Embedded Files
Datum objave: 28.12.2015 18:16:54
Leta 1883 je šel na prvo vožnjo vlak Orient Ekspress. Prva proga, ki jo je odprl, je bila iz Pariza v München in Dunaj in dalje do romunskega mesta Giurgiu. Dve leti pozneje se je smer spremenila – potniki so prišli do Carigrada. Pot je potekala od Pariza prek Dunaja in Beograda do Niša. Od tam so potnike do Plovdiva prepeljale kočije, od Plovdiva naprej pa so spet potovali z vlakom. Leta 1889 je bila zgrajena neposredna povezava do Carigrada.
Dovolj zgodovine. Naš »Orient Express« je bil bajkerski. Je pa omenjene pokrajine lepo povezal. Del poti pa nam je, namesto vlaka, skrajšal že dobro poznani trajekt med Trstom in Igoumenitso, kjer se je naš izlet v bistvu začel. Ferek, Aleš, Buha, Robi, Ivek, Dejan… in od Romunije nazaj še Vlado ter Cvelfy… na Vulcanu, Hondi in Ducatiju ter dolgočasni, množični BMW zasedbi.
1. DAN: Barčica po morju plava…
…potniki se opotekajo.
Učinkovit recept, da 27 urna vožnja na razmeroma praznem trajektu, sredi septembra, hitro in zabavno mine, je cca 1 pivo in 0,5 žganjice na uro plovbe ter razkošno ležišče na pilotskih sedežih v salonu. Kot bi trenil je bilo spet jutro in mi pripravljeni na štart v grškem pristanišču. Ferek je bil veliki »vodja« prvega dne. Da ne bi šlo kaj narobe je preveril vnose v vseh 5 garminov, ter »pilotom« razdelil povzetke in koordinate »vsega mogočega« na potovanju, ki nas čaka. »Za vsak slučaj… če se izgubimo… ali kdo kje obnemore«.2. DAN: Bombaž in Marica
Odkurili smo jo po avtocesti preko severne Grčije. Promet izredno redek, vreme sončno in toplo, sčasoma smo začeli pogrešati edino bencinske črpalke in končno ugotovili, da je za tešitev motorne žeje potrebno zapeljati »dol«, na magistralko, kjer smo si privoščili tudi obilno, slovensko, domačo malico.
Malo naprej od Soluna smo avtocesto zapustili in pot nadaljevali po obmorski magistralki ter pozno popoldne parkirali pred poceni hotelom v bližini izliva reke Marice v Egejsko morje. Čas pred večerjo smo izkoristili še za sprehod ob delti, med polji bombaža, ko se je pokrajina obarvala v čudovite zlato-rumene barve. Spokojen večer na vzhodno-grškem podeželju je v nadaljevanju kalil naš smeh, zdravice in načrtovanje nadaljnega potovanja. 3. DAN: Po Turčiji v kaos.
Dejan je danes na čelu kolone. Vožnja do turške meje mine hitro, prometa je malo in kot bi trenil smo pred turškim mejnim prehodom, kjer pa ravno tisto uro internet ne dela in vstop v državo seveda ni možen. Dobro uro so potrebovali, da so »zrihtali« in nejevolja šoferjev je bila na višku. Seveda smo se motoristi »stlačili« naprej, kar je skoraj privedlo da izbruha »hude krvi«, a kakorkoli že, trma je bila na naši strani, težave pozabljene, mi pa na poti preko lepega turškega podeželja. Vse do Istanbula smo se držali obalne magistralke in v 17 milijonsko mesto pripeljali ravno v času popoldanske prometne konice.
