Grčija - popravni izpit... in čez Kosovo domov

Datum objave: 5.1.2015 12:10:32

April 2013… skupina Pakenštajnov in en Lepenaš… trajekt iz Trsta… štart iz Igoumenitse… Meteora… Delphi… Atene… Korint… Šparta… potem blagi levi ovinek, spolzek asfalt in olje na gumi… ZDRS… TRESK, BUM, AAAUUUUU… Dobrih 8 mesecev rehabilitacije, 17 šraufov v rami, 7 v ključnici, 4 v hrbtenici… pa dobra kila titanovih plošč in palčk… JEEEBBAAAAAA!

September 2014… Gremo še enkrat probat… torej popravni izpit… Dva Pakenštajna in isti Lepenaš… Trajekt iz Trsta… Zdaj pa gremo zares! Dobro leto po nesreči mi duša ni dala miru! Da zaključim to neprijetno in bolečo izkušnjo, moram ponovno dol. Da se zahvalim prijateljem, ki sem jih v nesreči spoznal, da pogledam in preštudiram, kaj je šlo narobe in da seveda odpeljem krog do konca. Doma ne povem kam potujem, dovolj skrbi sem jim nakopal prejšnje leto. »Nekje okrog Zadra, se bomo klatili«, je vse kar izvejo od mene…

1. DAN: Do Trsta

Ferek, Romči in Sermek smo si postlali samonapihljive blazine in spalke na udobnih aviosedežih Olimpije. Vsak je zasedel ene 4! Sredi septembra je trajekt seveda prazen a dobit fajn mesta za večerno spanje je vsekakor dobro že v štartu. Cel dan smo potem »taborili« za mizo na palubi, ob domačih dobrotah, žganjicah in pivu ter nepozabnih feferonih iz »teglcov« gospe Sermekove. Pozno zvečer smo trdno zaspali in z odurnim smrčanjem baje krepko izpraznili naš salon.

2. DAN: Igoumenitsa – Patras – Zacharo

Okrog desete ure odpeljemo iz pristanišča. Toplo bo te dni, nam je hitro jasno. Cesta ob obali proti jugu je razgibana, z malo prometa, z lepimi razgledi na morje in gore. Čez čas nas smerokazi vztrajno vabijo na Lefkas, baje otok najlepših plaž, a ta bo počakal na naslednje leto. Postanek opravimo v majhni obcestni grški taverni. Sam si privoščim sok iz sveže stisnjenih pomaranč, ki jih je ta čas obilo in so bile najbrž obrane v neposredni bližini.

Pot nadaljujemo dalje ob obali vse do Patrasa. Zanimivo, da so nas postanki, ovinki in fotografiranje zadržali ravno toliko časa, da iz veličastnega mostu opazujemo naš trajekt, ki se bliža mestu.

Nadaljujemo po zahodni obali Peloponeza do Zachara, kjer sem preko bookinga rezerviral sobo v hotelu tik ob plaži. Pozno popoldansko kopanje se prileže in večerja tudi. Ostalo nam je sicer še nekaj domačih dobrot, h katerim nam šefica prijazno postreže grško solato, pečen krompirček in seveda pivo.

3. DAN: Zacharo – Kalamata – Šparta – Githio – Šparta

Pravzaprav dan obujanja spominov. Odpeljali smo naprej, proti jugu in si v Kalamati, ki sicer slovi po nasadih oliv, privoščili obisk slaščičarne. Sledil je gotovo eden izmed lepših delov poti, ko smo se od obale preko visokih in razgibanih planin podali v notranjost Peloponeza.

Ta cesta je vsekakor raj za tiste, ki ljubijo ovinke. Promet je izredno redek, razgledi čudoviti, vzpenjanja pa nikakor noče biti konec. Vseskozi se vozi po pobočju. Na drugi strani je pokrajina drugačna. Gorovje presekajo ozke soteske, po katerih se cesta spušča proti Šparti, kamor prispemo zgodaj popoldan. Sobo sem rezerviral v Mystrah, srednjeveškemu, turističnemu mestecu pod ostanki mogočne trdnjave, nekaj kilometrov zahodno od Šparte.

Na trgu, kjer sem pred letom in pol popil zadnje pivo pred nesrečo, rezerviram mizo za večerno druženje z grškimi prijatelji. Ker je dan še dolg, se odpeljemo do tistega tragičnega ovinka obujat neprijetne spomine.

