Embedded Files
Datum objave: 29.11.2015 20:58:28
Priznam, nisem si mislil, da nas bo kdaj tako potegnilo v to »sceno«. Saj je res, da smo člani našega kluba, ljubkovalno »Packi«, redni gostje slovenskih moto-prireditev, ampak letos bi si pa skoraj upal zapisati »kar je preveč je preveč« in po drugi strani pripomniti »od viška ne boli glava«… No, nas je bolela… Velikokrat.
Da bi opisoval tule vse privatne bajkerske žurke, motozbore, winterpartije in blagoslove, kjer smo bili, bi bilo tega preveč, bom pa omenil zgolj tiste, resno »odbite«, kjer se mi poraja dilema: Jih je bolje čim prej pozabit, ali se truditi spomnit vsega, kar se je zgodilo, tudi po alkoholnem »blackoutu« in živet v večnem strahu, da se kje pojavi kakšna manj primerna fotografija, ki bi morda lahko komu celo škodila? Kje torej začeti?
Packi otvorimo sezono z blagoslovom, ki je bil zgledno obiskan in bajkersko zabaven. Potem pa za ogrevanje Mirna Peč, MK Atila in Krampusi. Pa »Tulipaniada«, Vulcan flower party, Šparonov in Modrasov blagoslov… in sezona steče!Ko sredi junija napravimo čudovit krog po Reziji in po »nesreči« aktiviramo Dejkotov airbag, parkiramo v Žireh, pri MK Sairach. Škoda besed o najbolj odbitem slovenskem motozboru, saj vsi bajkerji itak vemo, kaj vse se tam dogaja. Za vse ostale pa zgolj namig: ste kdaj poskusili pljuvati v daljino s šnopsom zalite oči domačih živali? Ne? Obiščite ta zbor!
Včasih je treba pogledat tudi čez mejo. Če imate radi Bosno in žur po njihovih, tudi finančnih standardih, v Bihaču pri Karabaji in pri Volkovih v Livnem ne smete manjkati. V prvi vrsti je to lahko lep izlet, ob obali ali po notranjosti. Na zabavi pa lahko uživate v sceni, ki smo jo na slovenskem že kar malo opustili: vojno stanje pokanja in rafalov iz auspuhov do onemoglosti, oziroma do razbeljenih kromiranih krivin ter žarečih saj, ki v pet metrskih lokih razsvetljujejo razuzdano noč.
Pa neko moško spolovilo je bilo baje vso mastno obrisano v lase radovedneža, ki je neprevidno pokukal iz šotora, da o spanju, ki ga vse do jutra ni bilo sploh ne govorimo. Naporna in počasna je bila pot čez Jezersko in Pavličevo sedlo nazaj proti domu. Marsikakšno podrobnost bi pa preprosto bilo bolje čim prej pozabit, katero pa mogoče tudi ponovit, če ne prej, naslednje leto. Zelo prijetno in v veliki zasedbi smo se dva večera zabavali tudi pri Apačih na letališču v Slovenj Gradcu, še posebej zabavne so bile moto-igre.
Ob čevapih, in pivu, po smešnih cenah, ter dobri družbi, še najbolj moti dejstvo, da se človek po prekrokani noči, zjutraj marsičesa ne spomni. Je pa treba vedeti na bosanskih zborih predvsem dvoje: kam postavit šotor, da ne boš celo noč pod »rafali« zadimljen in da niti slučajno ne boš prizorišča zapustil prej kot ostali, saj za kaj takega preprosto ne boš imel prostora. Po dveh aspirinih in mastnem zajtrku pa te čaka še dolga pot domov. Je pa vredno it pogledat – bajkerstvo v prvinski izvedbi!
Tudi krog po Avstriji smo zaključili na slovenskem zboru – pri Freisingih, na kranjskem otoku, že ene tretjič po vrsti. Vroč dan je bil in rajanje se je začelo s kopanjem v sveži Savi. Ko pa je zbor stekel s polno paro in je pivo teklo v potokih, smo pa »medklubska druščina« že rajali na polno.
