MOTOKLUB… v čem je poanta?

Datum objave: 22.9.2013 19:56:13

Ko te nesrečni slučaj ali usoda za nekaj časa odmakne od motorja, morda prvič na drug način pogledaš na dogajanje, na sceno, na klub, na kolege… Sploh zanimiva debata na facebooku, kjer je marsikaj lažje iskreno povedat, je meni pa upam da še komu »dala« malo za misliti…

Filozofija ustanavljanja motoklubov v Sloveniji, vsaj v zadnjem desetletju gre približno takole: zbere se skupinica kolegov, ki ima ali si je pravkar kupila motorje (in naredila izpit), pa so se vsak zase malo »vozakali« naokoli in jim je bilo na kakem zboru dolgčas, ali so si zaželeli bit podobni »bajkerjem«… Zato si kupijo lajblče, našijejo na hrbet grb in ustanovijo klub… brez namena da bi prej malo preverili kakšen je sploh namen, bistvo in obveznost tovrstne subkulture, ki je je v Evropi, predvsem pa preko luže doma že pol stoletja in več. Ja, tudi mi smo pred petimi leti storili popolnoma enako! Tako, na »horuk« brez tradicije, z malo informacijami a z dobrimi in odprtimi nameni…

Danes imamo 40 članov, katere združuje predvsem »ime kluba« ter sila različni pogledi na motociklizem, kar je do neke mere seveda popolnoma normalno in razumljivo. Prav tako so nameni, da odštejemo cekine za nakup tako nevarne igrače sila različni, a glavni, osnovni, gotovo ni prevoz od točke A do B, za to imamo Slovenceljni vendar preveč radi avtomobile. Tudi prevoz na delo, po nakupih ali na kosilo k tašči nakupa motorja ne odtehta, saj nas tudi tja največkrat odpelje avto. Bistveni namen nakupa in vožnje motocikla je užitek, samo užitek in čisto nič drugega… A ne samo užitek v vožnji ali bla, bla, bla,… želja po svobodi, ki je že res več ne poznamo, ampak užitek, ki si ga vsak zase izoblikuje čisto po svoje, pa čeprav si morda ne želi priznati, da je tako, ker bi mu bilo nerodno pred prijatelji, ni s tem pravzaprav čisto nič narobe…

Povedati želim sledeče pa se naj vsak motorist pač sam popredalčka kam spada: Eni kupijo motor, ker je to trenutno »in«, ga imajo prijatelji, pravzaprav pa ne vedo kaj bi z njim počeli in kam bi se vozili; drugi ga imajo za nekajkratni »pobeg pred družino«, predvsem po nedeljskem kosilu, ker jim gre polna hiša na živce, na radiu pa jodla goveja muzika in si je treba v tisti urici spočiti živce; pri tretjih je takih izletkov več in s sabo vzamejo tudi partnerja, a bognedaj da bi zaradi vožnje zamudili motogp, formulo ali pomembno nogometno tekmo; četrti naložijo športno raketo na prikolico jo odvlečejo na Grobnik, pokurijo komplet gum in to je to… ups, eni to storijo v nekaj rundah Marije Reke ali Golice… Poglejmo naprej. Naslednji skupini je najpomembneje se v soboto odpeljat na motozbor, ga »prežurat«, se ga fajn »nažret«, odspat dve kitice in se v nedeljo popoldne mačkast »privlečt« domov; potem so tu ultimativni popotniki, ki s starimi, zjajcanimi japonskimi endurami in s kakim Bavarcem prepotujejo neobljudene predele našega planeta; naslednji so »tourenfahrerji«, katerim je bistvo odkrivat malo bolj oddaljene predele našega Balkana ali Evrope, v največ 10 dnevnih vožnjah, ker za kaj več že zmanjka cekinov in dopusta; k »tourenfahrerjem« pa se morda neupravičeno štejejo tudi tisti, ki »rišejo enodnevne kroge« po Sloveniji, izjemoma pa se »izgubijo«, ko zapeljejo za dan ali dva v katero od sosednjih držav… K pomembni skupini »motoslovencev« sodijo tudi »kaferejcerji«, katerim je v največje veselje opazovat svojo kobilico, parkirano pred lokalom, med počasnim srebanjem kofetka, redbula ali vode z okusom. Potem imamo tukaj »usnjataste maškeradnike«, ki se navadno na okrancljanih čoperjih, z rogovjem na čeladah in netami po telesu, prevažajo od veselice do veselice, večinoma tudi v enodnevnih krogih okoli svojega doma, izjemoma pa se podajo na kak zbor k prijatelju malo bolj daleč. Pa da ne pozabim še skupino, ki prežene dolgočasno popoldne, s svojim neregistriranim krosovcem, v preganjanju planincev, gobarjev, divjadi in drugih obiskovalcev slovenskih gozdov; nenazadnje so tu še čisti »praktiki« ki motor, v veliki večini je to skuter, uporabljajo kot hitrejši prevoz na delo, na vikend, za v mesto, po opravkih… in tu je končno še skupina »starodobnikov«, ki svojega »starčka« le redko kdaj zapeljejo iz garaže, pa še to le izključno ob kakšnem srečanju, sicer ga le v garaži občasno s ponosom pokažejo obiskovalcu…