Tukaj kompromisov ni! Gledat okoli, trobit, gas, bremza, vse »na polno« in marsikdaj vse hkrati! Adrenalinsko! Naenkrat se kolona pretrga, ne vidimo se več, vmes pride še tankanje in pred majhen hostel v strogem centru mesta se pripeljemo v dveh ločenih skupinah 10 minut narazen. Šef nas že čaka in nekako poskrbi, predvsem besedno, za varno parkiranje na pločniku tik pred vhodom ter na 20 m oddaljenem parkirišču. To popoldne in ves naslednji dan nas bodo po ogledih nesle noge in javni prevoz. Prvi večer izkoristimo za sprehod po eni izmed glasnejših ulic, ki povezuje znameniti Taksimov trg z obalnim Karakoyem. V lajblčih nedvomno izstopamo iz pisane druščine domačinov, turistov, umetnikov, prodajalcev in hitro smo deležni tudi prikritih nespodobnih povabil v zabavni svet poželjivega podzemlja, ki jih seveda velikodušno odklonimo. Pred spanjem še dvomljivi poulični »fastfood« zalijemo s šnopsom, v izogib prebavnim motnjam in apartma se napolni z zadovoljnim smrčanjem. 4. DAN: Blišč in svinjarija Evrope in Azije
Po obilnem zajtrku, pot pod noge in to dobesedno! V kombinaciji z vsemi oblikami javnega prevoza smo prekrižarili evropski in azijski del centra Istanbula ter si ogledali številne objekte ki jih mesto ponuja turistom.
Med mošejami, spomeniki, trgi in tržnicami nas je vozil metro, tramvaj, avtobus, ladjica… je pa res, da sem vrstni red ogledov pretežno naštudiral že doma, ob pomoči interneta in ponudbe potovalnih agencij. Mesto daje podobo visoko tehnološkega središča, kjer si tradicija Orienta podaja roko s poslovnimi središči v stilu Londona ali Pariza. Še največji izziv je bil v tej jesenski vročini najti ohlajen Effes, ki veliko lažje kot voda poteši žejo. Zvečer nas je do apartmaja vodil garmin peš in takrat spoznaš tudi vso bedo velemesta. Neznosen smrad in kupi odpadkov v ozkih temačnih ulicah kažejo mrko protiutež odlično urejenemu javnemu prometu in blišču svetovno znanih turističnih atrakcij. Pred spanjem še malo pomodrujemo o izzivu jutrišnjega nedeljskega pobega iz velemesta ter uskladimo navigacije. 5. DAN: Na Sončno plažo
Buha nas bo danes vodil in morda ima res srečo, ker je nedelja. »Zakurblamo« motorje in ob zavidljivih pogledih domačinov počasi odpeljemo do glavne ceste.
Potem se moraš preprosto prepustit, da te potegne izredno hiter tok prometa, spremljat navigacijo, spredaj in zadaj vozečega, biti 100% skoncentriran in v prav neverjetnih 20 minutah smo na periferiji milijonskega mesta. Namesto avtoceste se odločimo za vožnjo po podeželju, v smeri proti Črnemu morju in Bolgarski meji. Lepa razgibana pokrajina z redkim prometom naredi vožnjo sproščujočo in zanimivo. Prehod meje je ponovno svojevrsten. Gneče ni a vseeno pokažeš dokumente nekako 4 krat in poleg tega zapelješ še čez cca 20 cm globok dezinfekcijski bazenček. Pa smo spet v EU, če se bolgarski pokrajini sploh lahko tako reče. Prvih 100 km kaže dokaj žalostno podobo. Majhna ruralna naselja, kjer podeželski pejsaž kazijo sivi socialistični bloki. Potepuški psi pa bodo naši spremljevalci po vsem preostanku balkanske poti. Proti Burgasu se promet nekoliko poveča a je vseeno vožnja hitra, tekoča in zanimiva. Postanek napravimo ob Pomorilskem jezeru, potem pa parkiramo na izrazito turistični Sončni plaži in se najprej prepustimo iskanju prenočišča za »pravo« ceno. Ferek uspešno »zgliha« iz 50 na 30 € po osebi; Ivek pa v sosednjem hotelu na 30 € za vseh 6 oseb in ni dvoma kje bomo spali. Čas je še za hitro kopanje v čistem morju in malo sončenja na mivki, pogreje pa me tudi viski, ki mi ga prijazni natakar prinese na plažo. Pred mrakom razložimo šefu, da želimo resnično bogato, tradicionalno, bolgarsko večerjo in brez zadržka lahko napišem, da je bil to najboljši kulinarični doživljaj tega potovanja.
