VSEBINA‎ > ‎

8. poglavje

Varljivi dokaz imunosti

 
 
V predhodnih poglavjih smo proučili cepiva, ki vsebujejo aluminij, in posledice, ki jih sprožijo v zvezi z imunskim spominom. Druga skupina cepiv, ki ne vsebuje aluminija, je narejena iz živih oslabljenih ali neaktivnih virusov: cepivo MMR oziroma OMR (ošpice-mumps-rdečke), cepivo proti noricam (varicella), rotavirusno cepivo, cepivi proti otroški paralizi (OPV/IPV) in ne nazadnje tudi cepivo proti gripi. Ta cepiva ne vsebujejo aluma, saj so virusi kompleksni delci, ki za sproženje tvorbe protiteles ne potrebujejo dodanega adjuvansa. Ta cepiva delujejo drugače kot cepiva, ki vsebujejo alum.

Oslabljena ali neaktivna virusna cepiva spodbudijo tvorbo protiteles proti ustreznim divjim virusom. Odkritje virusno specifičnih protiteles v serumu je uraden serološki »dokaz« imunosti na točno določeno bolezen. Toda ta »dokaz« je nekoliko zavajajoč, saj ustvari iluzijo, da smo s cepljenjem pridobili zaščito. Pozitivni serološki test je namreč dokaz imunosti zgolj v odsotnosti cepljenja. Pri cepljenih posameznikih je serološki test imunosti biološko nesmiseln.

V odsotnosti cepljenja lahko pozitivni serološki test upravičeno jemljemo za pokazatelja imunosti. V tem primeru prisotnost virusno specifičnih protiteles pomeni, da smo bili v preteklosti izpostavljeni naravnemu virusu (z izraženimi simptomi ali brez klinično opaznih znakov te bolezni). Ker naravna izpostavljenost praviloma vodi do vseživljenjske imunosti, znak, da se je ta izpostavljenost zgodila, zelo verjetno sovpada z imunostjo.

Zakaj pozitiven serološki test po cepljenju ne zagotavlja imunosti? Pri poskusnih živalih, ki so jih cepili z virusom vezikularnega stomatitisa (VSV), oslabljenega z UV-žarčenjem, so (zaščitna) protitelesa za nevtralizacijo živega virusa VSV nastajala občutno krajši čas kot virusno specifična protitelesa (http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/11069289). To odstopanje med trajanjem tvorbe protiteles, ki so virusno specifična, in tvorbe protiteles, ki virus nevtralizirajo, ni nujno znak, da je žival zaščitena pred divjim virusom.

Serološki testi, ki priskrbijo »dokaz« imunosti pri ljudeh, niso namenjeni določanju sposobnosti protiteles, da nevtralizirajo virus, ampak merijo zgolj raven virusno specifičnih protiteles. Zato ti testi ne morejo pojasniti, kdaj s cepivom spodbujena protitelesa, katerih naloga je nevtralizirati virus, izginejo in zaščita pred boleznijo izzveni.

Virusne bolezni, za katere se navaja, da jih »preprečujemo s cepljenjem«, se lahko pri ustrezno cepljenih osebah pojavijo tudi že tri do pet let po cepljenju. Sama sem zbolela za ošpicami pri enajstih letih, čeprav so me proti ošpicam cepili pri dveh in petih letih. Na spletni strani Inside Vaccines najdete še več primerov zelo razširjenih in klinično dokumentiranih neuspehov rutinskega cepljenja otrok s cepivi, ki vsebujejo oslabljene viruse, kot sta npr. cepivo MMR in cepivo proti noricam, ki naj bi preprečila izbruhe teh bolezni pri najstnikih (glej Koristni viri za spletni naslov).

  
Cepiva nas ne varujejo vse življenje, kot smo vajeni verjeti. Dovzetnost za bolezni le prestavijo na poznejši čas, popolnoma pa je ne odpravijo. Otroci cepljeni na primer, proti noricam, postanejo znova ranljivi, ko zaščitni učinek poteče. Tedaj pa so morda že najstniki ali odrasli, ki prebolevanje noric veliko teže prenašajo. Tudi druge blage otroške bolezni imajo lahko strašne posledice, če jih potisnemo v odraslost. Mumps je zaradi možnosti, da povzroči sterilnost, nevaren za moške po puberteti, rdečke pa so zaradi tveganja, da bodo povzročile okvare ploda, nevarne za nosečnice. Nas zdravniki, ki cepijo naše otroke, seznanijo s posledicami zamika dovzetnosti za virusne bolezni, ki jih povzroča cepljenje? 
 
 
 Avtorske pravice © Dr. Tetyana Obukhanych, Iluzije o cepivih, 2012