VSEBINA‎ > ‎

9. poglavje

Paradoks cepiv
 
 

Do zdaj smo pregledali, kako cepiva manipulirajo z imunskim sistemom, da bi dosegla začasno zaščito pred virusnimi boleznimi. Zdaj je čas, da pogledamo, kako med prebivalstvom deluje naravna imunost na virusne bolezni, kako cepljenje uniči naravno imunost in kako ovira imunsko zaščito dojenčkov, ki jo ti prejemajo od mater.

 

Imunski sistem dojenčkov je nezrel in ni sposoben učinkovitega soočenja z naravnimi virusi, pa tudi ne z umetno oslabljenimi cepilnimi virusi. Naravno imune matere – to so matere, ki so virusne bolezni v otroštvu same prebolele – svoje dojenčke pred temi boleznimi varujejo s pasivnim prenosom svoje imunosti prek posteljice v nosečnosti in prek materinega mleka po porodu. Imunologi verjamejo, da je prenos pasivne imunosti odvisen od serumskih protiteles, ki so sposobna nevtralizirati viruse in ki se nahajajo v krvi in mleku imunih mater. Zanimivo je, da so samice sesalcev sposobne ustvariti občutno višje ravni protiteles kot samci. Morda gre za evolucijsko prilagoditev, potrebo po varovanju svojih mladičev s pomočjo pasivnega prenosa protiteles, prisotnega ves čas rodne dobe.

 

Če bi bil otrok naravno imune matere izpostavljen virusu v času dojenja, bi to vodilo do okužbe brez izraženih simptomov bolezni, ki bi se odrazila v vseživljenjski imunosti na ta virus. Če bi bil otrok prvič izpostavljen virusu kmalu po odstavitvi od prsi, bi zbolel in prav tako pridobil vseživljenjsko imunost na ta virus.

 

Mnogim virusnim boleznim včasih pravimo tudi otroške bolezni, saj so pred dobo množičnega cepljenja za njimi obolevali večinoma otroci. Dojenčke je pred njimi varovala materina imunost, odrasle pa njihova lastna vseživljenjska imunost, ki so jo pridobili v otroštvu. Uporaba cepiv je vzorec spremenila.

 

Večino oslabljenih ali neaktivnih virusnih cepiv prejmemo z vbrizganjem, do naravne izpostavljenosti virusom pa pride drugače, prek sluzničnih membran. Prvi način izpostavljenosti povzroči nastanek serumskih protiteles, ne pa tudi sluzničnih protiteles. Ker le sluznična izpostavljenost prispeva k tvorbi protiteles v mlečnih žlezah, cepljene matere svojim dojenčkom prek dojenja ne morejo prenesti s cepivom ustvarjenih protiteles. Poleg tega imajo cepljene matere v primerjavi z naravno imunimi materami v krvi nižje ravni virusno specifičnih protiteles. Cepljene matere plodu prek posteljice prenesejo manj, če sploh kaj zaščitnih protiteles v primerjavi z materami, ki so bolezen prebolele po naravni poti. Zato so v zgodnjih devetdesetih letih, ko so bile ošpice v ZDA še vedno endemične, zaznali večje tveganje obolevnosti za ošpicami pri dojenčkih, ki so jih rodile cepljene matere, kot pri dojenčkih mater, ki so ošpice prebolele (http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/10545585).

 

Dojenčkovo srečanje z ošpicami je tvegano zaradi možnosti za nastanek usodne okužbe možganov, imenovane subakutni sklerotični panencefalitis (SSPE). V ZDA je bila pogostost SSPE v zgodnjih devetdesetih letih veliko večja (okoli 12 primerov SSPE so povezali z izbruhom ošpic pri zgolj 55.622 obolelih) kot v šestdesetih in sedemdesetih letih, ko se je pojavilo 8,5 primera SSPE na milijon obolelih za ošpicami (http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/16235165). Navedeno 25-kratno porast pogostosti SSPE je v primerjavi z desetletji poprej mogoče pojasniti s povečano verjetnostjo, da bodo za ošpicami zboleli dojenčki, ki jim primanjkuje materine imunske zaščite. Odsotnost materine imunske zaščite je mogoče pripisati cepljenju mater v otroštvu. V ZDA so začeli otroke množično cepiti proti ošpicam v zgodnjih šestdesetih letih (v Sloveniji leta 1968, op. prev.). Cepljenje je številnim bodočim materam odvzelo priložnost, da bi zbolele za ošpicami v varnih letih in tako pridobile naravno imunost, ki bi varovala tudi njihove dojenčke.

