Datum objave: 9.11.2015 18:31:40
Za letošnje poletje družinskega dopusta nisem več planiral. Pa vedno več nas je takih.
Otroci so zrasli, odraslim pa teden dni lenarjenja na vročem soncu, prej škodi kot pa koristi. Poletne visoke temperature pa za neke ultimativne »moto ture« tudi niso primerne. Poskusimo torej v dobrem tednu dni zaužiti vsega po malem; torej »dopust za odrasle«, malo »motoriranja«, kakšen motozbor, prijeten izlet, malo adrenalina, morja, planin, kakšen koncert ali prireditev, dobro hrano, pa poceni mora biti in nenaporno, »šoping« tudi ne sme manjkat pa čim več nas mora bit… je to sploh možno? Je! Jaz sem mu rekel kar »Easy Balkan Tour«. In vredno ga je ponovit! Takole je šlo…
Od »Apačev« do »Volkov«…
V petek, konec julija, se pisana druščina Packensteinov s prijatelji udeleži motozbora pri koroških »kolegih« MK Apachi, kjer ob zabavnem večeru okvirno »splaniramo« naš izlet. Zaradi različno odobrenih dni dopusta bomo eni štartali malo prej, drugi kakšen dan kasneje, najbolj zabavni del in zaključek pa bomo seveda preživeli skupaj. Naslednje jutro Ferek, Ivek in Brico že potujemo preko Gorjancev, mimo Karlovca in Bihaća proti Livnem.
Motozbor, MK Vukovi Livno, je zagotovo ena boljših balkanskih »motofešt«, ki v ta konec pripelje bajkerje od blizu in od zelo daleč.
Na velik prireditveni prostor smo se pripeljali sredi popoldneva in v miru postavili šotore, pri čemer je Brico morda izbral malo manj primerno »lokacijo«… Zabava je stekla v ustaljeni tok balkanskih »motožurov«: obilo dobrega rocka, poceni piva in čevapov, pokanja iz »auspuhov« in vratolomnih voženj na pri nas že pozabljenem »zidu smrti«.. Med slednjima je stal Bricov šotor v oblakih dima… verjetno je bilo tod med vojno več tišine! Večina pa nas je vsekakor uživala na polno in v poznih nočnih urah smo s čepki v ušesih popadali v šotore.
Jadran nam bo napolnil baterije…
Po nekaj kratkih uricah spanja, spakiramo in da preženemo »mačka«, si v centru Livnega privoščimo zajtrk. Za nekaj ur se naše poti razidejo.
Kolega odpeljeta pogledat Mostar ter se po dolini Neretve spustita proti Dubrovniškem primorju. Sam odrinem ob zahodni obali Buškega jezera proti hrvaški meji, obrnem proti Sinju in okoli poldneva obiščem prijateljico, ki dopust preživlja na Murterju. Pozno popoldan prevozim jadransko magistralo in s kolegi smo ponovno skupaj, v čudovitem privat kampu v Slanem pri Dubrovniku. Sledi dan in pol »družinskega dopusta«. Saj veste, slovensko, obredno ležanje na plaži, s kopanjem in pitjem piva ter večernim sprehodom na večerjo in »na sladoled« in tudi pitjem piva.
Rafting na Tari
Bajkerjem takle počitek na vročem soncu ne dene ravno najbolje. 2 dni je bilo čisto dovolj in že šibamo proti Trebinju, kjer sta dopoldanska malica in obisk tržnice obvezna.
