Črna Gora tretjič!

Datum objave: 12.8.2014 19:18:16

Tele naše balkanske brate je pač treba obiskovat znova in znova! Naj si kdorkoli misli kar hoče, pa »jugonostalgija« gor ali dol, nekatere nas tja vleče kar naprej in vsaka vožnja dol je doživetje zase. Z motorjem seveda, z avtom se v te kraje ne bi podal niti pod razno!

Nazadnje sva tiste konce prevozila z Borisom tri leta nazaj. In kaj je bilo na tokratni poti tako posebnega? Pravzaprav isto kot vedno: prazne, dobre ceste, čudoviti razgledi, prijazni ljudje, dobra hrana in pijača, čisto morje in nekaj eksotike… No, pa prvič sem potoval v »big cruiser« slogu… sport-touring adrenalinskih izpadov pa v udobnem sedlu niti malo nisem pogrešal. Morda se marsikomu zdi, da se vse lepote Balkana in Jadrana doživijo že, če se odpelje do Zadra ali Splita, ali morda do Bihača ali Banje Luke… ne, ne, ne… veliko motorističnih užitkov nas čaka še bolj južneje.

Ponovno sem si zaželel predvsem Črno Goro, pokukal pa tudi v Albanijo, ki je še vedno malo samosvoja. Teh 7 dni je »na hitro« minilo takole:

1. DAN (510 km): Šmartno ob Paki – Bučka – Novo Mesto – Metlika – Karlovac – Bihać – Drvar – Livno

Pač ustaljena, najkrajša pot do Bosne – brez avtocest seveda. Družbo je dela Dobri Boris. Ker vedno »sekamo« Dolenjsko, je prva kava in osvežitev prišla na vrsto v Bučki, sledil je postanek pri vojaškem muzeju v Karlovcu, na Rastokah v Slunju in seveda na obilnem kosilu v »Mlinu« pri Bihaču. Tam se seveda najlepši del poti šele začne in do 170 km oddaljenega Livnega se je potem itak škoda ustavljati: prvo križišče v Bosanskem Petrovcu, drugo v Bosanskem Grahovu, vmes Drvar in še ene dve vasi, sicer pa ena najlepših bosanskih cest. V Livnem se vključimo ravno v zadnji del panoramske vožnje, ki nas pripelje na prizorišče za slovenske razmere precej velikega motozbora. Obilo Slovencev, ene pet šankov, malo točeno po 50 centov… Vukovi se vsako leto potrudijo! Pozno je bilo, ko smo legli k počitku, pokanje iz auspuhov in rock&roll pa še dolgo nista potihnila.

2. DAN (370 km): Livno – Mostar – Trebinje – Risan – Kotor – Petrovac na moru - Buljarica

Za pregnat mačka je bil najboljši sveži burek, kava, mineralna v eni od lokalnih kafan. Poslovim se od Borisa, ki jo mahne domov in za isto pot porabi skoraj 4 ure manj kot smo jih prejšnji dan! Ti, ti, Boris ti! Midva z Vulcanom pa z magičnih 85 km/h odkrižariva do Mostarja, kjer se okrepčam s tufahijo in baklavo, pogledam skok v Neretvo ter nadaljujeva pot proti Trebinju. Nadaljujem v hribe proti Črni Gori, kamor vstopim na Ilinem Brdu (cca 1300 m.n.m.), od koder se po čudoviti cesti v manj kot 100 kilometrih spustiš do Boke Kotorske. Na zadnjih kilometrih se z Vulkanom skoraj pregrejeva, saj je gužva okoli Budve preprosto neznosna (poleti je tu vedno tako) in »slalom« med kolonami avtomobilov in turističnih avtobusov s slabimi 500 kilogrami na 2 kolesih pri + 30 je dober fitnes! Pozno popoldne se utaborim v kampu Maslina ob Buljarici - eni najlepših črnogorskih plaž. Toplo morje in lokalno kulinariko, z odličnim Nikšićkim pivom, seveda tudi takoj preizkusim.

