji klanček v podvozu sem kar prehodil. Nekje pri ajdovščini so me razveselili navijači TFja in takrat se mi je zgodila tista katarza, ki se mi sicer rada dogaja. saj veste solzice in cmihanje pa to. Vedel sem namreč da je to to. dvignil sem se nekaj metrov nad sabo da sem sem končno ugledal tisti prizor ki sem ga zadnje leto tolikokrat sanjal, špalir navijačev, vpitje in vzpodbujanje, jaz pa tečem svoje zadnje metre napol v transu, mehanično in z rdečico v licih. Za hip me spreleti v srcu, da bi prav lahko že po prvem krogu zavil v cilj in ne bi mogel doživljati teh trenutkov. Odženem zoprno misel nočem premišljevati otem. Nočem vedeti, kako bi bilo. Sedaj je čas za zmagoslavje. Poženem se v zadnje metre brez cirkusantskih šprintov in nastopaštva. 

Ta trenutek je samo moj.

Subpages (1): Levo ali desno?
Comments