Spomin na odvoženo sezono, ali s Packensteini po Dolomitih…

Datum objave: 13.10.2009 0:35:55

Ja, dejstvo je neizbežno…, jesen je tu…, motoristična sezona se počasi izteka…, ostajajo pa spomini in motonapihnjene gostilniške debate. Člani motokluba Packenstein smo bili kar »pridno« na cesti; »obdelali« smo vse predele naše prelepe Slovenije ter vso bližnje »sosedstvo«… In kar je najpomembneje, vseh 44 nas je na koncu zdravih, brez poškodb, saj smo s sabo vedno vozili veliko »pameti« in gospoda iz nebes, katerega blagoslov v začetku je očitno pomagal.

Poseben spomin ostane na tiste malo daljše, prave »motoristične« ture, katere je vredno zaradi naravnih in adrenalinskih lepot vsako leto ponoviti. Nujen izbor so Italijanski Dolomiti in Južna Tirolska in prevozili smo jih v sredini julija. Udeležba? Najprej veliko zanimanje… potem pa… problem z dopustom, nujno delo doma, neodložljive obveznosti… jaz bi vse strnil v »ubijalske poglede pretirano zaskrbljenih boljših polovic« in na štartu v četrtek zjutraj smo se znašli trije »polno obloženi«. Nič ne de… GAS! Skozi Tuhinjsko dolino na zajtrk v Kranjsko goro in mimo Rateč, Trbiža, Tolmezza po res čudovitih in razglednih magistralkah do Cortine d Ampezzo. No in tukaj se fura šele začne! Seveda v obliki vzponov in spustov po čudovitem, grobem, zavitem asfaltu, polnem motoristov preko prelazov na okoli 2500 metrih nadmorske višine mimo znanih zimskošportnih središč, ki so polno zasedeni tudi v teh poletnih mesecih. Naša vožnja je turistično umirjena. Vozimo mimo Arrabe, Passa Pordoi, Val Gardene in se spustimo proti Bolzanu, katerega seveda obvozimo po okoliških hribih, mimo Clesa v smeri proti Passo Tonale. Slednji bo počakal na jutri, saj kilometri že presežejo številko 500 in za prvi dan bo dovolj! Garmin pokaže najbližji kamp, postavimo šotore, spijemo nekaj piv in utrujeni popadamo v spalke.

Zjutraj pakiramo hitro, saj vremenska napoved ni rožnata. Od zahoda se nam bliža hladna fronta, nebo je že krepko oblačno, nas pa čakajo prelazi na preko 2700 metrih kjer sneg julija ni nobena redkost. Na Passo Tonale navlečemo dežne obleke, prve padavine so zmerne, tako da po kakih postankih ni potrebe, zato v mokrem prevozimo čudovit Passo Gavia in se spustimo do Bormia, kjer nas pričaka sonce. Tu se začne resnično sanjska pot za vsakega motorista - preko prelaza Passo Stelvio, ki je z svojimi 2757 m nadmorske višine najvišji asfaltirani gorski prelaz v vzhodnih Alpah in drugi najvišji v celotnih Alpah. Cesta čez prelaz povezuje dolini Valtellina in Adige z mestom Merano. V bližini prelaza se nahaja gorska skupina Ortler z velikim številom smučišč. Cesta je suha, prometa malo in zavore »v glavah« popustijo. Greh bi bil »ne iti na polno«! S polnim gasom in zavorami, dokler le te v pičlih sedmih minutah, enostavno zaradi pregretja, ne odpovejo in se moramo ustaviti, ga dobesedno predirkamo! Zanimivo da motorji na teh višinah kar malo težje »dihajo«. Na vrhu nas sneg ob cesti ne preseneti – tu čez poletje več ne skopni in kljub soncu je temperatura okrog 7 stopinj.

Mimo Merana, čez Passo Giovo (2094 m) se zvečer utaborimo na največjem poletnem motozboru v Alpah, ki ga vsako leto prireja MC Falken iz Vipitena, pod prelazom Brener. Alpskih 250 km je drugi dan za nami. Žur pod dvema ogromnima šotoroma in deževje hladne fronte pa udarita s polno močjo! V poznih nočnih urah zlezemo v premočene šotore in se zjutraj zbudimo dobesedno poplavljeni in premočeni do kože! Ja, prava avantura! Vsa pobočja okoli doline so zasnežena! Okoliški prelazi neprevozni, dež vztraja na polno, temperature so zimske, skok v Innsbruck in nazaj seveda odpade, žur pa se nadaljuje že v zgodnjih popoldanskih urah. Prireditev je pod streho, obiskovalcev prepolno, zabavo kislo vreme ne moti, bo pa treba do večera nekje najti sobo… Popoldne navlečem nase vse kar imam (suhega je bolj malo) in odpeljem. Sreča se mi nasmeje po 16 kilometrih! Soba za 3 v veličastni stari gostilni, z veliko garažo za motorje, sušilnico, zajtrkom, vse skupaj za 28 €! Še v kampu ni bila cena bistveno nižja! Pokličem oba kolega, sledi tuš, sušenje cot, počitek…, proti večeru se zjasni in …seveda, do poznih nočnih ur spet nazaj na motozbor. Zjutraj malo dlje podremamo in po obilnem zajtrku smo malo pred poldnevom spet »v sedlu«. Cilj 4. dne je 350 km oddaljena gasilska veselica doma! Vozimo po lepih alpskih dolinah mimo Brunica, na Vzhodno Tirolsko, čez Karnijske Alpe do Arnoldsteina in po Avstrijski Koroški ob Karavankah na Pavličevo sedlo. Na veselici pa srečanje z ostalimi Packensteini – seveda ob zavistnih ogledih posnetkov in fotografij ter prenapihnjenimi našimi komentarji! Prav vam je! Kaj pa niste šli zraven! Za vas ostaja you tube in ključna beseda packenstein – tam je »marsikaj« objavljeno!

V štirih dneh in 1300 kilometrih smo doživeli vse kar lahko motoristom Dolomiti ponudijo! Čudovite ceste, razglede, turistično in športno vožnjo, visokogorsko sonce, dež in sneg, motoristično zabavo in pravo tirolsko prenočišče! Kar pa daje tem krajem čar in dodatno privlačnost je visoka dodana vrednost, ki jo domačini in družba namenja motoristom. Povsod smo dobrodošli, ljudje ti ustrežejo kjer je le mogoče, vozniki potrpežljivi in na nas navajeni, prometna policija osveščena in tolerantna… Rezultat? Zimska turistična sezona se izmenjuje z motoristično! Naslednje poletje se gotovo vrnemo! »Greš zram?«

Ferek, MK Packenstein