Najverjetneje sem kakšno »kategorijo« še izpustil, pozabil, ali se pojavlja kot kombinacija naštetih, a kakorkoli že, želim povedat, da z nobeno od naštetih ni absolutno NIČ NAROBE in hvala Bogu, da obstajajo ter da vsak v svoji kar se da UŽIVA!

Bolj se mi poraja vprašanje ali je za katerokoli od teh kategorij resnično pomembno, da je motorist pripadnik motokluba? NE, NI! Član motokluba je lahko tudi oseba, ki sploh nima motorja, ker tudi vsi člani gasilskih društev niso gasilci… Vse zgoraj naštete »oblike motociklizma« lahko uspešno »gojimo« brez članstva v kateremkoli klubu. Je ceneje in brez vsakih obveznosti! Klub konec koncev stane, rabi vodstvo, računovodjo, blagajnika, »gleda« te ajpes, davčna in različne inšpekcije pa še v zvezi je dobro sodelovati… in vsi skupaj ti letno poberejo krepko čez 300 €, zato klub prvenstveno rabi člane ali pa sponzorja da preživi leto. Osebno me torej čisto nič ne motijo pasivni člani, ki plačajo članarino, pomagajo na zboru, morda pridejo še na kak sestanek, sicer jih pa ni kaj dosti blizu. Četudi nekdo plača članarino samo zaradi cenejše registracije svojega konjička, iskrena hvala za njegov prispevek. Vsak ima svobodno voljo! Bolj me motijo druga dejstva in dejanja, tako značilna tudi za razmere v našem klubu. Pripadnost, prepoznavnost, ponos, samoiniciativnost… tega našim AKTIVNIM članom manjka! Odpeljati se na skupni izlet ali zbor BREZ GRBA na hrbtu? Ne gre! Ne nositi naše majce, jope ali telovnika na motoprireditvi? NE gre! Prebrati a NE odgovoriti na sporočilo predsednika, oziroma kateregakoli člana po SMSju, mejlu ali fejsbuku? Ne gre! Nezmožnost organiziranja skupnega izleta brez predsednika? Sramota! Seveda, če ni komunikacije! »Podjebavanje«, »faušija«, nespoštovanje med člani »na tiho« in »za hrbtom«, v »obraz« povedat, kaj nas moti pa ne gre…