Potem izkoristimo popoldan za, vsaj zame eno lepših bosanskih cest, proti Gackem – Sutjeski – Foči. Ustavimo se ob jezeru Klinje ter ob spomeniku bitki na Sutjeski, pozno kosilo pa si privoščimo v centru Foče. 3-dnevni rafting paket imamo rezerviran kar v treh kampih, pa da vidimo kdo ponudi za denar največ. Druga skupina z Bišijem, Tino, Srečem, ki je zjutraj štartala iz Velenja, je ravno na kavi na Baščaršiji in nam zaupa izvidnico. Biši je nedvomno, kar po telefonu, »glihal« največ in tudi nas ob ogledu kamp »Highlander« najbolj prepriča: 51 € za 2 nočitvi, 2 večerji, 1 kosilo, 2 zajtrka ter 22 km raftinga po reki… Super. Večer preživimo ob obilni večerji izpod peke, spoznavanju z lastnikom in drugimi gosti. Moški del ekipe še posebej »očara« Duška – učiteljica iz Novega Sada, katero bo na kakšnem potovanju najbrž še zanimivo srečat. Sicer pa je takle počitek ob sveži Tari nedvomno lepši od vrveža jadranske obale. Kar pozno zlezemo v lesene bungalove.Jutro je čudovito. Kot iz tiste šmarške pesmi: »Planine sončne zrejo dol na nas…«. Dejansko gre za dober kilometer globok kanjon, ki se sicer v območju kampov malo razširi. Naj bi bil celo 2 najgloblji na svetu – takoj za Koloradom. Po obilnem zajtrku je še čas za malo poležavanja, potem pa so kombiji tu, mi pa v polni raft opremi. Neoprena pa ne oblačimo, ker poleti res ni potrebe.
Odpeljemo se čez mejni prehod Ščepan Polje v Črno goro in okrog poldneva smo na štartu, kjer se gnete zagotovo čez 30 raftov. Ker nismo začetniki, vodič ponovi samo osnove in odrinemo. Tara je v primerjavi z našo Sočo mirnejša a okolica veliko bolj divja. Civilizacije ne vidiš nikjer. Ob samem spustu je seveda obvezna kakšna »pomorska bitka«, mi si za nasprotnike izberemo sicer domačine, a smo jim z lahkoto kos! Za spomin jim velikodušno na dnu reke pustimo Bišijeva sončna očala za 500 €, ki jih baje še danes išče ves Tara rafting tim. Pa seveda 2 zanimiva postanka naredimo, za kopanje, pijačo, fotkanje in 3 ure prav hitro minejo. Izkrcamo se ob kampu, raft naložimo na kombi in se prepustimo poznopopoldanskim aktivnostim – kosilu, lenarjenju, večerji, nazdravljanju…
Čez Durmitor k »trobentačem«
Jutro in obilen zajtrk v nas budita eno samo skrb. Kako z našimi motorji premagati srhljiv kolovozni klanec, v razmeroma slabem stanju, ki naš kamp povezuje z glavno cesto enih 300m višje. Za vzpon je Brico - nekdanji strokovnjak za motokros, vse naštudiral ter nas »oborožil« z nasveti, predvsem v stilu: »gaaaasss in za nobeno ceno ne ustavit…«. Problema res ni bilo! Odpeljali smo ponovno ob Tari navzgor, si reko ogledali še od zgoraj in tokrat prvič na Durmitor »splezali« direktno iz kanjona, čez Crkvičko polje v smeri Trse.
Durmitor v soncu vedno navduši, sploh ko te v vročem poletju obda s svojo svežino. Ustavimo se v sirarni, na obeh prelazih in na Žabjaku. Vmes z grozo opazujemo reševanje neprevidnega avtomobilista, ki je z avtom končal 300 m pod cesto, na strmem pobočju, baje brez hujših posledic.Nadaljujemo proti Srbiji in v Prijepolju nas preseneti ploha, ki jo izkoristimo za opoldanski odmor s kosilom. Naslednji postanek opravimo na Zlatiboru, ki je v tem času ravno tako poln turistov. Po odhodu iz bencinske, v nepretrgani koloni avtomobilov in tovornjakov, po nekaj kilometrih ugotovim, da »eden« manjka. Sermek. Po telefonu mi sporoči, da ima težave z alarmom, a da pride za nami in naj kar nadaljujemo do Guče.
