DESNO


Saj je res. Za kaj bi se gnal? Mnogi bodo danes le nekaj minut počasneje pretekli pravi maraton v času, ki si ga porabil šele za prvi krog. Še enkrat: za kaj se ženeš? Kaj bi rad dokazal? Komu? Svojim najbližjim si že! Vsa štiri, skoraj pet let. Vsakič ko se odpraviš ven na tek jim dokažeš. Kaj bi še rad? Nihče ne terja od tebe še enega kroga. Pa tudi, čisto resno - kaj ti bo? v najboljšem primeru boš tam po dunajski krevsljal nekje pri petih urah, naveličane metle in redarji bodo zgolj še iz vljudnosti zamrmrali "bravo, dajmo, še malo", če sploh. Ta trenutek pa te v cilju te že čakajo. Vsi zbrani, da gremo končno v miru na pir. In mami, seveda. Še vedno ne more verjeti, da njen sin teče. Take zaresne ljubljanske maratone. Ko bi ja moral po vseh zdravniških prognozah nekje v otroštvu obležati z razredčeno krvjo brez pravih trombocitov v njej. Meni nikoli ni bilo čisto jasno ali je šlo takrat zares tako za las ali gre pač le za malce pretiravanja. Kljub vsemu je iz foha. Hočem reči, dan danes imam trombocitov za izvoz, če ne me ne bi praktično vsak mesec vsaj enkrat povabili na darovanje. In tek. Še to povrhu! Resno, tale danes zjutraj je bila za v knjigo. Mudilo se mi je že, kot vedno sem se preveč obiral, najprej v Borštu, potem pa še v Šiški. Optimistično sem šel celo napolnit kartico, preden mi je vžgalo, da v središče  ta čas ne bo peljal noben avtobus. Pa sva šla peš. Malo ogrevanja ne škodje. Aampak pot se vedno vleče bolj, kot si človek predstavlja. Saj vendar ne more biti res, da bom še enkrat zamudil na štart??? Malce pospešiva, malce sem že siten, nakar pa še telefon. Mami. 
Tečeš danes? 
Tečem, seveda. 
Pa vseeno, v takem vremenu? 
Jah, vseeno. 
Pa veš da pada dež? 
Mnja. Skorajda nič več. 
Kdaj približno boš paq v cilju? 
Ne vem čisto točno. Morda po dveh treh urah, morda pa šele po petih. 
Po petih? Ja, če bom šel 42. Ampak ne bom šel. Imajo limit, veš. 
Aha. Ampak tekel boš pa vseeno?
Seveda
Pa veš da so ceste spolzke? Bodi previden.
Bom.

Spolzke ceste? Ojej. Res si ne morem kaj da se ne bi nasmejal. Bože moj, saj grem samo en mali maratonček . Že po hujšem smo ga šli. Po dežju, po snegu, po mrazu. Palmanova, Sežana, Medea, sem morda kaj pozabil? Pa Sladkih6, Formaraton, šentiljska, še kaj hujšega smo torej dali skozi, ne pa en bogi polmaratonček po malo kislem vremenu. Telefon dam Darji, da ga da v ruzak. Bom šel jaz malo hitreje, da se pripravim v štartu, ona pa se v miru prerine med navijače. 

V štart pridem ravno ob pol. Kenijci so ravno pognali. Na srečo so letos loćeni štarti, z zamikom, tako da imam še ljubi čas za pripravo. Med nastavljanjem ure mi Wega10 "pomotoma" pritisne na en star poskus iz neke knjige, ki sem jo nekoč posamplal na Kindle. Ameriška. Razvija teorijo, da se da z izmeničnim tekom in hojo daleč priti. In to ne kar tako. Na vsako miljo minuta hoja. Ojej! to je vendar 23 minut hoje za en maraton! Se je pa kljub vsemu slušalo fino. Zečeš, pa še počivaš zdraven. Da si ni tega spomnil kak potomec iz Črne gore? Idejo sem si vnesel v uro in sicer 1.7 km teka in minuta hoje. Ko sem to preizkusil v praksi, se ni obneslo. Najprej sem poskusil parkrat s po desetimi kilometri, potem pa z daljšim tekom, pa se je klavrno končalo. Prvič  po 17, naslednjič že po 15 km. Potem nisem več poskušal. Tokrat pa se zadeva znajde naravnost na zapestju. Pred nekaj dnevi sva z desetko nekaj preračunavala, nič posebnega in brez posebnega namena, pač tako tja v en dan, kako hitro bi moral človek teči tistih 1,7 km z minutno hojo vmes, čisto hipotetično, če bi recimo, vzemimo  na pamet, hotel preteči, kaj pa vem, recimo 21,195 kilometra v nekih, uh, kaj pa vem koliko, dajmo si nekaj izmislit, recimo, hm, ajd, 2:15:00? Pa če recimo ta limitek vneseš v trening? Pa da probaš enkrat...

