Embedded Files
Datum objave: 3.6.2015 18:52:31
Pa je le prišla na vrsto! Planiral sem jo večkrat, a mi jo je vedno »odžrla« kakšna druga motodestinacija. Tudi letos je bilo med prvomajskimi že vse pripravljeno za »štart«, a vreme me ni 100% prepričalo. Imam pač pravilo, da izletom, ki malo več stanejo, privoščim lepo vreme, oziroma dopust prilagodim vremenu. Ker je na forumu o tem otoku napisano precej, mi tudi ni bilo težko izbrati primerne variante, ki bi otok v 5 dneh kar se da lepo obdelala. Hvala Snecer. S kolegom Sermekom iz MK Lepena sva glede na vreme in najugodnejšo ceno trajekta določila datum odhoda le dva dni preden sva se odpeljala. Nočni trajekt na nedeljo zvečer iz Savone, in povratek na soboto, ob 6.45 zjutraj, prav tako proti Savoni. Vmes pa celih 5 dni otoka, na BMWju 1200 GT in Vulcanu 1700 CT.
1. DAN: Šmartno ob Paki – Savona (750 km)
Odpeljala sva okrog osmih zjutraj, dan je bil lep in na avtocesti mimo Fernetičev, Benetk, Verone, sva vztrajala vse do Tortone. Pred nama je bil sončen popoldan, zato sva ga izkoristila za popoldanski izlet po zahodnih Apeninih.
Obdelala sva nekaj izrazito ozkih cest in gorskih vasi v okolici nacionalnega parka Adelasio, si privoščila špagete v vaški gostilni in se proti večeru spustila v Savono. Na pol prazen večerni trajekt vozi proti Bastiji »pod štangasom«, celih 17 km/h, saj ponoči trajektna luka ne obratuje, je pa to prav dobra varianta saj se v teh 10 urah dobro naspiš in odpočiješ. Podnevi premaga isto razdaljo v dobrih petih urah. V salonu z aviosedeži smo bili 3 potniki, tako da sva se z Ivekom res lahko »razkomotila«. Obilna domača večerja na palubi, nekaj »pirov« začinjenih z »žganjicami« ter samonapihljivi blazini in spalki pa so naju okrog pol noči prijetno zazibali v noč.
2. DAN: Bastia – Korte – Cozzano – Propriano (240 km)
Bastia je videti iz trajekta prav spokojno, ko pa se začneš prebijat skozi jutranjo prometno gnečo proti jugu pa izgubi ves čar. Ko se končno prebijeva na magistralko proti Ponte Lecciu in začneva uživati v dobrem asfaltu in zanimivi pokrajini pa vse skupaj nenadoma obstane.
Prometna nesreča. In naslednjih 10 km se prebijava mimo stoječe kolone do mesta trčenja, kjer sicer policija že pospravlja sledove resnega »poka« med osebnim avtomobilom in »šleperjem«. Malo me »stisne«. Malo sem razočaran. Tako gost promet, magistralka pa razmeroma ozka, ovinkasta, nepregledna… veliko avtobusov, tovornjakov in izredno hitrih domačinov v osebnih avtomobilih… Bo to Korzika? Hvala Bogu, ne. Na klopci železniške postaje je na vrsti zajtrk – še vedno iz domačih krajev. Potem pa čez 20 km prispeva v Corte ter si pod trdnjavo vzameva čas za ogled in sprehod po starem delu. Razgled z vrha je res fantastičen, dnevne temperature pa že pri 25.