Ko parkiramo pri gostitelju, je Sermek še vedno na Zlatiboru. Saj ne moremo verjeti. Repetitor mobilnega operaterja je njegovemu BMWju »zmešal« kodo alarma in ga ne more izklopit. Motor seveda ne vžge. Vsak po svoji strani telefonirama vsem možnim mojstrom, napako in rešitev najdemo tudi na internetu. Nazadnje po dveh urah in natančnih navodilih preko telefona, s pomočjo daljinskega odklepanja, dekodira alarm in odpelje za nami. Mi pa na »provod u Guču«. Takole v enem stavku bi se reklo: »Ludilo«, ki navduši s skomercializiranimi »štadijonskimi« koncerti, z avtentičnostjo uličnih »trubačev«, z močnim pridihom srbskega nacionalizma, »svatbenim kupusom«, žretjem pečenja in lokanjem piva ter vsemi mogočimi stojnicami, ki vsemu temu dajejo še nek višji, kulturni pomen. Domačinom, če se slučajno znajdejo, pa daje edini vir dodatnega zaslužka ter občutek pomembnosti v tem odmaknjenem, ruralnem delu Srbije. Da pa Slovenci ljubimo ta festival pa sploh ne preseneča, saj srečaš znancev, kot na »Pivu in cvetju«.Po Kusturici preko Romanije do AVNOJ-a
Zjutraj se vsa »Gućka ciganija« počasi prebuja. Naš Brico odpelje proti avtocesti Bratstva in dalje proti domu. Mi pa proti Mokri Gori, kjer si ogledamo Kusturicin »Drvengrad«.
Epsko mesto, zgrajeno iz lesa, je že zgodaj dopoldan polno turistov. Enkrat bi bilo smiselno ogled združiti še z vožnjo po znameniti »Šarganski osmici«, kot imenujejo obnovljeno ozkotirno progo, ki se tod vije med Višegradom in Mokro goro. Na mejnem prehodu se Sermekov BMW ponovno »zmula«. Tokrat noče naprej brez bencina! Hitro mu ustrežemo in naprosimo »šlaufek« ter prazno plastenko koka kole. »Župco« mu ponudi Ferekov Vulkan in že drvimo mimo Višegrada, po dolini Drine, preko Romanije, obvozimo Sarajevo in preko Travnika, parkiramo pred hostlom v Jajcu. Že slutimo, da bo veselo. Večji del moške zasedbe, si deli sobo s francoskimi študentkami, poleg hostla se začenja svatba »na veliko«, nas pa vabi še stari del mesta, s slapovi in kulinariko. Seveda smo si spet privoščili vsega »na veliko«, saj smo vendar na dopustu in ob poznem počitku me ni motila niti svatba, niti študentke, moje trdo »žaganje« pa itak ne.
Iz »šopinga« med Šparone…
Domov jo uberemo v smeri proti Banja Luki, kjer na tržnici porabimo zadnje marke, za oblačila, spominke, darila, tobak in kulinarične dobrote. Drobiž razdelimo otrokom. Vožnjo s postanki nadaljujemo po AC mimo Zagreba, do Krapine, v Dobovcu vstopimo v Slovenijo ter se z večjo zasedbo Packov srečamo na motozboru MK Šparon Riders v Mestinju. Seveda še zberemo toliko volje, da tekmujemo v moto igrah in pozno zvečer se vsak v svojem tempu varno odpravi domov.
Povzetka ne bom delal, saj nam je tokrat motor poleg užitka nudil le vožnjo med dvema dogodkoma in ni šlo za klasično moto potepanje, z »nabijanjem kilometrov«, na dnevnih etapah. Šlo je za kolektivni dopust, ki smo si ga privoščili Tina in Biši (K-1300), Sreč (FJR-1300), Brico (CBF-1000), Sermek (K-1200) in Ferek (VN-1700). Vreme nam je vseskozi služilo in glede na začetek avgusta, so bile temperature zelo znosne. Vukove, Taro in Gučo… je pa vsekakor vredno ponovit še v večji zasedbi.
Ferek… predsednik Ferek