6. DAN: Med Kaliakro in delto Donave
Robi nas bo danes vodil ob obali Črnega morja proti severu. Naša prva postojanka je Rt Kaliakra, ki se v obliki ozkega polotoka s strmimi stenami zajeda v morje.
Na koncu rta je trdnjava ter vojaška opazovalnica, obalno ravnino pa zaznamuje lepo število vetrnih elektrarn. Mi je pa začel skrb vzbujat akumulator v mojem vulkanu. Ob vsakem zagonu motorja, se je računalnik zresetiral in več kot očitno je postajalo, da 5 let stara baterija izgublja moč. Vožnjo smo nadaljevali po obalni cesti proti Constanti. Zanimivo, da se pridih morja nikjer ne čuti. Manjka tisti značilen sredozemski vonj. Tu dobiš občutek kot bi se vozil po panonski nižini, ob nekem velikem slanem jezeru. Za postanek si izberemo lokal na plaži, v letoviški Mamai, ki bi jo naj kot biser romunskega turizma dal zgraditi diktator Causescu. Tudi cena pijače je prav biserno visoka – nič kaj romunska. Nekaj 10 km pred Tulceo je glavna cesta skozi naselje zaprta in ker nočemo obračati, verjamemo radovednežem, ki nas usmerijo na »malo slabši« obvoz. Groza in obup, kam smo zapeljali – namesto makedama, skale, robniki, kanali in pravi čudež je, da smo se vsi prebili skozi to brezpotje, brez kakšnega neljubega padca. Domačini, ki so našo kalvarijo opazovali, so samo zmajevali z glavami, navijali in ploskali. Tulcea je večje mesto ob izlivu Donave. S trajekti, ladjicami in hidrogliserji je povezana z vasmi ob morju in s sosednjo Ukrajino, prevoz »po suhem« preko delte seveda ni mogoč. Nastanili smo se v enem izmed hotelov, kjer sta se nam v poznih večernih urah pridružila še Janez in Vlado, po celodnevni vožnji iz Negotina. Mesto in luko smo si ob večernem sprehodu ogledali in je resnično lepo urejeno. Žal pa nam ni uspelo urediti izleta po reki, saj informacije pridobljene na internetu seveda niso držale, dejanski vozni red pa nikakor ni ustrezal našemu »tajmingu«. Po večerji in malo daljšem druženju smo bili godni samo še za posteljo. 7. DAN: Proti Karpatom in Drakuli
Ferek bo ta dan vodil furo a glej ga zlomka, njegov Vulcan se zjutraj ne zbudi več. Akumulator je fuč! Na srečo se cesta od hotela spušča proti reki, da »porivanje« 400 kilske zverine ni potrebno. Motor zabrunda, a vseh naslednjih 30 km lučka na armaturki opozarja na kratek stik akumulatorja.