Tokrat nas ni zanimal niti odličen rock band, niti po pripovedovanju poznavalcev, debela, mastna, skoraj zavaljena Ukrajinka, ki se je slačila na odru, ampak zgolj pitje in sklepanje novih poznanstev med Packi, Volkovi, motomrhami, domačini, nekimi drugimi klubi in … preprosto se vsega » tu mač«, za nalit spomin. Se pa spomnim kolegove putike, zlivanja toplega piva in Dupijadove policijske majice, ki je hudo odganjala potencialne snubce naše družbe motomrh. Piko na i je dodalo prepovedano nočno kopanje ene izmed njih, ki jo je prestrašen nočni čuvaj na vsak način hotel z lepimi besedami spraviti nazaj v možev šotor.
Pa pri Šparonih, Blissfulih in Attemsih. Pravzaprav se mi zdi, da smo v večjih ali manjših skupinah pa tudi kot posamezniki, obiskali več kot tričetrt slovenskih zborov. Vsaj enega pa še moram omeniti, kjer smo Packi pustili močan pečat. Škorpijoni, Velike Malence ob Krki. Petek, prvi dan zbora, nas je utrudil do obisti. Po popoldanskem prihodu, postavljanju šotorov in uvodnem kopanju, je skupaj pristala pisana druščina Packov, Angelov in Tigric – ubijalska pijače in prepevanja željna kombinacija… in v tej smeri je šel potem večer v tri razuzdane! Ko so bendu pošle moči, se je prepevanje nadaljevalo ob zvokih Vulcanovega ozvočenja, v centru kampa, do zgodnjih jutranjih ur. Naši ubrani glasovi nekako niso dopuščali spanja vsej soseščini. Ob odhodu k počitku, pa marsikdo ni več prepoznal svojega šotora in je nesrečno »zalutal« h kakšni sosedi. Drugi, ki je pa pri njej že tiho ždel, je bil pač potem ob »vunmetanju« »kolateralna« škoda. Jutro in dopoldne je minilo ob počitku, pod senčko, pred glavnim odrom in ob mrkih pogledih ostalih gostov kampa, vse dokler nas panoramska vožnja ni spravila na motorje. Nedelje tam nismo dočakali, to soboto smo vsi spali doma.
Ko se je poletje prevesilo v jesen in je bil za nami še fenomenalni Orient express, so zbore zamenjali »winterpartyji«. Vsaj dva, množično obiskana, z zabavnim dogajanjem, sta bila še posebej pestra – pri Pegazih in Krampusih. Obakrat kombi, s pravo bajkersko družbo, veliko plesa, pristnih stiskov rok, humorja, selfijev ter ura zamude zaradi »iskanja pogrešanih« ob odhodu domov. Tudi Parni Valjak nas je združil v Rdeči dvorani in če je bil koncert nekoliko kratek, morda celo dolgočasen, se z zabavo, ki je sledila v Maxu, le redko kateri žur lahko primerja. Spet smo vztrajali do jutra! Izredno zabavno pa je bilo letos tudi naše »motomartinovanje«. Bajkersko zelje, »zakuhanček«, klade ter res dobra glasba, četudi brez benda, so nas greli pozno v noč.
Plesalo se je, kot na redko kateri bajkerski fešti. Piko na i pa je dodal »afterparty«, v predsednikovi dnevni sobi, s sistematičnim praznjenjem hladilnika, dremanjem na sedežni in zaspanim čakanjem jutranjega moto GPja.
Packensteini čakamo sedaj na zaključek z občnim zborom, praznični koncert Šank rock-ov, vseslovenski ZMKS zaključek na Goričkem, izlet v Verono… pa seveda se bo zgodil še kak party ali izlet in začela se bo nova sezona.
Veseli me, da je v klubu oblikovano veselo jedro članstva, ki se zaveda, da ni pri vsem skupaj pomembno nič drugega kot to, da nam je skupaj lepo, zabavno, da znamo uživati življenje, večkrat tudi po otročje, ne glede na naša leta. Da pa ob tem dajemo pomemben in viden pečat slovenski motosceni, pa ni potrebno posebej poudarjati. Dejstvo je, da je smer začrtana. Povezali se bomo še bolj, med sabo in z drugimi - enako mislečimi, poenotili stališča in usmerili prizadevanja v nastanek trdne bratovščine, med sabo enakih, z enakimi pričakovanji in istimi cilji. Tu ni polovičarstva, bajker si ali nisi. Ja, motoklub smo – okrog tega se pač suče naše življenje, kar morda marsikdo težko razume. Respect!
Predsednik Ferek
Page updated
Google Sites
Report abuse