Kje je potem »pripadnost in prijateljstvo«, če naredimo letni plan dela, piknikov in izletov, ki se ga potem, razen redkih izjem, nihče ne drži? Kaj pomenijo sklepi sestankov, če ne najdemo več prostovoljca, ki bi skupaj s predsednikom odšel na kak sestanek zveze? Kako je možno, da na pobudo vodstva ali člana ne uspemo napolnit kombija, avtobusa ali planinske koče, za skupno srečanje ali izlet? Kako to, da ne znamo skupaj z otroci preživet silvestrovanja, vikenda v kampu, ob morju ali v hribih? Mar ni čudno, da pri organizaciji takšnih aktivnostih več sodelujemo s člani drugih klubov in motoskupin, kot pa sami med sabo? Kako to, da ne »damo zaslužiti« našim članom, ki se ukvarjajo z dejavnostjo, trgovino ali storitvami, katere vsi potrebujemo? Kako da na naš »žegen« ali bližajoče se »motomartinovanje« ne zvabimo niti svojih najbližjih sorodnikov, prijateljev, znancev? Nam je »nerodno« pred lastnim veseljem? Vse to je PRIPADNOST klubu, in začne se z najmanjšim korakom! To je s plačilom članarine in nošenjem GRBA na hrbtu! Na majici, jopi, »lajblču«, kombinezonu ali jakni! In da se seveda zamislimo, kaj to pomeni in predvsem zakaj si želimo biti del tega!

Morda se bo kdo ob branju zapisanega zamislil, morda ugotovil, da je vse skupaj res čisto brez veze in »izstopil«; nekdo drug pa bo končno spoznal bistvo vsega skupaj in utrdil svoj odnos, prepričanje in vero v to, da lahko ima naše združenje nek večji, pomembnejši smisel, za katerega se splača potruditi, morda kdaj pa kdaj tudi čemu odpovedati. Nikakor nisem zagovornik strogega MC »klubaštva«, kodeksov in pravil, a žal pač ugotavljam, da je ravno v teh oblikah druženja marsikaj dobrega! Že pri samih vožnjah ugotavljam, da se večina aktivnih članov »vozaka naokoli« kar tako, malo za »foro«, brez nekega cilja, brez namena povezovanja z drugimi našimi člani in predvsem z drugimi združbami isto mislečih. To je samo ena od zadev, ki me motijo… Če že nič drugega, je taka vožnja enega, dveh ali treh motorjev nekaj čisto nasprotnega od skupne vožnje motoristične skupine posameznega kluba, ali več klubov, z namenom obiskat prijateljski klub na drugem koncu Slovenije ali Evrope, izmenjati izkušnje, sklepati prijateljstva, utrditi vezi in prepričanja,… kar pa najbrž le ima nek smisel! Upam, da bom enkrat doživel, da se bo brez predsednika, skupina 15 Pakenštajnov, s klubskimi grbi na hrbtih, skupaj odpeljala na 100 km oddaljen motozbor, prežurala noč in se naslednji dan skupaj vrnila. Kdor je ob prebranem prejšnjem stavku pomislil, da to ni možno in da je kaj takega čisto brez veze, je »falil« hobi! Ne v smislu ljubezni do motociklizma in užitkov katere ponuja, ampak v smislu svetovne in slovenske »bajkerske« subkulture! »Bajkerska« subkultura lahko namreč živi le v motoklubih, društvih, združenjih in interesnih skupinah, sekcijah, ne glede na način ustanovitve - formalnih in neformalnih.

Da pa zapisanega na koncu ne bo kdo napak razumel, naj poudarim in povzamem sledeče. V našem klubu je dobrodošel vsakdo, ne glede na zvrst motociklizma katero »goji«. Vsaka članarina, pomoč, podpora, donacija je dobrodošla. A takrat ko član na sestankih tudi soodloča o dejavnosti kluba, se aktivno udeležuje srečanj, piknikov, voženj, izletov, sodeluje na klubskih prireditvah in prireditvah drugih klubov, društev ali zvez, je dolžan izkazovati pripadnost in vdanost svojemu klubu, z emblemom, grbom in svojim obnašanjem! In ko član dobi sporočilo, povabilo, prošnjo od kateregakoli člana, se je dolžan po osnovnemu bontonu odzvat – pozitivno ali negativno, samo dat vedet, da je prebral! Ko bomo ta dva pravila osvojili, nam bo lažje! Preberite cel spis dvakrat, trikrat, pokažite ga komu in med sabo predebatirajte kaj je res in kaj ni, kje se motim in kje se ne strinjate z mano. Na koncu sezone smo vsi živi! To pa največ pomeni! Srečno vožnjo še naprej!

Ferek, predsednik