Slobajkerji,... Packenbajkerji…

Datum objave: 8.4.2015 18:25:21

…če nam lahko tako rečem, sicer bi pa izraz ali zgodba ali napotki, oziroma razmišljanje ki ga bom zapisal, veljalo verjetno za večino slovenske MK scene. Vsi, ki svoj prosti čas povezan z motocikli zaokrožujemo še z druženjem v tako ali drugače oblikovanih motoskupinah – navadno jih imenujemo motoklubi, se moramo zavedati, da to pomeni gotovo malenkost več od samega uživanja pri vožnji z motociklom. Povedano drugače, ko si skupina nadene znak MK, hočeš nočeš postane del subkulture in je kot taka dolžna to subkulturo spoštovat, gradit in podpirat, sicer nekega smisla v tem »MK-ju« preprosto ni. Kdor želi zgolj uživat v vožnji z motociklom, potovat po daljnih deželah ali le od gostilne do gostilne, s skupino prijateljev ali sam, tak seveda motokluba ne rabi, saj ga bodo obveznosti, ki iz podrejanja subkulturi pridejo, pri tem samo ovirale.

Če iz zgodovine nastajanja prvih in kasneje največjih MCjev izvzamemo vse slabo, vso nasilje in kriminal, ki je žal nastal spet kot posledica uporništva in nepodrejanja normam, pa hitro pridemo do bistva, oziroma tistih dobrih stvari, ki naj bi za vsak MK ali MC veljale in ga držale skupaj. Torej tovarištvo, zvestoba, odkritost, medsebojno spoštovanje, zavezanost h kodeksu ali pravilom… Osebno menim, da ni dovolj, da smo člani kluba samo prijatelji, klub mora biti družina povsem enakopravnih ljudi, trdno navezanih drug na drugega. Skupina v kateri se izzivi, podvigi in težave rešujejo skupaj, z obilo dobre volje; skupina, ki mora živet, čutit in mislit skupaj… tudi ko so kilometre narazen. Vsak član se mora zavedati svoje vrednosti, pomembnosti in predvsem odgovornosti ter svoje interese marsikdaj postaviti za interes skupine, oziroma se njej prilagoditi. Velikokrat to pomeni tudi nekaj odrekanja, morda težave ali nerazumevanje pri partnerju, družini itd.; na vse skupaj se lahko pogleda iz svetle ali iz temne plati, torej na korist, ki jo kot član nekega kluba imaš, ali na obveznosti in odgovornosti, katere ti članstvo prinaša. Slednjih je po mojem mnenju sicer več, ampak če si bajker v pravem pomenu besede, ti ne smejo bit v breme ampak v veselje. Pa morda nekaj čisto konkretnih napotkov predvsem za bajkerje, ki smo navadno bolj »počasne pameti« in si marikaj ne »zrajtamo« čist sami od sebe:

SCENA IN IMIDŽ: …žal, modni trendi gor ali dol, barva pravih bajkerjev je črna in če nič drugega mora tak bit lajblč, ki je na klubski sceni obvezen povsod! Saj ni problema, če ste na cesti prestrašeni in oblečete flourescentno grozoto čez kombinezon, ampak na klubsko sceno to nikakor ne gre in v primeru uzakonjenja te neumnosti bajkerska srenja gotovo ne bo tiho. Klubski lajblč torej nosi povsod s ponosom in z obvezo in to takoj ko parkiraš, če nisi imel oblečenega že prej!

CLUBHOUSE: …ali v večini slovenskih primerov klubska soba. Zelo enostavno: to je dom naše »družine«. Naj bi nam bilo v veselje, da se tam čim večkrat srečamo, družimo. Če nam je prihod »domov« v breme ali v neprijetno obvezo, je nekaj narobe z družino ali s članom družine. Če si že zgolj za kratek obisk klubskega »doma« nekajkrat mesečno ne znamo vzeti časa, potem smo enostavno prezaposleni, ali pa do kluba pripadnosti preprosto ne čutimo.

