Alpski "maraton" - 1500 v treh dneh!

Datum objave: 19.8.2014 19:33:25

Okej, takole na hitro… a kaj me je pravzaprav »piknilo«, da sem naredil tale »hard alpski krog«? V soboto, na klasični, rahlo kaferejserski furi k Škorpijonom in nazaj, tuhtam, da so trije lepi dnevi pred nami… In letos teh ni prav pogosto, zato jih je treba izkoristiti!

Zvečer čekiram vreme – to je namreč edini dejavnik, ki odloči takšno furo; če jo planiraš datumsko, potem navadno ostaneš doma! Ja, zdržalo bo! Gremo! Povabim Pakenštajne, če se mi kdo pridruži a tako na hitro ga pač ni junaka… Zjutraj pripravim sendvič in še nekaj hrane pa dva mrzla pira v hladilno… za prvi dan bo.

Ob 8.h zjutraj že potujem proti Kranjski Gori in preko Korenskega sedla v Avstrijo. Nadaljujem mimo Hermagorja in po močno ovinkasti Gailtall strasse do Arnbacha, kjer zapustim Avstrijo. Po Italiji vozim mimo Brunecka in Vipitena ter preko Brennerja nazaj v Avstrijo. Za postanek in malico izberem jaso tik ob Innu – v naravi torej. Par fotk in gremo naprej… Že ob petih prispem v Landecku, kjer sem nameraval prenočiti a izkoristim dan in prevozim še Silvretta strasse. Razgledi so res čudoviti, le cena 10 € za motor, se mi zdi kar zasoljena.

Zvečer parkiram v super urejenem, tipičnem jodlarskem kampu v Nenzingu, to je malo pred »Lihtenštajnom«, kjer mi lastnik v narodni noši zaračuna ciganskih 20 € za eno noč! Šotorim še skupaj z dvema bajkerjema, ki s harleyema potujeta proti jugu. Baje se ponovno srečamo v Puli. Ob pol desetih sem že v spalki, da bom ja ulovil prve sončne žarke na jutranji furi.

Res, ob 8.h že vozim proti glavnemu mestu najmanjše alpske državice. Spakiral sem hitro in se ustavil še v lokalni trgovini; od prejšnjega dne je namreč v »hladilni« ostal samo še »doručak«. Ja, švicarji niso v EU, zato »budno« stražijo tudi »lihtenštajnsko« mejo. Tale Vaduz ni nič posebnega in ga v bistvu sploh ne bi priporočal prevozit, če ne bi bilo to nujno, da se izognem avtocestam pred vzponom v švicarske hribe. Po res čudoviti cesti se pripeljem v Davos, kjer ob jezeru zajtrkujem. Poleg pokrajine me v Švici fascinirajo predvsem njihove železnice, ki so speljane tudi povsod tam, kjer bi si človek še najmanj mislil, da je to možno.

Iz Davosa preko izrazito visokogorske pokrajine nadaljujem v brezcarinski Livigno. Alpske verige prečkam na Fluela Pass-u in po enosmernem tunelu Mount La Schera (10 € za motor!).

V Livignu natankam »župco« za 1,1 € po litru – ob zadnjem obisku je bila 0,97 €, a so jo očitno tudi »ubogim« Švicarjem malo podražili. Spustim se proti Bormiu in takoj spet vzpnem na znameniti Stelvio. Čudovito, jasno vreme nudi odlične razglede in na vrhu, na dobrih 2700 metrih je seveda tudi avgusta sneg.

Dolg spust proti Meranu prekinem s kosilom v Silandru, kar je bil mimogrede edini topel obrok na furi. Nadaljujem pot po lokalnih cestah mimo Merana in Bolzana ter se vzpnem v Dolomite mimo jezera Lago di Careza do Campittela di Fassa. Tukaj me za šotorjenje, v sicer špica zrihtanem kampu, »ociganijo« kar s 25 €!

Povečerjam sendvič, ki mi je ostal od zajtrka in zaskrbljujoče opazujem oblačno nebo. Preverim napoved, ki ni obetavna. A ko sredi noči »odtočim«, ugotovim, da je nebo jasno. Če štartam zgodaj, bodo Dolomiti še okej, proti Tolmezzu in Kranjski gori pa ne bo za hodit, boljše kaže proti Koroški.

Tako je tudi bilo. Ob 8.h sem že »osvajal« znane dolomitske prelaze, oblaki pa so se hitro kopičili. Okrog 10. ure sem se, zadovoljen, da mi je tudi ta del fure uspel, spustil iz Cortine proti Doblachu. Tik pred avstrijsko mejo sem nabavil nekaj kulinaričnih spominkov - »speck« in »nekaj vloženega« ter glede na obete navlekel nase vse »dežnega«, kar sem imel. Rahel dež me je tako po obrokih spremljal vso pot mimo Lienza, Špitala, Beljaka, Celovca, Slovenj Gradca… no od Mislinje, do doma pa je le lilo, kot se spodobi… kvalitetna dežna oprema, pa je z odliko opravila svoje delo. Vulcana sem ugasnil pred garažo ob pol štirih, ko sem v bistvu v enem kosu, če odštejem oblačenje dežjaka in tankanje v Labodu, prevozil razdaljo 340 km iz Cortine – pol ure prej, kot je napovedoval »nezmotljivi Garmin«.

Dobrih 1500 km se je nabralo in čeprav morda marsikdo takšnih maratonskih fur ne bo razumel, mu lahko le sporočim, da naj se niti ne trudi. To človeku leži ali pa ne. In popolnoma nič ni narobe, če nekomu bolj paše tako imenovan »kaferejsing« - to ni žaljivka in hvala bogu in blagor tistemu, ki ga taka vožnja osrečuje. Tisto kar človek podoživlja, ko od jutra do večera brez omembe vrednih pavz sedi na motociklu, je težko razložiti. A kdor si to res želi in zmore, ga ne glede na motor katerega vozi, na taki furi, ne boli rit, niti križ, niti roke, niti noge… Le duša najde obilo miru. To pa je neprecenljivo! Verjemite!

Ferek je to napisal... škoda, da niste šli zram...

Več slikic pa v GALERIJi in v ALBUMU.