Embedded Files
Datum objave: 8.8.2016 18:41:46 motosvet.com/provansa-vzemite-si-cas-zase/
Francoska pokrajina, ki jo na vzhodni strani zapirajo Alpe, na južni Azurna obala, na zahod pa se širi v porečje Rone, je bila kar dolgo na spisku mojih motodestinacij. A želja, da jo obiščeva, je dozorela v srcu moje sopotnice Jasne, sam pa sem bil seveda takoj »za«. Pregledal sem malo ponudbe agencij in izkušnje motopopotnikov, kaj vse je vredno videt in nekako zaključil, da bo teden dni verjetno premalo; realnost pa je bila še bolj kruta, saj sva imela za celotno pot zaradi »šparanja« z dopustom na voljo le en popoldan in 5 dni. A je to sploh možno v tem času obvozit in pokrajino podoživet? Sprva sem bil mal v dvomih… ne zaradi sebe, ker imam jekleno rit in zdržim v sedlu ure in ure; bolj me je skrbelo za sopotnico. To bo zanjo prvi večdnevni motoizlet, v katerem pa očitno ne bo časa za daljše pavze in nikakor si ne bi želel, da se ji naporno potovanje zameri… Se torej da ali ne da to odvozit? Poglejmo…
Vulcana sem tokrat temeljito obložil.
Poleg šotora in ponjave, samonapihljivih blazin in spalk, se je prostor našel še za primusov gorilnik, nekaj posode, konzerv, manjšo hladilno torbo s pijačo in pridelki iz vrta, pa šnops tudi ni manjkal, juhice v vrečkah in kava… V bistvu vse kar tovorimo, ko gremo z avtom na morje, na dveh kolesih pač v bolj omejenih količinah. Gostilniške cene v Franciji poznam, zato mi je bil tale podvig s kuhanjem kar nekakšen izziv, kaj je možno in kaj ne, na majhnem gorilniku pripraviti in koliko se da »prišparati«, saj to definitivno ni zadnje letošnje potovanje. Čeprav je bila vremenska napoved za ves teden stabilna, so se dežne »cote« tudi znašle v tank torbi – prvi popoldan le ni najbolje kazalo… Da pa bo »kaj pokazati« še polprofesionalni »nikon«, ki je večino časa sicer res bingljal okoli vratu sopotnice in ni odžiral dragocenega prostora v kufrih.
PREKO PADSKE NIŽINE DO ALP… popoldanskih 765 km
Zgodaj popoldan sva se odpeljala po AC proti Italiji. Sprva nad Krvavcem, potem nad Posočjem so se zbirali nevihtni oblaki, a naju ni kaj dosti skrbelo, saj sva s konstantnih 125 km/h »bežala« v pravo smer. Na vsakih 150 km sva delala postanek; vsak drugi je tešil tudi žejo motorja. Potujeva v smeri proti Alessandriji, kjer pa zavijeva proti Zahodnim Alpam, katerih prelazi so najina prva želja naslednjega dne. Nekaj kilometrov pred načrtovanim izvozom za Albi se »nakuha« nevihta, a naju v zadnjem trenutku »reši« počivališče z bencinsko črpalko, kjer ob pol urnem nalivu prijazno »počvekama« še z dvema motoristoma v stilu »od kod in kam«. Ko se izlije, se že mrači, avtocesto zapustiva in se usmeriva proti Cuneu. V trdi temi iščeva prenočišče »pod zvezdami«, po podeželju Padske nižine. Moti me predvsem vonj po svežem gnoju, s katerim očitno ne »šparajo«. Na garminu opazim železniško progo, zapeljem do nje in po kolovozu ob njej med polja… Juhu! Tukaj niso gnojili. Spalke ven, večerja in lahko noč!
CIKCAK PO FRANCOSKIH ALPAH… počasnih in goratih 286 km
Spanje pod milim nebom je svojevrsten doživljaj, če je vreme lepo in lokacija dobro izbrana. V najinem primeru morda druga trditev ni ravno vzdržala, saj je nekaj nočnih vlakov rahlo zamajalo trden spanec. Sta pa zajtrk in kavica sredi polja hitro pregnala zaspano jutro. Končno sva se lahko tudi razgledala, kje sva pravzaprav prenočila.