OBVEZNOSTI IN ODGOVORNOSTI: Vsak član v klubu je dolžan sprejemati določene obveznosti in odgovornosti, pa naj si gre za pomoč sočlanu, urejanje klubskih prostorov, vodenje in planiranje izleta, zadolžitev na javni ali klubski prireditvi… Zadeva je preprosta: Ko zadolžitev sprejmeš, je ta v očeh drugih članov že rešena in to 100%, brez, da bi se še kdo drug z njo ukvarjal! Ko vodiš vožnjo, si vodja v pravem pomenu besede! Torej naštudiraš zemljevid, navigacijo, oglede, postanke, »timing«, zanimivosti, prenočišča… drugi nimajo problema s tem in ti lahko 100% zaupajo ter se ti tudi prilagajajo, sicer naj gredo svojo pot! Seveda boš poslušal predloge ostalih a končna odločitev je vendarle tvoja. Morda še primer: za dobre čevapčiče ni potrebno prevozit polovico Bosne, dobijo se že nekaj km stran; se pa splača prevozit polovico Bosne zaradi vsaj enih 5 zanimivih ogledov in postankov ter si na koncu privoščit še dobre čevapčiče.

SUBKULTURA: Bajkerji smo del subkulture, motoristi niso! Povedano drugače, vsak bajker je nedvomno tudi motorist, obratno pa pogosto ne velja. Bajkerji in člani motoklubov torej gradimo subkulturo in z njo izkazujemo svoj način mišljenja ter odnos do sveta. Prireditve, ki jih organiziramo, morajo biti v prvi vrsti podrejene druženju, zabavi, izkazovanju pripadnosti stilu in subkulturi in nikakor ne ustvarjanju profita. Dobiček se šteje samo v številu obiskovalcev drugih klubov, prejetih čestitkah in zahvalah, nikakor pa ne v denarju! Delamo torej za to, da se srečamo s prijatelji, ki mislijo, čutijo in delajo enako kot mi. Zato nam naj bo na motoizletih vedno med našimi destinacijami tudi obisk druge motoprireditve, saj samo na tak način lahko izkažemo zahvalo in prispevamo delček k dvigu bajkerske subkulture, kamor sodi svoboda, uporništvo, rock&roll…

DRUŽINA, SLUŽBA, PRIVATNO ŽIVLJENJE: Teh zadev ni dobro preveč »mešat« v bajkerstvo… ravno kot pobeg vsakdanu je bajkerska subkultura nastala! Povsod povej s ponosom da si član s kluba, a s privat problemi ne »smeti« klubsko sceno. Ko si med bajkerji bodi samo tu in ostalo odmisli. Če imaš doma in v službi podporo in tvoje odločitve ter življenje, kot si ga gradiš sprejemajo, potem ne boš imel kakšnih posebnih težav. Sicer pa lahko zaradi podrejanja subkulturi, svobodomiselnosti in svojemu za marsikoga nevsakdanjemu pogledu na svet (če si seveda pravi bajker), naletiš na probleme. Ampak to je samo tvoja stvar, kako jih boš reševal in čemu boš dal prednost je pa tvoja odločitev, ker kot sem že zapisal, to je »privat lajf« in tega se ne »meša« v bajkerstvo. Naj te ne zanimajo tudi privat problemi drugih članov. Prijatelju seveda daj nasvet, če te zanj prosi, o ostalih stvareh pa ne razglabljaj niti sam s sabo, kaj šele z drugimi.

Dovolj mojega razmišljanja za začetek nove sezone. Ob branju naj preštudira vsak sam, kje in kako se vidi. Zapisal sem samo svoje videnje slovenskega »bajkerstva« zato dopuščam možnost, da se v marsičem motim. Spoštujem seveda tudi vsako drugačno mnenje in z veseljem podebatiram o različnih stališčih glede tega. Morda ob opazovanju slovenske klubske scene zgolj dobivam občutek, da se kar prepogosto na različnih srečanjih in dogodkih srečujemo eni in isti, kljub temu, da imamo po klubih 20, 30 in celo več članov. In zanimivo, da iste obraze kar pogosto srečujemo tudi na zborih izven naših meja. Takole »čez palec« si upam trdit, da je v povprečnem slovenskem motoklubu včlanjeno morda največ tretjina »pravih bajkerjev«, ki se zavedajo pomena subkulture in so z dušo, srcem, telesom in imidžem del nje. Zato sem tudi tole napisal. Želel bi, da bi bilo takih veliko več. Z zdravo miselnostjo, ki jo imamo bi morda lažje rešili tudi kak drug problem v tej državi. Pa čeprav morda za marsikoga preveč na »trdo«!

Predsednik MK Packenstein, Ferek