VSEBINA‎ > ‎

3. poglavje

Naravna imunost proti tetanusu – kakšno presenečenje!

 
 

Poleg von Behring-Kitasatove antiserumske terapije, ki se je osredotočila predvsem na zdravljenje tetanusa, se je druga skupina ne tako slavnih raziskovalcev posvetila naravni imunosti na tetanus. Njihovi eksperimenti so bili v dvajsetih letih prejšnjega stoletja objavljeni v prestižni medicinski publikaciji Journal of Experimental Medicine. Pred digitalno dobo se je na teh publikacijah nabiral prah v kleteh medicinskih fakultet in prav nobene praktične poti ni bilo, da bi jih našli. Po digitalizaciji starih arhivskih publikacij pa mi jih je naposled le uspelo dobiti »on-line«.

Odkritje me je osupnilo. Ti eksperimenti namreč razkrivajo, kako lahko dosežemo naravno imunost na tetanus. Še več, kažejo, da naravna imunost na tetanus nima nič opraviti s protitelesi na tetanusni toksin.

Najprej si oglejmo lastnosti bakterije C. tetani, ki izloča razvpiti tetanusni toksin. Obstaja več različnih sevov C. tetani, toda vsi izločajo isti tip toksina, imenovanega tetanospazmin. Če ta strup vstopi v živalski ali človeški centralno-živčni sistem, zavre delovanje živčnega prenašalca gamma-aminomaslene kisline (GABA). Posledica so simptomi bolezni tetanus: hudi mišični krči, otrplost, prisiljen smeh in splošni krčeviti napadi.

Bakterije C. tetani običajno živijo v živalskem gnoju in črevesju, ne da bi povzročale tetanusno bolezen. Za svoje delovanje potrebujejo anaerobne pogoje, torej ne morejo biti aktivne ob prisotnosti kisika. V stiku s kisikom iz zraka se spremenijo v odporne in dolgožive spore, ki so same po sebi nedelujoče in ne izločajo nobenih toksinov. Ko se vzpostavijo anaerobni pogoji, spore znova vzklijejo v bakterijske celice, sposobne proizvajati toksine.

Tveganje za tetanus se pojavi pri ranah, ki so okužene z bakterijami ali sporami C. tetani, in ne zaradi pregovorno zarjavelega žeblja. Če ran ne oskrbimo dovolj dobro, se v njih ustvarijo anaerobni pogoji, ki sporam C. tetani omogočijo vzklitje in izločanje toksinov. Če molekulam toksina uspe preiti skozi periferno živčevje v centralno-živčni sistem, pa sledijo simptomi tetanusa. A to še ni vsa zgodba.

V poskusih, dokumentiranih v dvajsetih letih minulega stoletja, je raziskovalcem uspelo doseči stanje imunosti na tetanus pri morskih prašičkih, in sicer tako, da imune živali tudi po namernem vnosu tetanusnih spor v slabo oskrbljene rane niso razvile simptomov tetanusa, medtem ko je kontrolna skupina živali simptome razvila (http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/19869129). Naravno imunost na tetanus so dosegli preprosto - s hranjenjem živali s hrano, ki je vsebovala spore C. tetani. Naravna imunost je bila specifična glede na določen bakterijski sev, saj so živali še vedno razvile simptome tetanusa, kadar so njihove rane okužili s sporami kakšnega drugega seva omenjene bakterije.

Živali, ki so se šest mesecev hranile z živili z vsebnostjo spor C. tetani, so na spore razvile naravna protitelesa (imenovane aglutinini), nekatere živali pa so poleg tega razvile protitelesa tudi na toksin. Toda raven protiteles na toksin, kadar so se ta protitelesa pojavila, ni bila povezana z naravno imunostjo na tetanus na enak način, kot so bili z njo povezani po sevu specifični aglutinini. V drugih dokumentih so znanstveniki poročali, da bi lahko tudi ljudje, brez vsakršne zgodovine prebolelega tetanusa, v svojem blatu gostili spore C. tetani in tvorili aglutinine na C. tetani ter protitelesa na toksin (http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/19868740 in http://www.ncbi.nlm.nih.gov./pubmed/19868669).

Ker je ta pomemben niz raziskav o tetanusu za dolgo izginil iz dosega imunoloških radarjev, se nismo uspeli naučiti, da je naravna imunost na tetanus mogoča. Prepuščeni smo ostali lažni zamisli, da je na toksoidih zasnovano cepivo naša edina rešitev.

 
 
Avtorske pravice © Dr. Tetyana Obukhanych, Iluzije o cepivih, 2012