Zanimivo, slika ki je ostala v moji glavi, je popolnoma drugačna od dejanske in šele po pojasnjevanju prijatelja, ki je bil tudi prvič z mano, se mi počasi vrača spomin. Vožnjo nadaljujemo do obalnega Githia, kjer si privoščimo kopanje ter se po drugi poti vrnemo v Mystre.

Na večerji se mi pridruži Andreas s soprogo, ki je takrat v bolnišnici skrbel za svojega 90 letnega očeta in je bil zaradi dolgoletnega bivanja v New Yorku, moj glavni prevajalec z grškimi zdravniki. Z njim sem ves ta čas ohranil stik, saj sem mu bil za vso pomoč v bolnišnici resnično hvaležen. Pridružil so se nam še mož in otroci negovalke Marije, ki mi je pomagala v bolnišnici. Spremljal me je v rešilcu, do Patrasa. Bolgar, ki je razumel srbsko. Večer je minil v obujanju spominov, poteku moje rehabilitacijo, razmerah v Grčiji in Sloveniji…

Seveda so si želeli še ogledati mojega sedanjega konjička, ki je posebej Andreasa navdušil… Pozno smo se poslovili, z obljubo, da se ponovno snidemo. Zagotovo! Z moje strani nobenega problema. Naslednje leto bom spet v Grčiji!

4. DAN: Križarjenje po Peloponezu do Korinta

Od Šparte do Korinta ni daleč, je pa treba naredit malo večji krog, po zanimivih cestah in čim več zraven pogledat. Tistemu ki se je »za vozit«, to ne bo problem, ker ceste po Peloponezu so dobe in v tem času predvsem prazne. Promet se pa zgosti le v mestnih jedrih, ko ob vročem ozračju postane kar naporno.

Najprej spet čez čudovito višavje mimo Megalopolisa, Tripolisa na ogled nekaterih antičnih znamenitosti, do Epidaurusa, Miken in srednjeveške trdnjave Palamidi nad Navplionom.

Popoldne smo potegnili do Korintskega prekopa in se v Loutrakiju namestili v hotelu tik ob plaži. Sledilo je seveda kopanja, grška večerja v eni od obalnih tavern in dolg sprehod po turistično polni obalni promenadi.

5. DAN: Korint – Atene – Agios – Lamia – Meteora

Nedelja je in ob osmih zjutraj termometer že kaže 27 stopinj – v drugi polovici septembra.

Lani smo Atene obiskali z javnim prevozom, boječ se anarhičnega prometa, letos gremo z motorji, direkt do akropole. Uberemo jo po avtocesti in ker je gospodov dan, brez vsakršnih težav, gneče ali zastojev parkiramo pod akropolo.

Turistov je polno kot vedno, temperature pa krepko čez 30. Sprehodimo se med znamenitostmi, pofotkamo to in ono, se malo pohecamo s skupino poljskih študentk, katerim smo v bajkerskih opravah očitno zelo zanimivi, potem pa po najkrajši poti čim prej zapustimo velemesto – to ni z nas… vabijo nas ceste, pokrajina, podeželje.

Vozimo ob vzhodni obali proti severu, malo po avtocesti, malo po regionalkah, da se izognemo cestninam in iščemo primerno turistično središče za popoldansko kopanje.

Kamena Vourla je naš postanek. Dolga mivkasta plaža, obilo obalnih restavracij ter polno Harley Davidsonov, ki so očitno imeli srečanje nekje v bližini. Kopanje, obilno poznopopoldansko kosilo a dan je še vroč in nam se še vozi. Odločimo se, da potegnemo do Kalambake v Meteori. Pokrajina ob cesti je sprva zelo zanimiva, ko pa se odmaknemo v notranjost postane bolj enolična, ravna in obdelana.

Pred večerom parkiramo pred istim hotelom kot leto in pol nazaj. Lastnik se nas sicer spomni, a za isto ceno se tokrat ne da pogodit. Pa nič. Noč bo topla in enkrat se pa tudi spodobi, da prespimo v šotorih, če jih že vozimo zraven. Večer pa ponovno v istem stilu. Sprehod po turističnem središču, zmrznjen jogurt, nekaj piv in zgodaj spat.