Časa je dovolj, zato se odpeljeva v slikovito dolino Restonice, kjer se ozka cesta po svetlem gozdu ovinkasto vzpenja nad globokimi previsi istoimenske reke. Na vrhu, pred »inkasantom« obrneva, se spustiva malo nižje in v ledeno-mrzlem izviru na hitro temeljito ohladiva zaloge domače pijače iz hladilne torbe. Vrneva se po isti poti, drugače seveda ne gre. Glavno magistralko proti Ajacciu kmalu zapustiva in zavijeva v hribe osrednje gorske verige proti Cozzanu. Tu začneva spoznavat pravo korziško divjino. Ceste, razgledi, strmine… ustavljal in fotografiral bi lahko kar naprej. Precej posnamem tudi med vožnjo. Prometa v bistvu ni. Tu in tam kak domačin ali motorist nama pride nasproti. Vulkan »ruži« po asfaltu v vsakem ovinku. Asfalt je kvaliteten, grob in te kar sili k dinamični vožnji. Merjascev, krav in koz na in ob cestišču se tudi hitro navadiva. »Srečo« pa poskusiva tudi v gostilni sredi ene izmed gorskih vasic. Ni kaj… tudi v najbolj odmaknjeni oštariji pride steklenica, dva »deci in pol« piva 3 €! Hmm… za domačine je morda cenejša, midva pa se bova te cene očitno morala navaditi. Zadnji del poti proti Petreto Bichisano naju čaka še pravi enduro izziv, po dokaj obupni ozki cesti nacionalnega parka v okolici Moca-Croce. Pozno popoldne postaviva šotora v zelo lepo urejenem kampu L'esplanade, kjer s prijaznim lastnikom, motoristom »zglihama«, da nama motorjev in enega šotora ne zaračuna. Večer zaključiva z vožnjo do Propriana, sprehodom po mestu in domačo večerjo na klopci obalne promenade.
3. DAN: Propriano – Col de Bavela – Solenzara – Porto Vechio – Bonifacio – Sartene – Propriano (220 km)
Vstaneva zgodaj in malo po sedmi uri že nabirava kilometre proti vzhodu. Obala obrnjena proti Italiji je najin cilj, a tja bova šla čez planine. V hribovskem Olmicciu narediva pavzo, si ogledava mestece in kupiva nekaj korziških suhomesnih dobrot. Malicava pa malo kasneje, na vrhu prelaza Col de Bavela.
Iz 1300 m pa spust direktno do plaže v Solenzari, kjer me ozračje ogreto na 27 C prepriča, da zaplavam v deset stopinj hladnejšem morju. Pa malo se še »posončiva« in si privoščiva 2 rundi »točenega«. Zanimivo: na čudoviti plaži, ali v zakotni hribovski vasici, 2,5 dcl = 3 €! Pot nadaljujeva ob vzhodni in južni obali, kjer se nama ob jasnem vremenu odpira razgled na italijansko obalo in Sardinijo. Od omenjenih mest v katerih se ustaviva pa naju najbolj fascinirajo strmi klifi Bonifacia. Res neke vrste naravni fenomen, nekako ne značilen za sredozemske obale. Kdor bo imel več časa, si naj privošči še izlet z ladjico, midva sva pač morala »zašpiliti« najin dnevni krog. Sva pa v teh dveh vročih dneh rešila tudi željo po hladni pijači, predvsem pivu, ki ni ravno poceni. V supermarketih namreč hladilnikov ne poznajo, prodajajo pa »dvokilske« vrečke ledu za 2 €, ki v hladilni torbi poskrbi, da je pijača od jutra do večera rosno hladna. Dobra ideja, tudi za naše trgovce. Iz supermarketa, kamor zavijeva še pred prihodom v kamp, pa je vsak dan tudi najino kosilo oziroma večerja.
4. DAN: Propriano – Petreto Bicchisano – Filitosa – Ajaccio – Porto (200 km)
Čas za »premik« proti severu. Pospraviva šotore in prijaznega lastnika nagovoriva, da nama napiše »extra skonto« pooblastilo za kamp njegovega prijatelja v Portu. Ko tankava na bencinski pred kampom pa ugotoviva, da je BMWjeva guma spet prazna. »napumpama« na 3 bare, kupiva sprej, injekcijski komplet pa itak vozim s sabo, pa da vidiva kaj bo v naslednjih kilometrih.