3. DAN (40 km): Ležanje na plaži in večer v Budvi

Napihnjen jogi v šotoru že ob pol desetih zamenja ležalnik in senčnik (skupaj 2,5 €) na plaži. Parkrat sem se res skopal, sicer sem pa na plaži spal do kosila, pojedel vešalico v lepinji (3 €) in odspal do večera, ko pa me je premamil vulkan in odpeljal v gužvo rusko-turistične Budve, z evropskimi cenami in masovnim turizmom. Kulinarika pa je seveda zgledna in na visokem nivoju. No, čisto slučajno sva pristanem v isti restavraciji kot z Borisom 3 leta nazaj. Pred spanjem sva preverim še vremensko napoved ki za notranjost države niti ni bila obetavna: zgodaj je treba na pot, da zapustim Durmitor še pred nevihtami.

4. DAN (400 km): Buljarica – Podgorica – Šavnik – Žabljak – Trsa – Plužine – Nikšić – Ostrog – Buljarica

Ob pol sedmih že križarim po stari cesti, preko hribov proti Podgorici. Sončni vzhod se zrcali v Skadarskem jezeru. Gužve na cesti pa nobene! Niti v glavnem mestu… pa delavnik je, a za Črnogorce očitno še prezgodnja ura. Vozim po kanjonu reke Morače, po eni od nevarnejši cest, predvsem zaradi gostega prometa, na liniji med Podgorico in Beogradom. Kar oddahnem si, ko po 60 km zagledam smerokaz za Šavnik, Žabljak in zavijem v hribe. Po nekaj 10 km, me obhaja čuden občutek: srečal sem le en avto, dohitel nobenega, cesta je sicer asfaltirana, a dobesedno zapuščena… Tu in tam velika luknja, vsake nekaj km plaz kamenja na cesti, iz razpok raste trava, krave, ovce in pastirji naju čudno gledajo… naselij, razen nekaj samotnih zaselkov, v bistvu ni… Po 40 km mi prijazen domačin razloži, da je ta cesta v bistvu zapuščena in se tod nihče več ne vozi, saj so ravno za potrebe turizma iz Nikšića na Žabljak zgradili novo… 3 leta star garmin seveda tega ni vedel, še starejši zemljevid pa tudi ne. Lepote in razglede Durmitorja je težko opisati, a prevoziti je potrebno celega – od Žabljaka do Trse, ali obratno, tu se kupi sir ter druge domače izdelke. Toda pozor: cesta po Durmitorju je prevozna le med sredino junija in koncem septembra, sicer je na debelo prekrita s snegom. Ko se spustim v dolino Plive proti Plužinam se pred mano pripravlja nevihta, ki me še pred Nikšićem tudi z vso silo udari. A panike ni, dežna oblačila so že pri manastiru Ostrog suha in vročina spet pritiska. Manastir je stisnjen v navpično skalo, visoko nad dolino Zete. Zadnjih nekaj 100 m je treba prehodit peš, da malo zašvicaš in še toliko bolj spoštljivo gledaš na pravoslavne menihe, ki svoje življenje preživljajo tu. V dolino se spustim pri Danilov gradu, kjer me ustavi prijazen policaj, v stilu »gdje žuriš boga mi, pa ograničenje je 40!«. Jaz pa v svojem stilu »nigdje ne žurim prijatelju, na odmoru sam, pa ovo je velika i spora mašina«… brez kazni ali kontrole dokumentov me kot brata Slovenca spusti naprej… pa čeprav je »od oka« ocenil prav… vozil sem enih 80! Malo naprej se ustavim v lokalnem marketu. Cene so tu popolnoma drugačne kot na obali. Prav smešno se ti zdi, ko za kos pakiranega suhega mesa, ki ga jem še danes ko to pišem, polovico suhe salame, pol kile kruha, kozarec kumaric, sladoled, pijačo, pa najbrž še kaj, odšteješ okoli 10 €! Pozno popoldne se vrnem v kamp. Pot od Podgorice nazaj na obalo sem si skrajšal po novi cesti, skozi 4 km dolg tunel, ki za motor stane 1 €! Ja, zdaj mi je jasno zakaj je cesta čez hribe popolnoma prazna… a razgledov v tunelu pa res ni! »Suha večerja« je pasala, sploh durmitorski sir je naravnost odličen! Ostalo je še dovolj časa za nekaj kopanja in lenarjenja na plaži. Drugi del noči je popestrila močna nevihta, ki pa jo je šotor prenesel brez problema, toplo jutranje sonce pa je tudi hitro posušilo namočena tla.