6. DAN: Meteora – Bitola – Prespansko jezero – Ohrid

Zgodnje dopoldne smo izkoristili za ogled znamenitih samostanov na pečinah Meteore. Na zadnjem sedežu mojega Vulcana se nam je pridružil še droben Korejec, ki tako malo iz »dolgega časa« pa najbrž z debelo denarnico potuje po svetu.

Skupaj z nami si je ogledal samostane, potem smo ga pa v centru odložili. Namenjen je bil v Rim, mi pa proti Makedoniji. Ponovno so nas prevzele zanimive ceste in lepa pokrajina. Pot smo si nekoliko skrajšali tudi z avtocesto med Greveno in Ptolomaido.

Nekajkrat smo se ustavili za fotografiranje, prvo daljšo pavzo, z menjavo denarja pa smo naredili šele v Bitoli. Tu smo zaključili tranzitni in odprli izletniški del poti. Popeljali smo se ob Prespanskem jezeru ter se za dalj časa ustavili v motelu na plaži. Sledil je vzpon na Galičico, z istoimenskim nacionalnim parkom, ki ločuje Ohridsko in Prespansko jezero. Prvo leži na nadmorski višini 693 m, drugo dobrih 160 m višje, povezana pa naj bi bila s podzemnimi kanali pod gorovjem Galičice. Razgled na ohridsko stran, proti Albaniji je vsekakor veličasten, cesta pa sicer bolj slaba in ozka a normalno prevozna.

Razvaja nas sicer še vedno sonce, ampak so pa temperature na 1800 metrih precej sveže. Spustimo se do najbolj znanega makedonskega manastira Svetega Nauma, ki je ena izmed najbolj obiskanih izletniških točk v Makedoniji. Obkroža ga slikovita narava, poglede pa pritegne predvsem izvir Črnega Drima, slednji kot najbolj vodnat pritok napaja Ohridsko jezero.

Zvečer se namestimo v hotelu v centru Struge in po nasvetu policajev večerjamo v eni boljših lokalnih gostiln. Vremenska napoved pa ni obetavna. Čez noč naj bi nas prešla fronta in poleg dežja prinesla še ohladitev za 20 stopinj!

7. DAN: Ohrid – Debar – Peshkopi – Kukes – Prizren

Ponoči se je izlilo, jutro je pa vetrovno in res hladno. Pred odhodom obiščemo glavno tržnico, kjer so cene za naše denarnice res ugodno. Nabavimo predvsem darilca zase in za domače, torej trenirke, cigarete, pekočo papriko v prahu, na »črno« pa še konkreten paket domačega tobaka. Potem spakiramo in se odpeljemo v Ohrid. Nebo se razjasni in razgled s trdnjave je veličasten.

Zdaj nam je že jasno, da dežja ne bo, se bo pa treba za naslednje kilometre jesensko obleč. Okrog poldneva odpotujemo proti severu kjer si v mestecu Debar, tik pred albansko mejo privoščimo kosilo.

Lastnik gostilne je prav iskreno zase prepričan, da ima najboljše čevape na svetu in to tudi res verjame. Bili so dobri, a nič posebnega. Osrednji trg je sicer poln brezposelnih mladcev in naši motorji so seveda glavna atrakcija. Vprašanj je kar nekaj. Iz množice se izvijeta dve dami z nahrbtniki – Slovenki, ki sta pripotovali z avtobusom iz Ohrida in ugotovili, da tu ob albanski meji res ni kaj videti. Izmenjamo par besed in domačini prav ne morejo verjet zakaj rinemo v Albanijo. Hmm… zakaj pravzaprav?

Preprosto: po makedonski strani gorskega masiva Korab z znamenitim Titovim vrhom, v smeri Mavrovega in Gostivarja smo se vsi že vozili, po albanski strani še nobeden. Vzdolž celotnega pobočja vse do Kukesa je speljana popolnoma nova sicer zelo ovinkasta a lepa razgledna cesta, ki je pred kratkim povezala te odročne hribovske vasice. Po prečkanju meje v Peshkopiju resnično doživimo šok. Ceste skozi center so obupne. Pravzaprav v obilici prahu in udarnih jam težko ločiš a gre za uničen asfalt ali makedam. Groza in strah za naše cestne motorje, sploh za mojo 380 kilsko kravo.