 

Vztrajna uporaba cepiva MMR (slov. OMR) je generacije mater in njihovih otrok prikrajšala za naravno imunost na te virusne bolezni. Cepiva pa za zaščito dojenčkov ni mogoče uporabiti, saj je vbrizganje oslabljenih živih virusov v tako zgodnji starosti nevarno in brezplodno. Vprašajmo zdravstvene uradnike, ki nam nalagajo obveznost cepljenja: Kaj pa zdaj? Katero rešitev bodo zdaj potegnili iz rokava?

 

Čeprav ošpice, mumps in rdečke v ZDA (niti v Sloveniji, op. prev.) niso več endemične, obstaja možnost srečanja s temi boleznimi, ko potujemo v države, kjer so še vedno običajne. Matere brez naravne imunosti na te bolezni naj bodo zato preudarne in se v nosečnosti in z dojenčkom izogibajo potovanjem v te države, dokler otrok ni starejši od dveh let oziroma dokler se ne zmore brez zapletov spopasti z otroškimi nalezljivimi boleznimi. Imunoglobulini, pripravljeni za zdravljenje ošpic, mumpsa in rdečk, poleg tega lahko priskrbijo takojšnjo kratkotrajno zaščito (cepivo samo je ne more), če jih otrok prejme, potem ko je že bil izpostavljen virusu.

 

Cepiva z oslabljenimi živimi virusi zmanjšujejo splošno pojavnost določenih virusnih bolezni, tako da naša telesa naredijo nedostopna za žive viruse od tri do pet let po cepljenju. Virusi so molekulski zajedavci, ki ne morejo preživeti brez dostopa do gostitelja. Z omejevanjem njihovega življenjskega prostora (tj. števila dovzetnih ljudi) cepiva viruse spreminjajo v ogrožene vrste. Toda cepiva sama niso učinkovita pri virusnem izkoreninjanju. Brez ukrepov stroge karantene se cepilne kampanje praviloma razširijo na mnogo desetletij in zajamejo več generacij. Večini človeške populacije preprečujejo pridobitev naravne imunosti, ne da bi dosegle popolno izkoreninjenje virusa, ko se rodi generacija dojenčkov, ki ni deležna materinega prenosa imunosti. V dobro prehranjenih družbah so bile ošpice, mumps in rdečke v še ne tako oddaljeni preteklosti blage otroške bolezni. Zdaj so to bolezni, ki se jih moramo bati in na katere se sklicujejo, kadar ob uporabi zastraševalnih taktik promovirajo nadaljnje cepljenje. Za to obstaja dober razlog, toda ne tisti, o katerem nam govorijo! Te blage otroške bolezni so zdaj nevarne zato, ker smo jih mi, ljudje,  sami naredili takšne.

 
Katera druga, za zdaj še vedno blaga otroška bolezen je naslednja na vrsti, da se pridruži nizu strašljivih bolezni? Ah, norice, seveda. ZDA so začele s cepljenjem proti virusu varicella sredi devetdesetih let. Kmalu bodo spravili pod streho generacijo mater in dojenčkov brez naravne imunosti na norice, in to še preden bo doseženo popolno izkoreninjenje virusa varicella. Množično cepljenje proti noricam moramo zato ustaviti,  sicer bodo norice za generacije naših vnukov postale podobno nevarna bolezen, kot so danes ošpice za naše dojenčke. V Sloveniji je cepljenje proti noricam samoplačniško in prostovoljno, k sreči večina otrok norice naravno preboli; študija iz leta 2002 je ugotovila, da to cepljenje v naši državi z ekonomskega vidika ni upravičeno (http://www.szd.si/user_files/vsebina/Zdravniski_Vestnik/vestnik/st2-11/667-672.pdf) (op. prev.).
 
Prekinitev naravnega cikla prenašanja imunosti z matere na dojenčka je nevarna in nepovratna posledica dolgotrajnih cepilnih kampanj. Tveganje, da dobimo bolezen, se preprosto potisne iz otroštva v odraslo obdobje, ranljivi dojenčki pa ostajajo brez kakršne koli zaščite. Paradoks cepljenja je v tem, da cepiva zmanjšujejo splošno pojavnost otroških bolezni, toda te bolezni naredijo neskončno nevarnejše za prihodnjo generacijo.

 

Sprijaznili smo se, da so cepiva, čeprav morda redkim posameznikom povzročijo poškodbe,  še vedno koristna za družbo kot celoto. Pravijo nam, da so cepiva višje dobro. Pa so res?
  
Avtorske pravice © Dr. Tetyana Obukhanych, Iluzije o cepivih, 2012