5. DAN (190 km): Buljarica – Ulcinj – Skader –Tuzi – Podgorica – Buljarica

Lahko bi rekel kar »krog okoli Sladarskega jezera«. Res je, da sem imel v mislih še preverit terenske zmogljivosti Vulkana in obiskat dolino in prelaz Theti v Albaniji, od česar pa me je odvrnila grozeča nevihta v albanskih hribih. Krog sem torej začel vzdolž črnogorske obala, si privoščil poceni zajtrk v Ulcinju in obhodil trdnjavo. Želel sem dvigniti denar, a v celem Ulcinju so bankomati odpovedali. Tik pred albansko mejo pa na lepo urejeni pumpi NLB-jev bankomat »izbacil evre bez problema«. Sem se pa kar nekaj kilometrov prebijal ob neskončni koloni avtomobilov in avtobusov, ki so čakali na prestop meje. Prosjačenje bosih otrok, pa je seveda del rituala prestopa albanske meje – na obeh straneh. Če ste z motorjem, tukaj nikar ne čakajte v koloni, saj imate na voljo posebni prehod za bicikliste in motoriste in ste na vrsti takoj. Sam sem to vedel, ker sva tukaj mejo prečkala z Borisom pred leti. Na albanskih cestah srečaš poleg morja mercedesov vse mogoče… konjske in človeške vprege, pse, otroke, policaje… so pa večinoma lepo asfaltirane. No, prvo pavzo izkoristim za tešitev žeje s točenim pivom za dober €, na bregu reke Bojane. Pot nadaljujem mimo Skadra in Koplika, na polno fotografiram »eksotiko« dežele, v gorah pa divjajo grozeče nevihte, zaradi česar se za obisk »off road Tethija« pač ne odločim. Sicer pa 450 kil na 2 kolesih morda res ni za tja – kako leto še in cesta bo asfaltirana, nas pa bo nedvomno spet zamikalo za tja doli. Pri Tuziju se vrnem v Črno Goro in ob jezeru nadaljujem pot proti tunelu in nazaj do Buljarice. Večer izkoristim za sprehod do centra Petrovca, ki postreže z ravno tako živahnim večernim vrvežem kot Budva a s prijaznejšimi cenami. Dva večera zapored me razvajajo v restavraciji »Sunce«, ki jo lahko priporočam v vseh pogledih. Nedvomno bom nekoč spet jedel tam!

6. DAN (140 km): Buljarica – Kotor – Njeguši – Lovčen – Cetinje – Sveti Štefan – Buljarica

Zadnji dan je čas še za krajši lokalni krog. Zapeljem v Kotor, kjer v starem delu spijem limonado po »dubrovniških« cenah. Občudujem tržnico in si za zajtrk privoščim breskve; najde se pa tukaj vse, od avgustovskih češenj, vseh vrst zelenjave, rib, sirov in domačih mesnin… mikavno. Po stari cesti se iz Boke povzpnem direkt na 1600 m visok Lovčen. Pod mavzolejem Petra Petrovića Njegoša srečam še dva slovenska motoristična para – z enimi smo se videli že na zboru v Livnem; prijazen vodič pa nam v nekaj stavkih opiše bogato zgodovino Črne gore, s poudarkom na Njegoševi vlogi. Do grobnice na vrhu vodi 460 stopnic skozi tunel. Iz vrha lahko ob jasnem vremenu občudujemo kar 80% ozemlja Črne Gore ter italijansko obalo z mestom Bari. Naraščajoča vročina v dolini, danes tega razgleda ne nudi, so pa kot na dlani Durmitor, Skadarsko jezero, albanske gore in Jadran. Iz Lovčena se spustim proti Cetinju in se sprehodim po stari prestolnici Črne Gore, ki si zaradi urejenosti in avtentične lega še danes ta naslov zasluži bolj kot Podgorica. Ko se iz Cetinja spuščamproti Budvi, vročina narašča, cesta pa nudi čudovite razglede na obalna mesta. Parkiram pred nasipom, ki s peš potjo povezuje Sveti Štefan z obalo. Žalostno, da se ga že nekaj let sploh ne da več obiskati. Cel je namreč spremenjen v hotel, namenjen petičnim gostom in varnostniki skrbijo za to, da slednji uživajo v miru. Res me zanima, kaj se je zgodilo z domačini, oziroma za kakšne vsote so prodali svoja stanovanja in zapustili otoček. Ja, Črnogorci so prav nepremišljeno razprodali svojo obalo! Vrnem se do Buljarice, na plaži počakam sončni zahod ter se odpravim v večerni vrvež Petrovca.

