OGREVANJE ALI MINI BALKANSKI KROG

Datum objave: 14.5.2015 8:58:44

…končno so naši motorčki dodobra prepojeni z žegnano vodo ter pozitivno energijo, od številnih želja po uspešni sezoni, tako da varni kilometri sploh niso več vprašaj. Vsaj bajkerji smo prepričani v to. Samozavesti je veliko, želja precejšnja, kam torej za začetek sezone, za »nabiranje kondicije«, za »ogrevanje«…

Pravzaprav kamor koli…, da se le naužijemo prvega vetra v laseh, prvih srečanj, da spet dobimo občutek in stik s cesto čim prej nazaj. Večina slovenskih motoristov izkoristi prve sončne dneve za obisk kakega blagoslova, skoka do Trojan ali Portoroža, bolj korajžni za trening obdelajo jadransko magistralo.

Za nas »dolgoprogaše« pa smer potepa v aprilu in maju pač kroji vreme. Želja je bila Korzika, a mi jo je odplaknila namočena Italija, zato sem se odločil za drugo smer: Madžarska – Bosna – Jadran, »mini balkanski krog« bi lahko rekli.

1. DAN: Velenje – Lendava – Pecs

Dva Packensteina, en Lepenaš in en EX Lepenaš smo odrinili po AC proti Lendavi. Trije kleni Bavarci in neuničljiv Vulkan. Po prestopu meje smo vozili po čudoviti regionalki, z malo prometa in zgodaj popoldan prispeli v Pecs. Namestimo se v prenočišču (11 € po osebi), na griču tik nad starim mestnim jedrom. Motorje pospravimo v garažo pod ključ ter si privoščimo pohajkovanje po centru. Pecs je zelo lepo urejeno zgodovinsko mesto. Glavni trg in okoliške ulice so čiste in polne sprehajalcev. Temperature preko 20 C ter prijazne cene pa ogled znamenitosti hitro spremenijo v posedanje po lokalih, ob pivu in nazadnje ob okušanju odličnih madžarskih kulinaričnih mojstrovin. Okoli polnoči zadovoljno utrujeni pripešačimo v motel in »zmanjka« nas v trenutku.

2. DAN: Pecs – Villany – Vukovar – Bosanski Šamac – Doboj – Žepča

Naš »ekonom« Ivo in njegova gradbeniška bioura najdeta odprto trgovino že ob šestih zjutraj, tako da ob sedmih je zajtrk že na mizi, ko se mu zaspanci počasi pridružimo; ob osmih pa že potujemo proti vinogradniški pokrajini ob meji s Hrvaško. Ustavimo se v kraju Villany, znanemu predvsem po slikovitih vinskih kleteh, ki se dejansko držijo ena druge – delijo torej eno skupno steno in v samem središču kraja, v večernih urah verjetno poskrbijo z izredno naporne kratke pijanske ali degustacijske turneje. V lokalni gostilni, kjer oštir edini lahko kadi za šankom ter govori hrvaško, kolegi spijejo kavo, sam pa preživim čas ob švicanju na wcju in odvajanju pekočih ostankov minulega kulinaričnega večera. Vožnjo nadaljujmo skozi vinograde proti hrvaški meji, mimo Osjeka do Vukovarja, kjer si v centru privoščimo daljši postanek. Mesto je danes že popolnoma obnovljeno, urejeno, o bitki priča le še stolp, ki bo kot opomin na vojno za vedno ostal na pol porušen. Ogledamo si spominsko obeležje ter se poslikamo ob »borovem čeveljčku« Poslovimo se od Dejana, ki se po Podravini odpelje proti Sloveniji, ostali pa obrnemo proti jugozahodu in v Republiko srbsko vstopimo v Bosanskem Šamcu. Ker so madžarske dobrote že zdavnaj prebavljene, nam takoj zadiši bosanski žar s kajmakom in »jelenom«. Pozno popoldansko vožnjo nadaljujemo v smeri Doboja in Zenice. Jutri je 1. maj in na sicer odlični bosanski magistralki v smeri Sarajeva je gneča. Oblaki nam postrežejo z rahlim dežjem, ki se bo očitno proti večeru še okrepil in ker je bosanske ceste resnično škoda prevoziti v gužvi in dežju, parkiramo pred motelom v Žepči (15 € z zajtrkom po osebi). Večer preživimo ob pivu in debati s šefom. Zunaj dežuje, za jutro je pa napovedana jasnina.

3. DAN: Žepče – Travnik – Bugojno – Kupres – Tomislavgrad – Buško jezero – Šestanovac – Makarska

Ob sedmih smo že na jutranji bosanski omleti in ob osmih v megli in mrazu že šibamo mimo Zenice. Prvi maj je in prometa skoraj ni. Ko v Travniku zavijemo proti Bugojnem, se začne vsaj zame ena izmed lepših bosanskih cest, ki pelje vse do morja. Iz doline reke Bosne se dvigamo v planine proti Bugojnu in hitro pustimo meglo daleč za sabo. V Kupresu – najvišjem bosanskem mestu, na 1300 m so na senčnih legah še snežne zaplate, ob cesti pa vseskozi opazujemo, kako domačini po prvomajski navadi postavljajo šotore, iz improviziranih ognjišč pa se v poznem jutru že kadi. Ustavimo se pri obcestni kmetiji in nabavimo nepogrešljiv kupreški sir ter z gospodinjo »ruknemo« krepek »štamperl« slovenskih borovničk. Mimo Tomislavgrada se spustimo proti Buškemu jezeru, pred mejo še natankamo in čeprav smo sami nekadilci, nabavimo »tobačne izdelke« za kolege ter vstopimo v Hrvaško pri kraju Aržano. Nad kanjonom Cetine se ustavimo in preoblečemo, saj se je po spustu iz hercegovskih planin ozračje ogrelo za dobrih 10 stopinj. Dan smo zaključili z obiskom lokalnega motozbora v organizaciji MK Sveti Juraj in sprehodom po centru mesta. Kljub možnosti brezplačnega kampiranja na plaži, smo se odločili za apartma (15 € po osebi), v neposredni bližini motodogodka. Noč in jutro bosta baje deževna in res je bilo tako.

4. DAN: Makarska – jadranska magistrala – Rijeka – Postojna – Velenje

V deževnem jutru se nam ni nikamor mudilo, edino Vlado je nekaj mencal in bil malo neučakan – relacija proti domu se mu je namreč zdela malo dolga. Sicer je bila napoved spodbudna in dež naj bi že dopoldne ponehal. Okrog desetih je še vedno rahlo deževalo a napovedi smo verjeli, zato smo se v »dežjakih«, odpeljali proti Splitu. Dež je kmalu ponehal in od Trogira dalje smo uživali na suhi in prazni jadranski magistrali. V Starigradu smo si privoščili kosilo in v lepem vremenu potegnili vse do doma, kjer smo v domači gostilni nazdravili srečni vrnitvi.

Slabih 1600 km se je v štirih dneh nabralo. Kot pa se za vsak »balkanski krog« spodobi, smo bili deležni vsega: dobre in poceni hrane, ugodnih prenočišč, prijaznih domačinov in predvsem urejenih ter praznih cest, kar doma še najbolj pogrešam.

Nad Sredozemljem se gradi anticiklon, forma je nazaj, servis narejen, ni kaj čakat, začnimo zares: Korzika prihajam…

Ferek