Alpe so že žarele na horizontu v jutranji zarji, motivacije nama ni manjkalo, torej previdno po luknjastem kolovozu do glavne ceste in »gasa« med hribe na zahod. V Francijo sva zapeljala skozi enosmerni tunel na prelazu Col de Tende,v nacionalni park Mercantour, pot pa nadaljevala po ozkih in zavitih gorskih cestah Zahodnih Alp, ki v nobenem primeru ne spominjajo na ceste po Dolomitih ali Švicarskih Alpah.
So tudi nekoliko slabše vzdrževane ali bolj zdelane; kakorkoli že, potrebna je dodatna previdnost in v dobri uri nikakor ne boste prevozili več kot 30 km. Zahodne Alpe so namreč ožje, strmejše in višje in temu je tudi prilagojena cestna infrastruktura. Je pa seveda res, da sva vozila daleč stran od glavnih prometnic, kjer so nama družbo delali le gorski kolesarji in redki motoristi. Seveda sva pogosteje ustavljala in fotografirala, manjši servisni poseg pa je zahteval tudi Vulkan. Številni tresljaji so namreč »odšraufali« nosilec »home made« dodatnega zadnjega prtljažnika, matica se je seveda izgubila in začel je nemarno ropotat. Našel sem rezervno, vse dodatno »zategnil« in nadaljeval vožnjo z zavestjo, da se ob postankih splača malo preverjati zadeve.
Sva pa tukaj prvič tudi začutila tisto romantično lepoto Francije. Ne samo ob čudovitih razgledih, ampak tudi ob postankih v središčih majhnih gorskih vasic in zaselkov na prelazih.
Sospel – Moulinet – Belvedere – Duranus… med »civilizacijo«, na glavno magistralko pa sva se vrnila severno od Le Gabra, v dolini reke Le Var.
Ponovno so naju začele spremljati poletne temperature, vozila sva proti zahodu in pri Puget-Théniersu sva vstopila v Provanso.
V Verdonski kanjon sva se spustila iz severovzhodne smeri.
Globeli, strme stene in sinja modrina istoimenske reke te očara takoj.
Zadnjih 50 kilometrov bolj zaznamujejo postanki in fotografiranja, kot pa vožnja sama.
Žal pa tu ni več govora o samoti i neobljudenosti, ampak o turistično zelo obiskanem območju, ki obiskovalcem nudi različne možnosti kampiranja, vodnih športov, planinarjenja in kolesarjenja.
Ko reka zapusti sotesko, se razlije v obsežno jezero Sainte Croix, ob katerem se v enem od kampov, pozno popoldan, utaboriva. Za zelo razumnih 24 € na dan si izbereva prostorno parcelo, kjer poleg šotora postaviva še nadstrešek 3 x 4 m, da je »pod streho« tudi Vulkan in »kuhinja«.
Iz kotlička zadiši »Hoferjev« golaž, ki ga zalijeva s hladnim pivom iz trgovine v kampu, da pa se med kopanjem, v prijetno toplem jezeru vseeno ne prehladiva, pa vse skupaj počasi zalivava z domačim šnopsom…
Lahko noč… jutri greva med bogatune!
MED JAHTE IN VILE… zavitih, obalnih in podeželskih 270 km
Zjutraj sva kar malo poležala in šele po deveti uri, s krepko olajšanim Vulkanom »odrolala« proti jugu. V bližnjem Aupsu sva nabavila zalogo pijače in hrane za cel dan ter skupaj z dvema kilama ledu vse skupaj zapakirala v hladilno torbo. Vozila sva skozi slikovite vasi južne Provanse (Lorgues, Le Luc, La Garde-Freinet…), kjer se ozke enopasovne ceste z redkim prometom skrivajo pod sencami macesnovih, borovih, cipresastih gozdov ter oljčnih nasadov.
Pokrajina se proti morju dvigne v nižje hribovje in zadnjih nekaj kilometrov dobiš občutek, kot bi se v nekem drugem času iz Črnega kala po popolnoma prazni in sila ozki cesti spuščal proti primorju.