7. DAN (350 km): Buljarica – Tivat – Dubrovnik – Drvenik – Sinj

Pakira se zgodaj in v eni uri že polno obložen križarim proti Tivatu. Pot čez Boko si skrajšam s trajektom. Čakanja ni, cena za motor pa 2 €! Osebe plovbe ne plačajo. Gužva se pa potem šele začne, ko se prebijam skozi Hercegnovi proti mejnemu prehodu. Daljši postanek si privoščim v Dubrovniku, za katerega se resnično čudim, kaj je folk pozabil tam... Gužva, turisti, obzidje, dragi lokali… če bom željan kdaj tega, skočim v Piran! A da se pokažem, seveda spijem malo pivo in kavo, za kar se plača 6 € ter odpeljem proti Neumu. Prečkam izliv Neretve, se spočijem ob razgledu na Bačinska jezera ter si privoščim daljše kopanje in kosilo v Drveniku. Pozno popoldne odpeljem mimo Makarske, preko Šestanovca v notranjost na motozbor MC Street Runners v Sinj. Računam predvsem na mirno srečanje z nekaj bajkerji, poceni pivo in brezplačno spanje, saj je prvi dan zbora in množičnega obiska še ne bo. Nisem se uštel, le spoznal sem tri prave »legende« in pivo je v potokih teklo pozno v noč… spanja je bilo kot na vseh zborih zelo malo!

8. DAN (570 km): Sinj – Starigrad – Karlobag – Rijeka – Postojna – Šmartno ob Paki

No pa gremo domov… Pakiramo bolj »mačkasto zmatrano«. »Legendi« iz Gorenjske nadaljujeta proti Dubrovniku, jaz proti domu. Daljše kopanje s kosilom si privoščim v Karlobagu, od koder v popoldanski vročini v kratkih rokavih »odkruzam« proti Rijeki in Postojni. Za adrenalinski zaključek potovanja poskrbi le še gužva in zastoji na domači avtocesti in pester slalom z mojim »pol tone« med stoječimi vozili. Pri dediju in babiju me pričaka večerja in navdušen, zvesti, štirinožni prijatelj, ki je počitnice v času dopusta odslužil tu. Prvi počitek sledi v domači gostilni pri Malusu, drugi pa v domači postelji… Jutri pridejo hči… konec dopusta!

EPILOG: V osmih dneh dopusta 2570 km, s polno otovorjenim Vulcanom 1700 LT, ki je na omenjeni poti povprečno žlampal 5,3 litre župce vsakih 100 km. Vozil sem torej zelo turistično, večinoma samo v kratkih rokavih, med 80 in 90 km/h, s fotoaparatom »na preži«… Izlet je pa vseeno skupaj »koštal« cca 600 €:

· Bencin: 230 €

· Gume, servis (pavšal): 80 €

· Cestnine: 20 €

· Kamp: 70 €

· Vstopnine: 6 €

· Trajekt: 2 €

· Nobel večerje: 140 €

· Popivanja na zborih: 40 €

· Ostalih stroškov pa ne štejem, ker doma 8 dni tudi živim in jem!