Odpeljeva se do spominske plošče »adrijinim padlim« v cerkvici Petreta Bicchisana. Nadaljujeva do Filitose – kamnitih ostankov prazgodovinskih naselbin… hmm škoda denarja, razen če vam je kamenje izredno všeč. Ko se vrneva iz ogleda je guma na pol prazna. Odpeljeva do bližnje bencinske in ob natančnem pregledu pnevmatike hitro najdeva luknjo. Sprej pa reši zadevo in injekcija ni potrebna. Proti Ajaccu potujeva po stranskih cestah tik ob obali. Lepe, zavite, hribovske, z razgledi… Največji fenomen »moto Korzike« je ravno v tem trdem »mixu« morja in gora, kjer ti pravzaprav nikoli ne more postati dolgčas. Kjer pa seveda zapisana razdalja »60 km« lahko pomeni tudi dobri 2 uri vožnje. V Ajaccu si najprej privoščiva malico na plaži, potem parkirava in se sprehodiva do nekaterih znamenitosti, večina pa se jih seveda suče okrog Napoleona. Ker pa mesta niso najina strast že po dobrih 2 urah odpeljeva ob obali naprej proti Portu. Ta cesta ponovno postreže s prav fenomenalnimi razgledi na strmo korziško obalo, kjer se gorska veriga dobesedno dviga direktno iz morske gladine. Prav slikovit je zadnji del poti, ko se cesta začne spuščati proti Portu. Turistov, razglednikov, fotografov, v vseh mogočih prevoznih sredstvih, od turističnih avtobusov do kolesarjev, je na tem delu precej. Porto je majhno, izrazito turistično mestece, stisnjeno okoli zaliva, obdano z gorami, ki se dvigajo direktno na 1000 in več metrov višine. Valovi iz odprtega Sredozemlja pa neusmiljeno butajo v strme obalne klife.
Zvečer postaviva šotora v kampu Les Olives, kjer »priporočilo« očitno velja in »glihanje za skonto« sploh ni potrebno. Torej brez motorjev in samo en šotor. Spustiva se do obale in »pofotkava« sončni zahod. Diplomat iz Strassbourga, ki tukaj kolesari, mi »potoži«, da je že marsikje bil, ampak cene so pa tukaj celo zanj prav nenormalno in nesramno visoke. Se strinjam. Že ko v večjem »šparu« pred vhodom v kamp poškiliš v mesnico ali ribarnico, težko razumeš, da kilogram orad stane 20 €, svinjina pa med 12 in 15 € itd., le prodaja ledu v vrečkah jim je za žejne motoriste odlična pogruntavščina. 5. DAN: Porto – Calvi – Asco – Porto (270 km)Še en sončen dan je pred nama, ki za popoldan in zvečer ob prehodu fronte obeta sicer nekaj ploh, v Sloveniji pa oranžni alarm. Krog po hriboviti zahodni Korziki začneva ob obali proti Calviju. Čudoviti razgledi, pečine in obalne strmine iz prejšnjega dne, se tu ponovijo. V Calviju najprej obnoviva zaloge v hladilni torbi, potem si vzameva čas in raziščeva trdnjavo, ki je seveda polna turistov. Pred odhodom pomalicava in nadaljujeva po zelo lepi in hitri cesti v notranjost.
Pavzo narediva v obcestni gostilni, pred katero stoji kar nekaj tovornjakov in motorjev domačih registrskih tablic in ne moreva verjet, da plačava pivo po »sprejemljivi« ceni dobrih dveh €! Potem iz glavne magistralke zavijeva v gore proti Ascu, pod najvišji vrh Korzike, 2710 m visok Monte Cinto. Na otoku je sicer prek 70 vrhov, višjih od 2000 m. Pod goro obrneva in se vrneva do glavne prometnice ter nadaljujeva proti jugu. Kmalu ponovno obrneva v gore, po najkrajši poti, čez osrednji nacionalni park proti Portu. Zanimivo, smerokaz za »Porto« na glavni magistralki ne obstaja, usmeri vas le po ozkem kanjonu proti Calacucci in istoimenskem jezeru na 1000 m višine. Vrh Monte Cinto tako opazujeva še iz južne strani. Na prelazu 1500 m visoko naju do kampa ob morju loči le še 25 km, za katere pa porabiva skoraj uro. Zadnjih 8 kilometrov pa naju, še vedno v strmini, »opere« tudi napovedana ploha. Za teh nekaj km se ne splača vedrit, si misliva, zato ne ustavljava in v poletnih oblačilih se pripeljeva v kamp premočena do spodnjih gat, dež pa seveda poneha. Je pa oblačno in napoved vremena ter prehod fronte naju malo skrbi, saj je naslednje jutro pred nama vzpon po isti poti čez prelaz in na vrhu bi naju lahko dočakalo tudi sneženje. Oblačila čez noč posušiva na vrvici pod balkonom kjer zbirajo odslužene hladilnike. Midva pa se »pogrejeva« ob domačem korziškem janeževem žganju, ki močno spominja na grški Ouzo. Od pol noči dalje, močno dežuje a zaužita »žganjica« poskrbi za trdno in mirno spanje.