Treba bo poiskat drugega, dolgo takole ne bo šlo. Namenjeni smo proti Karpatom, pogledat kakšen grad, Romunsko sfingo, Draculino domovanje. Donavo prečkamo s trajektom v mestu Galati. Ferek zapelje iz trajekta zadnji, ko motor zabrunda po nekaj metrih potiskanja po palubi. Parkiramo v centru, da se malo okrepčamo; ob pogovoru s prijaznimi domačini pa ugotovim, da lahko brez problema tu dobim nov akumulator. Prijazna gospodična naju z Robijem pospremi do servisa, kjer o kakšni »originalni« yuasini zadevi seveda ni govora a po zagotovilu prodajalcev bo »Rombat« za 35 € čisto dobro opravljal svoje delo. Seveda bo pa 2 urci trajalo, da elektrolit opravi svoje in bo zadeva pripravljena za uporabo. Pokličeva kolege naj odrinejo dalje proti Sinai, kjer se dobimo pri veličastnem gradu Peles. Ko popoldne parkirava pod gradom, o kakih motorjih ni sledu, na telefonu pa kup neodgovorjenih klicev in smsjev, da se je druščina preprosto izgubila, kljub 5 navigacijam! Ko se kasneje le »polovimo« je razlog slabe volje jasen: vsak je namreč v svojo navigacijo vnesel iste koordinate v različni obliki zapisa, ki pa je nihče ni preveril – normalno, da se jim je »zmešalo«. Bo treba čez zimo organizirat »Malo šolo navigacije«! Sicer je grad Peles resnično veličasten in prav neverjetno ohranjen. Za sfingo pa je treba reskirati čas, saj dostop do nje zahteva kar nekaj peš hoje. Pred večerom smo parkirali pod Drakulinim gradom v Branu in si prenočišče za male denarje izgovorili kar pri varnostniku parkirišča. Večer je minil po ustaljenem redu: obilna večerja, nekaj zdravic in malo pohajanja po vampirsko – komercialnem, turističnem Branu. 8. DAN: Transfagarasan
Jutro izkoristimo za ogled gradu, potem pa pod Dejanovim vodstvom odpeljemo čez Karpate proti jugozahodu. Dan je oblačen, siv in prvič na naši poti se nam obeta nekaj dežja. Na bencinski oblečemo »dežjake«, prvi daljši postanek pa napravimo na jezu Vidraru, ko se iz južne strani pričnemo vzpenjati čez Transfagarasan.
9. DAN: Čez Transalpino in skozi Djerdap
Ponoči se je nebo pošteno izlilo in po napovedi nas čaka oblačen dan, kjer pa kakšna popoldanska ploha ni izključena. Transalpina je popolnoma druga zgodba kot opevani Transfagarasan.
V oddaji Top gear so to cesto razglasili za najlepšo v Evropi, realnost jo vsaj nam – motoristom pokaže v čisto drugi luči – kamenje, luknje, zalivke, neurejene bankine. Če kdo misli, da jo bo s kakšnim nabritim »cestakom« oddirkal podobno kot se to počne v Dolomitih, se hudo moti. Nam pa vreme resnično prizanaša. Iz gostih in sivih oblakov sicer občasno pade kakšna kapljica, ki pa normalnega tempa naše vožnje niti malo ne zmoti. Pozno popoldne parkiramo v mestu Sibiu, da si uredimo prenočišče a doživimo le šok. Po dobri uri iskanja, tudi v dveh ločenih skupinah, zaradi nekega praznika, prostega hotela enostavno ni. V mraku odpeljemo dalje, v smeri Hunedoare in v motelih kar nekajkrat poskusimo srečo, ki se nam nasmehne šele v četrtem poskusu, ko nam slaba volja in utrujenost že resnično nažirata živce. Smo se pa tako pripeljali do bližnjega odcepa na »Transalpino«, ki jo napademo zjutraj.
Kljub mokremu cestišču nas navduši, na srečo pa tudi vrh ni v megli tako da se lahko fotografiramo. Dober asfalt sicer nekajkrat prekinejo prekopani nekajmetrski, makedamski vložki, ki pa vožnje ne zmotijo. So pa temperature blizu zimskimi in dežna oblačila dobijo tu pomen ohranjanja toplote. Spustimo se proti Targu-Jiu in v Srbijo vstopimo pri Djerdapu. Vožnja skozi sotesko je resnično zanimiva in je ne zmoti niti krajša ploha. V Donjem Milanovcu si končno privoščimo obilno, pravo balkansko pojedino. Vožnjo nadaljujemo do Požarevca, kjer večja skupina v centru mesta najde prenočišče. Ivek, Vlado in Janez pa potegnejo proti Bosni. Slednjega namreč naslednji večer čaka predstavitev Helite airbagov na motozboru v Omišu. Ostali izkoristimo večer za sprehod po lepo urejenem centru mesta, obisku lokalov in veseljačenju v balkanskem stilu. Pozno ležem k počitku popolnoma sam v 3 posteljni sobi. Jebi ga, eni pač smrčimo in če mene to ne moti, ne vem zakaj druge. Tudi prav – se pa naj stiskajo v 4-posteljni!