Ko sva se malo pred Saint Tropezom
priključila na glavno magistralko, je pa seveda čisto druga slika. Gost promet, gneča, bogastvo, turizem… Obilo policije in glede na njihovo opremo tudi očiten strah pred terorizmom. Ker sva z »enoslednim vozilom«, naju brez problema spustijo v sam center, kjer parkirava na promenadi, pred glomaznimi jahtami bogatunov globalizacije.
Ogled turističnega bisera je lahko paša za oči, a le če človeka zanimajo dosežki navtične industrije namenjeni petičnežem, sicer pa ni sam kraj nič posebnega.
Tudi cene so popolnoma na nivoju ostalih vasi, kjer sva si privoščila kakšen »drink«.
Veliko vlogo k prepoznavnosti mesta pa je nedvomno prispeval Louis de Funès, francoski filmski in gledališki igralec, ki nas je v vlogi nadobudnega žandarja velikokrat nasmejal in še danes zre iz izložb in plakatov na obiskovalce svojega mesteca.
Vožnjo nadaljujeva do ene izmed bližnjih plaž, kjer postanek izkoristiva predvsem za fotografiranje, hitro kopanje in hladen tuš, potem pa počasi potujeva po obalni cesti vse do La Londe-les-Maures, od koder ponovno zavijeva v manj obljudeno in tipično prepoznavno mediteransko notranjost Provanse.
Slednja nama je veliko bolj všeč, od razkošnih vil, jaht in ferarijev na obalni prometnici. + 38 Celzijev naju niti ne moti pretirano, sence je namreč ob postankih povsod dovolj, led v hladilni torbi pa skrbi za rosno hladno pijačo kjerkoli se ustaviva.
Za največji vtis pokrajina poskrbi proti večeru, ko se sence podaljšajo in zlatorumena barva z bogatimi kontrasti napolni oko obiskovalca.
Tu skozi se ne da divjati… nima nobenega smisla… napolniti si je treba dušo! Mimo Barjolsa zašpiliva klobaso v Aupsu in ob sončnem zahodu parkirava v kampu.
Večerna »romantika« pa sledi po ustaljenem redu… najprej zadiši iz kotlička, potem se sliši odpiranje buteljke, …pa CO2 pihne iz pločevinke, …nazadnje se vonjavam pridruži še aroma slovenskega sadjevca… Lahko noč!
DIVJA CAMARGUE, SIVKA IN KREMICE… disciplinirano užitkarskih 500 km
Pred temle krogom sem bil kar malo živčen. Minula dva dneva sva jih naredila le polovico toliko pa sva vseeno vozila cel dan. Je pa to seveda krog, ki bo orisal bistvo Provanse, z opevano sivko, vonjavami in še marsičem. Čaka naju torej veliko vožnje in kratki postanki ob oglednih destinacijah. Budilka naju vrže pokonci ob 6:00. Ob sedmih že voziva od Aupsa proti jugovzhodu. Na avtocesto proti Marseilu zavijeva pri Venellesu in mimo Aix En Provence - glavnega mesta Provanse na njej vztrajava vse do Arlesa.
Najin prvi cilj je pokrajina Camargue, ob delti Rone. Najprej se zapeljeva vse do obsežnih peščenih plaž, potem narediva krog po mestu in se po stranski cesti odpeljeva v osrčje močvirja. Pokrajina je nekakšen koktejl divjega zahoda, safarija in mediterana…
Vsaj tako jo lahko doživiš, če imaš čas, da »reskiraš« dan ter se iz enega od številnih rančev s konjem odpraviš na voden izlet po močvirju. Soline, peščena obala, močvirja polna ptic, veliki suhi pašniki namenjeni konjskim čredam…, kot bi bil nekje daleč stran od civilizacije in ne v neposredni bližini francoskih obalnih mest.
Vrneva se do Arlesa in nadaljujeva proti znamenitemu akveduktu Pont du Gard, ki ga zaradi pomanjkanja časa pogledava samo od zunaj; ob postanku v bližnjem mestecu pa si privoščiva pico… Loterija… hahaha… angleškega menija seveda ni in v lokalu nihče ne razume kakšnega tujega jezika… Pretirane sreče nisva imela: tanko testo nadevano s sirom, kurjim mesom in artičokami za 10 €…, brez pelatov ali kakšne druge poživitve! Sva se pa vsaj nasmejala svojemu naročilu.