6. DAN: Porto – Saint Florent – Nonza - Cap Corse – Porticiolo (230 km)
Ponoči se je izlilo in zbudiva se v popolnoma jasno, hladno jutro. Pred nama je zadnji korziški krog in ker naslednje jutro trajekt odpelje že ob 6.45, zadnjo noč ne bova kampirala. Preko »bookinga« rezerviram poceni hotel »U-Patriarcu« v Porticiolu, 25 km pred Bastio, za 25 € po osebi.
Pospraviva šotore in se po včerajšnji poti povzpneva na prelaz, ki ga je ponoči resnično rahlo zasnežilo. Okoliški dvatisočaki so pa zimsko beli. Spustiva se v notranjost mimo jezera Calacuccie in ponovno uživava v lepotah ozkega, strmega kanjona. Kot vedno do sedaj pa se tudi tokrat čudiva »prerešetanim« smerokazom in obcestnim tablam. Korziški narod je divji, ampak kaj za vraga vidi v streljanju v obcestne table, nama ni jasno. Morda jih motijo francoski napisi? Težnje po osamosvojitvi in svobodi še niso zamrle, a streljanje v smerokaze ne bo ničesar rešilo. Nekateri so »prerešetani« do te mere, da se imena kraja ali razdalje sploh ne da več razbrati… zanimiv hobi, namesto »ciljanja« pločevink… Ko zapeljeva na glavno magistralko, ponovno preverim in resnično smerokaza za Porto ni. V gorah se hitro »gradijo« sivi oblaki, naju pa hvala Bogu pot vodi na sever proti Cap Corse. Hitro magistralko proti severozahodni obali zapustiva, ko zavijeva proti Saint Florentu in se cesta v lepih ovinkih dvigne v nekoliko nižje hribovje severnega dela otoka. Ta del bo tudi danes ostal sončen ves dan. Saint Florent je izrazito turistično mestece, na severni obali, ob istoimenskem zalivu in najboljše izhodišče za izlete po polotoku Cap Corse, ki naj bi bil »Korzika v malem«. Bastia je sicer le »onkraj« hriba, midva pa bova polotok obkrožila po celotni obali. Obalna cesta je ozka, zavita, gorska, pač tipično »korziška«, na zadnjemu delu proti skrajnemu rtu polotoka pa tudi zelo slaba – razpokana in »poflikana« do te meje, da bi bil dober »makedam« gotovo boljši. Srečujeva pa veliko motoristov, ki prihajajo iz nasprotne smeri; nič čudnega saj se malo pred rtom začne popolnoma »druga pesem«, zelo primerna za »nabrušene športake«.
V gostilnici visoko nad morjem, s čudovitim razgledom, si privoščima »točeno« in malo dlje posediva, saj se nama ne mudi nikamor. Daljši postanek pa narediva tudi na označeni razgledni točki, nad rtom Cap Corse. Potem se spustiva proti vzhodni obali polotoka, kjer je cesta resnično »obalna« in nima tistega gorskega pridiha, kot na zahodni strani. Pozno popoldne parkirava pred hotelom. Zadnji večer se odločiva, da si bova privoščila še korziško večerjo, ker pa restavracijo odprejo šele ob pol osmih, se zapeljeva še na kratek izlet po okolici. Nakupiva nekaj hrane za naslednji dan in natankava polno, da v Italiji ne bo treba več kot enkrat dotočit. Nakupila sva še nekaj »mesenih spominkov« in daril za vse ki naju doma pogrešajo in se vrnila v hotel. Glede na zapisana dva različna menija, vsak za 20 €, ki ju je prevedel Google, so bila pričakovanja pojedine velika, realnost pa bolj skromna in niti na približnem nivoju zelo povprečne slovenske gostilne. Večina francoskih gostov je uživala dolgo časa, midva sva jo pač pojedla čisto po balkansko in olajšana za 47 € ter nič kaj pretirano sita zapustila omizje.
7. DAN: Bastia – Savona – Šmartno ob Paki (770 km)
Zadnjo korziško noč sem spal slabo. Ne vem točno kaj me je motilo. Ivek je fajn smrčal, kar me navadno ne moti, »rajzefibra« tut ne poznam več, postelja je bila pa res premehka.