Pokala. Zmoti me star znanec. Preseneti me da se je postavil sem zadaj v čisto zadnjo cono, kjer smo se zbrali luzerji vseh vetrov. Pač, da je čisto opustil tek (o, ni mogoče!??) in je pač tule zadaj. A da jaz grem pa kar na 42? Ne, ne, pohitim, samo prijavil sem se tako. Tule zadaj pač ne mo mogoče ujeti 2-16 limita. Prvi so štartali že skoraj pred 10 minutami. Ah. Ok, Živjo.  Se vidmo. Se slišmo. Se beremo. 

Sedaj bi pa res lahko že štartali! Prening na uri ostaja nastavljen in vse bolj se mi zdi da je pravi čas, da ga res preizkusim.  Ko že s takim uaostankom v štartu ni nobene šanse za lovljenje limita, pa da vidimo, kaj se da narediti v neto času s hojo na vsako ameriško miljo in meter čez. 

Štartam lahkotno. Neobremenjeno. Ko se enkrat odločiš je lažje.  In gre mi krasno1 Lahkotno lovim miljski limit in še bolj lahkotno preskočim prvo hojo. Reka me preveč nosi. 

Pa ne samo to. Na poti sem srečal Rajkota ki mi je razložil nekaj o novih pravilih glede bruto časa (ki ga menda sploh ni vel) in neto časa (ki je po novem edino zveličav). Po drugem opozorilu ure se vseeno ustavim. Če se gremo resno, se gremo resno. Pa še krasen izgovor imam, ah veste, saj bi morda bil hitrejši pa sem vmes hodil. Pač sem poskusil. Jah, očitno se ne obnese. 

V resnici pa so se kilometrčki kar nabirali. Limita mi sploh ni bilo treba loviti, razen tam na koseškem klancu malo pa še tisto miomogrede. Seveda vem da ne deluje nova tekaška tehnika s hojo, pač pa da se mi je pač odprlo. Prav dobre volje sem. Razigrano se sprehodim mimo navijačic, ki me bodrijo, da naj se ne vdam. Malo tečem, pa spet hodim pa spet tečem in tako do skorajšnjega konca. Neto čas je neverjetno dober. Hočem reči, imel sem ža boljše ampak ne pa kar tako z neba. Ampak ne trapaj! Še en krog je še en krog.


Sem torej na zaključku prvega kroga. Noge me že konkretno bolijo, saj se v prvem krogu nisem šparal, sladkorčkov ne bo dosti za še en krog, natreniran pa tudi nisem dovolj. Po drugi strani pa je želja (ne da bi se je res zavedal) ogromna, čas prvega kroga je tako dober, da lahko drugega magari prehodim pa bom že prišel v cilj. Če me ne pometejo prej.

Desna pot me vodi v ciljno ravnino enaindvajsetke, kjer me že nestrpno čakajo ljubljena dekleta in prvo pivo po dolgem času. V rezultatih bo zabeležen soliden čas polmaratona.


Gledam redarje, kako me usmerjajo na levo progo. Ne bo šlo. Ne zmorem. Sklonim glavo in upočasnim. Še vedno mi kažejo levo traso, jaz pa počasi v poltransu odkimam. Ne morem tvegati, preslaboten sem. Nočem omagati tam nekje na sredini drugega kroga. Dovolj bo še priložnosti, 40 let sem ležal na kavču in štiri leta sem rabil, da sem sposoben odnehat takrat ko je prav odnehat. Kot sem rekel že na začetku: za kaj bi se gnal? Kaj mi bo neko trmasto dokazovanje, ko bom pa dokazal samo da se precenjujem? Vse je malce upočasnjeno. Še vedno mi kažejo, da sem se zmotil, in da grem lahko nazaj, jaz jim gestikuliram nazaj, da imam dovolj, hvala. Še zadnjih 100 metrov, navijačem je vseeno katere barve številko imam jaz pa nisem zmožen niti nasmeha, niti zadnjega šprinta. Ibjemi, čestitke. V bistvu je bilo v redu. V bistvu eden najhitrejših polmaratonov  v zadnjem času. Še en krog bi bil čista neumnost. Več čestitk, več nasmehov. Tudi jaz se smejim. Hitim razlagati, da sem se zaradi preslabih treningov odločil kot sem pač se. Hitijo mi razlagati da ja, saj je prav, bravo, super. Tan po slovenski še vedno tečejo. Nekateri so vidno izmučeni, in tam se nekdo besno ustavi in zavije oči v zrak. Pomasira si mišico na nogi, očitno ga je krč. Ha, evo, tale že ne bo prišel nikamor. Prav sem se odločil. Prav. zakaj sem potem tako prazen?

Nikoli ne bom vedel. Nikoli.


Subpages (1): Levo ali desno?