Pot nadaljujeva skozi nekdanjo papeško prestolnico Avignon, ki jo poslikava kar iz motorja in se ustaviva šele v čudoviti Fontaine de Vaucluse, kjer izpod skal in strmih previsov izvira zelena reka. Prijetna osvežitev vročega dne Izjemno lep kraj nama vzame kakšno urico fotografiranja, pa obvezen Jasnin espresso, ki je na ekstremno razglednih in romantičnih točkah vsekakor nujen.
Podeželska pokrajina vzhodno od Avignona šele postreže s pravo slikovitostjo opevane, romantične Provanse.
Žitna polja, sivka, sončnice, macesen, ciprese, zaplate gozda, gričevje, skale, razgibanost… Vmes se vijejo čudovite, ozke, enopasovne ceste…
Hiše so zgrajene iz temno sivega kamna, veliko jih je opuščenih. Naselja so strnjena na vrhovih gričev, na hitro spominjajo na tista, na krasu.
Naslednji ogled »iz motorja« je 20 km oddaljen samostan Senanque, ki leži v globeli med sivkinimi polji, obdan s stenami strmega kanjona; potem pa vasica Roussillon, ki leži na griču ob opuščenih rudniki okre, ki s svojo edinstveno rdečo barvo okolici daje prav poseben pečat.
Pozno popoldan prispeva v Manosque – kraj kjer domuje svetovno znana kozmetična družba L'occitane in bi potrpežljiva sopotnica želela obiskati vsaj njihovo trgovino, če sva že za ogled proizvodnje malo prepozna.
Zanimivo, v celem mestu, na vseh vpadnicah ni niti ene reklame in niti enega smerokaza do omenjene firme; koordinate objavljene na spletni strani pa ne držijo, oziroma te pripeljejo dobra 2 km stran. Šele po spraševanju domačinov najdeva omenjeno podjetje in Jasna se prepusti omamnim vonjem v njihovi trgovini. Jaz sicer povoham to in ono, a ker je edina kremica, ki jo uporabljam zobna pasta, od dišav pa »afteršejv«, nekako nisem potencialna stranka… Vsekakor pa bi cel kozarček pomlajevalne kreme, za 75 €, tudi z žličko pojedel in še s kruhom pomazal, če bi vedel, da bo delovala.
Z vrečko kremic v zadnjem kufru, odpotujeva proti zadnji destinaciji najine osrednje provansalske ture. Vmes si ob cesti, v gozdičku privoščiva večerjo: tradicionalne, domače dobrote iz trgovine, sir, salama, paradižnik, šampanjec na ledu…
Malo po sončnem zahodu, parkirava v vasici Moustiers Sainte Marie, ki leži stisnjena v strmih stenah Verdonskega kanjona .
Za prisrčno sopotnico je to bil višek oziroma najlepši del najine poti. Vzela sva si kar nekaj časa, posedela v gostilnici in se trudila posrkati čim več vtisov, saj jih »nikon« s prazno baterijo ni več mogel. Starejši šef, ki naju je postregel, je neverjetno dobro govoril angleško. Oblečen v srajco, trenirko in zelene fluorescentne superge, ni kaj dosti dal na tradicijo svoje vasi. Za 2 deci piva in 2 x po deci slabega vina, nama je zaračunal 7,5 €, a ker je bil prav posrečen, mu je Jasna ob plačilu z 10 € velikodušno rekla »Let it be eight«…
Prešerno se je zahvalil, ampak 2 € tudi nisva več videla. V mraku sva parkirala v kampu in si za lahko noč privoščila še juhico. Zjutraj pakirava. Začne se pot proti domu.
VERDON, EZE IN OLJČNI GOZD… kanjonsko in obalno počasnih 233 km
Zjutraj me še v spanju po licih poboža nekaj hladnega, mokrega, sluzastega… Mar sanjam? …čez nekaj trenutkov še enkrat… počasi se prebudim in pogledam… »Bemu mast!«… prav lepo rejena krastača je lezla po meni in nekako ni znala iz zaprtega šotora… Previdno zbudim Jasno, da se ne bi preveč prestrašila »male živalice« in skupnimi močmi jo nekako spraviva iz šotora… Še danes imam na sumu norveške mulce, ki so se igrali po celem kampu, da so nama v najini odsotnosti nastavili v šotor njihovo domačo živalco. Prijetno jutro!