10. DAN: Bratstvo in enotnost
Jutro izkoristimo za »nujne« balkanske nakupe na mestni tržnici: kajmak, mleto papriko, prepovedan tobak, slivovko… Buha nas odpelje proti Beogradu in Pazovi, kjer nas njegovo sorodstvo velikodušno sprejme in pogosti. Opoldne odpeljemo po »bratstvu in enotnosti« proti Sloveniji, kjer si »Pri Strnadu« privoščimo zadnjo, skupno, zgodnjo večerjo. Postreže nam izredno mikavna mlada natakarica in boljše ter okusnejše dobrodošlice si res ne bi mogli želeti. Čez dobro uro smo s prijatelji nazdravili v domači gostilni. Naslednji dan pa so se srečno vrnili še ostali prijatelji, ki so »Orient Expres« zašpilili po jadranski magistrali.
Če takole pod črto sklenem nekaj zanimivejših dejstev tega potovanja, lahko zaključim sledeče: Tudi večja skupina lahko na daljšem izletu prav dobro funkcionira, če vsi spoštujemo red, pravila in dogovore in to smo Packi dokazali že večkrat.
Dnevno smo si vodenje voženj lepo vsi razdelili, le Ivek je namesto tega skrbel za »glihanje« prenočišč in Aleš za snemanje z Go Pro kamero. Cenovno je bil izlet izredno ugoden in se vključno s trajektom ni dvignil čez tisočaka po glavi. Prenočišča so bila poceni in bi bilo resnično brez potrebe vlačiti s seboj šotore. Za Istanbul svetujem zgodnjo rezervacijo, saj je razpon cen enormen, v ostalih državah pa se brez problema najde sproti. Dokup turškega elektronskega cestninjenja se nam ni zdel smiseln, saj so vzporedne magistralke dobre, z redkim prometom. Tudi ostale ceste so bila na teh 4000 km povsod razmeroma dobre in nikjer nismo naleteli na kakšne zastoje ali neprijetnosti. Kultura vožnje je v Bolgariji in Romuniji na solidnem nivoju – strašljivih belih kombijev sploh ni – seveda, saj so vsi na slovenskih avtocestah! Je pa potrebno biti pozoren na konjske vprege, potepuške pse, česar pri nas nismo ravno vajeni. Istanbul?
Če nimaš trdnih prometnih živcev, raje ne hodi tja. Videl sem ga in po svoji volji se bom vozil samo še mimo njega, notri pa ne bom več zavil. Tudi Transfagarasan me ni fasciniral a na Transalpino se nedvomno kmalu vrnem. Grčija pa mi kljub bolečih spominih ostaja blizu – še se bom vozil tam. Seveda pa smo doživeli tudi nekaj »pikantnih«: adrenalin zaradi močnega zaviranja ob izsiljevanju prednosti; odprt podplat škornja zaradi zdrsa v cestno luknjo; nasproti vozeč traktor po napačnem, našem voznem pasu; hud maček na barčici in še kje; pekočo analno odprtino zaradi hrane, da se razumemo; javne ponudbe romunske »kurbarije« za »male pare« direktno iz kombija; dvomljivo nočno zabavo v vampirjevem dvorcu; zatečen in zriban uhelj; odurno smrčanje in še kaj bi se našlo… Hvala vsem za dobro družbo in lepe spomine. Prihodnje leto pa spet nekam odrinemo!
Peter Podgoršek, Ferek
Page updated
Google Sites
Report abuse