Ko zavijemo na novo cesto pa je »teror« pozabljen. Vozimo kruzersko počasi in previdno. Prometa v teh hribih sicer ni, a ostri, zaprti ovinki se nizajo drug za drugim, nov asfalt pa je zaradi nočnih neviht na več mestih prekrit z nanosi blata, grušča in peska.

So pa razgledi zanimivi in tudi postanek v gostilnici sredi ničesar, ob radovednih pogledih domačinov, doda poti kanček eksotike. Pred kosovsko mejo zapeljemo na avtocesto in se po ustaljeni motoristični navadi kljub gneči prerinemo v »prvo vrsto« pred carinike.

A naprej nas ne spustijo. Najprej plačat zavarovanje, zelena karta namreč na Kosovu ne velja. Peš se vrnemo do kioska, kjer vse skupaj uredimo v nekaj minutah – najkrajše zavarovanje pa velja 10 dni in seveda nekaj stane. Ker smo motorje pustili parkirane, kar sredi mejnega prehoda, papirje mimogrede pokažemo organom in odštartamo. Namestimo se v razmeroma novem, zgledno urejenem in popolnoma praznem hotelu. Lastnik je v Švici, štirje zaposleni pa so si v podzemni garaži, ki je seveda prazna, da jim ni dolgčas, uredili polnilnico vina. Predvidevam da »na črno«. Je pa bolje čim manj spraševat. Glavno da je soba razmeroma luksuzna in poceni, se pa na daleč vidi da hotel ni nič drugega kot velika pralnica denarja za nekoga, ki v Švici dela bog ve kaj.

Večer smo zaključili v restavraciji v centru in bili vsi presenečeni nad urejenostjo in živahnostjo mesta, odlično kulinarično ponudbo a žal tudi nad povsem evropskimi cenami. Ta del Kosova je vsekakor daleč od kakršnekoli bede, kot jo mogoče zasledimo v okolici večjih srbskih ali makedonskih mest in niti približno ne spominja na sosednjo Albanijo. No in ob težavah z jezikom pri naročilu hrane, nam je prijazno pomagala mlada ptujčanka z materjo in sorodniki pri sosednji mizi. Kot godno za ženitev, so jo najbrž pripeljali nazaj v rodni kraj, je ugotavljal Sermek…

8. DAN: Prizren – Peč – Kula – Rožaje – Novi Pazar – Kraljevo – Novo Selo

Zjutraj kaže termometer 7 stopinj – pred dvema dnevoma ob istem času 25.

Zgodnje dopoldne izkoristimo za bajkerski ogled mestnih znamenitosti. Privlači nas predvsem trdnjava. Kljub temu da domačini zatrjujejo, da urejene ceste do obzidja ni, smo trmasti in vzpon se po pešpoti, razbrazdani od hudournikov konča s prevrnjenim vulcanom v krutem enduro terenu. Dva sva pametno obrnila,

Romči je pa s fazerco trmasto zlezel do vrha, od koder nama je sporočil da z Rt-jem in Vulcanom niti pod razno ne bi zdrla gor, kaj šele dol. Je pa trajalo, da sva ga kasneje dočakala v kafiču v centru Prizrena. Odpeljali smo proti severu, vmes poceni natankali in zaradi administrativnih ovir v Srbijo vstopili preko Črne Gore. Kosovo polje obdajajo gorovja iz vseh strani. V Črno Goro smo tako splezali preko prelaza Kula, ki je bil v tem času že lepo zasnežen, magistralka pa seveda očiščena, da težav ni bilo.

Je pa zanimivo v 3 dneh zamenjat toplo Egejsko morje s snegom črnogorskih planin. Ceste so v tem delu dobro urejene, promet je redek. Smo pa motoristi na Kosovu verjetno redki gostje, a brez skrbi, kot tolikokrat zapisano, Slovenci smo povsod dobrodošli.

Z nekaj krajšimi postanki smo preko Novega Pazarja in Kraljeva parkirali pred gostilno Zvjezda - »kod Saše« pri »pobratenih« iz Novega Sela. Ker smo bili najavljeni, nas sprejme župan Žarko, ki nam je tudi rezerviral apartma pri svojemu sorodniku. V Zvezdi posedimo kar pozno v večer, veliko je za podebatirat in naredit plan, koga vse bomo obiskali jutri. Plačat seveda ni možno nič, goste se časti!