Nekaj čez peto zjutraj odpeljeva ob obali proti Bastiji. Na odprtem morju opazujeva kar 3 nočne trajekte, ki čakajo da se luka »odpre«, ob šestih pa se drug za drugim »privežejo«. Vreme je oblačno, v Sloveniji in severni Italiji pa baje obilno dežuje. Izplujemo točno po voznem redu, ob 6.45. Po zajtrku me na udobni sedežni garnituri v salonu premaga spanec in čez 5 ur sem v Savoni temeljito spočit. Vračava se po avtocesti mimo Genove, a ne hitiva, da ne dohitiva padavin, ki se nekaj 100 km pred nama umikajo proti vzhodu. Ker naju že pri Cremoni preseneti nekaj kapelj, ne tvegava, ampak se opremiva za dež, sicer bi to »namensko prtljago« res vseh 7 dni brez uporabe s sabo vlačila. Tudi tokrat pa ni bilo neke potrebe, saj daljši postanek za »pozno kosilo« že pri Veroni padavine »odpihne« stran in na Fernetiče pripeljeva ob jasnem sončnem zahodu. »Kremšnita« in gibanica na Trojanah ter velik točen »pir« v domači gostilni pa zaključijo najino tedensko odisejado.Morda še kratek povzetek:
Prevozila sva 2700 km, od nedelje zjutraj, do sobote zvečer, od tega 1500 km tranzita in 1200 km Korzike. Vseskozi sonček, razen ene plohice v četrtek, ene deževne noči in groženj z dežjem ob tranzitu nazaj. V treh besedah "čudovita prestižna divjina"... Za tiste, ki ste dobili »lušte« pa par dejstev: Raj za prave motoriste in treba jo je videt! »Obdela« se jo z vsem mogočim, od 250 ccm naprej, starih er5 in GPZjev, od harleyev do hard endur ali sportakov... vse to sva srečala. Je pa dejstvo, da vsi ki vozite samo po Sloveniji in okolici cestne endure, če ne greste tja, ne boste nikoli vedeli zakaj jih imate, oziroma jih imate za čist brez veze! Za cca 200 – 250 km dnevno kilometrino, je pa »tajming« hud! Torej vstajanje razmeroma zgodaj in vožnja s krajšimi postanki za fotografiranje do poznega popoldneva. To vse pove o cestah: ovinki, hribi in doline, ki jim niti Dolomiti niso blizu.
Če prejemate povprečno slovensko plačo, bose jedli in pili po supermarketih, no midva sva si redno tudi kakšno pivo v gostilni privoščila (2,5 dcl = 3,5 €!), obrok v gostilni od 15-20€ naprej, bencin stane 1,50 €. Definitivno NI za »kaferejserje«, ki se radi mal »dol vsedejo«, zjutraj poležijo, vmes pokopajo v morju... saj ne bodo videli nič, oziroma bodo kje "obtičali" in se sredi noči vračali kamp (cca 15€ / noč); o sobah in hotelih zaradi cen raje ne razmišljajte. Obiskati ta otok poleti, po možnosti z osebnim avtomobilom, avtodomom ali avtobusom, je pa po mojem čisto nepotrebna avantura. Torej spomladi ali jeseni in motor! Še povzetek najinih stroškov na osebo: trajekt 135€ (plačal sem preko neta, ugoden datum, sicer je lahko tudi čez 200 €), cestnina tja 33€, hrana (supermarketi, kak pir in kava tu pa tam) + nočitve (4x kamp, 1x hotel) + ena vstopnina = 230€, bencin 250€, cestnina nazaj 43€, spominki 36€, korziška večerja za »likof« 25€...skupaj 750-800 € (brez vračunanega stroška obrabe gum in servisa). To je to! Zdaj pa cekine ne kup in gaasssaaaa!
Za lažjo odločitev pa dodajam povezavo do celotnega albuma, "google story", kompletno fotogalerijo ter 4 filmčke posnete izza krmila, za podoživet "feeling" cest na otoku. Vse je posneto z cenenim fotoaparatom in mobitelom ampak je vredno pogledat vsem, ki se tja spravljate ter tistim ki se jim Korzika zdi predraga ali predaleč, da vidijo, kaj zamujajo...
Ferek pa je tole napisal, ...ob načrtovanju novega "motopodviga".
Peter Podgoršek, Ferek
Page updated
Google Sites
Report abuse