VSEBINA‎ > ‎

2. poglavje

Skrivnost konjskega antiseruma

 
 

Po cepivu proti črnim kozam se je naslednji veliki preboj v imunoloških raziskavah zgodil s konjskim antiserumom, ki sta ga za zdravljenje davice in tetanusa uporabila Emil von Behring in Shibasaburo Kitasato. Ta preboj so cenili tako visoko, da je leta 1901 nemškemu znanstveniku prinesel prvo Nobelovo nagrado, podeljeno na področju fiziologije ali medicine. Začuda pa njegovemu japonskemu kolegu, ki je, kolikor vemo, enakovredno doprinesel k skupnemu delu, ni uspelo narediti vtisa na komisijo, ki podeljuje Nobelovo nagrado.

Danes sta davica in tetanus zelo redki bolezni. Povezani sta z bakterijama C. diphtheriae in C. tetani. Simptomov bolezni ne povzročata bakteriji sami, pač pa toksini, ki jih izločata pod zelo posebnimi pogoji. Toksine lahko poberemo iz medija, v katerem smo vzgojili bakterijske kulture.

 
Von Behring in Kitasato sta dokumentirala osupljivo lastnost seruma (tekoče sestavine krvi) iz živali, cepljenih z medijem, ki je vseboval toksin: njun serum je pridobil protistrupne lastnosti. Ko so ga prejeli bolniki z davico ali tetanusom, je protistrupni serum (kratko so ga imenovali antiserum) pri njih povzročil ozdravitev. Na oba toksina je deloval kot protistrup.

Po izvorni metodi je bilo mogoče antiserum za terapevtsko uporabo izdelovati le z uporabo živali. Velike živali, kot so konji, so najprej injicirali z delčkom smrtne doze toksina davice ali tetanusa. Dozo toksina so z vsako naslednjo injekcijo postopno povečevali. Na koncu so konji prejeli dozo, ki bi bila sicer smrtna, vendar je postopno povečevanje povzročilo, da so živali toksin prenesle. Nato so konjem iz krvi odvzeli serum in ga uporabili za zdravljenje davice ali tetanusa pri ljudeh.

 
Resda je bila izvorna antiserumska metoda zdravljenja davice in tetanusa – ki sicer ni bila potrjena s klinično študijo, kontrolirano s placebom – odkritje, vredno Nobelove nagrade, vendarle pa je imela velikansko praktično težavo. Mnogi ljudje živalskega seruma niso dobro prenašali. Prejemnikom je pogosto povzročal resne stranske učinke, ki so jih poimenovali serumska bolezen. Nujno je bilo treba preiti na antiserumski izdelek človeškega izvora, toda vbrizgavanje čedalje večjih doz toksina potencialnim človeškim darovalcem bi bilo zelo dolgotrajno in nevarno.
 
Leta 1924 je imel neki imunolog srečo, našel je bližnjico. Odkril je, da toksina davice in tetanusa, obdelana s formaldehidom (kemijskim povezovalnim agentom), ne bi povzročala bolezenskih simptomov, tudi če bi ju vbrizgavali v velikih dozah hkrati. Toksine, obdelane s formaldehidom, so poimenovali toksoidi. Toksoidi so postali osnova cepiv proti tetanusu in davici (sestavina Td ali DT v cepivu z oznako DTP/DTaP) ter osnova za izdelavo človeškega antiserumskega terapevtskega izdelka, imenovanega tetanusni imunoglobulin (TIG).

Ali vbrizganje spremenjenih toksinov (toksoidov) v človekovem telesu ustvari stanje prenašanja naravnih toksinov, tako kot se je to zgodilo pri konjih z uporabo metode von Behring-Kitasato? Tega imunologi ne vedo zagotovo, toda stavijo, da je tako. In na kaj pravzaprav stavijo?

Imunologi protistrupne učinke von Behring-Kitasatove terapije s konjskim antiserumom pripisujejo molekulam, imenovanim protitelesa (ali imunoglobulini). Protitelesa so molekule v obliki črke Y, ki se lahko vežejo na veliko najrazličnejših toksinov in patogenov. Imunologi verjamejo, da protitelesa zaradi svoje sposobnosti vezave toksine nevtralizirajo – jim preprečijo, da bi povzročili simptome davice ali tetanusa. Ker laboratorijski test ne razlikuje med protitelesi, ki delujejo na toksine, in protitelesi, ki delujejo na toksoide, imunologi ne vidijo nobenega razloga za dvom, da vbrizganje toksoidov spodbudi tvorbo protiteles in da to zagotavlja zadovoljivo zaščito proti določenim naravnim toksinom, natanko tako, kot je to zagotavljal izvorni konjski antiserum. Toda če pogledamo celotno zgodovino imunoloških raziskav, vidimo, da je najšibkejši člen te verige predpostavk pomanjkanje kakršnega koli eksperimentalnega dokaza, ki bi potrdil, da je bil učinek izvornega konjskega antiseruma sploh odvisen od protiteles.

Zakaj v imunologiji nimamo eksperimentalnega dokaza za tako pomemben postulat? Da bi ta postulat lahko pravilno testirali, bi morali gojiti antiserum po izvorni von Behring-Kitasatovi metodi na živalih, ki ne morejo tvoriti protiteles. S pomočjo razvite tehnologije molekularnega inženiringa smo danes sposobni vzgojiti miši, ki imajo genetsko pomanjkljivost tvorbe protiteles. Ker je bilo nekoč takšne živali nemogoče vzgojiti, se je postulat razvil v dogmo, ne da bi jo kdor koli poskušal pravilno testirati.

Nadvlada dogme, osredotočene na protitelesa, je danes tako močna, da bi na vsakogar, ki bi si drznil predlagati njeno testiranje, gledali kot na krivoverca. Sama sem naredila to napako, ko sem enemu od svojih raziskovalnih svetovalcev predlagala, naj mi dovoli preveriti pogoj protiteles. Kričal je name in mi zabičal, naj ostanem osredotočena na znanost, ki mi daje kruh (več o tem v Koristnih virih).

Toda – če že govorimo o tem, o čemer se ne sme govoriti – terapevtski učinek izvornega konjskega antiseruma (pa naj temelji na protitelesih ali ne) ostaja nepotrjena skrivnost vse do današnjega dne. Imunologi torej stavijo na zaščito s pomočjo protiteles. A če so stavili na napačnega konja, utegne biti moderna, na toksoidih temelječa metoda zaščite pred tetanusom in davico povsem neučinkovita. Pomembnejše vprašanje je, zakaj se imunološka znanost tako upira ponovnemu ovrednotenju in prenovi svojih teorij. Kakšna znanost je to, ki preprečuje svobodno razmišljanje in svobodno eksperimentiranje?
 
 
 Avtorske pravice © Dr. Tetyana Obukhanych, Iluzije o cepivih, 2012