9. DAN: Vrnjačka Banja

Vrnjačka Banja nas tako gosti 2 noči. Sam naslednji dan obiščem osnovno šolo, kjer sem kot bajker in hkrati ravnatelj iz Slovenije zanimiva popestritev šolskega dne. Oba kolega odpelje Žarko do lokalnih podjetnikov – morda se najde kak biznis, nikoli se ne ve. Popoldne izkoristimo za pohajkovanje po Banji, a do kakšnega bazena nam nekako ne uspe priti.

Je pa zanimiv večer v restavraciji v centru. Glasba in ples ob narodnjakih pozno v noč, a ker je turistov malo, zabavo napolnijo domačini. V Sloveniji kaj takega sredi delovnega tedna ne doživiš. Seveda se pa vse začne in konča v »Zvijezdi kod Saše« od kjer se tudi z gostitelji poslovimo, ko s popotnico rakije in spominkov naslednje dopoldne odpeljemo proti Bosni.

10., 11., 12 DAN: Vrnjačka Banja – Mokra Gora – Goražde – Mostar – Omiš – Rijeka – pa smo doma!

Pot domov je v tej smeri prevožena in opisana že mnogokrat in vsakič znova izredno zanimiva. A to je naš priljubljen in vedno zanimiv Balkan, zato svoj potopis počasi zaključujem. Pa vseeno: Na poti proti Bosni se splača ustaviti in pogledati Kusturicin »Drvograd«, ozkotirno železnico Višegrad – Mokra Gora, ki za potrebe turizma še vedno obratuje, stari most čez Drino v Višegradu, spomenik bitke na Sutjeski, celotna cesta v tej smeri do Mostarja, pa je naravnost čudovita in vabi motoriste znova in znova da jo prevozimo. Kosilo si privoščimo v obcestni gostilni v Goraždu, a plačat ni možno, saj sedimo v bazi lokalnega motokluba, ki popotnike časti. Seveda vrnemo z lokal rundo in debata steče. Pilo bi se lahko še dolgo a ni za reskirat, saj nas čaka še lep kos poti.

V Mostarju se srečamo z ostalimi Pakenštajni, na poti na omiški motozbor, tako da ostalo, že velikokrat prevoženo pot, opravimo skupaj. Pogledamo še Mostar, izvir Bune, Medžugorje, Sandrin tragični ovinek, zažuramo z »omiškimi gusarji« in po »jadranki« odkrižarimo domov.

Svojo »grško odisejado« tako zaključujem. V prvi izdaji iz leta 2013 jo ne bi ponovil nikoli - upam, da mi bo usoda stala na strani. V drugi, letošnji pa upam, da jo bom še večkrat. Prevozili smo krepko čez 4000 km, spali v sobah po cca 10 – 15 € po osebi, trajekt je vsakega stal 80 €, pa kar nekaj se je spilo in pojedlo, tako da dobrega »jurja« je vse skupaj vsakega gotovo stalo. Za motorista, ki se pa odpravlja v tiste kraje pa vseeno nekaj napotkov: Trajekt iz Trsta je čudovit tranzit. A izkoristit ga je treba spomladi ali jeseni, poleti bi ga odsvetoval, saj je poln, dražji in dela postanek v Raveni, zaradi česar je plovba 6 ur daljša. Podobno je moje mišljenje tudi glede Grčije, ki je poleti polna turistov in manj primerna za motoriste tudi zaradi visokih temperatur in primerno višjih cen. Druga polovica septembra, se nam je izkazala za idealno. Dežne kombinezone smo pripeljali zapakirane nazaj, temperature pa so bile tako za vožnjo kot za oglede resnično primerne. Vse pa je odvisno tudi od družbe ki skupaj potuje. Interesi morajo biti usklajeni, plan pripravljen vsaj vsak večer sproti in disciplina mora veljat. Hvala Romčiju in Sermeku, res je bilo zabavno in še bomo potovali skupaj!

Ker pa objavljam tale potopis ob novem letu, želim seveda vsem obilo varnih kilometrov in sanjskih destinacij v letu 2015. Gre kdo s Ferekom do Istanbula? Morda do Gibraltarja? Le korajžno!

Ferek je to napisal...

Več slikic še v GALERIJI.