V dobrih 2 urah pospraviva parcelo in robo naveževa na motor. Za tri noči odštejeva 72 € in sredi dopoldneva odpeljeva proti južni steni Verdonskega kanjona. Vožnja po tej strani je še veliko slikovitejša, kot ob prihodu po severni. Razgledi so prav neverjetni.
Ker je sobota, je na cesti tudi veliko več motoristov in ostalega turističnega prometa, a gostota ni nikakor moteča. Ustavljava in fotografirava velikokrat. Zadnji postanek, preden po visokih planjavah zapeljeva proti jugu, narediva v restavraciji, kjer nakupim tudi nekaj spominkov za domov. Potem je sledil dolg in slikovit spust, preko skoraj gorskega francoskega podeželja proti morju. Vozila sva skozi La Bastide, Escragnolles, Grasse in se na obalno magistralo priključila med Canesom in Nico.
Ker je dan oblačen in ne prehudo vroč, se za dobro uro spočijeva na plaži v Cagnes Sur Mer, malo zaplavava v toplem morju ter se ohladiva pod tušem. Po obalni cesti nadaljujeva pot skozi Nico in se ustaviva za daljši ogled zaščitene vasice Eze, na strmi skali visoko nad morjem, med Nico in Monakom.
Sama vas je resnično nekaj posebnega, saj si jo lahko ogledaš samo peš. Dostop do njenih ozkih in strmih ulic ni možen niti s skuterjem ali s kolesom… Kot bi naš Piran stisnil in potlačil skupaj ter ga »nalimal« na strmo skalo pa še malo razmazal po pobočju. Verjetno pred 100 leti opuščena, majhna, stisnjena bivališča, si danes lastijo majhni butiki, barčki in umetniški ateljeji. Vsekakor vredno zanimivega sprehoda in fotografiranja.
Počasi voziva ob obali dalje mimo Monaka, Mentona, San Rema… Mrak je že, ko začenjam iskati prenočišče »pod zvezdami«. Kaj hitro ugotoviva, da ob obali ne bo nič, saj mesta in vasi prehajajo iz enega v drugo in dostop do kakšnega samotnega, obalnega kotička ne bo mogoč.
Tu naju gotovo nikoli ne najdejo! Skuhava večerjo, pripraviva blazine in spalke, a zaspati ni bilo lahko. Jasno noč je sicer popestrila tiha glasba iz oddaljene veselice, hkrati pa jo je razburkalo odurno dretje in riganje nekje v bližini zaprtega osla…
MARATONSKIH 813…
Zjutraj je vse mirno… tudi osel je zaspal, divjih prašičev ali medvedov pa ni bilo mimo.
Zato malo pred Imperio zavijeva v hribe in se po dobrih 10 kilometrih znajdeva sredi serpentin, v strmem oljčnem gozdu, kjer vasi zamenjajo le še osamljeni zaselki goratega, italijanskega podeželja. Nekje v daljavi se vidijo luči obalnih mest. Iz ozke asfaltirane ceste zavijem na kamnito pot, med terase oljk… Popolni »plac«… morda malo strašljiv…
Po zajtrku se kar krepko »namatrava«, da zadenjsko odvlečeva polno natovorjenega Vulkana po kamniti potki do ceste. Na garminu pritisnem »domov« in »brez izogibanja«; pametna zadevščina pa brez obotavljanja naračuna 813 km. Ko se spustiva med civilizacijo in pred Imperio zavijeva na avtocesto, jih je le še 799. Stisnem tempomat na magičnih 125 in gremo!
Na osamljenem počivališču v hribih severno od Genove še zadnjič razpakiram primusov gorilnik in gobova juha nama prav tekne. Potem pa ustaljene pavze na cca 150 km in obilna večerja v Portusu na Uncu. Slednja je poskrbela tudi za koristno porabljen čas, da so se nevihte na Savinjskem koncu razkadile in pred domačo gostilno, v družbo Packov, sva se ob pol osmi uri pripeljala po suhem.
