Še pred stoletjem je v okolici Mirne Peči delovalo osem mlinov, danes pa deluje le še Povšetov mlin pri Dolenjem Podborštu.

Mlini na reki Temenici:

Mlini na Igmanci (Poljanskem potoku):

Ljudje so na poti v mlin posekali drevesa na višino enega metra. Tako požagana debla so imenovali "počivalniki". Iz Globodola do Cesarjevega mlina v Biški vasi jih je bilo sedem. Na njih so nosači oprli vreče z žitom, ko so hodili v "maln", oziroma moko, ko so se vračali "damu".

Če je bilo dovolj vode za jezom, je mlinar mlel tudi ponoči. Kadar jo je primanjkovalo, jo je zvečer z lesenimi zapornicami pri rakah priprl in mlel podnevi. V mlinih so se ljudje veliko pogovarjali. Mnogokrat so morali čakati, da je mlinar zmlel njihovo žito. Ni jim ga mogel takoj zamenjati za moko. V tem času so si pripovedali novice, šale in doživljaje.

Vsa tehnična dela v mlinu so navadno opravljali mlinarji sami. Mlinski kamni so se pri mletju hitro obrusili, zato jih je bilo potrebno pogosto klepati. Mlinska kolesa so morali stalno obnavljati, ker so v vodi hitro propadla. Pozimi so s koles odstranjevali led, čez leto pa travo in listje. Vzdrževanje mlina in delo v njem ni bilo lahko in je pogosto povzročalo mlinarjem zdravstvene težave (revma, išijas, naglušnost, kila). Kljub neugodnim delovnim pogojem so mlinarji povečini doživeli visoko starost.

OŠ Mirna Peč: "Obrt v našem kraju : raziskovalna naloga zgodovinskega krožka". Šolsko leto 1998/99.