SKOZI OČI BAJKERJA
Naj se najprej vrnem na vprašanje iz uvoda; če ste ga pozabili, poglejte nazaj… Moj odgovor je: Seveda se da! Treba je imet le pogum, dosti udoben motor, utrjeno rit in potrpežljivo, nerazvajeno ter rahlo avanturistično sopotnico!
Za koga pa takšna 5 in pol dnevna tura ni? Ni za tiste, ki ne »zderejo« iz dopoldanskega kofetka prej kot v pol ure; Ni za tiste, ki rabijo za spočit svojo mlahavo rit najmanj tuš, wc in posteljo, tudi na tranzitu vsak dan (razen če reskirajo keš za prvi obcestni hotel na poti, ki seveda ima fraj sobo v višku sezone); Tudi ni za tiste, ki jih neizmerno zanimajo zgodovinske znamenitosti, katedrale, gradovi, palače in čudovita središča večjih mest – tega je v Provansi precej, najbrž se jih splača videt, ampak potem si dodajte vsaj 3 dni. Tudi ni za tiste, ki gledajo na vsak cent – Francija ni poceni, kdor si je ne more privoščit, naj se drži Balkana; Tudi ni za tiste, ki skušajo po lokalnih cestah »kolenčkat« in »tolčt« hitrostne rekorde – držite se Dolomitov (izven sezone), ali še boljše, podajte se v notranjost Andaluzije… Morda še za marsikoga ni, jo je pa definitivno treba videt!
Sam nisem ravno romantična duša, vonj sivke in ostalih dišav me ne prevzame, tudi deci vina ali kavica na eminentni lokaciji, ob čudovitem razgledu, me ne. Raje imam hladen pir na motozboru, rock&roll in vonj po bencinu… Ampak Provansa se me je dotaknila izredno močno. Celo tako zelo, da sem se lotil tegale pisanja že 3 dni po vrnitvi, medtem ko imam majsko Andaluzijo še vedno na dolgu. Če potegnem primerjavo, tja smo se šli »navozit«, v Provanso se gre pa »naužit« - česarkoli že pač, vsak bo nekaj zase našel!
Pa še beseda o stroških: vsak 250 € sva prispevala v »skupno kaso« in na zaključni večerji v Portusu sva še nekaj malega dodala. Sicer so pa preko 100 € znesle cestnine; 270 € bencin (ena dva tanka je sicer plačala kartica); 72 € tri noči v kampu; ostalo pa hrana, pijača in led iz trgovine; enih 10 espressotov (po cca 1,5 €), pirov (po cca 2,5 – 3 € za štangico), kozarčkov vina (po 3 – 5 € za deci). Pa še kak spominek se je vmes znašel. Če zaokrožim, cca 300 € po osebi za 6 dni in 2950 km! Skratka vredno vsakega centa!
IN KAJ POREČE SOPOTNICA
Provansa je lepa in »velika«… skoraj prevelika za človeško oko, dotik in opojnost vonjav. Moraš se ustavit. Nekje na njenem robu, pod dišečimi macesni, pod sinje modrim nebom in strmimi skalnimi stenami. Le tam lahko ujameš vse bistvo Provanse. Tam se vse začne in vse konča.
Ne spomnim se več pikov komarjev, ki so nas v roju napadli na eni od Italijanskih bencinskih črpalk, ne spomnim se več predirljive vročine skozi Azurno obalo, niti se ne spomnim več najbolj suhoparne in neskončno dolge avtoceste… spomnim se divjega vonja macesna in sivke, prepadnih sten, skromnih provansalskih hišk, ujetih med žive skale, spomnim se snežno belih konjev in zvedavih flamingov, velikodušnost provansalskih ljudi, majhne praktične skledice najine kamp kuhinje in seveda udobnega motorja, s katerega je bilo moč ujeti vso lepoto in strast te čudovite pokrajine... Provanse...
Ferek in Jasna sta tole napisala...
KJE SVA SE KLATILA...
FOTOGALERIJA... čez 700 fotk... za sline cedit....
Page updated
Google Sites
Report abuse